25. člen ZIKS-1

Če sodišče mnenja CSD v zvezi z razlogom za odložitev izvršitve kazni zapora po 6. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 ne vroči v izjavo obsojencu oziroma njegovem pooblaščencu, prekrši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Odlog po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 in sicer, da obsojenec ni sposoben nastopiti kazni zapora zaradi bolnišničnega zdravljenja, je namreč neizkazan že spričo tega, da obsojenec v prošnji ni zatrjeval, da se nahaja v bolnišnici in tega tudi sedaj v pritožbi ne izpodbija. Glede zakonskega razloga po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki je podan takrat, ko kdo v obsojenčevi družini umre, ali je huje bolan in nujno potrebuje obsojenčevo pomoč, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec ni dokazal hujše bolezni svoje tašče, niti tega, da tašča, ki živi v Ukrajini, nujno potrebuje njegovo pomoč. Pritožbena razlaga obsojenca, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi prošnje s predložitvijo potrebne dokumentacije, ni utemeljena, saj določba drugega odstavka 25. člena ZIKS-1 izrecno navaja, da je k prošnji za odlog treba predložiti tudi dokaze za odločitev. To pomeni, da bi ustrezna dokazila moral predložiti že sam obsojenec k prošnji, česar pa ni storil. Tudi sedaj v pritožbi ne navaja, zakaj tega ni storil oziroma ni mogel storiti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo sicer res izdalo 20. 3. 2025 oziroma šest mes

Po določbi prvega odstavka 26. člena ZIKS-1 je pritožba dovoljena (le) zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega in petega odstavka 25. člena (če je sodišče prve stopnje prošnjo zavrnilo ali jo zavrglo), ne pa tudi, če ji je ugodilo (četrti odstavek 25. člena ZIKS-1).

Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna. Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev,

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je storilec prošnjo za odložitev izvršitve nadomestnega zapora vložil pravočasno in je ta ugotovitev podprta tudi s podatkom, da mu je odločba višjega sodišča, v kateri je bil pozvan, da mora nadomestni zapor nastopiti osmi dan po prejemu odločbe, bila vročena dne 12.6.2024 in je prošnjo za odložitev vložil 17.6.2024, zaradi česar je s prenosom roka na prvi delavnik bila njegova prošnja vložena pravočasno v zakonsko določenem roku treh dni. Zato sodišče prve stopnje za pravočasno vloženo prošnjo ni imelo podlage za zavrženje na podlagi petega odstavka 25. člena ZIKS-1.

Postopanje po citiranih določilih prvega odstavka 18. člena in prvega odstavka 20. člena ZIKS-1 s pozivanjem obsojenca na prestajanje kazni zapora, je prvo sodišče že izčrpalo s tem, ko je v predpisanem zakonskem osemdnevnem roku po prejemu pravnomočne in izvršljive sodbe ter na podlagi naloga z dne 8. 4. 2022, 19. 5. 2022 izdalo poziv obsojencu, da kazen v ZPKZ Maribor nastopi 20. 6. 2022.

Po določilu prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je pritožba dopustna samo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je obsojenec izkoristil, s tem ko je vložil redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora kot neutemeljen zavrnjen. Zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena, pa po izrecni določbi citiranega določila 229. člena ZUP redno pravno sredstvo ni več dopustno, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe izkaže kot pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz določila 24. člena ZIKS-1, ki taksativno našteva razloge za odložitev izvršitve kazni zapora in pravilno povzema tudi, da je vprašanje zdravstvenega stanja opravičljiv razlog le takrat, ko obsojenec kazni zapora ni zmožen nastopiti zaradi bolnišničnega zdravljenja.

Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki se ne dotikajo pravno relevantnih dejstev oziroma pravno relevantnih ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, ko pritožnica znova na povsem načelni ravni navaja zgolj zdravstvene težave, ki da ji onemogočajo nastop zaporne kazni in ponavlja prošnjo za izvršitve kazni zapora z družbeno koristnim delom.

V skladu z določbo drugega odstavka 25. člena ZIKS-1 je dokazno breme na strani prosilca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj mora prošnji sam priložiti dokaze o razlogih za odložitev. Obsojenčeva dolžnost po pozivu prvega sodišča z dne 29. 4. 2021 na dopolnitev vloge je torej bila, da ustrezno dokumentira navedbe in sicer, da je njegova mati huje bolna in ji je zaradi tega nujno potrebna obsojenčeva pomoč.

