140. člen OZ

Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile. Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode. Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdela

Iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da se je toženka z lastnostmi dobavljenega parketa strinjala. Kljub temu, da je bila toženki (ki je na grčavost in barvo parketa obvestila delavca tožnice) ponujena možnost razdrtja pogodbe in vračila kupnine, se je namreč toženka odločila, naj tožnica nadaljuje z izvajanjem pogodbe in s tem z vgradnjo parketa. Čim je tako, pa to pomeni, da je toženka v napake posla glede kvalitete vgrajenega materiala privolila. Tožnica je zato v tem delu razbremenjena odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla.

Izhodiščno je trditveno (in posledično dokazno) breme vedno na tožniku, glede na procesno aktivnost strank pa se lahko tekom postopka spreminja ter prenaša. Zaradi sklepčne, čeprav skope obrambe obeh toženk se je po vložitvi obeh odgovorov glede obeh toženk to breme zopet vrnilo k tožniku. Iz tožnikovih tožbenih navedb ne izhaja zanikanje dejstev, ki jih je prva toženka navedla v svojem odgovoru. Navedba, da je toženka vozila odpadni material na tožnikovo nepremičnino, ne vsebuje zanikanja navedbe toženke, da je tako ravnala izključno po izrecnem naročilu tožnika in v prepričanju, da ima za to potrebna dovoljenja. Drži, da prva toženka za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Vendar bi bilo to pomembno šele v trenutku, ko bi bile njene trditve prerekanje, torej sporne, in bi kot take terjale dokazovanje.

Skladno z določili Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) je sodišče prve stopnje za presojo zadeve pravilno uporabilo slovensko materialno pravo. Skupni lastniki so dolžni skupno in sporazumno skrbeti za predmet skupne lastnine. To izhaja tako iz določila 72. člena SPZ kot tudi iz smiselne uporabe določil OZ o skupnosti in 69. člena DZ. Če se glede uporabe in upravljanja tega premoženja ne morejo sporazumeti, OZ v drugem odstavku 1005. člena predvideva možnost sprožitve nepravdnega postopka, v katerem sodišče imenuje upravitelja, ki odloča o skupnih zadevah. S tem bi tožnik lahko preprečil propadanje vozila in nastanek škode. Tožnik je s svojim pasivnim ravnanjem konkludentno privolil v nastanek škode. S kršitvijo svojega dolžnega ravnanja glede skupne stvari je na svojo škodo toženki dovolil, da je ta opustila svojo dolžnost oziroma privolil v dejanje, ki posega v njegove pravice. S tem pa je podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 140. člena OZ.

Toženka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča o protipravnosti poligrafskega testiranja tožnic. V skladu z deseto alinejo prvega odstavka 33. člena ZNPPol predstavlja izvedba poligrafskega postopka policijsko pooblastilo. Tovrstnega pooblastila delodajalec nima, saj je v 46. členu ZDR-1 predpisana delodajalčeva obveznost, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost ter upošteva in ščiti delavčevo zasebnost. Poleg tega poligrafski postopek z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnic in drugih podatkov osebne narave ni potreben zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, kot je določeno v 48. členu ZDR-1. Opisano ravnanje toženke tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev zakonskih obveznosti varovanja osebnosti tožnic in varstva njunih osebnih podatkov na delovnem mestu. Zmotno je mnenje toženke, da izpovedi tožnic ne moreta biti zadostna podlaga za priznanje nepremoženjske škode. Za dokazovanje psihičnega neugodja je izpovedba oškodovank po naravi stvari najbolj logičen in tudi primeren dokaz. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama to

