UPRS Sodba in sklep I U 572/2024-29

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije za zavarovalni nadzor 40100-2/2024-2 z dne 16. 2. 2024 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe z dne 30. 4. 2024 se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačil zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju: Agencija) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 12. 2. 2024 za ustavitev postopka prisilne likvidacije družbe A., d.d. - v likvidaciji (v nadaljevanju Zahteva). Tožnik v Zahtevi navaja, da bi Agencija morala ustaviti postopek prisilne likvidacije družbe A., d.d. - v likvidaciji (v nadaljevanju A.), saj so razlogi za likvidacijo odpadli. Z isto vlogo je B. iz Ljubljane vložila tudi zahtevo družbe C. za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in za izdajo dovoljenja družbi C. za pridobitev kvalificiranega deleža, vse v družbi A., ter kot pooblaščenka D. D. in E. E. tudi njuni zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v A. Z izpodbijanim sklepom je Agencija odločila zgolj o zahtevi za ustavitev prisilne likvidacije A.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Agencija odločitev utemeljuje na podlagi 427. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) in na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Agencija ugotavlja, da ni pogojev za vsebinsko odločanje o Zahtevi in da jo je potrebno zavreči. Izpodbijano odločitev utemeljuje tudi na določbah podpoglavja 7.9.1. ZZavar-1, kjer so opredeljene splošne določbe in pravne posledice začetka prisilne likvidacije zavarovalnice. Agencija meni, da v skladu z določbo 454. člena ZZavar-1 ni mogoče ustaviti postopka prisilne likvidacije, saj sodišče odločbe o prenehanju zavarovalnice, kamor sodi odločba o začetku prisilne likvidacije, ne more odpraviti, temveč lahko v primeru tožbe zgolj ugotovi, da je bila odločba nezakonita in da ni bilo pogojev za začetek prisilne likvidacije. Takšna sodba glede na drugi odstavek 454. člena ZZavar-1 ne vpliva na tek postopka prisilne likvidacije. Če je zaradi posebnosti zavarovalnega sektorja pooblastilo za odpravo odločbe o začetku prisilne likvidacije z zakonom odvzeto sodišču, to še toliko bolj velja za Agencijo. Ker je A. od 18. 7. 2022 dalje v postopku prisilne likvidacije in ker ZZavar-1 ne daje pravne podlage, da bi Agencija o zahtevi za ustavitev prisilne likvidacije lahko odločala, ne gre za upravno zadevo. Po mnenju Agencije tožnik tudi nima pravnega interesa, saj ZZavar-1 ne omogoča, da bi lahko svoje pravne koristi v zvezi s prisilno likvidacijo zavarovalnice varoval z zahtevo za ustavitev postopka prisilne likvidacije. Ko je postopek prisilne likvidacije zoper zavarovalnico enkrat začet, imajo delničarji možnost, da svoje interese uveljavljajo le še prek morebitne odškodninske tožbe proti Agenciji v pravdi (tretji odstavek 454. člena ZZavar-1). Torej zakon delničarju ne daje možnosti, da bi dosegel odpravo odločbe o začetku prisilne likvidacije in tudi ne, da bi zahteval ustavitev postopka prisilne likvidacije.

3Tožnik v obsežni tožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, dejansko stanje napačno ugotovljeno, storjene pa so tudi bile kršitve določb postopka in kršitve tožnikovih ustavnih pravic. Tožnik je moral vložiti tri zahteve, saj ustavitev prisilne likvidacije zavarovalnice brez podelitve ostalih dovoljenj Agencije zavarovalnici ne omogoča, da bi še naprej opravljala zavarovalniško dejavnost. Nosilno stališče toženke, da ni pogojev za vsebinsko odločanje o Zahtevi in jo je potrebno zavreči, ker ZZavar-1 ne predvideva možnosti ustavitve postopka že začete prisilne likvidacije zavarovalnice, je po mnenju tožnika zmotno. Agencija se napačno sklicuje na tretji odstavek 454. člena ZZavar-1. Posledično je Agencija iz enakega razloga, ker ustavitev prisilne likvidacije zavarovalnice ni mogoča in ne gre za zahtevo, o kateri bi Agencija sploh lahko odločala (ne gre za upravno zadevo) in ker tožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa, zavrgla tudi Zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v zavarovalni vrsti kavcijsko zavarovanje družbi A. Tožnik poudarja, da gre za vsebinsko povezane zadeve in meni, da jih je potrebno obravnavati skupaj. Kot ključno se v vseh treh zadevah postavlja vprašanje, ali lahko Agencija ustavi že začeto prisilno likvidacijo zavarovalnice, če odpadejo razlogi zanjo, od česar je odvisen tudi obstoj pravnega interesa tožnika v tej zadevi.

