26. člen ZJZP

Nenatančnost meril oziroma kriterijev, ki omogočajo različno interpretacijo, pomeni kršitev načel postopka, kot je enakost in transparentnost. Napake v postopku javnega razpisa pa so dopustna podlaga za ustavitev postopka in zavrnitev vseh vlog.

Kot izhaja iz določb 52. člena ZJZP napake oziroma pomanjkljivosti pri imenovanju strokovne komisije po tem členu zahtevajo spremembo sestave komisije. Po presoji sodišča navedeno velja tudi za primer nekompetentno sestavljene komisije, saj logična razlaga določb 52. člena ZJZP kaže na to, da je namen te določbe omogočiti nadaljevanje postopka s kompetentno in strokovno usposobljeno komisijo, kjer ni izločitvenih razlogov oziroma okoliščin, ki bi kazale na njeno neobjektivnost. Navedeno torej ne zahteva ustavitve postopka, za razveljavitev javnega razpisa pa ni v zakonskih določbah ZJZP nobene materialnopravne podlage.

Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU. Za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) odkrite morajo biti nepravilnosti, ki so posledica delovanja ali opustitve upravičenca, in 2) obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen. Materialno trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato za vsako očitano nepravilnost morala zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi zatrjevano nepravilnost potrjevala in za svoje trditve predlagati ali predložiti dokaze. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka

ZJZP je sistemski zakon, v katerem so vsebovane splošne določbe o koncesijah za izvajanje gospodarske oziroma druge javne službe oziroma dejavnosti, za urejanje razmerij javno-zasebnega partnerstva. Ta zakon se uporablja tudi za koncesijska razmerja po prvi alineji 26. člena ZJZP, njegova uporaba pa je v razmerju do specialnih zakonov po 3. členu ZJZP subsidiarna, kar pomeni, da se določbe uporabijo le v primeru, če posebni zakon istovrstnih vprašanj ne ureja drugače. Ta posebni zakon pa je (bil) v teh primerih ZZDej oziroma je sedaj (po enakem principu) ZZDej-K, torej se ZJZP uporablja le za vprašanja, ki v ZZDej-K niso posebej urejena. Eno izmed temeljnih načel javnih razpisov (na vseh področjih), je transparentnost, zato tega načela ni možno izključiti na področjih podelitve koncesij v zdravstveni dejavnosti, četudi ni izrecno predpisano, še posebej ne s podzakonskim aktom, kot je koncesijski akt. Vzpostavitev transparentnega sistema je bilo tudi eno izmed vodil k sprejetju ZZDej-K, načelo transparentnosti pa določa tudi 13. člen ZJZP. Ker torej organ ni predvidel in tudi ne izvedel javnega odpiranja ponudb, je s tem kršil pravila postopka. Ne samo, da je organ pr

ZJZP tudi koncesijsko razmerje obravnava kot razmerje javno-zasebnega partnerstva, v katerem javni partner podeli zasebnemu pravico opravljati storitve, ki so v javnem interesu, konkretno zdravstveno dejavnost, kadar se ta opravlja kot javna služba na podlagi koncesije (drugi odstavek 3. člena ZZDej). Zato se v teh primerih glede vprašanj, ki v ZZDej niso urejena, subsidiarno uporablja ZJZP. Vprašanje nesorazmernosti iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1 je materialnopravno vprašanje in pomeni, da je treba posledice odprave presojati ne le z vidika pravnega položaja osebe, ki je z odločbo pridobila pravico (izvajati javno službo kot koncesionar) in jo že izvršuje, ampak tudi z vidika prizadetosti tožnika, ki je v upravnem sporu kot kandidat na javnem razpisu zahteval odpravo odločbe o izbiri koncesionarja, ter z vidika prizadetosti javnega interesa. Šele ob tehtanju vseh v konkretnem primeru udeleženih interesov je mogoče ugotoviti (ne)sorazmernost posega.

