43. člen ZZZiv

Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Iz Veterinarskega poročila in zapisnika o inšpekcijskem pregledu kot tudi iz uradnega zaznamka vodje zavetišča izhaja, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil določbo prve alineje prvega odstavka 7. člena v zvezi z 2. členom ZZZiv, po kateri mora skrbnik živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji.

Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv.

V obravnavanem primeru je bil poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019).

V obravnavanem primeru glede na pravno podlago 26.b člena ZZZiv, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ne gre za situacijo, ko bi se ugotavljalo, ali je bil psu kdaj podeljen status nevarnega psa, niti se ne ugotavlja dejstvo ali je bil pes nevaren ali ne, kar neutemeljeno izpostavlja tožnik. Za odločitev na navedeni materialnopravni podlagi je pravno pomembno vprašanje le, ali je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka.

Tožnik je kršil določbe 7. člen ZZZiv s tem, ko živalim ni zagotovil ustreznih bivalnih prostorov, higienskih razmer, doječim kobilam dostopa do vode, mladim konjem pa dnevnega izpusta, kot je bilo določeno v ureditveni odločbi z dne 29. 1. 2019. Zato je bil odvzem konj odrejen pravilno in v skladu z zakonskimi kriteriji, saj z drugimi ukrepi v dve leti trajajočem postopku ni bilo mogoče na drug (milejši) način zaščititi živali.

Tožnik po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da nevarnost za življenje in zdravje ljudi ni bila izkazana, vendar pa je imela toženka podlago za uporabo skrajšanega postopka in izrek ustnega ukrepa v 92. členu ZVMS, po katerem ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, sme uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v 8 dneh pa tudi pisno odločbo.

Sodišče je ugotovilo, da so bili pogoji za odvzem psa iz 43. člena ZZZiv izpolnjeni, in to za trajni odvzem in za odvzem stikov tožnice s psom, za namestitev v zavetišče in za možnost oddaje psa novemu skrbniku, ki bo zagotavljal ustrezno bivališče in oskrbo. Uradna veterinarka je ocenila, da je lastnica psa ravnala v nasprotju z določili ZZZiv, ker ni zagotovila oskrbe psa na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ravnanje tožnice, povzeto iz policiijskega poročila ter fotografije psa, opredelil kot neprimerno z vidika oskrbe psa. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ravnanje tožnice, povzeto glede na znanje uradne veterinarke iz videoposnetka dogodka, ki je ugotavljala, da gre za ščuvanje psa na soseda s strani tožnice, in zapisnika o zaslišanju priče opredelil kot prepovedano ravnanje spodbujanja napadalnosti živali do človeka.

Skrbnik živali je dolžan, ko gre za rejo živali, živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji (1. alinea prvega odstavka 7. člena ZZZiv). Če je opustitev zahtevanega ravnanja iz prvega odstavka tega člena storjena naklepno in nastanejo posledice iz 4. člena tega zakona, se šteje, da gre za mučenje živali (tretji odstavek 7. člena ZZZiv).

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa. Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv. Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hiš

V zadnjih dveh do treh letih nobenega izmed konj ni oskrbel veterinar ali kovač. Tožnik, ki se je izrekel za skrbnika vseh konj na posestvu, se ne spomni natančno, kako je bilo poskrbljeno za konje v zadnjih letih, pojasnil pa je, da kovaške oskrbe ni zagotavljal, ker se mu ni zdela potrebna. Ena izmed kobil je bila v izredno slabem stanju, iz katerega je po presoji tožene stranke razvidno večletno zanemarjanje. Na omenjenem posestvu so v letu 2016 odklopili vodo in elektriko. Glede na navedeno je tožnik v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča nastopal v vlogi skrbnika živali in kot tak ni izpolnil zakonske obveznosti v zvezi z rejo živali. Zato je imela tožena stranka v tretji alineji 43. člena ZZZiv podlago za izdajo izpodbijane odločbe.

Tožnik ne oporeka ugotovitvam, na katerih izpodbijana odločba temelji, da je pasji mladič prenočeval zunaj. Dejstvo je, da je neprerekana navedba toženke, da je bil v času odvzema sneg. Prav tako tožnik ne oporeka ugotovitvam, ki izhajajo iz veterinarskega poročila, da je bil pasji mladič 28. 2. 2018, ko so ga sprejeli v obravnavo, neodziven, negiben in v slabem splošnem stanju ter da je bil podhlajen (njegova telesna temperatura je bila 35,7 stopinj celzija), da je imel blede sluznice, razširjene zenice, upočasnjen pupilani refleks, slabo zaznavno dihanje in utrip, da so bile zadnje okončine neodzivne, prve pa v krču, ter da je bila veterinarska oskrba nujna, sicer bi lahko prišlo do hipotermije, ki vodi v odpoved srca. Že in navedenih ugotovitev, ki jim tožnik, kot rečeno ne oporeka, izhaja, da je tožnik kršil citirano prvo alinejo prvega odstavka 7. člena ZZZiv.

