VSL Sklep II Cp 1241/2017

I. Pritožba tožeče stranke zoper I. točko sklepa se zavrne in se sklep potrdi.

V preostalem se pritožbama ugodi in se sklep v II. točki razveljavi, sodba pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo stransko intervencijo Republike Slovenije (točka I izreka sklepa), ni pa dovolilo spremembe tožbe (točka II izreka sklepa). Tožbenemu zahtevku tožnikov je delno ugodilo in prvi toženki naložilo, da tožnikom nerazdelno plača 134.882,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2008 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Tožnikom je še naložilo, da prvi toženki solidarno plačajo stroške v višini 7.060,63 EUR s pripadki, drugemu tožencu (oziroma njegovima dedičema) pa stroške v višini 14.792,01 EUR s pripadki.

2Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo tožniki in prva toženka.

3Tožniki izpodbijajo odločitev, s katero je sodišče dopustilo stransko intervencijo, odločitev, s katero ni dopustilo spremembe tožbe ter odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da se stranska intervencija ne dopusti, da se modifikacija dopusti in da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, tudi zoper drugega toženca. Priglašajo pritožbene stroške.

Menijo, da je odločitev glede stranske intervencije Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) napačna. Pravna prednika toženih strank sta tista, ki sta s sklenitvijo sodne poravnave izigrala denacionalizacijske upravičence in zato ni logično in dopustno, da bi država intervenirala na strani tistih, ki so njo (oziroma njen pravni red) poskušali izigrati. Sodišče ne obrazloži, zakaj šteje, da je intervenientka s stranko, ki se ji je pridružila, v takšnem razmerju, da bi odločitev lahko vplivala na njen pravni položaj. Sklep o tem nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti. Gre za kršitev pravil postopka, ki ima značaj bistvene kršitve določb ZPP. Čeprav tožniki niso izrecno nasprotovali intervenciji, je iz vsebine njihovih navedb mogoče zaključiti, da kot odgovorna štejejo prvo toženko in drugega toženca in ne države. Tožniki v postopku niso bili opozorjeni, da morajo podati izjavo, ali se z intervencijo strinjajo ali ne. Sodišče bi ustrezen sklep glede intervencije moralo sprejeti prej. Ocena sodišča, da je pravni interes RS podan, nima vsebinske obrazložitve. Tožniki podlage za takšno odločitev ne vidijo, saj od države ničesar ne zahtevajo, niti tega niso zahtevali v pravdi, v kateri so uveljavljali ničnost sodne poravnave. Ker je bilo o vprašanju ničnosti odločeno že 22. 6. 2005, je jasno, da so morebitni odškodninski zahtevki zoper državo že zastarani.

Tožniki ne soglašajo s stališčem sodišča, da modifikacija zahtevka ni dopustna. Tožniki, ki imajo istega pooblaščenca, lahko v okviru načina izpolnitve zahtevka, skladno z medsebojnim dogovorom, zahtevajo izpolnitev v korist enega izmed tožnikov. To ne predstavlja umika tožbe, namigi na nesklepčnost pa niso na mestu. Če sodišče meni, da je zahtevek nesklepčen, je dolžno stranko na to opozoriti. Ne gre za spremembo upnika, ampak za način izpolnitve, upniki ostajajo isti.

Tožniki se ne strinjajo z zaključkom sodišča, da je za tožbeni zahtevek na pasivni strani legitimirana le prva toženka. Upoštevati je treba, da sta tako prva toženka kot drugi toženec na podlagi sodne poravnave delovali v nasprotju s predpisi na škodo tožnikov, posest drugega toženca pa je temeljila na nični poravnavi. Odločba Vrhovnega sodišča RS v Ips 66/2013 ne govori o dejanski in pravni situaciji, kakršna je v konkretnem primeru. Tožniki so v tožbi in kasnejših vlogah navajali, zakaj štejejo, da sta za del zahtevka pasivno legitimirani obe toženi stranki na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da mora vsak pogodbenik vrniti vse, kar je prejel na podlagi ničnega pravnega posla. Drugi toženec je imel korist v obliki posesti na delu nepremičnine in je zaradi tega treba šteti, da obstaja tudi njegova pasivna legitimacija za del tožbenega zahtevka, ki se nanj nanaša. Res sicer ni nastopal kot denacionalizacijski zavezanec, vendar to dejstvo njegove vloge pri sklepanju nične sodne poravnave ne spremeni. Začasna odredba je bila vročena tudi drugemu tožencu in njegovemu pooblaščencu. Oba sta vedela za prepoved razpolaganja, pa sta kljub temu sklenila sodno poravnavo. Ozko sklicevanje sodišča na 72. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zato ni utemeljeno. Obrazložitev sodbe, ki se nanaša na neutemeljenost zahtevka zoper drugega toženca je nelogična in neprepričljiva, zaključki sodišča pa napačni. Bistveno je, da sta obe toženi stranki s sklenitvijo nične poravnave ravnali v nasprotju s predpisi, temeljnimi pravnimi načeli in odločbo državnega organa, to je začasno odredbo z dne 22. 4. 1994. Ni bistveno, ali je drugi toženec prostore oddajal v najem. Bistveno je, da je onemogočil posest tožnikom in jih tožniki niso mogli izkoriščati. Nerazumljivo je, zakaj sodišče verjame drugemu tožencu, da je poravnavo sklenil v dobri veri, čeprav je jasno, da je bila nična in da je osem mesecev prej prejel začasno odredbo, ki je prepovedovala vsako razpolaganje z nepremičnino. Nična poravnava in posest na njeni podlagi predstavljata nedopustno ravnanje, ki je protipravno. Dejstvo, da je bila tožnikom na tej podlagi onemogočena posest, pa predstavlja nedopustno škodo. Da je drugi toženec za to odgovoren, ne more biti najmanjšega dvoma. Obrazložitev, da stranska intervencija denacionalizacijske upravičenke v postopku, v katerem je prišlo do sklenitve nične poravnave, potrjuje dobro vero skleniteljev, med katerimi denacionalizacijske upravičenke ni bilo, je logični nesmisel. Sodba II Ips 267/2001 ne more biti upoštevna v konkretnem primeru, saj posest toženih strank ni temeljila na nični pogodbi. Vztraja, da glede na nično poravnavo tudi drugi toženec deli usodo zavezanca.

