Zavarovalništvo

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča, da Agencija za zavarovalni nadzor ob izvrševanju pristojnosti skupščine zavarovalnice niti v ZZavar-1 niti v ZGD-1 nima pooblastila za sprejem odločitve, da zavarovalnica v prisilni likvidaciji deluje dalje? - Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča, da bi morala imeti Agencija za vsebinsko presojo pogojev za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža izrecno zakonsko pooblastilo?

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča, da Agencija za zavarovalni nadzor ob izvrševanju pristojnosti skupščine zavarovalnice niti v ZZavar-1 niti v ZGD-1 nima pooblastila za sprejem odločitve, da zavarovalnica v prisilni likvidaciji deluje dalje? - Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča, da bi moralo biti upravičenje tožnika oziroma zavarovalnice, da ponovno pridobi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, v ZZavar-1 izrecno določeno?

Postopek prisilne likvidacije je ukrep nadzora toženke (7. točka prvega odstavka 281. člena ZFPPIPP), ki ga toženka mora začeti, če je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov (5. točka prvega odstavka 328. člena ZZavar-1). Toženka je v postopku prisilne likvidacije sicer res v položaju skupščine zavarovalnice (drugi odstavek 330. člena ZZavar-1), vendar pa se sodišče ne strinja s tožnikom, da ji ta določba in dejstvo, da se 331. člen ZZavar-1 sklicuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe, daje pooblastilo za vse odločitve, kot jih lahko sprejme skupščina delniške družbe v redni likvidaciji. Toženka je namreč javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 486. člena ZZavar-1), ki je sicer samostojna in neodvisna, a še vedno vezana na zakonsko določene pristojnosti in pravila upravnega prava. Da bi toženka lahko sprejela odločitev, s katero bi posegla v materialno pravno pravnomočno odločbo, bi morala imeti za to izrecno zakonsko pooblastilo, kar pa ni obravnavani primer. Sodišče sodi, da odsotnost sklicevanja 331. člena ZZavar-1 na 422. člen ZGD-1 pomeni, da toženka tega pooblastila nima. Pri tem pa ne g

V primeru ZZavar-1 gre v odnosu do ZUP za lex specialis, zato se določbe ZUP glede povračila drugih stroškov postopka, kot pa so predpisani v Tarifi, ne uporabljajo.

Kot izhaja iz zakonske dikcije in uporabe besede "lahko", je pogojni odvzem dovoljenja pri tem možnost milejšega ukrepa, ki je toženki na voljo in jo sme uporabiti po svoji diskreciji, v nasprotju s samim odvzemom dovoljenja, ki ga toženka mora izreči, kot izhaja iz zakonske dikcije "Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje".

Ob prikazani sistematiki zakona, ki v ločenih podpoglavjih ureja obe vrsti likvidacije zavarovalnice, eno kot redno odločitev skupščine zavarovalnice in drugo kot prisilni ukrep nadzora, se sodišče ne strinja s tožnikom, da se 74. člen ZZavar-1, ki je del poglavja 2.7., nanaša tudi na postopek prisilne likvidacije. Četudi toženka skladno z drugim odstavkom 330. člena ZZavar-1 v postopku prisilne likvidacije izvršuje pristojnosti skupščine zavarovalnice, v prvem odstavku 74. člena ZZavar-1 nima pooblastila za to, da sprejme odločitev, da zavarovalnica v prisilni likvidaciji deluje dalje, saj določba za prisilno likvidacijo ne velja. Za prisilno likvidacijo pa velja 331. člen ZZavar-1, ki našteva, katere določbe ZGD-1 se smiselno uporabljajo v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. Po presoji sodišča, saj tako izhaja iz besedila 1. točke 331. člena ZZavar-1, gre za taksativno naštevanje določb ZGD-1, med katerimi pa ni naštetega 422. člena ZGD-1,2 kar tudi med strankama ni sporno. Sporno pa je, kako dejstvo, da zakonodajalec v besedilo 1. točke 331. člena ZZavar-1 ni vključil 422. člen ZGD-1 (oziroma naslova tega člena), vpliva na možnost, da se to določilo v postopku prisil

Predhodno sklenjena predpogodba za nakup delnic Zavarovalnice ne izpodbija zakonske domneve, da odvisna družba pridobi delnice za račun svoje vsakokratne nadrejene družbe, ki jo ob nakupu delnic nesporno bila tretje tožeča stranka. Prav tako te domneve ne more izpodbiti nikoli realizirana namera tretjega subjekta, da ob uspešnem prevzemu Zavarovalnice vstopi v lastniško strukturo drugo tožeče stranke. Zato je tožena stranka odločila prav, ko je štela, da je tretje tožeča stranka položaj posrednega neupravičenega imetnika pridobila v trenutku, ko je drugo tožeča kupila delnice Zavarovalnice, ob zgoraj povedanem pa je ta položaj ohranila vse do prodaje delnic Zavarovalnice tretje tožeči stranki in ga je imela tudi v trenutku izdaje izpodbijane odločbe.