Sodišče se ne strinja s trditvami, da tožnik ni pasivno legitimiran, da bi bil stranka upravnega postopka iz razloga, ker naj bi bil lastnik posestva pokojni oče, zapuščinski postopek pa še ni končan. Za ta postopek je to nerelevantno, saj 7. člen Zakona o zaščiti živali zavezuje k dolžnostim skrbnega ravnanja skrbnika živali, ki pa ni nujno lastnik. V zvezi s tožbenimi navedbami, češ da se inšpekcijski organ ni opredelil do tožnikovih navedb, da se seno za krmo shranjuje posebej, da kruh ni bil plesniv, da je tožnik oskrboval živali z ustrezno količino krme, da je bil hlev očiščen dvakrat dnevno in da je tožnik imel že nabavljen material za ustrezno osvetlitev hlevskih prostorov, sodišče pojasnjuje, da je bilo z inšpekcijskim pregledom na kraju samem dne 30. 3. 2017 ugotovljeno za vsako žival posebej, v kakšnem stanju se nahaja, pri čemer je iz opisa posamezne živali razvidno, da je za večino od njih bilo ugotovljeno, da ne dosegajo ustrezne telesne teže, da so slabo razvite in da imajo malo maščobnega tkiva, da so shujšane in podobno. Četudi bi se izhajalo iz stališča, da se je tožnik za živali trudil, kolikor on meni, da je bilo to ustrezno in potrebno, pa stanje živali

Inšpekcijska postopka izdaje odločbe o odreditvi šolanja nevarnega psa in odločbe o njegovi usmrtitvi sta glede na ureditev v ZZZiv medsebojno povezana. Nespoštovanje predhodno izdane odločbe o odreditvi šolanja je pogoj za izdajo odločbe o usmrtitvi. Kljub temu pa sta navedena inšpekcijska postopka dva ločena upravna postopka, v katerih se izdata samostojna upravna akta, zoper katera je mogoče vložiti ločeni pravni sredstvi. Ker je bil rok za izvedbo obveznega šolanja nevarnega psa na podlagi prve alineje prvega odstavka 26.c člena ZZZiv določen že z odločbo o odreditvi šolanja nevarnega psa, bi se lahko ustavnopravni pomislek glede vezanosti trenutka začetka teka roka za izvedbo šolanja na dan ugriza in s tem povezana dejanska dolžina roka kot pravno odločilen lahko izkazal le v postopkih pravnega varstva zoper odločbo o odreditvi šolanja, ta pa je bila v času izdaje izpodbijane odločbe o usmrtitvi psa pravnomočna.

Odločilne okoliščine, kot izhajajo iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu, torej izmerjene dimenzije volier in ugotovljeno število živali, nameščenih v vsaki posamični volieri ter v času inšpekcijskega pregleda izmerjena zunanja temperatura (-4,8ºC), brez ogrevanega notranjega prostora zunanjih volier, tudi po presoji sodišča kažejo na to, da pri papigah, ki jih tožnik zadržuje v ujetništvu, niso zagotovljeni pogoji iz 7. člena ZZZiv in petega odstavka 6. člena ZVMS glede velikosti prostora in temperature v povezavi s standardi o bivalnih razmerah in oskrbi, predpisanimi v 4. členu Odredbe o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu, določenimi z minimalnimi pogoji za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer v Prilogi B1 tabele 2 Odredbe, ki je sestavni del te odredbe in ki, glede na velikost živali, določa dimenzije notranjega prostora kletke ali voliere, ki mora biti ogrevan, s temperaturo >10ºC.

Odločbi upravnih organov ne pojasnjujeta, zakaj je za zaščito tožnikovega psa potrebno tega psa odvzeti, da bo s tem poskrbljeno za zaščito te živali. Obrazložitev obeh organov je nezadostna. Ni pojasnjeno, katero kršitev ZZZiv se tožniku v zvezi s konkretnim psom očita, da posledično sledi sporni ukrep.

Glede na obveznosti, ki jih ima lastnik psa v zvezi z vpisom v CRP po določbah 6. člena ZZZiv, bi morala tožnica navesti vsaj osnovne podatke o novem lastniku, saj se sicer psički štejejo za oddane in s tem glede na 18. točko 5. člena ZZZiv za zapuščene živali. Običajno ravnanje z Romi pri tem ni pomembno. Po ZZZiv je treba glede psov in njihovih lastnikov navesti konkretne podatke, in to velja tudi v primeru, če gre za posle, ki se sklepajo z Romi. Obenem pa je le preko konkretnih podatkov o novih lastnikih mogoče preveriti trditev tožnice, da je pse odtujila.

Glede na dejansko situacijo, ko tožnik ni bil v domovini oz. je v tujini za daljše časovno obdobje zaprt, pristojni inšpektor v 3. alineji 43. člena ZZZiv ni imel podlage, da izreče začasni ukrep odvzema živali. Ukrep trajnega odvzema psov je bil izrečen ravno iz razloga, ker za psa ni bilo poskrbljeno, sam tožnik pa zaradi svoje odsotnosti tudi ni mogel zagotoviti, da bo v ustreznem času za živali lahko poskrbel oz. da bi to lahko storil drug v njegovem imenu.

Po ZZZiv je za živali odgovorna - in je s tem njihova skrbnica - tožnica, kar je tudi trdila v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Do teh okoliščin se toženka ni opredelila, to pa pomeni, da je ostala neugotovljena oziroma neobrazložena identiteta skrbnika živali in s tem inšpekcijskega zavezanca, kar je po izrecnih določbah ZZZiv odločilnega pomena za izdajo zakonite odločbe. Poleg tega o tem, zakaj v obravnavani zadevi v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo ni bil možen zgolj začasen odvzem živali in odreditev njihove reje na domu skrbnika, nobena od odločb nima razlogov oziroma je o njih mogoče sklepati zgolj posredno, iz okoliščin, navedenih v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. V neposrednem nasprotju z zakonsko ureditvijo pa je ravnanje toženke, ko je prodajo živali v celoti prepustila inšpekcijskemu zavezancu, ne da bi pri tem kakorkoli zagotovila z zakonom predpisano ravnanje s kupnino.

Upravni organ je na podlagi zbranih dokazil v postopku, upoštevaje načelo proste presoje dokazov, pravilno ocenil, da je oškodovanko ugriznil tožničin pes.