Izvrševanje kazenskih sankcij

Če sodišče mnenja CSD v zvezi z razlogom za odložitev izvršitve kazni zapora po 6. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 ne vroči v izjavo obsojencu oziroma njegovem pooblaščencu, prekrši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi. Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist.

Za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 sta določeni kazen zapora kot glavna kazen in stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče je obsojencu s pravnomočno sodbo z dne 12. 12. 2023 izreklo kazen zapora, v izrečeno kazen zapora po pravnomočnosti pa sodišče ne more posegati na način, da bi jo spremenilo v drugo kazensko sankcijo, ampak lahko le določi enega izmed v 86. členu KZ-1 določenih načinov prestajanja oziroma izvršitve kazni zapora, med katerimi pa ni denarne kazni.

Sodišče se v sodbi ni opredelilo do ugovora obrambe o kršitvi prepovedi ponovnega sojenja (načelo ne bis in idem), v zvezi z očitanim kaznivim dejanje grožnje pravosodnemu policistu v ZPKZ in postopkom po 98.a členu ZIKS-1, v katerem je bila obsojencu izdana odločba o namestitvi v strožji režim.

Prvostopenjsko sodišče je storilčevo (sicer prepozno) izjavo po prejemu obvestila o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora štelo kot pravočasno, saj se je do navedb storilca v izjavi vsebinsko opredelilo. Čeprav je bilo sodišču prve stopnje znano, da ima storilec zdravstvene težave, ki bi jih nadomestni zapor lahko poslabšal (saj je to navedel v izjavi), ni postopalo po določbi desetega odstavka 192.a člena ZP-1. Le na podlagi tako dopolnjenega postopka bi lahko sodišče, upoštevajoč storilčeve navedbe v izjavi (ki jo je sodišče štelo kot pravočasno), presodilo, ali je nadomestni zapor v obravnavanem primeru glede na okoliščine obravnavanega primera (storilčevo zdravstveno stanje) sorazmeren in pravičen ukrep. Višje sodišče je, upoštevajoč storilčeve navedbe glede njegovega zdravstvenega stanja (ki jih je uveljavljal že v izjavi po prejemu obvestila, da so izpolnjeni pogoji za odreditev nadomestnega zapora), ki so nedvomno podprte s pritožbi priloženim zdravniškim potrdilom storilčeve zdravnice, A. A., dr. med. spec. psihiatrije iz zasebne specialistične ambulante, ugotovilo, da določitev nadomestnega zapora storilcu glede na okoliščine konkretnega primera n

Vrhovno sodišče je že odločilo, da pomeni postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1. Določbe ZSKZDČEU-1 v 14. poglavju, ki ureja priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena kazen zapora ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti, ne razkrivajo možnosti za posvetovanje med pristojnim organom države izdaje odločbe in pristojnim domačim sodiščem o tem, da bi se kazni po različnih sodbah medsebojno združevale, temveč - nasprotno - jasno določajo, da domače sodišče v primeru prevzema izvršitve tuje sodbe ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena tega zakona.

Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.

Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita. Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.

Tožena stranka tudi ob tožnikovem uspehu s tožbo v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijanega akta v ponovnem postopku ne bi mogla sprejeti nove, zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi tožnika iz zaprtega oddelka zavoda premestila na polodprti oddelek, saj je bil s prestajanja kazni zapora dne 8. 7. 2022 izpuščen na prostost in zaporne kazni ne prestaja več. Tožnik od dne odpusta iz zavoda (8. 7. 2022), v zvezi s katerim je predlagal spremembo pri namestitvi, nima več pravnega interesa za tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavni tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.

Ko storilec predlaga plačilo globe z delom v splošno korist v okviru postopka nadomestnega zapora, sodišče ne ugotavlja več, ali je storilec upravičen do redne brezplačne pravne pomoči po materialnem kriteriju iz zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, saj izpolnjevanje tega pogoja izhaja iz dejstva, da upravna izvršba oziroma prisilna izterjava glob ni bila uspešna. Neuspešna upravna izvršba je eden od pogojev za uvedbo postopka za odreditev nadomestnega zapora, v okviru katerega lahko storilec predlaga dela v splošno korist, zato je domneva iz prvega odstavka 192.b člena (da je pogoj iz drugega odstavka 19.a člena izpolnjen) neizpodbojna.

Po določbi prvega odstavka 26. člena ZIKS-1 je pritožba dovoljena (le) zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega in petega odstavka 25. člena (če je sodišče prve stopnje prošnjo zavrnilo ali jo zavrglo), ne pa tudi, če ji je ugodilo (četrti odstavek 25. člena ZIKS-1).

Sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, da je bil poziv na prestajanje kazni zapora obsojencu osebno vročen, temveč da šteje, da je bil obsojenec s predmetnim pozivom seznanjen. Z navedeno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj temelji na spisovno skladnih podatkih, in sicer, da je naslov za vročanje obsojencu C. edini naslov, ki je bil sodišču znan po uradno dostopnih evidencah ter da obsojenec sodišču ni sporočil spremembe naslova svojega dejanskega prebivanja. Zato je obsojencu poziv na prestajanje kazni povsem utemeljeno in upravičeno vročalo na navedeni kot edini znani naslov obsojenca. Glede na navedeno ter da je bil sicer poziv vročen obsojenčevi materi, ki pa je povratnico podpisala, torej vročitev ni odklonila in tudi morebiti ni pripomnila, da obsojenec na tem naslovu ne živi in da mu pošiljke ne bo mogla posredovati, je sodišče razumno štelo oziroma sklepalo, da je bil obsojenec s pozivom seznanjen. Dejstvo pa je tudi, da sodišče do obsojenčeve vloge z dne 9. 7. 2025 zoper poziv oziroma vročanje le-tega ni prejelo nikakršnega ugovora s strani obsojenca.

