62. člen ZZad

Delež zadružnega upravičenca na delu podjetja s seznama se lahko izrazi le v deležu oziroma vrednosti glede na vrednost družbenega premoženja celotnega podjetja. 58. člen ZZad, v primeru uveljavljanja pravice zadružnih upravičencev le na delu podjetja, zgolj daje možnost in ne prisiljuje zavezano podjetje, da se razdeli na več samostojnih gospodarskih družb.

Zadružne organizacije oziroma zadruge iz 1. oz. 2. alinee 1. odst. 57. člena ZZad so aktivno legitimirane stranke, ki so upravičene za vlaganje zahtev po navedeni zakonski določbi. Po 2. odstavku 125. člena ZUP pa v primeru, kadar ni pogojev za uvedbo upravnega postopka, izda pristojni organ o tem sklep. Tožeča stranka ni upravičenec po določbi 57. člena ZZad.

Zadružne organizacije oz. zadruge iz 1. in 2. alinee 1. odstavka 57. člena ZZad so aktivno legitimirane stranke, ki so upravičene za vlaganje zahtev po navedeni zakonski določbi. Po 2. odstavku 125. člena ZUP pa v primeru, kadar ni pogojev za uvedbo upravnega postopka, izda pristojni organ sklep. Tožeča stranka ni upravičenec po določbi 57. člena ZZad.

Po določbi 3. odst. 62. čl. ZZad se lahko izloči iz lastninjenja po 59. členu tega zakona del premoženja podjetja s seznama, če se ugotovi, da to premoženje ne služi za izvajanje osnovne dejavnosti podjetja. Pravno nista pomembni strokovna in fizična ločenost oddelkov pri izvajanju osnovne dejavnosti, temveč je bistveno proizvodno in poslovno sodelovanje po določbah 1. odstavka 57. člena ZZad, ki pa je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno.

Lastninjenje zadruge je na podlagi določb zakona o zadrugah in zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij opraviti glede na število članov dedovanja in obseg medsebojnega sodelovanja med zadrugo in zadružnikom (količina oddanih pridelkov). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi upoštevala navedena merila, zato tožba ni utemeljena.

Pri obsegu sodelovanja članov zadruge z zavezancem je odločilno stanje na dan 26.9.1992, to je zadnji dan za vložitev zahtevka po 57. členu Zakona o zadrugah. Med postopkom spremenjeno dejansko stanje ne more vplivati na delež zadružnega upravičenca, ker bi to pomenilo neenakopraven položaj zadružnih upravičencev, saj objektivno ni bilo mogoče istočasno odločiti o vseh zahtevkih iz 57. člena zakona.

Za odločanje o zahtevi zavezanca za izločitev premoženja iz lastninjenja po 62. členu ZZ ni odločilno, kdaj je bilo to premoženje ustvarjeno in iz katerih sredstev. Zakon o zadrugah namreč predpostavlja, da so zadruge, ki so v obdobju 1986-90 poslovno sodelovale s podjetjem, prispevale k ustvarjanju premoženja podjetja, zaradi česar imajo zadruge pravico sodelovati pri njegovem lastninjenju.

O zahtevi zavezanca za izločitev premoženja iz lastninjenja po 62. členu Zakona o zadrugah ni mogoče odločiti, če ni pred tem v postopku ugotovljeno, ali premoženje, ki ga zavezanec izločuje, služi osnovni dejavnosti podjetja - zavezanca ali ne, pri čemer je osnovna dejavnost podjetja tista dejavnost, v zvezi s katero so zadružni upravičenci poslovno sodelovali.

Iz lastninjenja se lahko izloči premoženje, ki ne služi osnovni dejavnosti. Za osnovno dejavnost se šteje tista dejavnost, s katero so zadružni upravičenci proizvodno sodelovali.

Dokazno breme za izločitveni zahtevek v celoti nosi zavezanec. Glede na dano pooblastilo, da se del premoženja, ki ne služi osnovni dejavnosti, lahko izloči iz lastninjenja, mora biti obrazložena odločitev, ki se glede na namen zakona šteje za najprimernejšo.

Iz lastninjenja premoženja po ZZ se v skladu s 3. odstavkom 62. člena ZZ izloči lahko premoženje, ki v obdobju iz 57. člena tega zakona ni služilo oz. ne služi podjetju za izvajanje njegove osnovne dejavnosti.

Kateri del premoženja se po 3. odstavku 62. člena ZZad izloča iz lastninjenja mora biti v izreku odločbe jasno opredeljen.