Zadruge

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine. Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni

Tožnica je za tožbo aktivno legitimirana. Ugotovitev, da je po določbah ZZad postala RS, je namreč predpostavka za zemljiškoknjižno izvedbo dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa, s katero je bilo upravičencem vrnjeno podržavljeno premoženje. Za tak zahtevek ima tudi pravni interes.

Dajalec kredita mora pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za njegovo opravljanje. Zadružnikov vložek v zadrugo še ne predstavlja izjeme od uporabe ZPotK-2 in torej ne pomeni, da zadružniki niso v primerih sklepanja posojilnih pogodb z zadrugo za obdobje več kot 30 dni potrošniki po ZPotK-2.

Predlog se zavrne.

Dedovanje se uvede s smrtjo po umrlem. To pomeni, da se lahko uvede le po znani mrtvi osebi, in po njej se lahko izvede tudi zapuščinski postopek, če je imela ta oseba premoženje. Oklic neznanim dedičem je, kot že beseda pove, neznanim dedičem, mora pa biti znan zapustnik, da se lahko oklic objavi. Po članih Rodbinske zadruge se zapuščinski postopek ne more izvesti, ker ni navedeno, kdo ti člani so oz. so bili.

Ker se je toženka glede parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771 sklicevala na arondacijsko odločbo, trdila, da je plačala odškodnino in da je znesek presegal 30 % vrednosti parcel, obenem pa predlagala še izvedenca cenilca, ki bi to slednje preveril, je prvostopno sodišče napačno ocenilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu. Z ozirom na časovno oddaljenost dogodkov (58 let) je pretiran očitek prvostopnega sodišča, da je imela toženka ob pomanjkanju listinske dokumentacije možnost plačila dokazovati tudi s pričami. Ravno tako pomeni prestrogo tolmačenje trditvenega bremena zahteva, da bi toženka morala pojasniti, kolikšna je bila vrednost vsake posamezne nepremičnine. Toženka utemeljeno navaja, da ne razpolaga s podatki o vrednosti parcel v času podržavljenja oziroma da ji ne morejo biti znani. Ravno zaradi tega je tudi predlagala izvedenca cenilca. V tem smislu gre delno sicer za informativni dokaz, a okoliščine konkretnega primera narekujejo njegovo dopustnost; zahteva po dodatnem substancirajnu bi bila do toženke pretirana.

Zaslišanje stranke (oz. priče) je dokazno sredstvo, ki ga presodi sodnik. Zaslišanje stranke je potrebno ločiti od podajanja navedb (v vlogah ali podajanje navedb na glavni obravnavi, upoštevaje pravila o prekluzijah iz 286. oz. 286. a člena ZPP). Ko gre za podajanje navedb, ima druga stranka vedno pravico, da na te navedbe odgovori. Zaslišanje stranke pa ne pomeni podajanja navedb, zato tudi ni predvideno, da bi nasprotna stranka izpovedbo druge stranke komentirala. Izjava drugotožnika ni popolna, zato na podlagi nepopolne izjave ne more priti do nastopa fikcije včlanitve po določbi 15. člena Pravil kmetijske zadruge X.

Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To Navodilo v 5. členu določa katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožeči stranki. Ker tožeča stranka v pritožbi ni trdila, da je toženi stranki posredovala dokumentacijo o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, njene pritožbene navedbe, da je tožena stranka slaboverna ves čas oddajanja sporne nepremičnine v zakup, niso utemeljene. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ima zemljiškoknjižni vpis v postopku lastninjenja družbenega premoženja lahko le deklaratorni učinek.

Ker v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZKZ za določanje kulture zemljišč veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno, je bilo dokazno breme za dokazovanje trditve, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZZad določene kot stavbna zemljišča, na toženi stranki.

Zgolj dejstvo, da je imel določen subjekt v trenutku uveljavitve ZZad vknjiženo pravico uporabe, še ne pomeni, da je nepremičnina dejansko spadala v njegovo premoženje. Ni namreč razloga, da bi se pojem pravice uporabe in njene pretvorbe v lastninsko pravico na podlagi ZZad razlagal kako drugače kot v primeru ZLNDL.

V primeru, da zmotne uporabe materialnega prava ni, se višjemu sodišču do argumentov, ki jih je v zvezi z nasprotnim stališčem v postopku na prvi stopnji (ne pa tudi v pritožbi) podal pritožnik, ni treba opredeljevati (četudi je opredelitev do njih opustilo že prvostopenjsko sodišče). Zgolj dejstvo, da sta kot podlaga za vpis lastninske pravice tožene stranke v zemljiško knjigo navedena 34. in 74. člen ZZad, za dejansko pridobitev lastninske pravice ne zadošča. Zemljiškoknjižni sklep Dn 511/2006, s katerim je bila ta v zemljiško knjigo vpisana, namreč ne pomeni meritorne odločbe o njeni lastninski pravici. Gre le za sklep, s katerim je bila izvedena z zakonom določena vknjižba, brez vsebinske presoje o tem, ali je nepremičnina, na kateri je bila do tedaj vknjižena družbena lastnina in pravica uporabe tožene stranke, tudi dejansko premoženje tožene stranke v smislu 74. člena ZZad. Za pretvorbo pravice uporabe v lastninsko pravico je ključno, kdo je pravico uporabe dejansko imel in ne kdo je bil kot njen imetnik vpisan v zemljiško knjigo.