Zahtevek ni v nobenem delu zastaran. Pri presoji tega vprašanja je treba upoštevati tako funkcionalno kot gradbeno tehnično povezanost posameznih delov objekta, saj posamezni deli niso imeli samostojnih sistemov, instalacij in dostopov. Vprašanje zastaranja je treba presojati tudi glede na možnost uporabe objekta ob predpostavki, da je bilo zemljišče okoli objekta do nedavnega v lasti prve toženke in da so tožniki morali za zagotovitev dostopov zoper njo voditi nepravdne postopke. Neurejene dostope sodišče upošteva različno: glede zastaranja jih ne upošteva, pri presoji višine zahtevka pa uporabi v škodo tožnikov. Stanje nemožnosti uporabe je prenehalo šele s trenutkom, ko so bili omogočeni dostopi in bi zato lahko rekli, da je za začetek teka zastaranja upošteven šele ta trenutek. Dejanske vrnitve ni bilo dokler tožeči stranki ni bila dana možnost dostopa. Treba je upoštevati tudi to, da je bilo v tožbi navedeno, da je upravičenka, to je pravna prednica tožnikov, pozivala pravnega prednika prve toženke, da ne stori ničesar, kar bi oteževalo postopek morebitnega vračanja v naravi, zahtevala pa je tudi odškodnino v denarju zaradi nemožnosti uporabe. Tudi ves potek denacionalizacijskega postopka ne utemeljuje stališča sodišča, da je zastaralni rok začel teči z dnem izročitve kletnih prostorov v posest. Trenutek začetka teka zastaranja lahko predstavlja le pravnomočno končan denacionalizacijski postopek glede celotne nepremičnine in ne glede njenih posameznih delov, zlasti zato ne, ker so se delne odločbe nanašale na opisno opredeljene dele nepremičnine, zemljiškoknjižno pa je ves čas šlo za celoto. Vrnitev v posest ne more biti pravno odločilen trenutek za začetek teka zastaranja, enako pa velja za posamezne delne odločbe in čas njihove pravnomočnosti, zlasti ne zaradi prej omenjenih neurejenih dostopov.

Med razlogi v točki 19 in razlogi v točki 12 obstaja nasprotje, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Neurejenost dostopov, če se upošteva, lahko predstavlja pomembno okoliščino v zvezi s tekom zastaranja in višino zahtevka, ne sme pa ji sodišče pripisati različnega pomena v isti odločbi.

Tožniki so že opozorili, da metoda hipotetične najemnine glede na konkretne okoliščine ni primerna. Na voljo so konkretni podatki za del sporne nepremičnine (pogodba L.). Sodišče ne navede, zakaj šteje, da je edino primerna metoda hipotetične najemnine, čeprav gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 354/2011. Ne drži, da tožniki v tožbi niso izhajali iz dejanske najemnine. V točki V tožbe so navedli, da je zavezanec prostore oddajal v najem podjetju L., v nadaljevanju pa, da bi lahko iztržili najemnino najmanj v višini, ki se je v tem obdobju dosegala na lokaciji podržavljenega objekta za enakovredne prostore. Glede tega vprašanja tudi izvedenec ni prepričal. Dejstvo je, da je zavezanec vse dostope do objekta obvladoval še po 8. 12. 2007, ko je bil pravnomočno končan denacionalizacijski postopek. Te okoliščine zato sodišče ne bi smelo upoštevati v škodo tožnikov. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere zavezanca in bi morale biti v njegovo škodo. V postopku je bilo nesporno dokazano, da je bila pogodba z L. d. o. o. sklenjena in se je izvajala, drugi toženec pa je najemnika deložiral, ker je menil, da bo z drugim najemnikom iztržil več. Sklicevanje na neobstoj evidenc bi sodišče, glede na stališče v sodbi II Ips 354/2011, moralo napotiti, da višino uporabnine ugotovi na podlagi dejanske najemnine, za tiste prostore, ki niso bili oddajani v najem, pa na podlagi podatkov o prostorih in primerljive dejanske najemnine. Ne drži, da tožniki višine najemnine niso utemeljevali s sklicevanjem na pogodbo z L., d. o. o. Ob odsotnosti drugih podatkov je ta pogodba edina razumna osnova za oceno višine zahtevka. Ker toženi stranki nista nikdar navajali nasprotnega, so tožniki šteli, da v tej zvezi ni nič spornega. Sodišče napačno ugotavlja, da tožniki niso navedli, ali se je in koliko časa se je najemno razmerje izvajalo, saj je že v tožbi navedeno, da je zavezanec del prostora najprej oddal v najem podjetju L., nato pa z drugim tožencem sklenil nično poravnavo in na tej podlagi izročil prostore v neposredno posest drugemu tožencu. V tem stavku je tako trditev o sklenitvi kot o izvajanju in trajanju pogodbe. V kolikor je sodišče menilo, da trditve niso zadostne, bi ga na to moralo opozoriti. Skratka izbira metode vrednotenja je napačna, prav tako pa ni dejanske in pravne podlage za zniževanje zahtevka zaradi neurejenih dostopov in funkcionalnih omejitev.

