416. člen ZKP

Obsojenec svojih izvajanj po vsebini ne usmerja zoper razloge pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka, temveč se vsi njegovi očitki nanašajo na kazenski postopek (in v tej zvezi na sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2006), v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Vložnik zatrjuje torej kršitve zakona, določb Ustave RS in konvencijskih pravic, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne pa kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi jih storili sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Njegove trditve se poleg tega tudi po vsebini ne nanašajo na nova dejstva in dokaze v smislu 410. člena ZKP, temveč je v jedru njegove zahteve zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja in v tem okviru kršitve pravice do obrambe, kar sploh ne more biti predmet obnove kazenskega postopka. Takšna zahteva ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi niso izpolnjeni, so pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, pa ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa. Obsojenec tudi v tokrat vloženi zahtevi za obnovo postopka zgolj reproduciral navedbe, ki so že bile pritožbeno preizkušane in z njimi ni uspel, tudi sicer pa neumorno, (tudi) iz istih razlogov, vlaga zahteve za obnovo postopka, gre očitno za zlorabo pravic, ki jih ima kot udeleženec v postopku.

Za obnovo postopka na podlagi 416. člena se ne zahteva obstoj kakšnega od obnovitvenih razlogov iz 410. člena; zadostuje, da je bila obsodilna sodba sprejeta na podlagi predpisa, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo. Obnova je seveda dopustna tudi, če je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo samo del predpisa; bistveno je, da je razveljavilo ali odpravilo določbo, na katero se opira obsodilna sodba. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v točki 5 izpodbijanega sklepa povsem pravilno in v ničemer pomanjkljivo zaključilo, da je s pritožbeno izpostavljeno odločbo Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 USRS razveljavilo sodbo VSRS in zadevo vrnilo v novo odločanje, ni pa razveljavilo nobenega predpisa (ali dela predpisa), na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ker torej USRS ni razveljavilo ali odpravilo predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ni pogojev za vložitev zahteve za spremembo pravnomočne sodbe po 416. členu ZKP.

Sodišče je pravilno ugotovilo značaj odločbe Izvršilnega odbora Okrajnega ljudskega odbora z dne 25. 4. 1952. Gre za nacionalizacijsko, deklaratorno odločbo upravnega organa, ki je ni mogoče vzporejati s kazensko zaplembno sodbo. Njena razveljavitev v obnovljenem kazenskem postopku nepravdnega sodišča ne veže.

Glede na to, da je priglasitev Okrajnega ljudskega odbora predstavljala oziroma nadomeščala kazensko sodbo in je bila podlaga za zaplembo, bi moralo sodišče ob odločitvi o ustavitvi postopka odločiti tudi o izrečeni kazenski sankciji, to je o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja.

Državni tožilec je po smrti "obsojenca" upravičen vložiti zahtevo za spremembo pravnomočne odločbe - "priglasitve okrajnega ljudskega odbora", na podlagi katerega je bilo po 28. členu ZKIK osebi odvzeto premoženje.

Če je vložena zahteva za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, gre za posebno vrsto obnove kazenskega postopka, za katero se smiselno uporabijo določbe ZKP o obnovi.

Ker ustavno sodišče ni razveljavilo ali odpravilo določb o kaznivem dejanju sovražne propagande iz 118. člena KZ-1951, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ni pogojev za vložitev zahteve za spremembo pravnomočne sodbe po 416. členu ZKP.

Ni sprejemljivo nakazovanje zahteve, da ima enak učinek, kot v določbi 416. člena ZKP navedeni pogoji, tudi dejstvo, da je bil kazenski zakonik, na podlagi katerega je bila obsojencu izrečena pravnomočna obsodilna sodba, odpravljen.

S tem ko vrhovni državni tožilec uveljavlja, da je bilo v postopku proti starejši mladoletnici prekršeno določilo 2. odstavka 455. člena ZKP-77, posledično pa še več drugih določil istega zakona, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočnim sklepom. To pa po določbi 489. člena ZKP-77 v postopku proti mladoletnikom ni dopustno.

Sodišče prve stopnje ni razveljavilo celotne priglasitve Okrajnega ljudskega odbora, pač pa le v zvezi z eno od štirih oseb, čeprav je bil predlog podan za razglasitev v celoti, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločitev, sodišču prve stopnje pa je še naročilo, da mora postopati po določilu člena 416. ZKP.