Velja poudariti, da je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti toženk. V takšni sodbi mora sodišče sicer ugotoviti vse elemente civilnega delikta, vendar se ni dolžno ukvarjati z obsegom škode. Hkrati velja še, da mora izmed navedenih predpostavk obstoj škode ugotoviti (le) z veliko stopnjo verjetnosti. Prva toženka je stečajna upraviteljica, medtem ko je tožnica upnica stečajnega dolžnika. Položaj obeh je v stečajnem postopku (glej ZFPPIPP) povsem različen in ena od glavnih dolžnosti stečajne upraviteljice (in ne upnice) je, da s profesionalno skrbnostjo poskrbi za zavarovanje premoženja stečajnega dolžnika (stečajne mase). Primarno velja že na tem mestu izpostaviti, da je ureditev odškodninske odgovornosti stečajnih upraviteljev urejena v specialni določbi 102. člena ZFPPIPP, ki izključuje uporabo splošnih odškodninskih predpostavk iz 131. člena OZ in po presoji pritožbenega sodišča, v delu, ko določa eksulpacijske razloge, tudi (primarno) izključuje neposredno uporabo 140. člena OZ. Povedano drugače, 140. člen OZ je treba uporabiti v okviru ekskulpacijskih razlogov po 102. členu ZFPPIPP. Podredno pa je za

Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca. Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago. Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" j

Organizator nočnega sankanja odgovarja samo za škodo, ki je posledica njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo zaradi tveganja, ki ga sankanje kot rekreativna športna dejavnost prinaša samo po sebi. Možnost, da bo sankač med sankanjem (zaradi prehitre vožnje, neustrezne izbire smeri vožnje in podobno) izgubil oblast nad sanmi, je za to dejavnost običajna in pričakovana. Temu riziku se je tožnik, ki se je prostovoljno udeležil sankanja, izpostavil sam.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da toženec ni izpolnil pojasnilne dolžnosti, s čimer naj bi opustil dolžno skrbnost in zato ravnal protipravno.

Četudi tožnica glede na naravo dejavnosti (skok s padalom v tandemu) ni aktivno sodelovala pri njenem izvajanju, je bistvena okoliščina, da se je za dejavnost odločila prostovoljno, očitno prav zaradi vznemirjanja, ki ga riziki, povezani s tem, prinašajo. Zgolj dejstvo, da je šlo za plačano storitev v okviru organizirane dejavnosti, ki jo zavarovanka toženke nudi na trgu, ne spreminja narave odškodninske odgovornosti v odgovornost ne glede na krivdo. Vpliva lahko le na presojo kršitve pogodbenega razmerja (in posledično nastanka pogodbenega odškodninskega razmerja) med tožnico in zavarovanko toženke.

Pritožnikovo poudarjanje, da je svoje sodelovanje pogojeval s tem, da bo tožnik ibogo zaužil na lastno odgovornost, je ob dejstvu, da ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti oziroma da glede na neizpodbite zaključke sodišča prve stopnje ni postopal tako, kot bi moral, nebistveno. Ker bi o prevzemu tveganja s strani tožnika lahko govorili le v primeru, če bi toženec svojo pojasnilno dolžnost izpolnil (a je ni), pa je neprepričljivo tudi pritožbeno pojasnjevanje, da se tožnik kot odrasel človek lahko odloči za tveganje (oziroma sklicevanje na 140. člen OZ).

Odgovornost društva za poškodbo njenega člana na treningu smučarskih skokov je podana le v primeru, če je bil trening opravljen pod nadzorom oziroma po programu trenerja tega društva in če je hkrati izkazana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja trenerja pri izvedbi treninga in škodno posledico, ob upoštevanju morebitnega soprispevka člana, če tudi sam ni ravnal na način, s katerim bi lahko preprečil nastanek škode.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je tožnik izrazil voljo, da se nepremičnina obremeni, s tem pa je privolil tudi v škodo, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

Najemna pogodba za najem poslovne stavbe ali poslovnih prostorov, ki ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da pisna najemna pogodba za najem dela poslovnih prostorov tožeče stranke ni bila sklenjena. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil s kompenzacijo poravnan le del najemnine po prvem računu, ki je zajemal obdobje od januarja do marca 2013. Zatrjevana ustno dogovorjena najemna pogodba torej tudi ni bila v pretežnem delu realizirana. Že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je bila veljavno sklenjena ustna najemna pogodba (58. člen OZ). V kolikor bi držalo, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba, tožeča stranka ne bi imela terjatve do tožene stranke, kar pomeni, da ne bi bilo treba ničesar pobotati, temveč bi tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo dobavljenega blaga. Glede na to, da se pričakovanja o uspešnem poslovnem sodelovanju niso uresničila, se tudi ni uresničilo pričakovanje o kompenzaciji medsebojnih terjatev. Tožena stranka ima torej do tožeče stranke obveznost, ki je po svoji naravi denarna obveznost, te obveznosti pa ob zapadlosti terjatve ni opravila na način, kot je bilo dogovor

Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Največkrat ta šport izbere prav zaradi vznemirjenja, ki ga ti riziki prinašajo. Zato je za te primere že pojmovno izključena uporaba pravil o objektivni odgovornosti. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost. Čeprav je ukvarjanje z nevarnim športom prostovoljno, pa ne gre za privolitev oškodovanca po 140. členu OZ, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kršene pravice in je v tem primeru protipravnost izključena. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi. Udeleženci „downhilla“ morajo vselej računati z neravnim terenom in tistimi ovirami, ki se običajno nahajajo v naravi. Nikakor pa od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo na navidezno lahkem terenu računali z zelenjem preraščenim drenažnim jarkom, širokim 90 cm in globokim 60 cm. Ta jarek je za kolesarje predstavljal nepredvidljivo past. <p

Nepravilen je zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni dokazal škode, ker bi tožnik (ki se je odločil, da ne bo plačal stroškov sodnega izvršitelja in stroškov povratnega prevoza) lahko predlagal oziroma zahteval, da toženec preko sodišča organizira dražbo za prodajo stvari, pa tega od leta 2009 ni storil in tudi ni trdil, da je stvari kdaj kasneje poskušal poiskati oziroma da so uničene ter da so bili kdaj kasneje poravnani stroški opravljene izvršbe z dne 24. 9. 2009 (kar je bilo pogoj za vrnitev spornih premičnin). Po presoji Vrhovnega sodišča trditve tožnikov, da ne vesta, kje so sedaj premičnine in da jima je toženec z ugotovljenim nedopustnim ravnanjem (ko ni obračunal in specificiral stroškov hrambe stvari ter predlagal sodišču njihove prodaje) povzročil škodo v njihovi protivrednosti, zadostujejo za presojo obstoja in višine škode. Na tožencu pa je trditveno in dokazno breme zmanjšanja vrednosti premičnin zaradi stroškov njihove hrambe in prodaje. Če bi toženec ravnal v skladu s Pravilnikom, bi bila tožnika namreč po izvršeni sodno dovoljeni prodaji lahko deležna ostanka kupnine, po plačilu stroškov hrambe in prodaje stvari. Tožnika s tem, ko nista prevzela stvari iz hrambe

Drugi odstavek 74. člena ZGO-1 velja le za tiste primere, ko je bilo v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje odpravljeno oziroma izrečeno za nično. V konkretnem primeru je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno. Ker so pravne posledice odprave upravnega akta ali njegove razveljavitve bistveno drugačne, ni ni dopustna pravna ali zakonska analogija, za katero se tožnica zavzema še v reviziji. Iz prikazane vsebine odločbe in njenih procesnih pravnih posledic namreč jasno izhaja tudi namen zakonodajalca (ratio legis). Omogoča direktno uveljavljanje odškodnine le v tistih gotovih primerih, ko poseg organa v izdano gradbeno dovoljenje omogoča takojšnji izrek najstrožje sankcije nezakonite gradnje – njeno rušenje. Za ugotovitev razbremenitve tožene stranke za nastalo škodo na podlagi 140. člena OZ ne zadostujejo dejanske ugotovitve, da je tožnica vedela za še nevknjižene nove lastnike sosednjih zemljišč, od katerih tudi ni terjala soglasij in je prevzela riziko, da bo pravnomočno gradbeno dovoljenje na podlagi njihovih pravnih sredstev tudi lahko kasneje razveljavljeno. Tožena stranka ni pridobila potrebnih soglasij in se zato revidentka ni smela zanašati na pravnomoč