328. člen ZZavar-1

Postopek prisilne likvidacije je ukrep nadzora toženke (7. točka prvega odstavka 281. člena ZFPPIPP), ki ga toženka mora začeti, če je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov (5. točka prvega odstavka 328. člena ZZavar-1). Toženka je v postopku prisilne likvidacije sicer res v položaju skupščine zavarovalnice (drugi odstavek 330. člena ZZavar-1), vendar pa se sodišče ne strinja s tožnikom, da ji ta določba in dejstvo, da se 331. člen ZZavar-1 sklicuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe, daje pooblastilo za vse odločitve, kot jih lahko sprejme skupščina delniške družbe v redni likvidaciji. Toženka je namreč javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 486. člena ZZavar-1), ki je sicer samostojna in neodvisna, a še vedno vezana na zakonsko določene pristojnosti in pravila upravnega prava. Da bi toženka lahko sprejela odločitev, s katero bi posegla v materialno pravno pravnomočno odločbo, bi morala imeti za to izrecno zakonsko pooblastilo, kar pa ni obravnavani primer. Sodišče sodi, da odsotnost sklicevanja 331. člena ZZavar-1 na 422. člen ZGD-1 pomeni, da toženka tega pooblastila nima. Pri tem pa ne g

Gre za pravno vprašanje obstoja upravičenj do pridobitve dovoljenja za kvalificiran delež in za opravljanje zavarovalnih poslov ob izpolnjevanju vseh ostalih zakonskih pogojev, od trenutka, ko se nad zavarovalnico začne postopek prisilne likvidacije dalje. Če to upravičenje obstoji in bodo ugotovljeni tudi vsi ostali zakonski pogoji, kot jih določata 31. in 115. člen ZZavar-1), bo morala toženka, na smiselno enak način, kot je po drugem odstavku 328. člena ZZavar-1 po uradni dolžnosti izdala odločbo o začetku postopka prisilne likvidacije, po uradni dolžnosti odločiti tudi o njeni ustavitvi. Sodišče torej sodi, da bistvo celotne situacije ni vprašanje o procesni možnosti toženke, da sprejme sklep o ustavitvi postopka prisilne likvidacije, temveč o pravnem vprašanju obstoja upravičenja pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža in pridobiti dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v okoliščinah konkretne zadeve, ko je Zavarovalnica že v postopku prisilne likvidacije. Sodišče je z izdajo te sodbe (točka I izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, ki je časovno v

Iz izpodbijane sodbe po presoji Vrhovnega sodišča ne izhajajo jasni in izrecni razlogi za neizvedbo glavne obravnave, ki bi jih po ustaljeni sodni praksi tovrstna odločitev morala vsebovati. Z možnostjo izjave v (predhodnem) postopku pred toženo stranko tožeči stranki ni bila zagotovljena ustavna pravica do izvedbe glavne obravnave pred sodiščem, ki jo je tožeča stranka zahtevala. Pri vprašanjih, ki se obravnavajo v tem postopku tudi ne gre za enostavno uporabo prava ali zgolj tehnična vprašanja. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaznih predlogov tožeče stranke. Glede na navedeno v okoliščinah tega primera zgolj sklicevanje na navedbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ne ustreza standardu jasne in izrecne obrazložitve, ki bi utemeljevala opustitev glavne obravnave v postopku sodnega varstva pred Upravnim sodiščem po določbi drugega odstavka 453. člena ZZavar-1.

Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je podana v 5. točki prvega odstavka 328. člena ZZavar-1, s katero je določeno, da Agencija za zavarovalni nadzor, to je tožena stranka, v primeru, če je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, izda odločbo o začetku prisilne likvidacije. Odločba se izda brez nadaljnjih pogojev za njeno izdajo. Zadošča odvzem dovoljenja in dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov je bilo Zavarovalnici nedvomno in tudi nesporno odvzeto. Zahtevano tudi ni, da je odločba o odvzemu dovoljenja, preden se začne prisilna likvidacija, pravnomočna. Zato je očitno, da je bila ob dokončni in s tem izvršljivi odločbi o odvzemu dovoljenja, Zavarovalnici utemeljeno in skladno z zakonom izdana izpodbijana odločba.

Po sodni praksi se zahteva, da je škoda, ki se jo z začasno odredbo želi odvrniti, resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa je ni mogoče drugače, kot le z zadržanjem izpodbijanega upravnega akta. Ker gre že v izhodišču za dva ločena postopka (postopek z odvzemom dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in postopek prisilne likvidacije), tožničine navedbe, ki zadevajo postopek prisilne likvidacije in posledice, ki zaradi tega lahko nastanejo, predmetni postopek zadevajo zgolj posredno. Kot take ne dajejo podlage za izdajo začasne odredbe v predmetnem postopku, zato so za presojo izpolnjenosti pogojev po 32. členu ZUS-1 pravno nepomembne (enako velja za citirano judikaturo na to temo).