V postopkih podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti se subsidiarno uporablja ZJZP. Tožena stranka (država) ob zahtevi za neposredno podelitev koncesije, kakršna je bila v obravnavani zadevi, kljub revidentovemu morebitnemu izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje konkretne zdravstvene storitve v obliki koncesije, te koncesije ne more in ne sme podeliti, saj se koncesionar skladno z ZJZP lahko izbere le po predhodno opravljenem javnem razpisu, s katerim se v postopku izbire zagotavlja uresničevanje načel enakega obravnavanja, nediskriminatornosti in transparentnosti, ki morajo biti na področju podeljevanja koncesij storitev za izvajanje javnih služb spoštovana tudi skladno s prakso Sodišča Evropske unije. Odločitev o tem, ali se bo za izvajanje neke konkretne zdravstvene storitve, ki jo mora v okviru javnih služb zagotavljati država, sploh podeljevala koncesija, ali pa se bo ta storitev zagotavljala v obliki javnega zavoda (3. člen ZZDej), je v izključni pristojnosti države (tožene stranke).

Kadar gre za odplačno razmerje med naročnikom in izvajalcem storitev ter nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva, se namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih. Tudi v tem primeru se po končanem postopku izbire zasebnega partnerja sklene koncesijska pogodba, s tem da je podlaga za sklenitev pogodbe izvedba javnega naročila in ne upravnega postopka. Ker toženka pri izbiri pogodbenega partnerja za izvajanje gospodarske javne službe ni ravnala v skladu s pravili javnega naročanja, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo. Zadeve pa ni vrnilo v ponovni postopek toženki, saj gre za takšno nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, ki je v ponovljenem postopku ni mogoče sanirati.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta. Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, če pravno vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve. Način določitve trajanja koncesije in koncesijske pogodbe (kot enega izmed pogojev opravljanja veterinarske javne službe) je v obravnavanem primeru v dispoziciji koncedenta (javnega partnerja) in je določena v koncesijskem aktu (Uredbi). Zato revident dovoljenosti revizije ne more izkazovati z vprašanji, ki se vsa nanašajo na (ne)zakonitost odločitve tožene stranke kot pooblaščenca koncedenta o trajanju koncesije in koncesijske pogodbe, saj v obravnavani zadevi na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo in zato niso pomembna pravna vprašanja po vsebini zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta. Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, če pravno vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve. Način določitve trajanja koncesije in koncesijske pogodbe (kot enega izmed pogojev opravljanja veterinarske javne službe) je v obravnavanem primeru v dispoziciji koncedenta (javnega partnerja) in je določena v koncesijskem aktu (Uredbi). Zato revident dovoljenosti revizije ne more izkazovati z vprašanji, ki se vsa nanašajo na (ne)zakonitost odločitve tožene stranke kot pooblaščenca koncedenta o trajanju koncesije in koncesijske pogodbe, saj v obravnavani zadevi na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo in zato niso pomembna pravna vprašanja po vsebini zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Stranka, ki je bila z odločbo o izbiri koncesionarja izbrana za koncesionarja, nima pravnega interesa izpodbijati odločbe v delu, s katerim je bila vloga drugega kandidata za koncesijo za isto območje zavrnjena. Neizbrani kandidati (katerih vloge niso bile kot nepopolne pravnomočno zavržene) imajo v postopku izdaje akta o izbiri in sodnega varstva zoper ta akt položaj stranke. ZJZP kot lex generalis glede na ZVet-1 določa osnovne obvezne sestavine odločbe o izbiri koncesionarja, med katere spada tudi navedba kandidatov, katerih vloge za podelitev koncesije so bile zavrnjene.

Stranka, ki je bila z odločbo o izbiri koncesionarja izbrana za koncesionarja, nima pravnega interesa izpodbijati odločbe v delu, s katerim je bila vloga drugega kandidata za koncesijo za isto območje zavrnjena. Neizbrani kandidati (katerih vloge niso bile kot nepopolne pravnomočno zavržene) imajo v postopku izdaje akta o izbiri in sodnega varstva zoper ta akt položaj stranke. ZJZP kot lex generalis glede na ZVet-1 določa osnovne obvezne sestavine odločbe o izbiri koncesionarja, med katere spada tudi navedba kandidatov, katerih vloge za podelitev koncesije so bile zavrnjene.

V postopku izbire koncesionarja se izda le ena odločba, in sicer odločba o izbiri, v izreku te odločbe pa se navedejo tudi stranke, katerih vloge so bile zavrnjene ali zavržene. Tožeča stranka izkazuje pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri koncesionarja kot edino pravno relevantno odločbo v postopku izbire koncesionarja.