Napačna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Ne soglaša, da je zamuda nastopila šele z vložitvijo tožbe in to v nadaljevanju obrazloži.

Stroškovni del odločitve ni obrazložen. Iz tega dela sodbe ni jasno, na kakšni podlagi je lahko drugemu tožencu priznalo bistveno več stroškov kot prvi toženki, čeprav je zahtevek, ki se nanaša na drugega toženca vrednostno precej nižji. Iz obrazložitve tudi ni mogoče razbrati, ali je kratke vloge sodišče priznalo kot vloge po tar. št. 19, na podlagi tar. št. 18 ali na podlagi točke 4 tar. št. 19, glede na to, da je bilo s strani drugega toženca podanih kar nekaj vlog, ki bi jih kazalo obravnavati na tej podlagi.

Sodišče v sodbi ni odločilo o vseh zahtevkih tožnikov, saj ni odločilo o vprašanju utemeljenosti odmere sodne takse za tožbo, kar so tožniki izpostavili v ugovoru zoper taksni nalog z dne 10. 10. 2016. O tem bi moralo sodišče odločiti v delu sodbe, ki se nanaša na pravdne stroške in po uradni dolžnosti odrediti vračilo preveč oziroma neutemeljeno plačane takse za sodbo.

4Prva toženka vlaga pritožbo zoper 2. točko sklepa in zoper sodbo v delu, s katerim je sodišče ugodilo zahtevku drugega in tretjega tožnika in v delu, s katerim je sodišče ugodilo zahtevku prvega tožnika v obsegu, ki presega 1/3 tožbenega zahtevka. Izpodbija tudi sklep o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo ugotovljeno, da sta drugi in tretji tožnik tožbo umaknila, da se njun tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne in da se zavrže oziroma zavrne tudi zahtevek prvega tožnika v obsegu, ki presega tretjino zahtevka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

Opozarja, da so razlogi sodbe in odločitev, s katero je prvi toženki naloženo nerazdelno plačilo tožečim strankam, v nasprotju. Sodišče namreč ugotovi, da pri zahtevku, ki se uveljavlja, ne gre za zahtevek, glede katerega bi dediči kot člani skupnosti dedičev morali nastopati skupaj in je zato vsak od dedičev samostojno legitimiran za uveljavitev zahtevka. Navedeno pomeni, da terjatev tožnikov ni solidarna na upniški strani. Opozarja še, da v primeru, če na upniški strani nastopa več oseb, se solidarnost upnikov ne domneva. Mora biti dogovorjena ali določena z zakonom. V konkretnem primeru gre za deljivo terjatev. Na strani tožnikov gre za navadno sosporništvo. Ker nasprotnega nihče od tožnikov ni zatrjeval, kaj šele dokazal, je tožbeni zahtevek tožnikov nesklepčen in bi ga bilo potrebno zavreči že iz tega razloga.

Prva toženka se strinja z ugotovitvijo sodišča, da je modificiran zahtevek nesklepčen in da bi na njegovi podlagi lahko odškodnino prisodilo le prvemu tožniku v okviru njegovega dednega deleža. Vendar pa to ne pomeni podlage za odločitev, da se sprememba tožbe ne dopusti. Opozarja na 3. člen ZPP ter 184. in 185. člen ZPP. Sodišče mora dopustiti spremembo tožbe, če se toženec spremembi ne upira, ali če gre za priviligirano spremembo tožbe. Toženi stranki sta svoje soglasje s spremembo podali že konkludentno, saj sta se spustili v obravnavanje, izrecno pa na naroku 23. 11. 2016. Sodišče bi zato spremembo tožbe moralo upoštevati in prvotni zahtevek šteti za umaknjen, spremenjen zahtevek pa, če je menilo, da je nesklepčen, zavreči oziroma zavrniti. Z drugačnim ravnanjem je kršilo 185. člen ZPP.

