65. člen ZZad

Za ugotavljanje upravičenja do vrnitve zadružnega premoženja po 65. členu ZZad je treba prvenstveno ugotoviti, ali gre dejansko za zadružno premoženje v smislu predhodne razlage, ali pa gre morda za premoženje, ki je v last oziroma upravljanje zadruge brezplačno prišlo z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom državnega organa.

Če je zadruga pridobila v uporabo premoženje neodplačno, na podlagi akta oblastvenega organa (na kar je v obravnavnem primeru mogoče sklepati iz dopolnilne odločbe OLO K. št. 01/3-729/5-56 z dne 12. 2. 1959, iz katere izhaja, da je Kmetijska zadruga M. najprej prosila OLO K. za dodelitev zemljišča, ki ga zavzema sušilnica, ki jo je zgradila z dovoljenjem občine, kasneje pa je komisija ob delitvi parcele ugotovila, da je za normalno rabo sušilnice potrebno še zemljišče, s parc. št. 10/3 s površino 606 m2, zato ji je dodelilo tudi to zemljišče), pa je bilo to zemljišče zadrugi kasneje podržavljeno oziroma preneseno na druge uporabnike, pa v ZZad po presoji sodišča ni podlage za njegovo vrnitev.

Razlogi po oceni sodišča ne dajejo utemeljene podlage za zaključek, da gre za premoženje, ki je bilo po svojem izvoru zadružno premoženje, kot tudi, da je zgolj zaradi dejstva, da je prišlo do odvzema zemljišč iz posesti zaradi postopka likvidacije (ki je bila, kot je to razlogoval organ, posledica spremembe zakona v letu 1965 oziroma spremembe celotnega koncepta zadružništva), šteti, da gre za krivičen odvzem.

Vlagatelj zahteve za vračilo premoženja mora v postopku izkazati obstoj pravne kontinuitete, torej pravno nasledstvo po organizaciji, ki ji je bilo premoženje odvzeto. Pravno nasledstvo pravnih oseb pa se presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb in se izkazuje z vpisi v ustrezen register.

Iz (naslovne strani) zahteve A. (z dne 6. 12. 1993) izrecno izhaja, da je to zahteva za vračilo zadružnega premoženja na podlagi 65. člena ZZad, vložena zaradi denacionalizacije premoženja B.; iz same vsebine zahteve v nadaljevanju pa tudi jasno izhaja, da se zahtevek glasi na vrnitev lastninskega deleža A. v Ljubljani v podržavljeni B. To pa je zahteva za vrnitev premoženja kapitalske družbe (med premoženje po 8. členu ZDen štejejo tudi kapitalski deleži kapitalskih družb), do katere je upravičen delničar oziroma družbenik kapitalske družbe. V obravnavani denacionalizacijski zadevi je Ministrstvo za finance v izpodbijani 1. točki izreka odločilo o zahtevi za vrnitev alikvotnega dela delniškega kapitala A. v Ljubljani v podržavljeni B. (torej v zadevi denacionalizacije banke) torej je glede na 2. točko prvega odstavka 54. člena ZDen odločilo kot stvarno pristojni organ.

Tožena stranka kot bančna ustanova je bila dolžna spremljati pozitivno zakonodajo na področju stvarno pravnih pravic ter ji je moralo biti znano, da je bilo v Republiki Sloveniji izvedeno lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini pod zakonskimi pogoji glede na vrsto in status nepremičnine ter da so v tem časovnem obdobju potekali tudi denacionalizacijski postopki in odločanja o tovrstnih zahtevkih. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč ni mogoče zanašati izključno na podatke v zemljiški knjigi, temveč bi tožena stranka morala upoštevati vse zakone, ki urejajo te vrste nepremičnin ter pravna razmerja in upravičenja v zvezi z njimi, zaradi česar ne more z uspehom trditi, da za ta pravna upravičenja ni vedela in da je bila ob sklepanju pogodbe v dobri veri.

Med pravno prednico tožnice in fizičnimi osebami so bile sklenjene kupne pogodbe v okviru postopka arondacije, ki je bil izveden po tedanjem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, torej na podlagi 29. točke 3. člena ZDen, razlaščenci pa nadomestnih zemljišč niso dobili. Zato tožnica v skladu z določbo drugega stavka prvega odstavka 65. člena ZZad ni upravičena do vračila zemljišč.

Do pravno izkazane statusne spremembe ter prenosa premoženja je prišlo šele po uveljavitvi ZZad, zato za vračilo zadružnega premoženja po določbi 65. člena ZZad ni več pravne podlage in je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevek tožnice za vrnitev premoženja.

Revidentka ni predložila dokazov o tem, kaj so predstavljala v aktih o ustanovitvi zadevnih zadružnih podjetij navedena osnovna in obratna sredstva, katerih vrednost je bila v teh aktih sicer navedena, niti ne, ali so bila ta sredstva last zadružne zveze niti, ali je s strani Glavne zadružne zveze LRS (v nadaljevanju GZS) najete kredite odplačala GZS. Ker, kot izhaja iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, predloženi dokazi v obravnavani zadevi niso omogočali ugotovitve upravičenosti zahteve za vračilo zadružnega premoženja, je bila po presoji Vrhovnega sodišča zahteva za vračilo neizkazano vloženega zadružnega premoženja pravilno zavrnjena.

