427. člen ZZavar-1

Ob prikazani sistematiki zakona, ki v ločenih podpoglavjih ureja obe vrsti likvidacije zavarovalnice, eno kot redno odločitev skupščine zavarovalnice in drugo kot prisilni ukrep nadzora, se sodišče ne strinja s tožnikom, da se 74. člen ZZavar-1, ki je del poglavja 2.7., nanaša tudi na postopek prisilne likvidacije. Četudi toženka skladno z drugim odstavkom 330. člena ZZavar-1 v postopku prisilne likvidacije izvršuje pristojnosti skupščine zavarovalnice, v prvem odstavku 74. člena ZZavar-1 nima pooblastila za to, da sprejme odločitev, da zavarovalnica v prisilni likvidaciji deluje dalje, saj določba za prisilno likvidacijo ne velja. Za prisilno likvidacijo pa velja 331. člen ZZavar-1, ki našteva, katere določbe ZGD-1 se smiselno uporabljajo v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. Po presoji sodišča, saj tako izhaja iz besedila 1. točke 331. člena ZZavar-1, gre za taksativno naštevanje določb ZGD-1, med katerimi pa ni naštetega 422. člena ZGD-1,2 kar tudi med strankama ni sporno. Sporno pa je, kako dejstvo, da zakonodajalec v besedilo 1. točke 331. člena ZZavar-1 ni vključil 422. člen ZGD-1 (oziroma naslova tega člena), vpliva na možnost, da se to določilo v postopku prisil

Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za odločanje o zahtevkih, danih v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. V ZZavar-1 torej obstoji pravna podlaga (9. poglavje zakona) za odločanje v upravnem postopku. ZZavar-1 pa tudi sicer v drugem odstavku 427. člena za postopek odločanja Agencije predvideva uporabo ZUP, če v ZZavar-1 ni drugače določeno. Po povedanem gre za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo.

Po presoji sodišča je Agencija nepravilno tožniku odrekla obstoj pravnega interesa. Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe, gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov. V primeru ugoditve Zahtevka pa bi se tožnikov pravni položaj lahko izboljšal, s čimer je obstoj pravnega interesa izkazan.

Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (31. člen ZZavar-1) in to po postopku, ki ga urejata ZZavar-1 in ZUP. Obstoji torej pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Po povedanem gre v zadevi za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici.

Skladno s 480. členom ZZavar-1 lahko v postopku odločanja o zahtevi Agencija izvede tudi dokaze, ki jih vložnik ni predlagal, če so ti potrebni za ugotovitev dejstev, ki so pomembna za odločitev o zahtevi. Pri tem lahko od vložnika med drugim zahteva, da ji v roku, ki ne sme biti krajši od osem dni, predloži dodatne podatke oziroma listine. Dokazov, ki so navedeni v točkah A. V. do A.VIII. ni predlagala tožeča stranka. Tožena stranka je dokaze v celoti pridobila uradoma, čeprav deloma pri tožeči stranki. Skladno s 481. členom ZZavar-1 bi zato tožeči stranki morala omogočiti, da se izjavi o na podlagi teh dokazov ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve. Stališče tožene stranke, da se pravica do izjave ne zagotavlja v zvezi z dokazi, ki jih je predložila stranka sama, oziroma z vsebino katerih je stranka seznanjena, po navedenem ne drži. Iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnih spisov sledi, da je tožena stranka v zvezi z dokazi, ki jih je pridobila uradoma, tožečo stranko (ob sklicevanju na prvi odstavek 480. člena ZZavar-1) pozvala le k izjavi, da se (v roku osmih dni) izjavi o ugotovitvi, da je Agencija za trg vrednostnih