Iz previdnosti ponovno opozarja, da sta spremenjena zahtevka nesklepčna. Tožniki namreč zahtevajo, da toženi stranki celoten znesek namesto tožnikom, ki naj bi bili dediči denacionalizacijske upravičenke, plačata samo prvemu tožniku. Za kaj takega prvi tožnik ni izkazal pravne podlage. Po vsebini modifikacija pomeni umik tožbe. Na podlagi modificirane tožbe ni podana niti aktivna procesna niti aktivna materialnopravna legitimacija prvega tožnika za celoten zahtevek. Dejstvo, da je pooblaščenec tožnikov na obravnavi 23. 11. 2016 izrecno zanikal, da bi sprememba zahtevka pomenila umik tožbenega zahtevka, ne spremeni procesnega stanja zadeve. Umik tožbe je čista procesna dispozicija tožnikov. Ker umik v ničemer ne spreminja pravnega položaja v razmerju med strankama, umik tudi sicer ne more biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Umika tožbe sodišče s sklicevanjem na tretji odstavek 3. člena ZPP ne more preprečiti.

5Na pritožbo tožnikov sta odgovorila oba toženca. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

6Na pritožbo prve toženke so odgovorili tožniki. Menijo, da zanjo prva toženka nima pravnega interesa in predlagajo njeno zavrženje, podrejeno pa, da njeno zavrnitev, saj je neutemeljena. Priglašajo stroške.

7Pritožba tožnikov zoper I. točko sklepa je neutemeljena, pritožba tožnikov in prve toženke zoper II. točko sklepa in sodbo pa je utemeljena.

Glede stranske intervencije

8Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo stransko intervencijo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Ugotovilo je, da ji tožniki niso nasprotovali, izkazan pa je tudi pravni interes Republike Slovenije, da v pravdi zmagata toženi stranki.

9Glede na to, da iz razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje glede pravnega interesa RS, da sodeluje v tej pravdi, sledilo razlogom obeh toženih strank, je očitek, da je odločitev neobrazložena in zato nesposobna preizkusa, neutemeljen. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

10Vsaka stranka lahko na podlagi 200. člena ZPP oporeka intervenientu pravico do udeležbe v postopku in predlaga, da se intervencija zavrne. Ker gre za procesno pravico, tožnike pa je ves čas postopka zastopal kvalificiran pooblaščenec, jih sodišče prve stopnje nanjo ni bilo dolžno opozarjati (12. člen ZPP).

11Ker nobena od strank priglašeni intervenciji ni nasprotovala, o pravnem interesu pa ni podvomilo niti sodišče prve stopnje, izdaja sodne odločbe (to je posebnega sklepa) o dopustnosti intervencije niti ni bila potrebna. S tem, ko je sodišče prve stopnje tak sklep vseeno izdalo, a šele ob izdaji sodbe, zato ni storilo nobene upoštevne procesne kršitve.

12Da se nekdo tretji lahko vmeša v pravdo, ki teče med dvema drugima strankama, mora imeti pravni interes, da stranka, ki se ji pridruži, v pravdi zmaga (prvi odstavek 199. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tak interes RS izkazan. Do intervencije jo namreč opravičuje materialnopravni položaj v katerem bi se lahko znašla, če bi sodišče ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnikov¹ in ga ureja 186. člen OZ. Po tej določbi za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, udeleženci odgovarjajo solidarno. Toženi stranki sta v zvezi s tem utemeljeno opozorili, da je bila (nična) poravnava sklenjena v okviru sodnega postopka in je bilo zato sodišče tisto, ki je bilo na podlagi četrtega odstavka 306. člena ZPP dolžno paziti, da stranki s poravnavo ne razpolagata z zahtevkom, s katerim ne moreta razpolagati. V kolikor bi sodišče v tem postopku ugotovilo, da je odškodninski zahtevek tožnikov utemeljen, bi to lahko pomenilo podlago, da bi toženi stranki s tožbo zoper RS uveljavljala (tudi) njeno odgovornost in zahtevali, da jima ta povrne ustrezen del tega, kar bi jima v plačilo naložilo sodišče v tem postopku (188. člen OZ). Tak zahtevek toženih strank (in ne tožnikov) zoper RS tudi ne more biti zastaran, saj še niti nastal ni, prav tako pa ni relevantno, ali tožniki odgovornost za zatrjevano škodo pripisujejo le toženima strankama ne pa tudi sodišču oziroma RS. S tem, ko bo RS pomagala toženima strankama, bo zato dejansko varovala (predvsem) svoje pravne interese.

13Pritožba tožnikov zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je dopustilo intervencijo (I. točka sklepa) je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep v točki I potrdilo.

