104. člen ZS

Predlagateljevo prepričanje o tem, da v zadevi ne bo zagotovljeno nepristransko sojenje, in njegovo nezadovoljstvo s postopanjem oziroma odločanjem prvostopenjskega sodišča v obravnavanem postopku, kakor tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča. Predlog za prenos krajevne pristojnosti ni namenjen odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov, pač pa so za ta namen predvidena (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe.

Sodna zadeva med istimi strankami glede istega spora je namreč lahko le ena sama ter zajema sojenje na vseh stopnjah. Ko je bila torej pristojnost za odločanje prenešena na Višje sodišče v Celju, se torej to razteza na vse pritožbene postopke v tej pravdni zadevi.

Po oceni višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi oškodovanka sodnica na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.

Sodišče mora poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti hkrati paziti, da pri strankah postopka v javnosti vselej daje tudi vtis nepristranskosti sojenja. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri je treba v vsakem primeru posebej skrbno presoditi, ali je odnos med zaposlenimi v pravosodju takšne narave in stopnje, da bi utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na tem sodišču.

Ker morajo biti razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo postopka, izraženi v tolikšni meri, da prevladajo nad primarnimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti, kar pa za oddaljenost prebivališča obdolžencev in petih predlaganih prič od kraja sodišča ni mogoče ugotoviti, je višje sodišče predlog za prenos krajevne pristojnosti kot neutemeljen zavrnilo. Vsaka, le nekoliko lažja izvedba postopka pri drugem sodišču še ni razlog za prenos pristojnosti.

Pri presoji nepristranskosti sojenja ima poleg subjektivnega kriterija poseben pomen tudi objektivni kriterij, ki zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti.

Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (prvi in drugi odstavek 1. člena ZOdv). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot ga ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.

V tej zadevi se je Delovno sodišče v Kopru s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. O pravni pravilnosti tega sklepa je odločalo Višje delovno in socialno sodišče in ga je potrdilo. Ker je Višje delovno in socialno sodišče pristojno za odločanje v sporu o pristojnosti med Delovnim sodiščem v Kopru in Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani vezano na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča. Ker je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani kljub temu sprožilo spor o pristojnosti med njim in Delovnim sodiščem v Kopru, je tak predlog nedovoljen.

Zaupanja v integriteto sodnice sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je obdolženi B. J. zakonec vpisničarke Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici. Vendar mora sodišče poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti hkrati paziti, da pri strankah postopka v javnosti vselej daje tudi vtis nepristranskosti sojenja. Po oceni višjega sodišča dejstvo, da je obdolženčeva žena vpisničarka na Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici in da dela na vseh zadevah, ki jih sodišče prejme v obravnavanje, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar v obravnavani zadevi ni primer.

V petem odstavku 109. člena ZMZPP je določeno, da je proti sklepu, s katerim sodišče predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne, in proti sklepu, s katerim sodišče odloči o ugovoru, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrglo, predmet pritožbenega odločanja je utemeljenost pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za vrnitev v prejšnje stanje, zato je podana pristojnost višjega sodišča (104. člen ZS). Odvetnik mora zagotoviti zanesljivo vložitev pisanj, ki so vezana na rok, sodišču. Pooblaščenka predlagateljice je glede na okoliščine primera ravnala neskrbno. Od pooblaščenke predlagateljice, ki je odvetnica, bi se pričakovalo, da bo priporočeno poslala ugovor po pošti iz tujine, tudi iz razloga, ker bi na ta način razpolagala z dokazom, da je vlogo (dejansko) poslala sodišču prve stopnje, hkrati pa bi se štelo, da je dan oddaje na pošti dan izročitve pošte sodišču.

Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je R.S. vložil vlogo, ki se bo obravnavala bodisi kot predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj bodisi kot obtožni predlog, zoper višjo sodnico A.A., predsednico Okrožnega sodišča v X, katerega organizacijska enota je tudi Okrajno sodišče v X, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v X.

