570. člen ZZavar-1

Kot izhaja iz zakonske dikcije in uporabe besede "lahko", je pogojni odvzem dovoljenja pri tem možnost milejšega ukrepa, ki je toženki na voljo in jo sme uporabiti po svoji diskreciji, v nasprotju s samim odvzemom dovoljenja, ki ga toženka mora izreči, kot izhaja iz zakonske dikcije "Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje".

Druga točka prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 določa, da Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če družba v postopku pregleda poslovanja podaja neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja. Gre torej za kršitev sodelovalne dolžnosti v postopku pregleda, ki pa se, po naravi stvari, ne more raztezati na podatke, ki jih družba nima in jih tudi ni dolžna imeti. V ponovnem odločanje mora toženka v presojo, ali objektivne okoliščine iz točk 1.1.1. in 1.1.2 predstavljajo razlog za odvzem dovoljenja po drugi točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, ugotovitveni postopek razširiti še na ugotavljanje, ali je tožnica imela sporne obrazce, v primeru, da jih ni imela, utemeljiti, ali bi jih morala imeti ter dopolniti dejansko stanje v zvezi z okoliščinami, kako je tožnica ravnala ob pritožbah Zavarovalnice Sava in ali bi te obrazce lahko ali morala pridobila od Zavarovalnice Sava, pa tega iz razlogov na njeni strani ni storila. Pravice in obveznosti v zvezi s konkurenčno klavzulo ureja Zakon o delovnih razmerij in bivši delodajalec je vezan na obseg teh pravic, med katerimi nika

Zgolj prepis zakonske določbe prvega odstavka 298. člena ZZavar-1, da mora biti zahteva za pregled poslovanja zavarovalnici vročena najmanj osem dni pred začetkom pregleda poslovanja, ne pomeni, da je s tem pričetek pregleda poslovanja konkretiziran in določno naveden. Kolikor se od stranke zahteva konkretno ravnanje, kot je navedeno v določbah 296. člena do 300. člena ZZavar-1, katerega nespoštovanje ima hude posledice, ki so v odvzemu dovoljenja, je toženka tista, ki je dolžna tožnici oziroma subjektu nadzora tudi določno navesti datum in uro, kdaj naj bi se pregled poslovanja tožnice pričel. Zgolj (abstraktno) določljiv dan pregleda poslovanja „s pričetkom osmega dne od vročitve te zahteve ob 9.30 uri“, po presoji sodišča ne zadošča, saj morata biti termin jasno določen, torej mora biti določena fiksen datum in fiksna ura. Toženka pa je tudi tista, ki mora poskrbeti, da bo pred tem subjektu nadzora pravočasno, torej v roku najmanj osem dni pred tem datumom, ki ga mora določno navesti, vročena zahteva za pregled poslovanja.

Vročitev po tretjem odstavku 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem preteka 15-dnevnega roka, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh. V obravnavanem primeru velja vročitev druge zahteve za pregled poslovanja za opravljeno z dnem preteka 15-dnevnega roka, tj. z dnem 10. 10. 2020, ki ga je toženka sicer pravilno identificirala kot 15. dan. Ta dan je bila sobota, zaradi tega pa je toženka dalje razlogovala nepravilno, ko se je sklicevala na 101. člen ZUP in pravila o izteku rokov. Fikcija vročitve nastopi s pretekom 15. dne, brez da se vmes vrine še kakšen dan, ki bi rok za nastop fikcije prenesel na primer z nedelje na naslednji delavnik. Zato toženkino naziranje, da velja vročitev druge zahteve za opravljeno šele z 12. 10. 2020, ni pravilno. Rok iz prvega odstavka 298. člena ZZavar-1 je namenjen temu, da ima subjekt nadzora na voljo primeren čas za izpolnitev zahteve za pregled poslovanja. Termin za pregled poslovanja je treba časovno določiti čez dovolj dolgo časa, da se v vmesnem času lahko odvijejo vročitev tudi po časovno najdaljšem možnem scenariju (torej ob upoštevanju teka poštnih opravil ter z nastopom fikcije) in da preteče še osemdnevni rok iz prvega odsta

Toženka je ugotovila, da je tožnica v postopku pregleda poslovanja podajala neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja o vsebini in/ali številu primerov aktivnosti, ki so jih izvajali ZZ, da je huje kršila 545. člena ZZavar-1 ter da je sistematično huje kršila dobre poslovne običaje. Sodišče pritrjuje tožnici, da v izpodbijani odločbi niso navedena dejstva, kdo naj bi kdaj katerega zavarovalca večkrat in ponavljajoče iskal, obiskoval in se dogovarjal za termine, takšna dejstva ne izhajajo niti iz zapisnika.