5. člen ZZZiv

Tožnica dokazne vrednosti izjav in veterinarskih dokazil ne more omajati z navedbami, s katerimi dvomi v njihovo pravilnost. Samemu dogodku, ki sta ga opisala lastnika obeh psov, ni prisostvovala, prav tako pa konkretnega dogodka, to je ugriza na katerem temelji izpodbijana odločba, ne more ovreči s podatkom, da pri prvem veterinarskem pregledu psički F. ni bila odrejena terapija, saj veterinarsko poročilo z dne 17. 8. 2021 namreč izrecno navaja, da gre za ugrizno rano, kot posledico dopoldanskega napada na psa in podatek, da pri prvem obisku veterinarja terapija ni bila odrejena. Karakterne lastnosti psice A. in drugačna odločitev, ne morejo vplivati, saj se šteje pes za nevarnega že zgolj ob dejstvu, da je ugriznil človeka oziroma žival, podana pa ni nobena od zakonsko določenih izjem, zato prvostopenjski organ ni mogel odločiti drugače, kot je odločil.

Fizična oseba odgovarja za prekršek, če kot skrbnik ne zagotovi fizičnega varstva psa tako, da je pes na povodcu, kadar se nahaja na javnem kraju, ki ga predstavlja vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur, razen površin, na katerih ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi. Hodnik, ki omogoča dostop do stanovanj in dvigala, predstavlja skupni del zgradbe, namenjen (le) skupni rabi etažnih lastnikov in tako ne gre za prostor, ki bi bil dostopen vsakomur. Je v solasti in izključni rabi etažnih lastnikov in njihovih povabljencev. Da bi šlo v konkretnem primeru kljub temu, da iz opisa izhaja, da gre za hodnik stanovanjskega bloka, za tak hodnik, ki bi bil dostopen vsakomur (npr. ker dostop vanj ne bi bil preprečen z vrati), pa iz opisa dejanskega stanja ne izhaja.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna, sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega

Upravni organ je dokazne predloge tožnice zavrnil, ker njihova izvedba ne bi vplivala na že ugotovljeno dejstvo ugriza psa. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi lahko ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka, zgolj z argumentom, da so že izvedeni dokazi relevantno dejstvo izkazali s potrebno gotovostjo, da jih tudi drugi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna. Navedena kršitev predstavlja bistveno kršitev upravnega postopka. Toženka v zvezi z zahtevo za izločitev inšpektorja, ki jo je tožnica vložila med postopkom, ni odločila po ZUP tako, da bi izdala sklep o (ne)utemeljenosti zahteve za izločitev. Ne glede na podano zahtevo za izločitev je imenovana inšpektorica izdala izpodbijano odločbo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na potek postopka.

Tožnik ne prereka ugotovitve, da je njegov pes poškodoval drugega psa, da je bila poškodba storjena z zobmi in da je bila koža poškodovanega psa na dveh mestih predrta v velikosti zoba. ZZiv v 9. točki 5. člena določno opredeljuje vse situacije, v katerih se pes zaradi ugriza ne šteje za nevarnega, v vseh drugih primerih pa bi bila opustitev opredelitve kot nevarnega psa v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo. V obravnavanem primeru nedvomno ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega, niti tožnik obstoja katere od teh izjem ne zatrjuje.

Predlog se zavrne.

Na podlagi 31. člena ZZZiv vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik živali, če ni s predpisi drugače določeno. Na podlagi 31. točke 5. člena ZZZiv, ki opredeljuje vsebino pojma: ''zapuščena žival'' so zapuščene živali najdene, oddane ali odvzete živali razen prostoživečih živali. Med strankama pa ni sporno dejstvo, da je bil pes M. tožniku odvzet.

V upravnem postopku mora organ obvestilo, izdano v prekrškovnem postopku (kar ni pravnomočna sodba, ki bi vezala organ), organ presojati v sklopu proste presoje dejstev in dokazov, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Organ bi moral v ugotovitvenem postopku skladno z načelom materialne resnice in pravilno prosto presojo dokazov z gotovostjo ugotoviti, da je tožnikova psica ugriznila oškodovanca navedenega dne in je zato nevaren pes. Vendar pa te dedukcije z gotovostjo ni izpeljal, saj se ni opredelil do tožnikove izjave, da z dogodkom ni seznanjen, ni ga soočala z izjavo oškodovanca, strank ni zaslišala.

Nevaren pes je poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za takšnega psa pa velja poseben režim ravnanja.

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa. Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv. Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hiš

Očitano izvršitveno ravnanje odtujitve premoženja je v konkretnem delu opisa opredeljeno z navedbo, da je obdolženi zarubljeno prikolico za prevoz konj znamke Worman odstranil s sedeža družbe B. d. o. o. ter jo da odpeljati svojemu bratu C. C. Ker odtujitev pomeni prenos lastništva, kar storilec doseže na primer s prodajo ali darilom, je ugotoviti, da očitano ravnanje obdolženca ne predstavlja ustrezne konkretizacije tega zakonskega znaka, saj iz opisa ne izhaja, da bi obdolženi na brata prenesel lastništvo sporne prikolice.