4ZZavar-1 v 454. členu ne ureja navedenega vprašanja. Zgolj omejuje možnost sodišča, da ne poseže v pristojnost Agencije kot regulatorja trga. ZZavar-1 pa ne določa, da o usodi prisilne likvidacije lahko oz. mora odločati Agencija na zahtevo delničarjev. Agencija napačno razlaga materialno pravo, ko navaja, da zato ker ZZavar-1 omejuje možnost delničarja, da odpravi odločbo o začetku prisilne likvidacije, posledično omejuje delničarja, da bi dosegel ustavitev postopka prisilne likvidacije. Take določbe ZZavar-1 ne vsebuje. Agencija je napačno zavrgla Zahtevo za ustavitev postopka prisilne likvidacije družbe A., izhajajoč iz stališča, da ji zakonodaja ne omogoča ustavitve prisilne likvidacije, ko je že začeta. Družbenik oz. delničar zavarovalnice pa nima pravnih sredstev, s katerimi bi lahko zahteval ponovno presojo, ali je bila likvidacija družbe sploh potrebna. Po mnenju Agencije postopka prisilne likvidacije zavarovalnice ne more ustaviti niti Agencija kot upravni organ niti sodišče, saj mora biti postopek prisilne likvidacije, ko je začet, tudi priveden do konca. Tako bi imelo sodišče zgolj pristojnost dosoditi morebitno odškodnino delničarjem v primeru, da bi prišlo do likvidacijskega postopka, začetega na nelegitimni podlagi. Po stališču Agencije zahteva po ustavitvi postopka prisilne likvidacije ne sodi v upravno sfero. Po ZZavar-1 po mnenju Agencije slednja tudi nima pristojnosti za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici in za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov zavarovalnice, ki je v prisilni likvidaciji. Takšna razlaga materialnega prava je po mnenju tožnika napačna in ni v skladu s 6. členom EKČP, krši načelo sorazmernosti in posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, kar tožnik pojasni na straneh 28 do 31 tožbe. Agencija je s svojo razlago materialnega prava kreirala pravo in s tem posega v tožnikove ustavno varovane pravice.

5Tožnik v nadaljevanju povzema Mnenje o prisilni likvidaciji A. F. V navedenem mnenju je zavzeto stališče, da Agencija lahko odloči, da zavarovalnica, glede katere se je že začel postopek prisilne likvidacije kot ukrep nadzora na podlagi 328. člena ZZavar-1, nadaljuje z obstojem. V okviru svojega delovanja in pristojnosti lahko Agencija tudi ugotovi, da je razlog za ukrep nadzora s prisilno likvidacijo odpadel in sprejme sklep o nadaljevanju družbe, s katerim konča postopek likvidacije. Takšen sklep ni prepovedan niti ni v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli in namenom postopka nadzora po ZZavar-1. Ni razloga, da Agencija ne bi smela sprejeti sklepa o nadaljevanju družbe ob smiselni uporabi 422. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), če so se spremenile okoliščine in je odpadel razlog za prisilno likvidacijo kot ukrep nadzora po ZZavar-1. Zgolj dejstvo, da ZZavar-1 izrecno ne napotuje na smiselno uporabo tega pravila, pa ni zadostna podlaga za stališče, ki ga je zavzela Agencija, da takšen sklep ni dopusten.

6Vprašanja, ali se lahko oz. ali se mora prisilna likvidacija ustaviti oz. ali se sme ali mora preprečiti njeno nadaljevanje, če se tekom likvidacijskega postopka ugotovi, da razlog, zaradi katerega bi Agencija zavarovalnico izbrisala iz sodnega registra ni več podan, ZZavar-1 ne ureja. Gre za pravno praznino. Normativni deficit je omilila določba 331. člena ZZavar-1, na podlagi katere se lahko smiselno uporabijo posamezne določbe ZGD-1. ZZavar-1 v zvezi s postopanjem Agencije pri vodenju prisilne likvidacije zavarovalnice napotuje tudi na uporabo ZUP (427. člen ZZavar-1). Po analizi relevantnih pravnih podlag, ob upoštevanju temeljnih načel zavarovalništva, tožnik meni, da Agencija postopek prisilne likvidacije zavarovalnice, ki ga je začela in ga vodi po uradni dolžnosti, lahko ustavi, če naknadno odpade razlog, zaradi katerega je postopek zakonito začela, saj ji podlago za to daje četrti odstavek 135. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 427. člena ZZavar-1. Če je razlog za prisilno likvidacijo odpadel, ukrep ni več potreben zaradi varstva interesov zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, zato dokončanje postopka prisilne likvidacije ne bi bilo v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS). Nadzorni organ je dolžan odločitev tudi ustrezno in zadostno utemeljiti, česar pa ni storil. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovno odločanje ter ji naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

7Agencija v odgovoru na tožbo pojasni, da ZZavar-1 že na načelni ravni ne daje podlage za ustavitev postopka prisilne likvidacije nad zavarovalnico, ko je že začet. Tožba temelji na argumentaciji iz pravnega mnenja, ki je podano za hipotetičen primer, če razlog za začetek prisilne likvidacije odpade, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Ko se prisilna likvidacija začne, jo je treba tudi zaključiti. Ker razlog za prisilno likvidacijo v konkretnem primeru ni odpadel, Agencija o ustavitvi prisilne likvidacije ne more in ne sme odločati. Iz 454. člena ZZavar-1 izhaja, da je prisilna likvidacija nad zavarovalnico, tudi če bi bila začeta nezakonito, nepovraten proces, ki ga ni mogoče ustaviti. Ker delničar zavarovalnice ne more zahtevati odprave odločbe o začetku prisilne likvidacije, tudi ne more zahtevati ustavitve postopka prisilne likvidacije. V takem primeru se mora zasebni interes delničarjev umakniti javnemu interesu, kar je skladno z II Direktivo o solventnosti, ki podrobno ureja zavarovalniški trg. Tudi 331. člen ZZavar-1, ki v zvezi s prisilno likvidacijo zavarovalnice predpisuje smiselno uporabo določb ZGD-1 o likvidaciji delniške družbe, ne predvideva smiselne uporabe 422. člena ZGD-1 o nadaljevanju družbe. O pravni praznini v primeru prisilne likvidacije po ZZavar-1 tako ni mogoče govoriti. Tudi v primeru, če bi razlog za začetek prisilne likvidacije naknadno odpadel, Agencija ne bi imela podlage za odločanje o ustavitvi prisilne likvidacije in bi morala tožnikovo zahtevo zavreči. Ker je bilo dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov zavarovalnici dokončno odvzeto in je v takem primeru edina zakonsko predvidena posledica prisilna likvidacija zavarovalnice, so brezpredmetna tožnikova zatrjevanja o nedopustnih posegih v njegove ustavne pravice in svoboščine. Agencija predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno argumentira svoja stališča. Vztraja, da v konkretnem primeru razlogi za prisilno likvidacijo zavarovalnice niso več podani, nadaljevanje postopka zato ni več v javnem interesu. Povsem legitimen je njegov interes, da kot delničar zavarovalnice zahteva ustavitev postopka prisilne likvidacije zavarovalnice. Sodišču ponovno predlaga, naj toženki odredi vsebinsko odločanje o Zahtevi.

9Agencija v prvi pripravljalni vlogi navaja, da med strankama ni sporno, da je bilo zavarovalnici dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov odvzeto, kar je zakonsko določen razlog za prisilno likvidacijo zavarovalnice. Sprememba delničarske strukture zavarovalnice pa po mnenju Agencije na navedeno ne vpliva, kar pojasni.

10Tožnik je 30. 4. 2024 sodišču predlagal, naj do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu začasno zadrži pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa in toženi stranki naloži, da je dolžna ponovno odločati o njegovem zahtevku z dne 12. 2. 2014 za ustavitev prisilne likvidacije. Uvodoma pojasnjuje zakonsko ureditev in posamezno vrsto začasnih odredb po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter na strani 3 predloga navaja, da so v zadevi izkazane vse procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo. V nadaljevanju navaja razloge in dejstva ter dokaze za obstoj verjetnosti, da bo tožniku zaradi izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda (strani 4 do 7 predloga). Na strani 7 predloga pa tožnik navaja dokazne listine in predlaga zaslišanje strank, zlasti svojega zakonitega zastopnika in po potrebi postavitev izvedencev finančne stroke in ekonomske stroke.

K I. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Na podlagi 441. člena ZZavar-1 je zoper odločbe Agencije možno pričeti postopek sodnega varstva. Za postopek sodnega varstva se uporablja ZUS-1, če v ZZavar-1 ni drugače določeno. Sodišče v skladu z določbo 447. člena ZZavar-1 preizkusi odločbo Agencije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa ZUS-1.

