441. člen ZZavar-1

Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede na okoliščine konkretnega primera pravilna.

V skladu s prvim odstavkom 441. člena ZZavar-1 je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe toženke, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 463. členom ZZavar-1 pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo kot takšno torej ni predvideno, zato je tožbo, ki jo tožnik naperja zoper 1. - 4. točko izreka izpodbijane odredbe, treba zavreči.

Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža. Pri vseh vprašanjih, s katerimi je tožnica v upravnem sporu utemeljevala dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne oziroma računovodske stroke, gre za vprašanja pravilne uporabe (materialnega) prava, ki so v domeni razlage upravnega organa in sodišča (iura novit curia), in ne gre za vprašanja ugotovitve dejanskega stanja, ki bi se v upravnem sporu ugotavljala s pomočjo izvedencev. Tako se izkaže, da izvedba glavne obravnave v obravnavani zadevi ni bila potrebna, tudi če bi bila po 448. členu ZZavar-1 dopustna.

Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža. Bistvena značilnost zadržane presoje je, da sodišče ne presoja dejanskega stanja oziroma s tem povezanih tožbenih razlogov, temveč se v celoti zanaša na ugotovitve upravnega organa. Meje preizkusa odločb toženke so določene v 447. členu ZZavar-1, po katerem sodišče preizkusi odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa zakon, ki ureja upravni spor, to je ZUS-1. Ker ZZavar-1 ne določa razlogov, zaradi katerih se sme izpodbijati odločba, se glede na drugi odstavek 441. člena ZZavar-1 glede izpodbojnih razlogov uporablja ZUS-1. Upravni akt se sme izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ničnostnih razlogov (prvi odstavek 27. člena ZUS-1). Iz teh zakonskih določil tako izhaja, da pravne podlage za zadržani sodni nadzor v smislu izključitve presoje tožbenih očitkov, ki se nanašajo na pra

Prenehanje sklada bi bila lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, če bi bila ta škoda neposredna posledica (izvršitve) v tem upravnem sporu izpodbijanega akta. Domnevna splošna izguba zaupanja strank, ki naj bi povzročila množične in nepovratne odhode strank, pa, tudi če bi jo anketa, na katero se pritožnik sklicuje, izkazovala, ni neposredna posledica izpodbijanega akta, temveč pritožnikovega ravnanja v razmerju do njenih pogodbenih strank.

Ob upoštevanju specifičnosti postopka izdaje dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor za pridobitev kvalificiranega deleža, ki izhaja iz ZZavar-1, je sodišče v predmetnem postopku sodnega varstva presojalo zlasti, ali je imel tožnik možnost sodelovati v tem postopku v skladu z določili ZZavar-1, ZUP in ZUS-1 in ali je pri tem prišlo do bistvenih procesnih kršitev. Sodišče se strinja z navedbami tožene stranke, da je namen ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev varstvo širših družbenih interesov, pri čemer so interesi bodočega imetnika kvalificiranega deleža šele drugotnega pomena, kar izhaja tako iz ciljev ZZavar-1, kot tudi iz obveznosti držav članic EU iz Direktive Solventnosti II. Tudi po mnenju sodišča iz navedenega izhaja stroga presoja izpolnjevanja zakonsko predpisanih meril bodočih imetnikov kvalificiranih deležev v zavarovalnici. Po drugi strani pa je ob upoštevanju predhodno navedenih ciljev in namena ZZavar-1, kakor tudi specifičnosti tega postopka (ki poteka pisno in brez narokov), v postopku izdaje dovoljenja oz. soglasja Agencije za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici potrebno zagotoviti tudi spoštovanje temeljnih postopkovnih načel, torej tudi