12. člen ZJZP

Izvajalci veterinarske dejavnosti imajo pravico, da pod enakimi in transparentnimi pogoji konkurirajo za podjetniške priložnosti na predmetnem (javno) reguliranem trgu veterinarskih storitev. Skladno z načelom enakega obravnavanja in preglednosti velja, da so vsi pogoji in pravila postopka v razpisni dokumentaciji navedeni "jasno, natančno in nedvoumno," da lahko prvič, vsi razumno obveščeni in običajno skrbni kandidati in ponudniki natančno razumejo njihov pomen in jih lahko enako razlagajo ter da organ, ki odloča o izbiri dejansko preveri ali profil in ponudbe ponudnikov ustrezajo objavljenim merilom.

Nenatančnost meril oziroma kriterijev, ki omogočajo različno interpretacijo, pomeni kršitev načel postopka, kot je enakost in transparentnost. Napake v postopku javnega razpisa pa so dopustna podlaga za ustavitev postopka in zavrnitev vseh vlog.

UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna. Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organi

Po presoji sodišča ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve. Glede na prednostno merilo iz VII. poglavja javnega razpisa, ki omogoča ovrednotenje prijave veterinarske organizacije na območje ene cele upravne enote, za katero se v posamezni zadevi podeljuje koncesija in v kateri nima sedeža, zaradi hkratne prijave še na območje druge cele upravne enote, v kateri ima sedež, glede na območje dodeljene koncesije po presoji sodišča ni v razumni povezavi z dodeljeno koncesijo. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno in dopušča diskriminatorno obravnavo.

UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1 in tukaj ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna. Zato ima prav tožnik, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (Občini Kranj in Naklo) ni v razumni povezavi s koncesijo. Poleg tega, pa takšno podeljevanje točk pomeni kršitev drugega odstavka 12. člena ZJZP, saj je toženka enako obravnavala kandidata, ki sta bila v bistveno različnem dejanskem položaju. Toženka po povedanem ni uspela razumno utemeljiti, zakaj ima izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Radovljica (znotraj katere ima tudi sedež in podružnico), prednost oziroma je dobil enako število točk, kot tožnik, ki se je prijavil za Upravno enoto Kranj (znotraj katere ima tudi sedež), ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru koncesija podeljena za območje Občin Kranj in Naklo. Zato je tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij neutemeljen, saj v praksi

Pri določanju meril za izbor koncesionarjev je tožena stranka vezana na temeljna načela ZJZP, ki naj zagotovijo preglednost, konkurečnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva. Zato mora sodišče zakonitost teh meril presojati v skladu s temi načeli. Pri uporabi prednostnih meril je treba upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Merilo dosegljivost veterinarja se presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante v ambulanti, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja. Tožena stranka je zmotno uporabila merilo glede načina zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti in po tem merilu izbranemu koncesionarju neutemeljeno dodelila 4 točke, čeprav iz Javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk 1 točka.

Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante. Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske de

Niti Uredba in niti Javni razpis ne določata, da bi morala imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 KMG, ki redijo rejne živali, na območju občine, za katero je toženka z odločbo podelila koncesijo. Določata, da se zahtevano število zaposlenih izračuna glede na območje, ki ga prijavitelj uveljavlja. Toženka v obravnavanem primeru koncesionarja ni izbirala za širše območje, ampak za območje ene občine. Kriterij (večje število točk za večje prijavljeno območje in sedež na območju prijavljenega območja upravne enote) glede na območje dodeljene koncesije (Občina X.) ni v razumni povezavi s koncesijo. Tožnik pravilno opozarja, da prednost zaradi prijave na večje območje, tj. upravne enote (v kateri ima tudi sedež), z izborom za manjše območje, tj. občine, ni v zvezi s predmetom razpisa. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno, saj ni jasno, kako naj bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve.

Ureditev v javnem razpisu, na podlagi katere je mogoče ovrednotiti kandidate glede na celotno prijavljeno območje in se lahko kot pokritje večjega območja ovrednoti prijavo na območje ene cele upravne enote, za katero ali del katere se dodeljuje koncesijo in v kateri prijavitelji nimajo sedeža, ker so se hkrati prijavili še na območje druge upravne enote, v kateri imajo sedež, pa je po presoji sodišča diskriminatorna, saj se s takim načinom ureditve tega merila omogoča enako obravnavanje različnih položajev s tem, ko enako ovrednoti veterinarske organizacije za pokritje cele upravne enote, v kateri niso občine, za katere se je koncesija podelila. Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.

