126. člen URS

XIX. začasna situacija, kamor so bila vključena dodatna dela tožnice dne 4. 5. 2018, je bila utemeljeno zavrnjena, ker je nadzor ni potrdil (26. točka obrazložitve). Zloraba 631. člena OZ v zvezi z zavrnitvijo navedene začasne situacije ni bila ugotovljena, s tem pa tudi ne odškodninska odgovornost tožene stranke.

Na dan predvidenega naroka ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil zakonito zavrnjen vstop v prostore sodišča in s tem onemogočen pristop na narok. Tako ni mogoče šteti, da je bil narok preložen po krivdi tožnika, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni šlo za naključje, ki bi se primerilo njemu, da bi bila podana podlaga, določena v prvem odstavku 156. člena ZPP za povrnitev separatnih stroškov toženki.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na dan zadnjega naroka (3. 11. 2021) ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil lahko pooblaščencu tožnice, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito zavrnjen vstop v prostore sodišča in s tem onemogočen pristop na narok. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Udeleženci sodnih postopkov tudi sicer ne spadajo v krog oseb iz 1. alineje drugega odstavka 5. člena Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, saj jih ni mogoče šteti za uporabnike storitev ali udeležence pri izvajanju dejavnosti. Sodišča namreč v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS) izvršujejo sodno oblast in ne izvajajo storitev oziroma dejavnosti.

Odločanje o ukrepih, ki jih predlaga tožnica, kot tudi odločanje o ukrepih, ki naj zagotovijo odločitev sodišča brez nepotrebnega odlašanja, po izrecnih zakonskih določbah sodi v pristojnost okrožnega sodišča in glede navedeno določbo 126. člena Ustave RS pomeni odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. To pomeni, da po 3. členu ZUS-1 ne gre za upravne akte v smislu tega zakona, in to tudi v primeru, ki bi v kontekstu upravne odločbe pomenil tako imenovani "molk organa", ko namreč pristojno sodišče odločbe ni izdalo v predpisanem roku. Izdaja začasne odredbe je smiselno vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni vloženo tožbo, ki je uspešno prestala predhodni preizkus.

Odločba o zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni zapora je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, zato je sodno varstvo (ni pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1 (zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji je predvidena pritožba na višje sodišče).

Namen konkretne določbe je upniku naložiti skrbno ravnanje pri uveljavljanju svojih pravic, saj mora v primeru, da želi prijaviti obrestno terjatev, ki ni prednostna, to natančno obračunati ter jo prijaviti v kapitaliziranem znesku. V nasprotnem primeru upnik trpi vse škodljive posledice, o čemer je vsak upnik v oklicu o začetku stečaja izrecno poučen. Navedena posledica velja le v primeru neprednostnih terjatev, kar pomeni, da je zakonodajalec s to določbo breme pravilne vsebine prijavljene terjatve prenesel na upnika. Upnici v stečajnem postopku ni naloženo nesorazmerno breme. Sporna določba nalaga relativno visok nivo skrbnosti, a navsezadnje je odločitev o tem, ali bo svojo terjatev v postopku insolventnosti uveljavljala ali ne, povsem v upničini sferi odločanja in njenem interesu, zato je tudi skrbnost, ki jo nosi, upravičeno na njeni strani, hkrati pa je o posledicah svojega ravnanja tudi izrecno opozorjena.

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi pritožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.

Zaradi specifične narave avtorske pravice so avtorji posebej varovana kategorija, vendar pa so na drugi strani glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka napram posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo uskladitve tarife s podatki o indeksu cen na drobno, samo sklicevanje na revalorizacijo namreč ne zadošča.

Zaradi specifične narave avtorske pravice so avtorji posebej varovana kategorija, vendar pa so na drugi strani glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka napram posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo uskladitve tarife s podatki o indeksu cen na drobno; samo sklicevanje na revalorizacijo namreč ne zadošča.

Ker ZZZPB nič ne določa o tem, katera postopkovna pravila se uporabljajo v postopkih odločanja o teh pravicah, je potrebno izhajati iz ZUP in v zvezi z določbo 232. člena ZUP