24. člen ZIKS-1

Če sodišče mnenja CSD v zvezi z razlogom za odložitev izvršitve kazni zapora po 6. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 ne vroči v izjavo obsojencu oziroma njegovem pooblaščencu, prekrši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita. Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.

Odlog po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 in sicer, da obsojenec ni sposoben nastopiti kazni zapora zaradi bolnišničnega zdravljenja, je namreč neizkazan že spričo tega, da obsojenec v prošnji ni zatrjeval, da se nahaja v bolnišnici in tega tudi sedaj v pritožbi ne izpodbija. Glede zakonskega razloga po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki je podan takrat, ko kdo v obsojenčevi družini umre, ali je huje bolan in nujno potrebuje obsojenčevo pomoč, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec ni dokazal hujše bolezni svoje tašče, niti tega, da tašča, ki živi v Ukrajini, nujno potrebuje njegovo pomoč. Pritožbena razlaga obsojenca, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi prošnje s predložitvijo potrebne dokumentacije, ni utemeljena, saj določba drugega odstavka 25. člena ZIKS-1 izrecno navaja, da je k prošnji za odlog treba predložiti tudi dokaze za odločitev. To pomeni, da bi ustrezna dokazila moral predložiti že sam obsojenec k prošnji, česar pa ni storil. Tudi sedaj v pritožbi ne navaja, zakaj tega ni storil oziroma ni mogel storiti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo sicer res izdalo 20. 3. 2025 oziroma šest mes

Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna. Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev,

Iz priložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da se obsojena nahaja v bolniškem staležu, da je naročena na MR rame, da pa ni zdravljena bolnišnično, niti ji ni bolnišnično zdravljenje predpisano. Zato ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog obsojene za odlog izvršitve kazni zapora, je tako pravilna in zakonita.

Postopanje po citiranih določilih prvega odstavka 18. člena in prvega odstavka 20. člena ZIKS-1 s pozivanjem obsojenca na prestajanje kazni zapora, je prvo sodišče že izčrpalo s tem, ko je v predpisanem zakonskem osemdnevnem roku po prejemu pravnomočne in izvršljive sodbe ter na podlagi naloga z dne 8. 4. 2022, 19. 5. 2022 izdalo poziv obsojencu, da kazen v ZPKZ Maribor nastopi 20. 6. 2022.

Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost. Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca. Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni. P

Pritožnik ne postreže z nobenim konkretnim dejstvom in s konkretnim dokazom, saj vse navedbe, ki bi lahko bile relevantne zavija v tančico skrivnosti in tudi nobene dokumentacije, ki bi morebiti potrdila pritožbene navedbe, ne priloži.

Tudi z vidika ustavno zagotovljenega varstva pravic in z upoštevanjem ustavnega načela sorazmernosti je potrebno ugotoviti, da ne samo odreditev nadometnega zapora, temveč tudi njegova izvršitev glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bila sorazmeren in pravičen ukrep.

Med dela po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 je mogoče šteti tudi tista dela, ki jih je dolžan opraviti za delodajalca in upoštevati škodo, ki bi zaradi neizpolnitve obveznosti nastala delodajalcu.

Tudi z aktualno prošnjo za odložitev kazni zapora obsojenec po pooblaščenih uveljavlja razlog iz 4. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki je podan, če mora opraviti določeno delo, ki ga je začel in bi nastala občutnejša škoda, če ga ne bi opravil. Kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče pod točko 7 izpodbijane odločbe, je po drugem odstavku citiranega člena dopustno iz navedenega razloga kazen zapora odložiti največ za tri mesece.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz določila 24. člena ZIKS-1, ki taksativno našteva razloge za odložitev izvršitve kazni zapora in pravilno povzema tudi, da je vprašanje zdravstvenega stanja opravičljiv razlog le takrat, ko obsojenec kazni zapora ni zmožen nastopiti zaradi bolnišničnega zdravljenja.

Vrhovno sodišče je v postopku zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo sodbo višjega sodišča. Navkljub izostanku izrecne zakonske določbe, izrečena zaporna kazen ni le odložena, temveč zaradi sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 6. 2021 ne obstaja več. Zato je odločitev o zavrženju predloga za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, pravilna.

V skladu z določbo drugega odstavka 25. člena ZIKS-1 je dokazno breme na strani prosilca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj mora prošnji sam priložiti dokaze o razlogih za odložitev. Obsojenčeva dolžnost po pozivu prvega sodišča z dne 29. 4. 2021 na dopolnitev vloge je torej bila, da ustrezno dokumentira navedbe in sicer, da je njegova mati huje bolna in ji je zaradi tega nujno potrebna obsojenčeva pomoč.