Diskriminatorno je tako ovrednotenje kot je določeno v obravnavanem javnem razpisu, saj daje bistveno prednost le določeni zmožnosti oziroma sposobnosti posamezne veterinarske organizacije, s čimer posredno daje prednost večjim veterinarskim organizacijam, saj se le te lahko prijavijo na večje območje (tj. območje cele upravne enote) le, če imajo zadostne kadrovske zmogljivosti. Zmotno je stališče tožene stranke, da že sama Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Ovrednotenje merila pokritja večjega območja mora biti določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe.

Neutemeljeno je zatrjevanje kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov po 7. členu ZJN-3 in načela enakosti, ki ga določa 12. člen ZJZP. Kolikor bi tožena stranka obravnavala prijavitelje različno, bi to pomenilo kršitev načela enakosti, kot tudi neenako obravnavati kandidatov, ki so v bistveno različnem pravnem ali dejanskem položaju. V obravnavanem primeru pa so za vse prijavitelje, tudi za tožnika, veljali enaki pogoji in merila oziroma je bila zagotovljena enakopravna obravnava prijaviteljev Javnega razpisa. Tožnik pa tudi ni izkazal zatrjevanih kršitev oziroma kršitev u stvarjanja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo.

Merilo, po katerem posamezni ponudnik zgolj zato, ker nima sedeža matičnega podjetja oziroma izpostave na območju občine, dobi nižje število točk v primerjavi s ponudniki z območja občine, ne ustreza zahtevi po enaki obravnavi kandidatov v postopku podeljevanja koncesije. Ta zahteva je vsebovana v 12. členu Zakona o javno-zasebnem partnerstvu, ki izrecno prepoveduje t.i. krajevno diskriminacijo ponudnikov, kamor nedvomno sodi tudi diskriminacija glede na sedež oziroma izpostavo ponudnika.

Odločitev o izbiri oziroma neizbiri izvajalca javne službe in o ustavitvi postopka izbire je tudi po objavi javnega razpisa izključno na javnem partnerju. Odločitev javnega partnerja, da v postopku izbire ne izbere koncesionarja in izda akt, s katerim se postopek izbire ustavi oziroma konča, ni omejena s časom in fazo (nedokončanega) postopka izbire koncesionarja. Presoja zakonitosti odločitve javnega partnerja o zavrnitvi vseh vlog in ustavitvi postopka izbire na podlagi 59. člena ZJZP ne obsega presoje vsebinske utemeljenosti razlogov za takšno odločitev, temveč je omejena na vprašanje formalne pravilnosti izdanega akta (ali sklep vsebuje navedbo vseh strank, katerih vloge so bile zavrnjene, in utemeljitev razlogov za njihovo zavrnitev in ustavitev postopka izbire) in na vprašanje, ali so bili pri tej odločitvi spoštovana temeljna načela javno-zasebnega partnerstva, predvsem načelo transparentnosti in načelo enakosti oziroma nediskriminatornosti.

Že dejstvo, da gre v primeru podelitve koncesije po določbah ZZDej za opravljanje javne službe, zahteva, da se postopek za tako podelitev ne začne samo na podlagi vlog morebitno zainteresiranih, ampak bi bilo treba za podelitev koncesije objaviti javni razpis, kjer bi bili določeni poleg ostalih pogojev tudi kriteriji oziroma merila za izbor prijavljenih kandidatov, določena razpisna dokumentacija ter rok za prijave. Tako bi bili kriteriji zainteresiranim kandidatom znani vnaprej. Kandidati bi vnaprej vedeli, kateri pogoji bodo pri izbiri upoštevani in imeli tudi možnost preveriti primernost in izpolnjevanje pogojev drugih kandidatov. Gre torej za seznanitev vseh zainteresiranih kandidatov s kriteriji oziroma merili za podelitev že v fazi prijavljanja na javni razpis in ne za seznanitev z njimi šele potem, ko so vloge že oddane.