VSRS Sodba I Ips 47278/2021

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 47278/2021 z dne 13. 5. 2024 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi te določbe mu je izreklo kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, znane v višini 130,00 EUR in sodno takso na podlagi tarifne številke 7114 v višini 480,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP mu je v plačilo naložilo tudi potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, v korist sredstev Bpp Okrožnega sodišča v Krškem, št. 76/2022. Odločilo je, da se oškodovanko B. B. na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 47278/2021 z dne 14. 1. 2025 pritožbo obsojenčevega tedanjega zagovornika Marka Bregarja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi sodno takso v višini 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izpodbijano prvostopenjsko sodbo izdala sodnica, ki bi po oceni vložnika zaradi seznanitve z nezakonitimi dokazi morala biti izločena ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. V odgovoru je navedla, da kršitev pravice do nepristranskega sojenja zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, tudi sicer pa ta pravica po njeni oceni ni bila kršena. Prav tako sta se sodišči ustrezno opredelili o zavrnitvi predloga s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.-I

5Vrhovno sodišče glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Določba drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno določa, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), prav tako pa se v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom poleg formalne (procesne) zahteva tudi materialna (vsebinska) izčrpanost pravnih sredstev. Navedeno pomeni, da se na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP), kar predstavlja procesno predpostavko za vsebinsko obravnavo zahteve.¹

B.-II

6Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da so vse navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljano kršitvijo pravice do nepristranskega sojenja ter poštenega postopka materialno neizčrpane, saj jih v pritožbi obsojenčev tedanji zagovornik ni uveljavljal. Vložnik sicer skuša argumentirati, da v pritožbi tovrstnih razlogov še ni bilo mogoče uveljavljati, saj takrat še ni bila znana prelomna odločitev Ustavnega sodišča Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024. Vendar tem razlogom, s katerimi si poskuša zagotoviti dostop do Vrhovnega sodišča, slednje ne more slediti. V konkretni zadevi vložnik namreč kršitev pravice do nepristranskega sojenja vidi v bistvenem v tem, da je sodnica, ki je odločala o glavni stvari v postopku pred sodiščem prve stopnje, predhodno s sklepom odločila o izločitvi dokazov, v katerem se je po njegovi oceni opredelila tudi do krivde obsojenca. Vrhovno sodišče primarno poudarja, da so bila relevantna stališča Ustavnega sodišča (npr. že odločba Ustavnega sodišča U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002), kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), na podlagi katerih bi zagovornik lahko tvoril argumentacijo o pristranskosti sodnika že v pritožbenem postopku obravnavane zadeve, znana že prej. Za uveljavljanje te kršitve v predhodni fazi postopka torej ni obstajala nobena objektivna ovira oziroma je vložnik ustrezno niti ne zatrjuje. Zato nikakor ne more uspeti s sklicevanjem na novejšo oziroma spremenjeno sodno prakso Ustavnega sodišča, ki za konkretni primer niti ni odločilnega pomena. Posledično se Vrhovno sodišče, skladno z uvodoma navedenim, do vseh trditev v tej smeri vsebinsko ni opredelilo.

7Nadaljnji očitek vložnik namenja kršitvi pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP in 29. členu v zvezi z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), s tem ko navaja, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Trdi, da bi izvedenec lahko podal mnenje o duševnem stanju obsojenca v času izvršitve spolnega akta z oškodovanko. Obsojenec je bil namreč vinjen, zaradi česar je obramba želela dokazovati, da je bil v dejanski zmoti glede privolitve oškodovanke v spolno dejanje, saj so bile njegove kognitivne funkcije v kritičnem času okrnjene.

8Z očitkom vložnika se ni mogoče strinjati. Sodišči sta namreč zanesljivo obrazložili, zakaj v prištevnost obsojenca nista podvomili in posledično tudi nista angažirali izvedenca psihiatrične stroke. Pri tem sta upoštevali predvsem izpovedbi prič C. C. in D. D., v povezavi z zagovorom obsojenca in izpovedbo oškodovanke. Ocenili sta, da iz izpovedb navedenih prič izhaja, da je obsojenec sicer bil vinjen, vendar ne v tolikšni meri, da bi bila njegova zavest o dojemanju okolice in pomenu svojega dejanja (zavestna ali intelektualna sestavina psihološkega pogoja neprištevnosti) bistveno okrnjena (točka 15 prvostopenjske sodbe in točka 10 drugostopenjske sodbe). Razlogi sodišč o zavrnitvi dokaznega predloga kot nepotrebnega so zato razumni, pritožbeno sodišče pa je ustrezno navedlo tudi, da na drugi strani obramba ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi izvedba tega dokaza lahko pripeljala do materialnopravno relevantne drugačne ugotovitve.

9Nazadnje vložnik povsem pavšalno zatrjuje, da je bila obdolžencu kršena tudi domneva nedolžnosti, medtem ko s svojimi trditvami, da sta sodišči pri svoji presoji preveliko težo dali izpovedbi oškodovanke, v bistvu uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva materialno neizčrpana oziroma je v delu vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

11Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in tar. št. 7114 in 7152 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženju obsojenca.

12Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primeroma glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 30738/2013 z dne 25. 2. 2021, I Ips 35850/2016-66 z dne 20. 9. 2018, I Ips 50819/2014-244 z dne 1. 12. 2016, I Ips 18668/2013-177 z dne 20. 10. 2016 in številne druge. O pogoju materialne izčrpanosti glej tudi S. Košir, v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 85-87.