Glede odločitve o spremembi tožbenega zahtevka

14Tožniki so v teku postopka (z vlogo dne 27. 9. 2016, list. št. 293) svoj tožbeni zahtevek spremenili tako, da so zahtevali, da prva toženka znesek 1.498.104,57 EUR s pripadki, namesto vsem tožnikom nerazdelno, plača (le) prvemu tožniku in da toženi stranki znesek 553.539,16 EUR, namesto solidarno vsem tožnikom nerazdelno, solidarno plačata (le) prvemu tožniku. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (in zapisnika naroka dne 7. 10. 2016), so tožniki navedli, da je njihova volja in dogovor, da se vse nakaže prvemu tožniku. Kot pravilno opozarja prva toženka v pritožbi, drugi toženec pa v svojem odgovoru, prva toženka takšni spremembi ni nasprotovala, ampak se je spustila v obravnavanje po tako spremenjeni tožbi. Na naroku dne 23. 11.2016 pa je s spremembo tožbe tudi soglašala². Drugi toženec je spremembi sprva nasprotoval (glej pripravljalno vlogo z dne 3. 10. 2016, list. št. 296), na naroku dne 23. 11. 2016 pa je, enako kot prva toženka, podal soglasje k spremembi.

15V takšni procesni situaciji je treba pritrditi pritožbenemu očitku prve toženke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko spremembe tožbe ni dopustilo, kršilo 185. člen ZPP. Ker je sprememba tožbe institut, pri katerem so si interesi tožnika in toženca (praviloma) v navzkrižju, je zakon tožencu priznal pravico, da pod določenimi pogoji nasprotuje spremembi. Sodišče zato toženca tudi pozove, da se o privolitvi v spremembo tožbe izjavi. V kolikor spremembi nasprotuje, jo sme sodišče kljub temu dovoliti, če meni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. S tem nadomesti toženčevo privolitev. V kolikor pa toženec spremembi ne nasprotuje, sodišče ne more mimo njegove volje poseči v njegovo privolitev in torej ne more odločiti, da spremembe ne dopusti. Tudi toženec ima namreč lahko interes, da se v postopku odloči po spremenjeni tožbi.

16V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo, da spremembe tožbe ne dopusti, čeprav ji toženi stranki nista nasprotovali. S tem je preseglo svoja pooblastila in kršilo 185. člen ZPP³. Pritožbi prve toženke in pritožbi tožnikov je bilo zato v tem delu treba ugoditi in sklep, da se sprememba tožbe ne dopusti, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljaviti⁴.

Glede odločitve o glavni stvari in stroških postopka

17Ker je v posledici v prejšnji točki opisane kršitve sodišče prve stopnje s sodbo odločilo o prvotnem zahtevku tožnikov⁵ namesto o spremenjenem, je s tem storilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo treba obema pritožbama zoper odločitev o glavni stvari ugoditi in sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da te kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more samo prvič odločati o spremenjeni tožbi. S tem bi namreč pretirano poseglo v pravico strank do dvostopenjskega odločanja.

18Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. O njih bo ponovno odločalo sodišče prve stopnje. Za končno odločbo je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka.

Glede ostalih bistvenih pritožbenih očitkov

19Ne glede na to, da je bilo treba pritožbama ugoditi zaradi zgoraj opisane kršitve, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja še na nekatere druge poglavitne pritožbene očitke.

Sklepčnost spremenjene tožbe

20Pritožbeno sodišče stališču sodišča prve stopnje in stališču toženih strank, da je spremenjena tožba nesklepčna, zaenkrat ne more pritrditi. Na vprašanje, ali je zahtevek po spremenjeni tožbi pravilno oblikovan ali ne, bo namreč mogoče odgovoriti šele, ko bo ugotovljeno, ali gre pri vtoževani obveznosti za deljivo ali nedeljivo obveznost na upniški strani.

21V kolikor je obveznost na upniški strani deljiva⁶, lahko vsak od upnikov zahteva delno izpolnitev, vsi skupaj pa celotno izpolnitev (tretji odstavek 393. člena OZ). V konkretnem primeru so vsi upniki vtoževane terjatve tudi tožniki, vendar (v spremenjeni tožbi) zahtevajo, da toženi stranki celotno obveznost izpolnita prvemu tožniku. Glede na pojasnilo tožnikov, da je njihova volja, da se vtoževani znesek v celoti plača prvemu tožniku, bi lahko šlo za položaj po 280. členu OZ⁷. Po tej določbi mora biti obveznost, če je taka volja upnika (v konkretnem primeru torej drugega in tretjega tožnika), izpolnjena upniku ali osebi, ki jo on določi (v konkretnem primeru prvemu tožniku). Vendar pa velja, da mora upnik za sprejem izpolnitve takšno osebo posebej pooblastiti⁸; s postavitvijo pooblaščenca za sprejem izpolnitve se tudi ne spreminja vsebina izpolnitve in oseba upnika.

22Zahtevek, kot so ga v spremenjeni tožbi postavili tožniki, temu ne ustreza, saj iz zahtevka ne izhaja, da gre za izpolnitev obveznosti, ki naj bi jo imeli toženi stranki do (vseh) tožnikov in da je prvi tožnik za tisti del obveznosti, ki pripada drugemu in tretjemu tožniku, le njun pooblaščenec za sprejem izpolnitve. Zahtevek zato res ni pravilno oblikovan. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na vprašanje, ali sta drugi in tretji tožnik prvega tožnika za sprejem izpolnitve res pooblastila⁹. Odvetniku, ki drugega in tretjega tožnika zastopa v tej pravdi, namreč dano (splošno) procesno pooblastilo (glej 95. člen ZPP) ne daje podlage, da stranko zastopa tudi pri enostranskih pravnih poslih, kamor sodi pooblastilo za sprejem izpolnitve.

