12. člen ZZZiv

Namen same zakonskedoločbe je varstvo javnega interesa, ki je v tem, da se prepreči morebitne nadaljnje ugrize oziroma napade psa in s tem ogrožanje okolice. To povsem jasno izhaja iz prvega dela besedila prvega odstavka 11.a člena ZZZiv, ki kot nevarnega psa opredeljuje psa, ki "ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka." Ugriza psa (zakonski dejanski stan), zato ni mogoče razumeti izolirano od preostalega besedila zakonske določbe. Avtomatizem, po katerem bi vsak stik psov, katerega posledica je ugriz, brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera imel za posledico določitev statusa nevarnega psa, po presoji sodišča nasprotuje zgoraj opisanemu namenu, ki ga zasleduje ZZZiv. Tudi z vidika varovanja javnega interesa ni videti potrebe po formalističnem razumevanju 11.a člena ZZZiv, ampak je treba predvsem ugotoviti, kakšno nevarnost (če sploh) konkreten pes glede na dano situacijo predstavlja za svojo okolico.

Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv.

Obširno pritožbeno pojasnjevanje, zakaj naj bi bilo z ozirom na sam potek škodnega dogodka nelogično, da bi šlo za daljši povodec, na drugi strani prav tako predstavlja neupoštevno (pritožbeno) novoto, saj prvo toženka (razen tega, da naj bi bil povodec dolg približno 1 m) tovrstnih trditev v postopku na prvi stopnji ni podala. Posledično je neutemeljen njen očitek o protislovju, ki naj bi ga sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja zagrešilo, brezpredmetno pa tudi poudarjanje, da naj bi bilo življenjsko in realno bolj logično, da je do dogodka prišlo na način, kot ga je opisala ona.

Ker je bil pes nevaren pes, bi moral toženec poskrbeti za njegovo varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za varstvo in nadzorstvo ni poskrbel v zadostni meri in je podana toženčeva krivdna odgovornost. V primeru, da gre za nevarnega psa po ZZZiv, namreč zakon določa tudi, kakšno mora biti varstvo in nadzorstvo. Opustitev le-tega utemeljuje krivdno odgovornost (in ne objektivne).

Ker je pes ugriznil drugega psa, se po 9. točki 5. člena ZZZiv šteje za nevarnega psa. To pomeni, da mora lastnik na podlagi drugega odstavka 12. člena istega zakona zagotoviti fizično varstvo psa na enega izmed načinov, ki so predpisani z zakonom, in da ga ne sme zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let. V skladu s petim odstavkom 26.a člena istega zakona je potrebno o dogodku obvestiti pristojni upravni organ, ki podatke o ugrizih psov vnese v Centralni register psov.

V obravnavani zadevi upravni organ ni postopal po 154. členu ZUP. S tem je kršil določbe upravnega postopka, v posledici tega pa v zadevi tudi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnik kot lastnik psa pred izdajo izpodbijane odločbe sploh ni sodeloval v postopku in ni bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami, ki so bile ugotovljene v postopku. Tako mu ni bila dana možnost, da se o njih izjasni. Navedena kršitev pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Tudi manjši ugriz psa zadošča za odločitev, da gre za nevarnega psa, pri čemer sodišče na tem področju pušča pristojnemu veterinarskemu organu določeno polje proste presoje glede na poznavanje pasme in drugih karakteristik psov. Pristojne veterinarske službe nimajo določene stopnje tolerance do manjših ugrizov psov in v tem sodišče ne vidi očitne nerazumnosti. Tožnica niti ne navaja, da bi ji ukrep iz 12. člena ZZZiv nesorazmerno posegel v njeno pravico iz 35. člena Ustave, ampak zgolj pavšalno navaja nesorazmernost ukrepa, pri čemer se je upravno-sodna praksa že izrekla o tem, da šolanje psa nima vpliva na uporabo 23. točke 5. člena ZZZiv.

Upravni organ je na podlagi zbranih dokazil v postopku, upoštevaje načelo proste presoje dokazov, pravilno ocenil, da je oškodovanko ugriznil tožničin pes.

Na status nevarnega psa nima vpliva niti šolanje, niti intenzivnost ugriza in s tem teža nastale poškodbe, ki naj bi se v obravnavanem primeru kazala kot sled poškodbe. Po drugem odstavku 12. člena ZZZiv morajo skrbniki nevarnih psov zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed načinov, naštetih v nadaljevanju te določbe zakona. Skrbnik živali odgovarja tudi za delo in ravnanje oskrbovalcev svojih živali ali živali, ki jih ima v oskrbi.

Ugriz oškodovanke kot posledica opustitve fizičnega varstva psa za presojo statusa psa v tem postopku ni relevanten.