Sodišče prve stopnje je vpogledalo v podatke registra ZZZS in je opravilo poizvedbe pri delodajalcu in na podlagi navedenega ugotovilo, da obsojenec v času podaje predloga formalno ni bil zaposlen, v vsakem primeru pa tudi ni toliko osebnostno urejen, da bi se ugodilo njegovemu predlogu. Zgolj možnost zaposlitve oziroma obljuba zaposlitve pa ne zadosti pogoju iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1.Tudi po presoji drugostopenjskega sodišča bo le prestana kazen zapora v zavodu za prestajanje kazenskih sankcij na obsojenca vplivala dovolj vzgojno, da bo doumel, da mora prevzeti odgovornost za svoja ravnanja.

Glede na problematiko, ki jo izpostavljajo zagovorniki, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, posledično pa dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Je pa dokaze, ki so pridobljeni v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbeno izpostavljeni privilegij zoper samootožbo je dejansko ustavna pravica, vendar se le-ta glede na ustaljeno sodno prakso razteza zgolj na tiste nekazenske postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov kaznovanja določenih s 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnika, 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki u

Podatki, zaenkrat razvidni iz spisa, ne podpirajo pritožbenega stališča, da USB ključek in računalnik, na katerih naj bi se po zapisniku o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave dejansko nahajali za obtoženca obremenilni podatki, ter obtoženčeva izjava v okviru postopka v ZPKZ, predstavljajo prima facie nedovoljene dokaze. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da imajo pravosodni policisti pri obsojencu, ki se vrne z izhoda, pravico opraviti varnostni pregled v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, pri čemer spisovni podatki kažejo, da naj bi v okviru varnostnega pregleda, v skladu z določbami tega zakona na poziv pravosodnega policista, USB ključek izročil obtoženi sam. Pritožniki tudi ne upoštevajo, da je glede na spisovne podatke (poročilo o vedenju obsojenca), računalnik predstavljal nedovoljen predmet, katerega so bili v skladu z določbami področnega zakona pravosodni policisti dolžni odvzeti. Drži, da naj bi obtoženi A. A. po izročitvi USB ključka v svojstvu obsojenca dne 8. 5. 2024 podal izjavo, ne da bi bilo izkazano, da je bil predhodno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pritožniki spregledajo, da naj bi šlo tudi v tem delu za

Niti Finančni urad Ljubljana niti sodišče prve stopnje v določbah 19.a člena ZP-1 nista imela pravne podlage za odločitev, da se z nadomestnim zaporom poplača le del izrečene globe oziroma za drobljenje globe, ki je bila izrečena z eno odločbo o prekršku. Kot izhaja iz jezikovne in namenske rabe določbe 19.a člena ZP-1, se predlog za delo v splošno korist lahko vloži le za globo, izrečeno z eno odločbo (ali odločbo o prekršku ali plačilnim nalogom ali sodbo). Poleg navedenega pa tudi iz opozorila o možnosti za nadomestitev plačila globe in stroškov postopka z delom v splošno korist, ki je sestavni del odločbe o prekršku (četrti odstavek 56. člena ZP-1) ali sodbe (drugi odstavek 138. člena ZP-1), izhaja, da se ta pravica nanaša na globo, izrečeno s posamezno odločbo. Tako je mogoče veriženje (seštevanje) glob le, če so izrečene z večimi odločbami, ni pa mogoče deljenje globe, izrečene z eno odločbo.

Sodišče sodi, da tožnik utemeljeno opozarja, da je odločba pomanjkljivo obrazložena. Sodišče namreč ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, katero konkretno je tisto vedenje, ki ga organ v zvezi z uradnim zaznamkom z dne 12. 2. 2021 ovrednoti kot žaljive pripombe osebno zoper medicinsko sestro in glede njenega opravljanja delovnih nalog. Gre za splošne izraze, izostal pa je opis konkretnega vedenja, ki ga je upravni organ štel kot tako žaljivega, da ga je umestil pod pojem vedenja, ki je huje moteče. Navedeno stališče sodišča velja tudi za navedbe v izpodbijani odločbi, da je tožnik tudi ob drugih priložnostih podajal žaljive pripombe in opazke, uperjene zoper osebnost medicinske sestre. Glede slednjih očitkov pa je utemeljena tudi tožbena graja, da organ prve stopnje ni razkril dokazov, na katerih te ugotovitve temeljijo. Stopnja tveganja, ki utemeljuje namestitev tožnika v poseben strošnji režim, ni podana. Sodišče ocenjuje, da je upravni organ pravno normo nepravilno uporabil glede na ugotovljeno dejansko stanje (tikanje, smeh), kar pomeni, da je v tem delu podan izpodbojni razlog.

Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost ter prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more bit

Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.