23Zahtevek pa ni nesklepčen, če gre za nedeljivo obveznost. Na podlagi 416. člena OZ namreč lahko posamezni upnik zahteva, da dolžnik celotno obveznost izpolni njemu, če so ga drugi upniki pooblastili, da izpolnitev sprejme. Tak upnik ima glede na dikcijo te določbe aktivno (stvarno) legitimacijo, da od dolžnika zahteva, da celotno obveznost izpolni njemu. Temu zahtevek, kot je postavljen, ustreza, navedbe tožnikov pa nakazujejo na dano pooblastilo. Je pa tudi v zvezi s tem delom zahtevka, iz istih razlogov kot so bili navedeni v točki 22, treba opozoriti, da bo vprašanje, ali sta drugi in tretji tožnik tako pooblastilo res dala, treba razčistiti.

24Sodišče prve stopnje bo glede na obrazloženo moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali gre pri vtoževani terjatvi za deljivo ali nedeljivo obveznost, saj bo le tako mogoče presoditi, ali podlago za zahtevek kot je postavljen, predstavlja 416. člen OZ ali 280. člen OZ. V ta namen bo v okviru materialno procesnega vodstva, ki ga doslej v tej smeri ni opravilo, tožnike pozvalo, da dopolnijo navedbe v smeri delitve zapuščine. V nadaljevanju, če bo to potrebno, pa bo moralo razčistiti tudi obstoj (vsaj smiselno zatrjevanega) pooblastila za sprejem (celotne) izpolnitve.

Glede pasivne (stvarne) legitimacije drugega toženca

25V zvezi z vprašanjem pasivne (stvarne) legitimacije po 72. členu ZDen je sodna praksa jasna. Pasivno legitimiran za plačilo odškodnine po tej določbi je tisti, ki mora premoženje vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec.¹⁰ V konkretnem primeru je bila, kot izhaja iz delne in nadaljnjih odločb, ki so bile izdane v postopku denacionalizacije, premoženje dolžna vrniti (le) prva toženka. Dejstvo, da je drugi toženec stranka sklenjene sodne poravnave z dne 15. 12. 1994, za katero je bilo kasneje ugotovljeno, da je delno nična, na vprašanje pasivne legitimacije na tej pravni podlagi nima vpliva.

26Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da pasivna legitimacija drugega toženca ne more biti podana niti ob upoštevanju 87. člena OZ. Pravilo o vračanju vsega, kar je bilo prejeto na podlagi nične pogodbe, namreč velja le za pogodbeni stranki. Tožniki pa niso bili stranka sodne poravnave. V konkretnem primeru bi zato na podlagi te določbe lahko imela zahtevek zoper drugega toženca kvečjemu prva toženka.

27Tožniki so svoj zahtevek zoper drugega toženca uveljavljali tudi na odškodninski podlagi. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da tožniki niso izkazali nobene od predpostavk, ki morajo biti podane za odškodninsko odgovornost, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak zaključek vsaj preuranjen. Glede na to, da je sodišče prve stopnje (v drugem delu sodbe) ugotovilo, da so tožniki utrpeli določeno prikrajšanje¹¹, ker tistega dela nepremičnine, ki je bil predmet sodne poravnave, v času med 24. 12. 1994 (ko ga je prva toženka izročila v posest drugemu tožencu) in 29. 7. 2005 (ko ga je drugi tožnik izročil v posest tožnikom), niso mogli uporabljati, je zaključku, da niso izkazali nobene škode, težko pritrditi. Posebej to velja zato, ker iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi morda sodišče prve stopnje do zaključka, da škoda ni izkazana, prišlo zaradi ugovorov drugega toženca¹². Ker je bila sklenjena sodna poravnava razlog, da del nepremičnine po delni odločbi z dne 5. 10. 1995 tožnikom ni bil vrnjen v posest (ampak le v last), tudi o vzročni zvezi med (zatrjevanim) nedopustnim ravnanjem (to je sklenitvijo delno nične poravnave) in zatrjevanim (in ugotovljenim) prikrajšanjem ne more biti dvoma. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja tudi to, da sodba nima razlogov o tem, ali je drugi toženec pri sklepanju poravnave ravnal nedopustno ali ne. V točki 14 sodbe se sodišče opredeljuje le do dobrovernosti drugega toženca, v točki 15 pa se ukvarja z vprašanjem, ali je namenoma skušal izigrati denacionalizacijske upravičence. V ponovljenem sojenju bo zato moralo sodišče prve stopnje vse nakazane pomanjkljivosti odpraviti in s tem omogočiti morebitni ponovni pritožbeni preizkus odločitve. Zatrjevano nedopustnost ravnanja drugega toženca, ki jo tožniki utemeljujejo z dejstvom, da mu je bilo znano, da so nepremičnine predmet denacionalizacijskega postopka, ki ga je sprožila pravna prednica tožnikov in da mu je bila znana tudi izdana začasna odredba z dne 22. 4. 1994, bo pri tem moralo presojati (tudi) v luči okoliščin in razlogov, ki so pripeljali do sklenitve poravnave in jih je ta pravočasno zatrjeval v svojih vlogah, nanje pa opozarja tudi v odgovoru na pritožbo.