13Med strankama je v obravnavanem primeru sporno, ali je Agencija pravilno zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 12. 2. 2024 za ustavitev postopka prisilne likvidacije družbe A. Sporno je, ali gre v konkretnem primeru za upravno zadevo (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 427. členom ZZavar-1) in ali tožnik izkazuje pravni interes za odločanje v zadevi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 427. členom ZZavar-1), kar je pogoj za vsebinsko obravnavo te zadeve.

14Na podlagi drugega odstavka 427. člena ZZavar-1 se za postopek odločanja Agencije, če z ZZavar-1 ni drugače določeno, uporablja ZUP. Postopek predhodnega preizkusa vloge oz. ugotovitev izkazanosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o zadevi določa 129. člen ZUP, na podlagi katerega organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: 1. če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; 2. če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; 3. če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; 4. če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Na podlagi drugega odstavka tega člena organ lahko zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena. Na podlagi tretjega odstavka tega člena je zoper sklep, s katerim organ zavrže zahtevo, dovoljena pritožba.

15V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Agencija odločitev, da ne gre za upravno zadevo (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), utemeljuje obrazložitvijo, da je A. od 18. 7. 2022 dalje v postopku prisilne likvidacije in da ZZavar-1 ne daje pravne podlage, da bi Agencija o zahtevi za ustavitev prisilne likvidacije sploh lahko odločala. Odločitev je dodatno argumentirala s sklicevanjem na 454. člen ZZavar-1, iz katerega po mnenju Agencije izhaja, da začete prisilne likvidacije ne moreta ustaviti niti sodišče niti Agencija, saj mora biti začet postopek prisilne likvidacije zavarovalnice priveden do konca.

16Na podlagi 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe ali druge stranke ne področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oz., če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za odločanje o zahtevkih, danih v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. V ZZavar-1 torej obstoji pravna podlaga (9. poglavje zakona) za odločanje v upravnem postopku. ZZavar-1 pa tudi sicer v drugem odstavku 427. člena za postopek odločanja Agencije predvideva uporabo ZUP, če v ZZavar-1 ni drugače določeno. Po povedanem gre za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. Sodišče zato sodi, da je Agencija z izpodbijanim sklepom napačno zavrgla Zahtevo, ker naj ne bi bila podana procesna predpostavka, morala pa bi o njej vsebinsko odločiti. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.

17Zahtevo je Agencija zavrgla tudi iz razloga, ker po njenem mnenju tožnik ne izkazuje pravnega interesa oz. pravne koristi. Po določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po mnenju Agencije tožnik nima pravnega interesa, ker ZZavar-1 ne omogoča, da bi lahko svoje pravne koristi v zvezi s prisilno likvidacijo zavarovalnice varoval z zahtevo za ustavitev postopka prisilne likvidacije. Ko je postopek prisilne likvidacije zoper zavarovalnico enkrat začet, imajo delničarji možnost, da svoje interese uveljavljajo le še prek morebitne odškodninske tožbe proti Agenciji v pravdi (tretji odstavek 454. člena ZZavar-1). Po presoji sodišča je Agencija nepravilno tožniku odrekla obstoj pravnega interesa. Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe, gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. V primeru ugoditve Zahtevka pa bi se tožnikov pravni položaj nedvomno lahko izboljšal, s čimer je obstoj pravnega interesa izkazan.

18Ker je predmet tega postopka presoja zakonitosti procesnega sklepa o zavrženju Zahteve, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

19Ker je izpodbijani sklep nezakonit zaradi kršitve določb postopka, ga je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek, da o zadevi vsebinsko odloči. Agencija je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21Tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 30. 4. 2024, s katero je predlagal naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu začasno zadrži pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa in toženi stranki naloži, da je dolžna ponovno odločati o tožnikovem zahtevku z dne 12. 2. 2014 za ustavitev prisilne likvidacije, je sodišče s tem sklepom zavrglo.

22ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Drugačne ureditve za tožbo zoper izpodbijano odločbo zakon (ZZavar-1) ne predpisuje. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (t.i. odložitvena začasna odredba, ki jo predlaga tudi tožnik v konkretnem primeru). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (t.i. ureditvena začasna odredba), kar tožnik v konkretnem primeru tudi predlaga.

23Na podlagi določbe 73. člena ZUS-1 oz. 449. člena ZZavar-1 pritožba zoper sodbo ni dopustna. Sodišče je z izdajo te sodbe (točka I izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 30. 4. 2024 s sklepom zavrglo (točka II izreka).

K III. točki izreka:

24Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji senata, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).