Določba 2. alineje 9. točke 5. člena ZZZiv ne določa, kakšen naj bi bil opozorilni znak na vhodu na ograjeno zemljišče niti tega ne določa noben drug predpis. Zato sodišče meni, da je kot opozorilne znake v smislu prej navedene zakonske določbe treba šteti take znake, ki povprečnega človeka seznanijo, da nedovoljeno vstopa (bodisi sam bodisi v spremstvu živali) na ograjeno zemljišče ter ga seznanijo s pravili morebitnega vstopa. Niti v zakonu niti v drugem predpisu namreč ni podlage za zahtevo tožene stranke, da bi moral opozorilni znak vsebovati obvestilo, da se na drugi strani ograje nahaja pes čuvaj, ki bi lahko bil nevaren ljudem ali živalim, ki bi vstopile na ograjeno zemljišče.

Tožnik ne oporeka ugotovitvam, na katerih izpodbijana odločba temelji, da je pasji mladič prenočeval zunaj. Dejstvo je, da je neprerekana navedba toženke, da je bil v času odvzema sneg. Prav tako tožnik ne oporeka ugotovitvam, ki izhajajo iz veterinarskega poročila, da je bil pasji mladič 28. 2. 2018, ko so ga sprejeli v obravnavo, neodziven, negiben in v slabem splošnem stanju ter da je bil podhlajen (njegova telesna temperatura je bila 35,7 stopinj celzija), da je imel blede sluznice, razširjene zenice, upočasnjen pupilani refleks, slabo zaznavno dihanje in utrip, da so bile zadnje okončine neodzivne, prve pa v krču, ter da je bila veterinarska oskrba nujna, sicer bi lahko prišlo do hipotermije, ki vodi v odpoved srca. Že in navedenih ugotovitev, ki jim tožnik, kot rečeno ne oporeka, izhaja, da je tožnik kršil citirano prvo alinejo prvega odstavka 7. člena ZZZiv.

Predmet presoje ni vprašanje tožničine odgovornosti pred ali po predmetnem dogodku, ampak ali so izpolnjene z zakonom določene okoliščine, na podlagi katerih se tožničinega psa označi za nevarnega.

Če ne obstaja nobena od omenjenih - izrecno določenih - izjem, je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno le, ali je tožničin pes A. ugriznil psa B., saj je že s tem dejstvom izpolnjen dejanski stan iz citirane zakonske določbe oziroma podana (dejanska) podlaga za izpodbijano odločitev.

ZZZiV izčrpno ter določno opredeljuje vse situacije, v katerih ugriz ne pripelje do podelitve statusa nevarnega psa. Povedano drugače: v vseh drugih primerih bi bila opustitev podelittve v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo.

Na status nevarnega psa nima vpliva niti šolanje, niti intenzivnost ugriza in s tem teža nastale posredice kot posledice škode.

Odločilne okoliščine, kot izhajajo iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu, torej izmerjene dimenzije volier in ugotovljeno število živali, nameščenih v vsaki posamični volieri ter v času inšpekcijskega pregleda izmerjena zunanja temperatura (-4,8ºC), brez ogrevanega notranjega prostora zunanjih volier, tudi po presoji sodišča kažejo na to, da pri papigah, ki jih tožnik zadržuje v ujetništvu, niso zagotovljeni pogoji iz 7. člena ZZZiv in petega odstavka 6. člena ZVMS glede velikosti prostora in temperature v povezavi s standardi o bivalnih razmerah in oskrbi, predpisanimi v 4. členu Odredbe o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu, določenimi z minimalnimi pogoji za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer v Prilogi B1 tabele 2 Odredbe, ki je sestavni del te odredbe in ki, glede na velikost živali, določa dimenzije notranjega prostora kletke ali voliere, ki mora biti ogrevan, s temperaturo >10ºC.

Ker je bil pes nevaren pes, bi moral toženec poskrbeti za njegovo varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za varstvo in nadzorstvo ni poskrbel v zadostni meri in je podana toženčeva krivdna odgovornost. V primeru, da gre za nevarnega psa po ZZZiv, namreč zakon določa tudi, kakšno mora biti varstvo in nadzorstvo. Opustitev le-tega utemeljuje krivdno odgovornost (in ne objektivne).

Revident pravnega vprašanja, na katerega pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, v reviziji ni konkretiziral. Niti ni navedel in reviziji priložil odločb sodišč prve stopnje, ki naj bi izkazovale neenotno sodno prakso. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Poleg tega v tej zadevi pojem „nevarna žival“ ni bistven za odločitev. Prvostopenjski akt, ki mu je sodišče prve stopnje pritrdilo, namreč ne temelji na ugotovitvi, da je revidentov pes nevarna žival, ampak na ugotovitvi, da gre za nevarnega psa, to je psa, ki je ugriznil drugega psa in se zato, glede na jasno besedilo 9. točke 5. člena ZZZiv, šteje za nevarnega psa.