Glede zastaranja dela zahtevka

28Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je del zahtevka (po 72. členu ZDen), ki se nanaša na prostore, ki so bili tožnikom izročeni v posest 18. 10. 1995, zastaran. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnikom, da je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z izročitvijo prostorov v posest, zmotno. Praviloma namreč velja, da petletni zastaralni rok začne teči, ko postane denacionalizacijska odločba pravnomočna¹³. To velja tudi v primeru, da pride do izročitve v posest pred tem, saj se šele s pravnomočnostjo rodi tožba po 72. členu ZDen. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je delna odločba z dne 5. 10. 1995, glede vrnitve tistega dela prostorov, na katerega se nanaša zahtevek, ki naj bi bil zastaran, postala pravnomočna pred 1. 6. 2005, vendar pa zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je za začetek zastaranja pomembna izročitev posesti, trenutka pravnomočnosti v nadaljevanju ni ugotovilo. V ponovljenem sojenju bo zato treba dejansko stanje v tem pogledu dopolniti. V zvezi z ugovorom zastaranja pa bo moralo okoliščine konkretnega primera presojati še v smeri zahteve, da je treba pravila o zastaralnih rokih uporabiti tako, da se ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanja zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago¹⁴. Presoditi bo torej moralo, ali okoliščine konkretnega primera narekujejo drugačen začetek teka zastaralnega roka ali ne. To namreč tožniki s trditvijo, da bi zastaralni rok lahko v konkretnem primeru začel teči najprej s pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka glede celotne nepremičnine, vsaj smiselno zatrjujejo.

Glede uporabljene metode in odbitkov

29Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede metode s katero je sodišče prve stopnje ugotavljalo višino koristi, ki bi jo tožniki lahko dosegli, če bi nepremičnino uporabljali sami. Res se višina koristi lahko ugotavlja bodisi preko metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij, vendar pa v konkretnem primeru uporaba slednje ne pride v poštev zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno opozorilo, da so tožniki res že v tožbi in kasneje v vlogi z dne 16. 4. 2012 navajali, da je pravni prednik prve toženke del prostorov oddal v najem podjetju L., vendar pa niso ponudili (pravočasnih) trditev glede obdobja za katerega naj bi bila pogodba sklenjena in njene vsebine. Ker tudi sami zahtevka niso utemeljevali z najemnino kot naj bi jo plačeval najemnik po zgoraj omenjeni najemni pogodbi, ampak z najemninami, ki naj bi se v spornem obdobju po podatkih nepremičninskih agencij dosegale na tej lokaciji za enakovredne prostore (točka VII tožbe), je očitek, da bi sodišče moralo tožnike pozivati, da trditve dopolnijo, neutemeljen. V pogledu metode, ki so jo tožniki (sprva) izbrali¹⁵, sodišče prve stopnje pa štelo za ustrezno, dopolnjevanje trditev ni bilo potrebno.

30Neutemeljeni so tudi pomisleki tožnikov o zmanjševanju ugotovljene koristi na račun funkcionalnih omejitev rabe prostorov. Iz izvedeniškega mnenja na strani 24 je namreč razvidno, da je pri kletnih prostorih prišlo (le) do zmanjšanja na račun premajhnega števila parkirnih mest (na voljo naj bi bili le dve, namesto štirih), pri pritličnih prostorih pa (le) na račun dveh manjkajočih parkirnih mest ter na račun dejstva, da je dostop do teh prostorov mogoč le preko tujega zemljišča. Izračunana korist tako ni bila zmanjšana zaradi dejstva, da dostop do teh prostorov še v času izdelave mnenja ni bil urejen (kot pogodbena služnost ali kot nujna pot), ampak le zato, ker prehod preko tujega zemljišča praviloma ni brezplačen. Dejstvo, da je v konkretnem primeru zemljišče preko katerega poteka oziroma naj bi potekal dostop, v lasti prve toženke, na to ne vpliva, saj slednja svojega zemljišča ni dolžna obremeniti s potjo brez nadomestila. Ugotovljena korist tudi ni bila zmanjšana zaradi postopnega vračanja nacionalizirane nepremičnine, to je zaradi dejstva, da sta bili parceli 438/11 in 438/12, obe k. o. X, vrnjeni šele z delno odločbo z dne 8. 11. 2007.

Glede zamudnih obresti

31Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Glede na to, da gre pri nadomestilu po 72. členu ZDen (sodišče prve stopnje je zahtevku v izpodbijani sodbi ugodilo le na tej pravni podlagi) za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po cenah v času sojenja, pride v poštev načelno pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002. Po njem zamudne obresti od denarne terjatve za povrnitev tovrstne premoženjske škode pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala kasneje (299. člen OZ). V konkretnem primeru je do zamude prišlo z vložitvijo tožbe, saj tožniki izvensodnega zahtevka za plačilo niso izkazali. Dopisi upravičenke, ki jih omenjajo v pritožbi, glede na svojo vsebino ne ustrezajo takšni zahtevi.