Podpisana in ratificirana meddržavna pogodba v ničemer ne ovira ali onemogoča odločanja o zahtevkih vlagateljev za vračilo premoženja zadružne organizacije v skladu z določbami Zakona o zadrugah. Po navedenem zakonu se vrača premoženje zadružnih organizacij in med drugim tudi premoženje zadružnih zvez, za kar gre v navedeni zadevi. Iz listin v upravnih spisih je razvidna pravna kontinuiteta zadružnih podjetij, na katera je bilo preneseno oziroma vloženo obravnavano premoženje.

ZZad je stopil v veljavo 28. 3. 1992, kar pomeni, da se je rok za uveljavljanje zahtev za vračilo zadružnega premoženja glede na določbe 64. člena ZDen iztekel 28. 3. 1994. Zato ni mogoče šteti, da je tožnica z vlogo z dne 13. 11. 1996 pravočasno uveljavljala vračilo zadevnih zemljišč.

Podpisana in ratificirana meddržavna pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko-pravnih razmerij v ničemer ne ovira ali onemogoča odločanja o zahtevkih vlagateljev za vračilo premoženja zadružne organizacije v skladu z določbami ZZad. Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori, da bi bilo potrebno predmetni postopek zaradi omenjene meddržavne pogodbe prekiniti. Navedeno premoženje, ki se vrača po ZZad je prešlo neodplačno na drugega uporabnika zaradi statusnih sprememb (podlaga je samoupravni sporazum in referendumska odločitev).

Po 74. členu ZZad je z uveljavitvijo ZZad premoženje, ki so ga imele zadruge, postalo zadružno premoženje, torej to premoženje, tudi če ga je zadruga kasneje razdružila in je bilo preneseno na pravno osebo izven zadružne oblike organiziranosti, ne more biti predmet vračanja po 65. členu ZZad.

Sodišče se strinja s toženko, da v premoženju zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki se po prvem odstavku 65. člena ZZad vrača, niso zajeta zadružna podjetja. Kolikor se tožnica v svojem nasprotnem stališču sklicuje na ZDen, na uporabo katerega odkazuje 68. člen ZZad, sodišče pojasnjuje, da 8. člen ZDen sicer res določa, kaj se v smislu določb ZDen šteje za premoženje, ki se vrača. To so tudi kapitalski deleži družb trgovinskega prava; upravičencem po ZDen – družbenikom pa se vrača sorazmerni del premoženja družbe (ne pa vloženi kapital), ki se ugotovi glede na čas podržavljenja, definiran z listinami. Toda način podružbljenja zadružnih podjetij, kjer je vprašanje, kdaj in na kakšni pravni podlagi je podjetje prenehalo biti zadružno podjetje, kompleksnejše kot pri podržavljenju zasebnih podjetij, takšne določitve premoženja, ki naj bi se vrnilo, ne omogoča. Določba 1. odstavka 65. člena ZZad je zato tudi glede predmeta vračanja specialna norma, s katero je vračanje zadružnega premoženja urejeno na poseben način. Razlagati jo je treba v skladu z namenom ZZad o ponovni vzpostavitvi zadružništva, katerega temeljna značilnost je združevanje v zadružne

Bistveno za odločitev v tej stvari je, da je KK V. kot univerzalni pravni naslednik KVZ V. obravnavano nepremičnino prodal fizični osebi, pri čemer tožeča stranka ni izkazala, da bi TOK v sestavi KK V., iz katerega je z izločitvijo KK V. nastala tožeča stranka, prodaji nasprotoval, kar pomeni, da je pravni prednik tožeče stranke prosto razpolagal z obravnavano nepremičnino, tožeča stranka pa si je ob izločitvi iz KK V. na podlagi akta o izločitvi, na podlagi katerega je bilo tudi razdruženo premoženje, tudi po lastnih navedbah pridobila le del kupnine za obravnavano nepremičnino, torej se je drugemu delu kupnine ob razdružitvi premoženja prostovoljno odrekla, s čemer je prenehala njena pravica do vračila tega dela premoženja. Zato po presoji vrhovnega sodišča ni podana podlaga za vračilo tega dela premoženja na podlagi določbe 2. odstavka 65. člena ZZad.

Ob dejstvu, da med strankami ni spora o tem, da je kmetijska zadruga E. pravni subjekt, ki v dejanskem in poslovnem smislu več ne živi (nima premoženja, nima organov, ne posluje) in da je vpisan v sodnem registru zgolj zaradi nedoslednosti oziroma ker ni bilo formalnega predlagatelja izbrisa tega subjekta, sodišče pritrjuje pravnemu stališču organa prve stopnje, ki je ob siceršnjem izpolnjevanju vseh drugih pogojev, ki jih ZZad določa glede vračanja zadružnega premoženja, odločil, da se zadružno premoženje vrne tožnici.

Pravočasna prijava izločitvene pravice in pravočasno začet postopek za priznanje prerekane pravice le začasno preprečujeta stečajnemu upravitelju prodajo dela premoženja, na katerem se ta pravica uveljavlja (4. odstavek 149. člena ZPPSL) in ne pomenita, da je premoženje iz stečajne mase tudi že izločeno.

V postopku denacionalizacije mora pravno nasledstvo po podržavljeni zadrugi dokazati novonastala zadružna organizacija ali organizacija kooperantov.

Bivši zadružnik ne spada med upravičence iz 65. člena ZZad in ne more zahtevati vrnitve zadružnega deleža v postopku denacionalizacije.

Odpisa sredstev, do katerega je prišlo zaradi odstopa od nameravane investicije, ni mogoče šteti za (prisilni) prenos v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad.