VSRS Sklep I Up 148/2017

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Celju I IKz 27359/2013 z dne 11. 4. 2017, v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Celju I Kp 27359/2013 z dne 8. 5. 2017 (I. točka izreka). Z navedeno odločbo Okrožnega sodišča je bila zavrnjena tožnikova prošnja za odlog izvršitve kazni zapora, višje sodišče pa je pritožbo zoper to odločbo zavrnilo. Z II. točko izreka pa je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče poudarilo, da izpodbijana odločba ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije in je sodno varstvo zagotovljeno v okviru odločanja po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), saj je zoper odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo. V njej navaja, da iz 8. člena ZIKS-1 izhaja, da izpodbijani odločbi predstavljata upravni odločbi, saj če bi ta postopek dejansko predstavljal le nadaljevanje kazenskega odločanja, potem ne bi bila določena uporaba določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugačna razlaga, kot da gre v primeru odločanja o vprašanjih iz 25. člena ZIKS-1 za vprašanja upravnega postopka in je torej to podvrženo odločanju v upravnem postopku, ni možna. Zato je bila tožba pravilno vložena na upravno sodišče, saj so podane predpostavke za njeno obravnavanje in je bila neutemeljeno zavržena. Posledično izpodbija tudi zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe, saj so izpolnjene materialnopravne predpostavke za njeno izdajo.

4Pritožnik je pritožbo še dopolnil ter navedel, da je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 197/2016 neutemeljeno, ker je bila v tisti zadevi odločitev o prošnji za odlog izvršitve kazni sprejeta po pristojnem okrožnem sodišču in je bila zoper to dopustna pritožba, o kateri je odločalo višje sodišče. V tu obravnavani zadevi pa zoper odločitev Višjega sodišča v Celju ni predvideno nobeno pravno sredstvo¹.

5Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožnik je v upravnem sporu vložil tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Celju (v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Celju) izdano na podlagi 1. točke prvega odstavka 24. člena in tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1. Zanjo je v prvem odstavku 8. člena ZIKS-1 določeno, da se izda po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej po ZUP. Ta določba pa ob upoštevanju zakonske ureditve, ki ureja odločanje sodišča o prošnji za odložitev izvršitve kazni zapora, po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti podlaga za pritožnikovo stališče, da je odločba iz tretjega odstavka 52. člena ZIKS-1 upravni akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je mogoč upravni spor.

8Drugi odstavek 2. člena ZUS-1, na katerega se sklicuje pritožnik, določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. ZUP pa v drugem odstavku 2. člena določa, da se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Vendar je treba, kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v zadevah I Up 197/2016 in I Up 298/2016, upoštevati, da gre v obravnavanem primeru za odločbo, ki jo sprejme sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora (tretji odstavek 25. člena ZIKS-1) in da o pritožbi zoper njegovo odločitev odloča višje sodišče (prvi odstavek 26. člena istega zakona). Po izrecni določbi 3. člena ZUS-1, ki ureja postopek upravnega spora, pa upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, torej dejstvo, da je v prvem odstavku 8. člena ZIKS-1 določena uporaba upravnega postopka, po katerem mora sodišče voditi postopek in odločati, samo po sebi ne zadošča za utemeljitev stališča, da gre za upravni akt iz 2. člena ZUS-1, o zakonitosti katerega je mogoče odločati v upravnem sporu.

9Sodnik namreč z odločanjem po ZIKS-1 izvaja sodno in ne upravne funkcije, to izhaja iz določb Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), kar je pravilno in s sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Po prvem odstavku 126. člena Ustave se ureditev in pristojnosti sodišč določijo z zakonom. Na tej podlagi je v ZS v prvem odstavku 101. člena določena pristojnost okrožnega sodišča v kazenskih zadevah, med katerimi je v 5. točki izrecno določena pristojnost tudi za izvrševanje kazenskih sodb iz 1., 3. in 4. točke ter za izvrševanje kazenskih sodb okrajnih sodišč. S prvim odstavkom 102. člena pa je določeno, da v teh zadevah vodi postopek in sodi oziroma odloča sodnik posameznik, razen če zakon določa, da sodi senat. Po istem zakonu so višja sodišča pristojna za sojenje oziroma odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja (prvi odstavek 104. člena) v senatu treh sodnikov, če zakon ne določa, da sodi oziroma odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 105. člena).

10Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že opozorilo tudi na obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIKS-1 (ZIKS-1C) v Poročevalcu², iz katere prav tako izhaja, da pri odločanju o odlogu izvrševanja kazni zapora po tretjem odstavku 25. člena ZIKS-1 ne gre za upravno odločanje. V obrazložitvi k 18. členu ZIKS-1C je namreč poudarjeno, da je sprememba vezana na ustrezno celovito ureditev delovnega področja "sodnika, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora", da gre pri izvrševanju kazni zapora za logično nadaljevanje kazenskega postopka, ki je privedel do obsodilne sodbe z izrečeno kaznijo zapora, in da ni mogoče najti nobene razumne razlage za odločanje predsednika okrožnega sodišča o tem, kako se bo v tem delu izvršila sodba sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča to kaže na to, da zakonodajalec odločanja o začetku izvrševanja kazni zapora, izrečene v kazenskem postopku, in s tem povezanih ovirah zanjo ne razume kot upravnega odločanja, ampak kot nadaljevanje kazenskega postopka v funkciji realizacije formalne obsodbe.

11Pri odločitvi sodišča na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 gre torej za odločitev, ki jo sodišče sprejme v funkciji sodne veje oblasti ne glede na pravila postopka, ki jih mora pri tem uporabiti. Zato na drugačno stališče ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1, ki tudi za odločanje o prošnji, o kateri odloča sodnik, predpisuje uporabo določb ZUP. Zakonodajalec se je kljub spremembi pristojnosti za odločanje (ne več predsednik sodišča, ampak sodnik oziroma sodišče), za katero se je odločil (kot je bilo poudarjeno že v prejšnji točki), ker gre pri izvrševanju kazni zapora za logično nadaljevanje kazenskega postopka, ki je privedel do obsodilne sodbe z izrečeno kaznijo zapora, zaradi značilnosti odločanja odločil za nadaljevanje uporabe ZUP kot najbližjega procesnega zakona³. Neustavnost take ureditve same po sebi glede na okoliščine konkretnega primera ni razvidna, pa tudi pritožnik ni zatrjeval kršitev svojih ustavnih pravic zaradi uporabe ZUP.

12Glede na obrazloženo je torej bila izpodbijana odločba sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, kar pomeni, da je bilo pritožniku sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. To možnost pravnega sredstva je pritožnik izkoristil in posledično so neutemeljeni pritožbeni ugovori o kršitvi ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je pravilna tudi glede na vsebino odločbe višjega sodišča, ki je pritožbo zavrnilo in določilo nov datum nastopa prestajanja kazni zapora, na kar sicer opozarja pritožnik v dopolnitvi pritožbe. To dejstvo namreč ne vpliva na to, da v obravnavani zadevi izpodbijana odločba ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v tem upravnem sporu oziroma da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da upravno sodišče brez zakonske podlage presoja zakonitost odločitve rednega sodišča. Na drugačno stališče ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da zoper odločbo višjega sodišča pritožniku ni zagotovljeno sodno varstvo oziroma ni zagotovljene instančne presoje sprejete odločitve.

13Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilna tudi odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, saj za odločanje o njej niso izpolnjene procesne predpostavke, to je vložena tožba. Kot je pravilno pojasnilo, je namreč vsebinsko obravnavanje pogojev za izdajo začasne odredbe možno le v (dopustnem) upravnem sporu.

14Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

15Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z odločbo Višjega sodišča v Celju je bilo namreč tudi odločeno, da mora nastopiti kazen zapora dne 1. 6. 2017.
² Poročevalec DZ, št. 29/2008 z dne 27. 2. 2008.
³ V obrazložitvi k spremembam je tudi navedeno, da tudi okoliščina, da se v tem postopku odloča skladno z določbami ZUP, ni ovira za predlagano ureditev.