¹ V konkretnem primeru tožniki svoj tožbeni zahtevek (zoper obe toženi stranki) utemeljujejo tudi s trditvami o njuni odškodninski odgovornosti. Trdijo, da sklenitev in izpolnitev (nične) sodne poravnave (sklenjene dne 15. 12. 1994) pomeni nedopustno ravnanje. Zaradi poravnave je bila tožnikom onemogočena posest dela nepremičnine, ki jim je bila vrnjena v v postopku denacionalizacije v last in s tem njegova uporaba, kar naj bi jim povzročilo škodo.
² Toženi stranki sta glede na stališče, da sprememba tožbe po vsebini pomeni umik zahtevka, ki sta ga postavila drugi in tretji tožnik, privolili v umik - to pa ne pomeni nič drugega kot to, da s spremembo soglašata.
³ Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sodišče prve stopnje tudi sicer ni navedlo relevantnih razlogov za svojo odločitev, ampak je zgolj v naprej presodilo utemeljenost novo postavljenega tožbenega zahtevka, kar pa na presojo, ali je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, ne bi smelo vplivati. Smotrnosti, tako kot to nalaga prvi odstavek 185. člena ZPP, sodišče prve stopnje sploh ni presojalo.
⁴ Ker mora sodišče o tem, da dovoli spremembo tožbe, sklep izdati le, če se toženec spremembi upira, pritožbeno sodišče odločitve ni spremenilo, ampak jo je razveljavilo (I Cpg 451/2002).
⁵ Ker so tožniki postavili nov zahtevek namesto prvotnega, je bil v tem razpolaganju vključen umik tožbe glede prvotno postavljenega zahtevka (II Ips 552/2006).
⁶ Takšno stališče je zavzelo sodišče prve stopnje (glej razloge v točki 6). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je tak zaključek, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, vsaj preuranjen. Zahtevek po 72. členu ZDen tako lahko uveljavlja le denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bilo premoženje vrnjeno oziroma dediči tega denacionalizacijskega upravičenca. Tudi škodo, ki izvira iz dejstva, da del nepremičnin, zaradi v teku denacionalizacijskega postopka sklenjene poravnave, denacionalizacijski upravičenki ni bil vrnjen v posest sočasno z vrnitvijo v last, lahko uveljavlja le denacionalizacijska upravičenka oziroma njeni dediči. Tako prva kot druga terjatev je zato del dediščine, s katero do delitve dediči upravljajo in razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Njihova dediščinska skupnost preneha šele z razdelitvijo dediščine med dediče, v tem primeru z razdelitvijo konkretnega v denacionalizaciji vrnjenega premoženja. Stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za prikrajšanje skupnosti dedičev, ampak za individualno prikrajšanje, zaradi česar je vsak od dedičev samostojno legitimiran, da uveljavlja zahtevek in to le do višine svojega dednega deleža, je zato zmotno. Dokler konkretno denacionalizirano premoženje, iz katerega izvira terjatev po 72. členu ZDen oziroma odškodninska terjatev, med dediče ni razdeljeno, so ti tudi v razmerju do ene oziroma druge terjatve v skupnosti dedičev. Povezanost vtoževanega zahtevka s konkretnim denacionaliziranim premoženjem priznava tudi sodišče prve stopnje, saj šteje, da bi bil prvi tožnik upravičen le do tistega dela zahtevka, ki ustreza njegovemu dednemu deležu, a nato naredi napačen zaključek, da gre že v osnovi za deljivo terjatev. Ali gre na upniški strani za nedeljivo (drugi odstavek 416. člena OZ) ali deljivo terjatev (tretji odstavek 393. člena OZ) je torej odvisno od vprašanja, ali je bilo vrnjeno denacionalizirano premoženje med dediči že razdeljeno. Na to vprašanje pa zaradi pomanjkljivih trditev v tej smeri zaenkrat ni mogoče odgovoriti. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je takšno stališče zavzelo VS RS v (primerljivi) zadevi II Ips 364/2010, ko je obravnavalo odškodninsko terjatev, ki je izvirala iz oblike vrnjenega premoženja v denacionalizacijskem postopku.
⁷ Prvi odstavek 280. člena OZ se glasi: "Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik."
⁸ Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 316.
⁹ Pooblastitev je enostranski pravni posel pooblastitelja, s katerim ta podeli drugi osebi upravičenje, da ga zastopa (glej prvi odstavek 74. člena OZ).
¹⁰ Glej odločbe VS RS II Ips 592/2006, II Ips 608/2007, II Ips 281/2008, II Ips 45/2010, II Ips 58/2012, II Ips 66/2013 in druge.
¹¹ Pritožbeno sodišče se s tem ne opredeljuje do pravilnosti takšne ugotovitve.
¹² Toženi stranki sta v pogledu zatrjevane odškodninske odgovornosti navadni sospornici (195. člen ZPP).
¹³ Glej odločbe VS RS II Ips 348/2010, II Ips 200/2013, II Ips 56/2017 in druge.
¹⁴ Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-124/14 in U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015.
¹⁵ Nasprotovati so ji začeli šele po izdelavi izvedeniškega mnenja.