V postopku za odreditev nadomestnega zapora ima storilec možnost predlagati nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, vendar pa je glede na določbo četrtega odstavka 192.a člena ZP-1 omejen na fazo postopka, ko sodišče pred odločitvijo o izdaji sklepa o nadomestnem zaporu storilcu pošlje pisno obvestilo o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora in ga pozove, da se v roku petih dni izjavi o vsebini obvestila, pri čemer v tej izjavi lahko storilec predlaga nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist.

Bistveni poudarek pooblaščenčeve pritožbe temelji na pravno zmotnem stališču, da je izpodbijana odločba nerazumljiva, ker naj iz nje ne bi jasno izhajalo, ali je bilo z njo odločeno o obeh obsojenčevih zahtevah, torej o nadomestni izvršitvi kazni zapora in v tej zvezi tudi o odložitvi nastopa zaporne kazni za čas do te prvostopenjske odločitve. Pritožnik je namreč spregledal, da je odločanje o omenjenih dveh predlogih v pristojnosti dveh različnih sodnih organov, odloča pa se celo po različnih procesnih določbah.

Upoštevajoč povzete razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je storilec v postopku navedel dejstva in predložil dokaze, ki dokazujejo, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ni sorazmeren in pravičen ukrep. Storilec je res zatrjeval, da opravlja pekarsko dejavnost v najetem prostoru, da zanj plačuje najemnino v višini 750,00 EUR mesečno, da ima okoli 1.300,00 EUR stroškov s plačilom elektro in komunalnih storitev ter z nabavo surovin in da mu po pokritju vseh stroškov ostane le okoli 600,00 EUR, s katerimi mora poleg sebe preživljati še brezposelno ženo in njune tri mladoletne otroke, vendar kljub temu ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da storilec glob ni plačal, ker to finančno ni zmožen in ne zaradi tega, ker tega ne bi hotel. Ker pa iz dopisa predlagatelja z dne 1. 9. 2020 (list. št. 45) izhaja, da so bile obveznosti iz predloga za odreditev nadomestnega zapora delno poravnane in da se je v celoti pokrila globa v znesku 351,64 EUR ter delno (v znesku 1.364,22 EUR) globa v znesku 5.000,00 EUR, iz dopisa z dne 16. 9. 2020 (list. št. 52) pa izhaja, da so bila prejeta dodatna plačila v skupni višini 1.000,

Za pritožbeno sodišče ni dvoma, da je bila obsojencu zagotovljena zadostna kontradiktornost. Kot rečeno je v vlogi z dne 5. 6. 2020 obsojenec ob jasnem odgovoru komisije, zaman pogrešal izrecno opredelitev na vprašanje nesprejemljivosti mnenja dr. B., razprava o odložitvenem razlogu s področja psihiatrije pa je zaradi poteka časa postala brezpredmetna. Dopolnitev mnenja komisije tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni bila potrebna, dejansko stanje je bilo na podlagi razpoložljive dokumentacije in strokovno utemeljenega mnenja komisije v zadostni meri in pravilno ugotovljeno, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da odložilni razlogi, niti v smislu določila 24. člena ZIKS-1, niti v smislu določila 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 niso podani. Glede na navedeno se odločitev o zavrnitvi obsojenčeve prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora izkaže kot pravilna in zakonita.

Kot razlog za odložitev izvršitve kazni zapora vsem taksativno naštetim razlogom v 24. členu ZIKS-1 sodna praksa prišteva tudi razloge in okoliščine iz 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1.

S strani tožnika predloženi mnenji po oceni sodišča nista bili takšne narave oziroma njuna vsebina ni bila takšna, da bi zaradi pomanjkanja medicinskega znanja uradni osebi povsem onemogočala njuno ocenjevanje. Zgolj dejstvo, da sta bili mnenji izdelani po tožnikovem naročilu, še ne pomeni, da se takšnim mnenjem lahko odreče vsakršno dokazno vrednost, še posebej, ker sta bili mnenji aktualni, izdani s strani tožnikovih lečečih zdravnikov, za katera je mogoče sklepati, da tožnikovo zdravstveno stanje dovolj dobro poznata, obe mnenji pa se tudi izrecno opredelita do prekinitve prestajanja kazni in posledic prestajanja kazni na tožnikovo zdravje. Tožena stranka bi morala predloženi mnenji ustrezno upoštevati in, v kolikor je menila, da za zadevo relevantnih dejstev ni mogoče ugotoviti že na podlagi predložene listinske dokumentacije, to tudi obrazložiti bodisi v sklepu o postavitvi izvedenca, vsekakor pa v izpodbijanem sklepu, s katerim je tožniku naložila plačilo stroškov postopka dokazovanja z izvedencem. Pravilo iz 113. člena ZUP ni absolutno in ne more pomeniti, da mora stranka, nositi tudi stroške upravnega postopka, za katere je ugovarjala, da so nepotrebni, upravni org