Na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi med drugim (jasno) navesti upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.

Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Gre za pravno vprašanje obstoja upravičenj do pridobitve dovoljenja za kvalificiran delež in za opravljanje zavarovalnih poslov ob izpolnjevanju vseh ostalih zakonskih pogojev, od trenutka, ko se nad zavarovalnico začne postopek prisilne likvidacije dalje. Če to upravičenje obstoji in bodo ugotovljeni tudi vsi ostali zakonski pogoji, kot jih določata 31. in 115. člen ZZavar-1), bo morala toženka, na smiselno enak način, kot je po drugem odstavku 328. člena ZZavar-1 po uradni dolžnosti izdala odločbo o začetku postopka prisilne likvidacije, po uradni dolžnosti odločiti tudi o njeni ustavitvi. Sodišče torej sodi, da bistvo celotne situacije ni vprašanje o procesni možnosti toženke, da sprejme sklep o ustavitvi postopka prisilne likvidacije, temveč o pravnem vprašanju obstoja upravičenja pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža in pridobiti dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v okoliščinah konkretne zadeve, ko je Zavarovalnica že v postopku prisilne likvidacije. Sodišče je z izdajo te sodbe (točka I izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, ki je časovno v

Tožnica v konkretnem primeru v pravnem prometu ni nastopala kot proizvajalka ali prodajalka tehničnega blaga, niti ni svojih storitev ponujala brezplačno, kar vse so glede na zakonsko dikcijo ZVPot-1 karakteristike garancije. V tem primeru je bilo jamstvo, ki so ga kupili potrošniki, samostojen pravni posel, s katerim je tožnica nase prevzela riziko kritja stroškov odprave napake (popravila) oziroma zagotovitve nove elektronske naprave, ki jo je kupec kupil pri prodajalcu. Zato gre v tem primeru tudi po presoji sodišča za zavarovalno pogodbo med kupcem in tretjo osebo (tožnico) in ne za garancijo v smislu prej povzetih določb ZVPot-1.

Tožnik je v upravnem postopku dal pooblastilo za zastopanje. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu, vročitev pa se opravi tako, kot je predpisano v členih 83 do 87 ZUP. Ker je torej tožnik za zastopanje v postopku pred toženko pooblastil odvetniško družbo, ki ji sklep o podaljšanju postopka ni bil vročen, je bila vročitev navedenega sklepa nepravilno opravljena, kar je v okoliščinah konkretnega primera vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Po presoji sodišča gre v obravnavani zadevi za primer, ko bi toženka na podlagi drugega odstavka 435. člena ZZavar-1 morala razpisati ustno obravnavo. Toženka namreč ni sama pridobivala dokazov o relevantnih dejstvih, ampak se je v celoti oprla na listinsko dokumentacijo, ki ji jo je posredovala Zavarovalnica A., d. d., pri čemer se pisne izjave zavarovancev v bistvenem razlikujejo od tožnikovih trditev, ki jih je dal v postopku.

Upravljavska provizija je po svoji vsebini in namenu plačilo upravljavcu za storitve upravljanja. To plačilo upravljavcu po naravi stvari pokriva stroške izvajanja te storitve, a vendarle gre v razmerju upravljavec - zavarovanec za plačilo storitve upravljanja, ki je urejeno v 260. členu ZPIZ-2. Določba 261. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na preostale stroške v zvezi z upravljanjem, ki jih je upravljavec upravičen zaračunati poleg upravljavske provizije (prvi odstavek 261. člena) in torej vir za njihovo pokrivanje ni upravljavčev prihodek iz naslova provizije. Že način zaračunavanja upravljavske provizije, ki je pavšalen na vsa sredstva kritnega sklada, kaže na to, da gre za plačilo za opravljanje storitve, za razliko od ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem po 261. členu ZPIZ-2, kjer zakon pavšala ne določa, kar kaže na njihovo zaračunavanje po višini stroška.

