188. člen OZ

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika. V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki u

V takih zahtevnih primerih je pravilno zaključek zdravljenja opredeliti s trenutkom, ko ni več nobene strokovno utemeljene možnosti izboljšanja in je s tem tožnik tudi seznanjen. Triletni subjektivni zastaralni rok potemtakem do vložitve tožbe, še ni potekel. Postavljeni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju ustrezno odgovoril na vse podane pripombe. S tem je bilo toženki v zadostni meri omogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, njeni procesni očitki pa so pravzaprav le vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje se je glede očitka opustitve ustreznega vzdrževanja dreves pravilno oprlo na izvedenca gozdarske stroke, ki je med vzroki za nastanek škode pri tožniku kot najbolj verjetnega opredelil prav neustrezno vzdrževanje predmetnih dreves. Toženka (občina) je za predmetni drevesi ob poti na javni površini bila dolžna zagotoviti njihovo vzdrževanje. Protipravno ravnanje kot opustitev dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) obsega ukrepe vzdrževanja dreves, kot so redno pregledovanje, čiščenje, redčenje, zmanjševanje krošnje z namenom odprave nevarnosti loma vej, ki je pri črnem topolu kot, za lom občutljivi vrsti dre

Izterjevana terjatev je odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Odpust obveznosti nanjo ne učinkuje.

Regresni zahtevek zavarovalnice je odškodninski zahtevek le-te zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovančeve oziroma dolžnikove zavarovalne pogodbe, pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Kljub temu, da gre "tehnično" za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev učinkuje.

Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.

Tožnica je namreč z dnem plačila pridobila šele pravico zahtevati povračilo plačanega zneska skupaj z obrestmi in stroški oziroma je takrat nastal njen regresni zahtevek do drugih dolžnikov (188. člen OZ). Vendar pa to še ne pomeni, da je od takrat dalje peti toženec tudi v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti (povračilom sorazmernega dela plačanega zneska). Zapadlost terjatve namreč pomeni upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in ne zamude. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če pa rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ).

Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj v pritožbi izpostavljenih prič ni zaslišalo (4. in 5. točka obrazložitve).

Sodna praksa in teorija sta že zavzeli stališče, da lahko odškodninsko odgovarjata oba, tako dejanski, kot tudi formalni delodajalec. Sodišče prve stopnje sicer ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, vendar mora z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča pravno odločilna, ustvariti podlago za spremembo sodbe na drugi stopnji.

Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost. Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarova

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali in na kakšni pravni podlagi sta toženka in zavarovalnica glede na okoliščine obravnavane zadeve solidarni dolžnici? - Ali so glede na določbo 963. člena Obligacijskega zakonika z izplačilom odškodnine iz zavarovanja na zavarovalnico prešle vse zavarovančeve pravice nasproti toženki? - Ali je glede na pravdo P 1631/2012 nastopil intervencijski učinek? - Ali in na kakšni pravni podlagi je terjatev zavarovalnice proti toženki v obravnavani zadevi zastarala?

Pravnomočni zaključki sodišč o odgovornosti tožeče stranke za škodo, ki jo je delavec A. A. utrpel v tem škodnem dogodku, v ničemer ne izključujejo morebitne so-odgovornosti drugih solidarnih dolžnikov za isto škodo. Ugotovljena odgovornost tožeče stranke za škodo predstavlja kvečjemu predpostavko in ne oviro za uveljavitev regresnega zahtevka do solidarnega dolžnika po 188. členu OZ. Zahtevek tožeče stranke v tem postopku ima povsem drugo dejansko in pravno podlago kot zahtevek oškodovanca v postopku zoper povzročitelja škode, oz. njegovega delodajalca.

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Čeprav gre navzven za solidarno odškodninsko odgovornost države in izvršitelja, v notranjem razmerju država glede na konkretne okoliščine te zadeve ne more odgovarjati. Ob dejstvu, da je izvršitelj škodo povzročil naklepno, saj si je v celoti zadržal kupnino, doseženo v izvršilnem postopku, namesto da bi jo nakazal upniku, odgovornost države, ki je bila sicer napram oškodovancu ugotovljena zaradi opustitve dolžne skrbnosti, v notranem razmerju nima nobene teže.

Predlog se zavrne.

V obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Gre namreč za povračilni zahtevek, ki temelji na premoženjskem zavarovanju, točneje, obveznem zavarovanju v prometu. Iz ustaljenega stališča v sodni praksi VS RS izhaja, da povračilni zahtevki zavarovalnic (v praksi t.i. regresni zahtevki), s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji zavarovanja, zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Takšna obveznost pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje takšne obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, takšna terjatev zastara v času, ki na splošno velja za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, torej v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ). Za odločitev o pritožbi je torej bistvena ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi (sicer res) za regresno ter

Toženec je imel poizvedovalno dolžnost, ki je ni izpolnil. Ugotovljeni vzrok zastrupitve razkriva, da lahko zaradi napake v delovanju plinskega sistema, ki je posledica spremenjenega sistema plinske inštalacije (katerega del so tudi dimni vodi oziroma odvod dimnih plinov), nastopijo izredne okoliščine. Dolžnost dobavitelja plina je, da zagotavlja varno uporabo plina, torej, da zagotavlja obratovanje, pri katerem ne bo ogroženo zdravje (življenje) uporabnikov. V okviru te dolžnosti lahko dobavitelj plina tudi odkloni ali prekine dobavo plina. Glede na naravo dejavnosti, ter glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, mora (bi moral) distributer plina vedeti, da se v primeru določenih posegov v plinsko inštalacijo lahko spremenijo pogoji njenega delovanja in da je v tem primeru ob priklopu plina lahko ogrožena varnost uporabnikov. Primarni merili za določitev notranjega deleža odgovornosti sta teža krivde in teža posledic (drugi odstavek 188. člena OZ). Ravnanja na strani tožnikov oziroma njihovega pravnega prednika - lastnika stanovanja (- izbira izvajalca, ki je izvedel nestrokovni priklop kuhinjske nape, - opustitev zahteve za izvedbo letnega dimnikarskega pregleda, - op

Stališče sodišča prve stopnje, da ustavljeno vozilo na avtocesti, še posebej na prehitevalnem pasu, predstavlja nepričakovano oviro in razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi lahko voznik J. Z. zaključil prehitevanje in nadaljeval vožnjo na prehitevalnem pasu avtoceste, če tam ne bi stalo V. vozilo in osebe ob vozilu in se vanje ne bi mogel zaleteti, če teh tam ne bi bilo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča preširoko in zgrešeno. Ni šlo za navadno ustavljeno vozilo na avtocesti, temveč kot posledica prometne nesreče. Da prometna nesreča na avtocesti v danih prometnih razmerah ne pomeni nepričakovano oviro ob dejstvu, da so avtoceste izredno obremenjene, promet pa gost in da redno prihaja do vedno več prometnih nesreč in da na delu ceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka, praktično dnevno prihaja do razno raznih zastojev zaradi prometnih nesreč. Tožena stranka utemeljeno navaja, da se od vsakega posameznika pričakuje, da vozi previdno, pozorno, da je pozoren na promet, na dogajanje na cesti pred sabo, na dogajanje za sabo, da je promet živi organizem in vsak udeleženec je dolžan nastalo prometno situacijo spremljati. Povračilni oziroma regresni zahtevek zavarovalnic

V danem primeru vsebinski temelj odgovornosti zavarovanke tožeče stranke predstavlja določba 187. člena OZ. Tožeča stranka je bila namreč naročnik izvedbe gradbenih del. Vendar pa 187. člen OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, temveč je samo podlaga za (v odnosu do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del (gre torej za posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega). Naročiteljeva odgovornost je torej odvisna od odškodninske odgovornosti izvajalca. V primeru, ko naročnik v razmerju do tretjega (oškodovanca) izpolni svojo solidarno zavezo, ima pravico od vsakega drugega dolžnika zahtevati, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prim. prvi odstavek 188. člena OZ). To pomeni, da svoj regresni zahtevek lahko naslovi tako na dejanskega povzročitelja škode (tj. odgovornega za škodo; v obravnavanem primeru naj bi bila po trditvah tožeče stranke to družba S. d. o. o. oziroma podizvajalec), kot tudi na družbo, s katero ima podizvajalec sklenjeno podjemno pogodbo (v tem primeru družbo A. d. o. o.). Podjemnik namreč od

Predmet te pravde je (notranji) regresni zahtevek iz prvega odstavka 188. člena OZ. Ker je zavarovalnica z izplačilom odškodnine oškodovancu vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ, se tudi začetek in dolžina zastaralnega roka za njen regresni zahtevek proti sopovzročitelju škode določata po zastaralnem roku terjatve, v katero zavarovalnica vstopa.