8. člen ZIKS-1

Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.

Po določbi prvega odstavka 26. člena ZIKS-1 je pritožba dovoljena (le) zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega in petega odstavka 25. člena (če je sodišče prve stopnje prošnjo zavrnilo ali jo zavrglo), ne pa tudi, če ji je ugodilo (četrti odstavek 25. člena ZIKS-1).

O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna od

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je storilec prošnjo za odložitev izvršitve nadomestnega zapora vložil pravočasno in je ta ugotovitev podprta tudi s podatkom, da mu je odločba višjega sodišča, v kateri je bil pozvan, da mora nadomestni zapor nastopiti osmi dan po prejemu odločbe, bila vročena dne 12.6.2024 in je prošnjo za odložitev vložil 17.6.2024, zaradi česar je s prenosom roka na prvi delavnik bila njegova prošnja vložena pravočasno v zakonsko določenem roku treh dni. Zato sodišče prve stopnje za pravočasno vloženo prošnjo ni imelo podlage za zavrženje na podlagi petega odstavka 25. člena ZIKS-1.

Ob ustavnoskladni razlagi tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.

Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.

Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da mora komisija za pogojni odpust pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, čeprav 8. člen ZIKS-1 kot lex specialis določa, da ta organ o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank?

Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da mora komisija za pogojni odpust pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, čeprav 8. člen ZIKS-1 kot lex specialis določa, da ta organ o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank?

O pogojnem odpustu odloča posebna Komisija v skrajšanem postopku. Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni hkratno izvedbo ugotovitvenega in dokaznega postopka ter odločanja in predstavlja izjemo, ki ne sme biti izvedena v škodo garancij poštenega (upravnega) postopka in njegovih temeljnih načel. Ker se tudi v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotavljajo in preverjajo dejstva, sodišče pojasnjuje, da gre za dejstva, ki so med strankama postopka (skladnost navedb stranke in ugotovitve organa) nesporna ali pa je zaradi narave stvari potrebna takojšnja odločitev na podlagi verjetno izkazanega dejanskega stanja in brez sodelovanja stranke. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tako bi morala Komisija tožnika kot prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je ena izmed temeljnih načel upravnega postopka in velja tudi pri odločanju Komisije za odpust s predčasnega prestajanja zaporne kazni, saj se v tem postopku odloča po določilih ZUP. Komisija bi tako morala pred izdajo izpodbijane odločbe vlagatelja kot prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovila na dopisni seji (ki se nanaša na vsebinsko zavrnitev njegove prošnje) seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

Novela ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, je namreč s spremembo tretjega odstavka 359. člena ZKP dodala ustrezno podlago za odločanje o režimu prestajanja (vrsti zavodskega oddelka). Ker pa je takšna možnost za sodišče predvidena zgolj za sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega (tretji odstavek 359. člena ZKP), medtem ko zakonodajalec slednje ni uredil tudi za primere, v katerih obdolženec poda predlog za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku po pravnomočnosti obsodilne sodbe, kot je to sicer urejeno za druge, taksativno navedene načine izvršitve kazni zapora v prvem odstavku 129.a člena ZKP, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavrglo, pravilna. Povedano drugače, ZKP vsebuje pravno podlago zgolj za odločanje sodišča o predlogu obdolženca za prestajanje kazni na odprtem oddelku ob izreku obsodilne sodbe, ne pa tudi za odločanje o kasnejših predlogih, torej predlogih, ki so bili vloženi po pravnomočnosti sodbe. O takšnih predlogih je po nastopu kazni zapora pristojen odločati direktor zavoda za prestajanja kazni zapora (81. člen ZIKS-1).

V zadevah izvrševanja kazni zapora se kot procesni zakon smiselno uporabljajo določbe ZUP, vendar ne samo za primere iz prvega odstavka 8. člena ZIKS-1, temveč tudi za vročanje poziva obsojencu za prestajanje kazni zapora iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1.

Odločanje o pravici do uporabe mobilnega telefona po petem odstavku 75. člena ZIKS-1 ne predstavlja odločanja v upravnem postopku. Pravno pomoč pa je mogoče dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve brezplačne pravne pomoči ne omogoča.

Tožnik je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper akt, ki skladno z določbo 8. člena ZIKS-1 ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Organ za brezplačno pravno pomoč bi z dodelitvijo zaprošene brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja za vložitev tožbe po 2. členu ZUS-1 presegel namen ZBPP, ki je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati.

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij. Tega privilegija pa je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Gre torej za upravno odločbo, ki se izda po prostem preudarku. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da pri tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe še ni podana pozitivna prognoza, utemeljeno pa je tudi stališče toženke, ki sledi uveljavljeni sodni praksi (sodba št. I U 1513/2018, I U 1173/2019 in druge), da je treba pri odločitvi o zavrnitvi predloga za pogojni odpust upoštevati neprestano zaporno kazen zaradi drugega pravnomočno ugotovljenega kaznivega dejanja.

Po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

O odvzemu in zasegu predmetov po presoji sodišča ni potrebno izdati odločbe. ZIKS-1 namreč v 8. členu natančno določa, v katerih primerih se izdajajo odločbe po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Med njimi ni naštetega postopka odvzema predmetov na podlagi 41.č člena ZIKS-1, kar pomeni, da o zasegu predmetov ni potrebna izdaja odločbe po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

Predlog za delegacijo pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z odločanjem o pritožbi obsojenca zoper sklep sodišča prve stopnje, je obsojenec utemeljeval z določbo 35. člena ZKP. Torej na pravni podlagi, ki v predmetni zadevi nikakor ne pride v poštev. Skladno z določilom 8. člena ZIKS-1 se namreč odločbe na podlagi 25. in 26. člena ZIKS-1 izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. ZIKS-1 v postopku odločanja o predlogu za odložitev izvršitve kazni zapora, torej napotuje na subsidiarno uporabo določb ZUP. Le - ta v 3. poglavju z nazivom "Prepoved prevzema in prenosa pristojnosti", v četrtem odstavku 18. člena določa, da sme organ, ki je pristojen za odločanje v posamezni upravni zadevi, samo po izrecnem zakonskem pooblastilu odločanje v zadevi prenesti na kakšen drug organ. ZIKS-1, ki se v predmetnem postopku uporablja kot primarni pravni vir, takšnega zakonskega pooblastila glede prenosa pristojnosti za odločanje o predlogih za odlog izvršitev kazni ne predvideva in ga tudi ne določa, zato je bilo potrebno tovrsten predlog obsojenca, glede na to, da ni dovoljen, s smiselno uporabo določbe 246. člena ZUP zavreči.

Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Komisija je na podlagi podatkov v Poročilu zavoda, v katerem tožnik prestaja kazen, po prostem preudarku presodila, da zaradi kršitev hišnega reda pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede na naravo obravnavane sporne zadeve, to je odločanje o tožnikovi prošnji za pogojni odpust in glede na ustaljeno upravno-sodno prakso je sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe zadržana, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1. Na podlagi citirane določbe ZUS-1 je v primeru odločanja po prostem preudarku (diskrecijska pravica) sodišče pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je bila dana.