Druga točka prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 določa, da Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če družba v postopku pregleda poslovanja podaja neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja. Gre torej za kršitev sodelovalne dolžnosti v postopku pregleda, ki pa se, po naravi stvari, ne more raztezati na podatke, ki jih družba nima in jih tudi ni dolžna imeti. V ponovnem odločanje mora toženka v presojo, ali objektivne okoliščine iz točk 1.1.1. in 1.1.2 predstavljajo razlog za odvzem dovoljenja po drugi točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, ugotovitveni postopek razširiti še na ugotavljanje, ali je tožnica imela sporne obrazce, v primeru, da jih ni imela, utemeljiti, ali bi jih morala imeti ter dopolniti dejansko stanje v zvezi z okoliščinami, kako je tožnica ravnala ob pritožbah Zavarovalnice Sava in ali bi te obrazce lahko ali morala pridobila od Zavarovalnice Sava, pa tega iz razlogov na njeni strani ni storila. Pravice in obveznosti v zvezi s konkurenčno klavzulo ureja Zakon o delovnih razmerij in bivši delodajalec je vezan na obseg teh pravic, med katerimi nika

Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (31. člen ZZavar-1) in to po postopku, ki ga urejata ZZavar-1 in ZUP. Obstoji torej pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Po povedanem gre v zadevi za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici.

Po presoji sodišča je Agencija nepravilno tožniku odrekla obstoj pravnega interesa. Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe, gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov. V primeru ugoditve Zahtevka pa bi se tožnikov pravni položaj lahko izboljšal, s čimer je obstoj pravnega interesa izkazan.

Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za odločanje o zahtevkih, danih v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. V ZZavar-1 torej obstoji pravna podlaga (9. poglavje zakona) za odločanje v upravnem postopku. ZZavar-1 pa tudi sicer v drugem odstavku 427. člena za postopek odločanja Agencije predvideva uporabo ZUP, če v ZZavar-1 ni drugače določeno. Po povedanem gre za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo.

Odločba Agencije za zavarovalni nadzor, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o odvzemu dovoljenja zavarovalnemu zastopniku, mora biti izdana v skladu z določili 439. in 472. člena ZZavar-1 v zvezi z 214. členom ZUP. Tako ni dopustno, da se organ odločanja v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj sklicuje na ugotovitve prijaviteljice in povzema izjave prič (to je dopustno v prvi fazi postopka, torej v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja), ki jih sam ni nikoli zaslišal, še manj pa stranki postopka omogočil soočenje z obremenilnimi pričami, zaradi česar gre tudi v tem delu postopka za kršitev pravil postopka in določil ZUP.

Iz izpodbijane sodbe po presoji Vrhovnega sodišča ne izhajajo jasni in izrecni razlogi za neizvedbo glavne obravnave, ki bi jih po ustaljeni sodni praksi tovrstna odločitev morala vsebovati. Z možnostjo izjave v (predhodnem) postopku pred toženo stranko tožeči stranki ni bila zagotovljena ustavna pravica do izvedbe glavne obravnave pred sodiščem, ki jo je tožeča stranka zahtevala. Pri vprašanjih, ki se obravnavajo v tem postopku tudi ne gre za enostavno uporabo prava ali zgolj tehnična vprašanja. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaznih predlogov tožeče stranke. Glede na navedeno v okoliščinah tega primera zgolj sklicevanje na navedbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ne ustreza standardu jasne in izrecne obrazložitve, ki bi utemeljevala opustitev glavne obravnave v postopku sodnega varstva pred Upravnim sodiščem po določbi drugega odstavka 453. člena ZZavar-1.

Pri smiselni uporabi 343.a člena ZPP ter sklicevanju na pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, ki vsebuje tudi očitek o 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, registrsko sodišče lahko odpravi storjeno absolutno bistveno postopkovno kršitev in z drugim sklepom izdela obrazložitev prvega sklepa. Namen zakonodajalca je bil namreč, da se s 343.a členom ZPP da pravna podlaga sodišču prve stopnje, da samo odpravi storjeno napako in s tem zniža število razveljavljenih odločb, kar prispeva tudi k hitrosti postopka, ki je v registrskem postopku še posebej poudarjeno (prvi odstavek 13. člena ZSReg). Tudi, če je v zakonsko materijo povzdignjena vsebina Statuta v skladu s peto alinejo prvega odstavka 273. člena ZGD-1 in bi lahko bile posledično nične volitve predlagatelja kot člana nadzornega sveta po prvi alineji prvega odstavka 390. člena ZGD-1, pa bi vsebinska presoja primernosti in usposobljenosti predlagatelja presegala dolžnost registrskega sodišča v zvezi z ugotavljanjem morebitne ničnosti sklepa Sveta delavcev, ki je potrdil Oceno volilno nominacijske komisije Sveta delavcev subjekta vpisa o primernosti in usposobljenosti predlagatelja. Med str