Predlog se zavrne.

Ker je Republika Slovenija v zvezi z lastništvom nepremičnin vložila tožbo, glede na zakonsko določeno obveznost tožene stranke kot sklada za upravljanje s temi nepremičninami, tožena stranka od vložitve tožbe oziroma od prejema odgovora na tožbo, kjer je zadruga zatrjevala, da je nepremičnine pridobila odplačno, ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica teh Republika Slovenija.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da statusna združitev in bilančni prevzem premoženja pripojenih zadrug ni podlaga za lastninjenje kmetijskih zemljišč v smislu citiranega Navodila. Na podlagi 16. člena ZSKZ in 5. člena Navodila je na toženki trditveno in dokazno breme, da je nepremičnine pridobila odplačno, torej, da je bilo zanje plačano nadomestilo oziroma odškodnina, ki je presegla 30 % vrednosti nepremičnine.

Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine. To Navodilo v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30% takratne vrednosti nepremičnine, kot to določa 9. točka 5. člena Navodila, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožnici. Ker tožnica tožencu do leta 2014 ni posredovala dokumentacije o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, kar v postopku ni bilo sporno, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec ob oddajanju nepremičnin slaboveren.

V skladu s 67. členom ZZad in na podlagi odločbe Upravne enote z dne 7. 3. 2006 sta bili v postopku denacionalizacije banka D. d. d. (kot pravna naslednica Slovenske zadružne kmetijske banke) in Kapitalska zadruga z. b. o. (kot pravna naslednica Zveze hranilno kreditnih služb Slovenije), vsaka do 1/2, upravičenki do odškodnine v obliki obveznic, med drugim tudi za objekt, sedaj stoječ na parceli št. ... Tako je utemeljena pritožbena navedba, da je bila na podlagi prvega odstavka 67. člena ZZad in na podlagi navedene upravne odločbe upravičenka iz denacionalizacije tožena stranka, in ne tožeča stranka. Okrožno sodišče v Ljubljani je tako v zadevi VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011 toženi stranki naložilo izročitev obveznic ter zapadli del glavnice skupaj z že zapadlimi obrestmi na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij po pripojitvi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko, v zvezi s sklepi 7. občnega zbora Zveze HKS z dne 24. 3. 1998. Na tej podlagi je torej sklenilo, da je dolžna tožena stranka premoženje v obsegu, kot izhaja iz izreka odločbe v zadevi VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011, prenesti na tisto območno enoto, kjer se premoženje nahaja. Utemeljene so zato tu

Če stranka umre ali preneha obstajati že pred vložitvijo tožbe, mora tožnik v tožbi določno navesti, kdo so njeni pravni nasledniki (primerjaj prvi odstavek noveliranega 81. člena ZPP-E, ki je v veljavi od 14. 9. 2017). Trditveno in dokazno breme je na njem in ne na sodišču. To pa pomeni, da bo moral pritožnik za dosego svojih pravic predlagati uvedbo zapuščinskih postopkov po članih rodbinske zadruge, da se bo ugotovilo, kdo so njihovi dediči. Slednji bodo kot pravni nasledniki nekdanjih članov zadruge lahko toženi v morebitni novi pravdi za ugotovitev lastninske pravice. Ker v dosedanjem postopku pritožnik ni ubral take poti, je tožba pravilno zavržena. To mu ne onemogoča nadaljnjih sodnih poti za uveljavitev zatrjevane lastninske pravice. Zato tudi očitki o kršitvah ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja niso utemeljeni.

V obravnavanem primeru je predlog vložil subjekt vpisa sam, kar je nedopustno že zaradi zgoraj obrazloženega namena zakonske ureditve 7. poglavja ZFPPIPP, pa tudi zaradi tega, ker v skladu z jasno določbo 433. člena subjekt vpisa ne more biti upravičen predlagatelj.

V primeru lastninjenja na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad mora izvedenec ugotavljati odplačnost pridobitve spornih nepremičnin s strani tožene stranke - zadruge na podlagi 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine. Upoštevati mora tudi drugi odstavek navedene določbe, ki določa, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti.

Pojem pravnega posla ni identičen dejavnosti zadruge. Dejanske ugotovitve o trajni opustitvi posesti s strani zavarovanca toženke in neuporabi za potrebe opravljanja dejavnosti, torej njegovi „goli“ lastninski pravici, napotujejo na sklep, da je sporna nepremičnina sicer nedvomno del realnega substrata zadruge, vendar pa ne služi opravljanju njene dejavnosti. Zavarovalno kritje zato ni podano.