Bistveni poudarek pooblaščenčeve pritožbe temelji na pravno zmotnem stališču, da je izpodbijana odločba nerazumljiva, ker naj iz nje ne bi jasno izhajalo, ali je bilo z njo odločeno o obeh obsojenčevih zahtevah, torej o nadomestni izvršitvi kazni zapora in v tej zvezi tudi o odložitvi nastopa zaporne kazni za čas do te prvostopenjske odločitve. Pritožnik je namreč spregledal, da je odločanje o omenjenih dveh predlogih v pristojnosti dveh različnih sodnih organov, odloča pa se celo po različnih procesnih določbah.

Po določilu prvega odstavka 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) je treba prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora vložiti v treh dneh po prejemu poziva za nastop kazni. Gre za zakonski rok.

Glede na to, da je obsojenec poziv za prestajanje kazni zapora prejel dne 6. 8. 2020 in je torej tridnevni rok pričel teči 7. 8. 2020 je, glede na to, da je bila dne 9. 8. 2020 nedelja, rok za vložitev prošnje iztekel v ponedeljek 10. 8. 2020. To pa seveda pomeni, da je obsojenec, ki je prošnjo podal ravno tega dne, prošnjo vložil pravočasno, skladno z rokom iz določila prvega odstavka 25. člena ZIKS-1.

Poprejšnja, sicer samostojna kazen zapora je zaradi združitve kazni zapora v postopku (neprave) obnove kazenskega postopka izgubila subjektiviteto. Posledično je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo o zavrnitvi prošnje za odložitev izvršitve (poprejšnje) kazni zapora odpravilo.

Predlog za delegacijo pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z odločanjem o pritožbi obsojenca zoper sklep sodišča prve stopnje, je obsojenec utemeljeval z določbo 35. člena ZKP. Torej na pravni podlagi, ki v predmetni zadevi nikakor ne pride v poštev. Skladno z določilom 8. člena ZIKS-1 se namreč odločbe na podlagi 25. in 26. člena ZIKS-1 izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. ZIKS-1 v postopku odločanja o predlogu za odložitev izvršitve kazni zapora, torej napotuje na subsidiarno uporabo določb ZUP. Le - ta v 3. poglavju z nazivom "Prepoved prevzema in prenosa pristojnosti", v četrtem odstavku 18. člena določa, da sme organ, ki je pristojen za odločanje v posamezni upravni zadevi, samo po izrecnem zakonskem pooblastilu odločanje v zadevi prenesti na kakšen drug organ. ZIKS-1, ki se v predmetnem postopku uporablja kot primarni pravni vir, takšnega zakonskega pooblastila glede prenosa pristojnosti za odločanje o predlogih za odlog izvršitev kazni ne predvideva in ga tudi ne določa, zato je bilo potrebno tovrsten predlog obsojenca, glede na to, da ni dovoljen, s smiselno uporabo določbe 246. člena ZUP zavreči.

Odločba o zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni zapora je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, zato je sodno varstvo (ni pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1 (zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji je predvidena pritožba na višje sodišče).

Izpodbijana odločba je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije. Sodno varstvo je zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. Izpodbijana odločba torej ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Če se ugotovi, da Zavod za prestajanje kazni zapora zaradi zdravstvenega stanja obsojenca ne more zagotoviti kakovostne oskrbe, lahko sodišče na prošnjo obsojenca odloži izvršitev kazni zapora iz razloga iz 2. točke prvega odstavka 82. člena v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZIKS-1 kot sui generis odložitvenim razlogom.

Čeprav ni podan razlog odložitve kazni zapora iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 (bolnišnično zdravljenje), pa ni izključena odložitev izvršitve kazni zapora, če so za to podane okoliščine iz 1. in (ali) 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, kar pa je mogoče presoditi šele na podlagi mnenja posebne zdravniške komisije, ki je opredeljena v tretjem odstavku 25. člena ZIKS-1.

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi tožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. V takem primeru tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe. Vrhovno sodišče namreč tudi v primeru njegovega uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o začasni odredbi, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustna tožba).