Snaha pokojnega obsojenca ni oseba iz II. odst. 367. čl. ZKP ki sme zahtevati obnovo postopka.

Odločitev varnostno obveščevalne službe o fizični likvidaciji ni bila sodna odločba, postopek, ki ga je vodila ta služba, pa ni bil sodni postopek. Zoper tako odločitev varnostno obveščevalne službe zato na podlagi 1.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep okrajnega sodišča, s katerim je bilo le ugotovljeno, da je bilo S.H.-ju izrečena zaplemba vsega imetja na podlagi prijave Okrajnega ljudskega odbora - odseka za upravo narodne imovine. Ta priglasitev je bila namreč upravna odločba in je po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo. V tem primeru pa je mogoče zahtevati obnovo postopka po 416.čl. ZKP.

V napadeni sodbi ni zatrjevanih kršitev določb člena 28/II tč. 3 Uredbe o vojaških sodiščih, saj je obrazložitev ločena od dispozitivnega dela sodbe. V obrazložitvi so tudi natančno opredeljena dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče in se specifizirano nanašajo na vse dele obsodilnega izreka in dokazi za to (poslane knjige, priznanja obtožencev). V tistem delu, kjer obsojenci obtožbe niso priznali, pa je sodišče obrazloženo zavrnilo njihovo zanikanje. Tudi obrazložitev odločbe o kaznih je bila v skladu z uredbo o vojaških sodiščih, saj je sodišče kazen odmerilo tako, da jo je prilagodilo kazenski odgovornosti posameznikov.

Zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse za igralne aparate (Ur. l. RS št. 47/93) ni dekriminiral kaznivega dejanja po 2. odstavku 234. člena KZS, temveč je v 1. odst. 2. člena izključil protipravnost za eno od oblik kaznivega dejanja po 2. odst. 234. člena KZ RS, saj je določil, da se lahko posebne igre na srečo na igralnih aparatih prirejajo tudi zunaj igralnic v ustreznih gostinskih, zabaviščnih in drugih podobnih, posebej za to namenjenih prostorih prirediteljev ob določenih pogojih, navedenih v treh alineah 1. odst. tega člena.

Golo napeljevanje in sodelovanje pri prestopu državne meje, ni predstavljalo kaznivega dejanja po 14. t. 3. člena ZKLD, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja, ki bi bilo kot takšno inkriminirano v letu 1948.

Sodišče je kršilo kazenski zakon, ker pri izreku enotne kazni obsojencu po 1. odstavku 49. člena KZ SFRJ ni upoštevalo kazen iz prejšnje obsodbe kot že določeno.

1. Po določbi 416. člena ZKP (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I) se pravnomočna sodba more izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti le glede vprašanja, ali je prekršen zakon, ne pa tudi glede vprašanja, ali je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Senat vrhovnega sodišča je zaradi tega ob preizkusu vložene zahteve pač moral izhajati iz stališča, da dejansko stanje v danem primeru ni sporno. 2. Če pa bi šlo za to, da tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, pa bi se pravnomočna sodba morala izpodbijati z drugačnimi pravnimi sredstvi po upravičenih osebah, ki jih navaja zakon. 3. Kaznivo dejanje iz 3. člena ZKND je v tem zakonu določeno v 13. točkah, od katerih vsaka pozna še več alternativnih oblik. V takem primeru, ko se za isto ravnanje uporabijo različne alternativno opisane oblike kaznivega dejanja, je treba šteti, da gre samo za eno kaznivo dejanje, ne pa za stek več kaznivih dejanj.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je storilec ravnal z enotnim naklepom, ki je ostala zgolj na ravni konstantnega elementa temeljnega kaznivega dejanja goljufije po členu 171/1 KZ RS kot nadaljevanega (sestavljenega iz šestih kaznivih dejanj po členu 171/1 KZ RS), še ne pomeni, da je s tem že podana ugotovitev, da je storilcu šlo za to, da si pridobi korist, ki bi presegle 15.000 tolarjev.

1. Sam vstop v veleizdajniško organizacijo (Kulturbund) brez kakršnekoli druge aktivnosti ni kaznivo dejanje po 13. členu uredbe o vojaških sodiščih. 2. Po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih je bila kazniva tudi gospodarska kolaboracija, zato je obsojenec s tem, da je za okupatorja opravljal gradbena dela, ki so imela gospodarski in vojaški pomen zanj, kar je natančno opisano v obrazložitvi sodbe, storil to kaznivo dejanje.