Po oceni višjega sodišča dejstvo, da se oškodovanka kot tožilka A.Š. kot okrožna državna tožilka pri Okrožnem državnem tožilstvu v Murski Soboti redno udeležuje zaslišanj ter obravnav na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Ob okoliščinah, da se preiskovalni in kazenski sodniki z oškodovanko redno srečujejo na zaslišanjih in glavnih obravnavah ter da se z njo družijo na uradnih dogodkih kot tudi izven delovnega časa, je višje sodišče zlasti upoštevalo, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti razmeroma majhno sodišče, zaradi česar lahko tesna (kolegialna) razmerja med zaposlenimi v pravosodju resno okrnijo (objektivni) videz nepristranskosti. Nepristranskost in neodvisnost sodišča morata namreč biti razvidni tudi navzven.

Navedbe o pooblaščenkini odsotnosti v tujini niso opravičljiv razlog, saj si mora odvetnik v primeru odsotnosti zagotoviti nadomeščanje ali kako drugače poskrbeti za to, da bodo neodložljiva opravila v odvetniški pisarni opravljena pravočasno.

Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi M.K., višja sodnica na Okrožnem sodišču na Ptuju, naznanila kaznivo dejanje zoper takrat še neznanega storilca in predložila dokaze v tej smeri, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati v predmetnem kazenskem postopku.

Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni zadevi oškodovanec A. A., okrajni sodnik in predsednik Okrajnega sodišča v B. B., ki sodniško funkcijo opravlja tudi na kazenskem področju, upoštevaje, da sta očitani kaznivi dejanji bili storjeni še na škodo C. C., sodnice na Okrožnem sodišču v B. B., D. D., vodje Okrožnega državnega tožilstva v B. B., in mag. E. E., odvetnika v B. B., utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v B. B., ki je po splošnih pravilih pristojno odločati v predmetnem kazenskem postopku. Da bi se takemu dvomu izognili, je višje sodišče za izvedbo kazenskega postopka določilo drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v Mariboru.

Po presoji višjega sodišča okoliščine, ki so navedene v predlogu okrajnega sodnika, dajejo podlago za zaključek, da so podani tehtni razlogi, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti. V obravnavani zadevi je namreč vložena zasebna tožba zoper Okrajno sodišče v Mariboru in zoper okrajno sodnico I.M., pri čemer je iz podatkov spisa razvidno, da je okrajna sodnica I.M. dne 21. 2. 2017 predlagala uvedbo postopka omejitve oziroma odvzema poslovne sposobnosti po uradni dolžnosti za zasebnega tožilca M.R., očitek iz zasebne tožbe pa se nanaša ravno na navedeno sodničino ravnanje. Takšne okoliščine bi po oceni višjega sodišča, pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o zasebni tožbi zasebnega tožilca M.R.. Višje sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 35. člena ZKP predlogu okrajnega sodnika ugodilo in odločilo, da se za odločanje v obravnavani zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v Murski Soboti.

V obravnavani zadevi je namreč vložena zasebna tožba zoper Okrajno sodišče v Mariboru in zoper okrajnega sodnika A.A. Te okoliščine pa bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o zasebni tožbi zasebnega tožilca M.R.

Neutemeljena je tožničina utemeljitev delegacije iz razloga smotrnosti po 67. členu ZPP zaradi zatrjevane "seznanjenosti s spisom senata" predlaganega sodišča, saj je pristojnost sodišča po ZS določena s pritožbenim sodiščem kot takim (1. točka 104. člena ZS) in ne s senatom, ki o zadevi dejansko odloča.

Po presoji Višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi osumljeni A. A. okrajni sodnik ter vodja enotno organiziranega kazenskega oddelka za vsa okrajna sodišča iz območja Okrožnega sodišča v D., utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v D., ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o predlogu oškodovanca kot tožilca B. B. za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Da bi se takemu dvomu izognili, je Višje sodišče za izvedbo kazenskega postopka določilo drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v S.