VSRS Sklep I Ips 19373/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kr 19373/2017 z dne 3. 12. 2021 obsojenemu A. A. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča I K 19373/2017 z dne 4. 9. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19373/2017 z dne 22. 1. 2019 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 19373/2017 z dne 21. 5. 2020 ter mu s prvo sodbo določeno kazen šest mesecev zapora, izreklo. Po četrtem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sodbo VII Kp 19373/2017 z dne 8. 3. 2022 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, s pritožbo napadeno sodbo potrdilo in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

3Obsojenčev zagovornik je nato 15. 6. 2022 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi ter postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenca ustavi, ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Zahtevi nasprotuje že zato, ker je pri tako imenovani drugi odločbi zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tega vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazloženo ne zatrjuje, medtem ko se je sodna praksa že izrekla o naravi roka za preklic pogojne obsodbe, kot tudi o zadržanju teka rokov v obdobju razglašene pandemije Covid-19. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti je namreč v navedbah, da v predmetni zadevi tek (procesnega) roka za preklic pogojne obsodbe z Zakonom o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljivih boleznih SARS-CoV-2 (Covid-19) ni bil zadržan.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

6Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP sta v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti omejeni subjektivno in objektivno. Subjektivno sta omejeni s krogom oseb, določenim v prvem, drugem in tretjem odstavku 421. člena ZKP, ki smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti, objektivno pa sta omejeni: a) s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bil končan kazenski postopek in sodnim postopkom, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, b) s pozitivnimi in negativno določenimi izpodbojnimi razlogi v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter c) s tako imenovano pritožbeno izčrpanostjo, kot je določena v petem odstavku tega člena.

7Zakonsko osredotočenost na konec kazenskega postopka oziroma na sodni postopek, preden je bil kazenski postopek pravnomočno končan, rahljata dve izjemi. Po prvi je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti tudi zoper drugo sodno odločbo, vendar le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali za razvoj prava preko pravne prakse (prvi odstavek 420. člena ZKP). Druga izjema se nanaša na posamezne, v petem odstavku 420. člena ZKP posebej določene primere pravnomočnih sodnih odločb v zvezi z odreditvijo in podaljšanjem pripora.

8Navedeni izjemi se ne razlikujeta le po predmetu, ampak še po obsegu in načinu, po katerem bo posamezna izjema ugotovljena. Če je Vrhovno sodišče pri preizkusu druge izjeme vezano s predhodno določenimi primeri, mora okoliščine v zvezi s prvo izjemo posebej preizkusiti. Pogoj za to je ustrezno obrazložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki je Vrhovno sodišče glede na določene meje preizkusa zahteve v prvem odstavku 424. člena ZKP, z lastno oceno o izpolnjenosti navedenih okoliščin ne more nadomestiti.

9Ker vložnik temu pogoju po pregledu sestave in zlasti obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni zadostil, je Vrhovnemu sodišču onemogočil, da bi zatrjevano izjemo neposredno preizkusilo ter zahtevo eventualno tudi vsebinsko obravnavalo (gl. sklep Vrhovnega sodišča I Ips 24267/2017 z dne 11. 11. 2021). Toliko bolj, ker je bilo po pravilni ugotovitvi vrhovnega državnega tožilca o enakem pravnem vprašanju že odločeno v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 22807/2014 z dne 6. 5. 2021, zaradi česar bi v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti moralo biti navedeno tudi, zakaj je treba o istem pravnem vprašanju še enkrat oziroma drugače odločiti.

C.

10Glede na ugotovljeno zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP in jo je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 423. člena ZKP zavrglo.

11Odločba o obsojenčevi oprostitvi plačila sodne takse temelji na 98.a in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah. Po podatkih prvostopenjske sodbe se je obsojenec nahajal v priporu, sodba z izrečeno kaznijo zapora pa je po sodbi višjega sodišča pravnomočna.

12Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki mag. Aleksander Karakaš, dr. Primož Gorkič in Franc Seljak. Proti sta glasovali vrhovni sodnici Barbara Zobec in Maja Baškovič.