92. člen ZVMS

Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv.

V obravnavanem primeru je bil poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019).

Tožnik je kršil določbe 7. člen ZZZiv s tem, ko živalim ni zagotovil ustreznih bivalnih prostorov, higienskih razmer, doječim kobilam dostopa do vode, mladim konjem pa dnevnega izpusta, kot je bilo določeno v ureditveni odločbi z dne 29. 1. 2019. Zato je bil odvzem konj odrejen pravilno in v skladu z zakonskimi kriteriji, saj z drugimi ukrepi v dve leti trajajočem postopku ni bilo mogoče na drug (milejši) način zaščititi živali.

Tožnik po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da nevarnost za življenje in zdravje ljudi ni bila izkazana, vendar pa je imela toženka podlago za uporabo skrajšanega postopka in izrek ustnega ukrepa v 92. členu ZVMS, po katerem ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, sme uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v 8 dneh pa tudi pisno odločbo.

Skrbnik živali je dolžan, ko gre za rejo živali, živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji (1. alinea prvega odstavka 7. člena ZZZiv). Če je opustitev zahtevanega ravnanja iz prvega odstavka tega člena storjena naklepno in nastanejo posledice iz 4. člena tega zakona, se šteje, da gre za mučenje živali (tretji odstavek 7. člena ZZZiv).

Iz izpodbijane odločbe, zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 10. 2017 ter poročila veterinarja B.B. z dne 13. 10. 2017 izhaja, da je bila kobila, za katero je bil odrejen prevoz, tako bolna kot poškodovana, zato je prva alineja 17. člena ZZZiv nedvoumno bila podlaga, da se je prevoz kobile na novo lokacijo, po odredbi inšpektorja - veterinarja, lahko izvršil. V izpodbijani odločbi opisano stanje kobile, ugotovitve inšpektorjev na ogledu ter vsebina izpovedbe oskrbnika živali A.A. izkazujejo, da je tožnik kršil prvo alinejo 7. člena ZZZiv, ki določa, da mora skrbnik živali zagotoviti: bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam, v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Ob dejanski situaciji, ki je narekovala takojšnje ukrepanje zaradi zavarovanja dobrobiti živali, se tožnik ne more sklicevati na postopkovna pravila, ki jih strankam sicer zagotavlja 9. člen ZUP (oziroma 22. člen Ustave). Da pa je dobrobit živali v javnem interesu, pa izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je bila utemeljeno izdana ustna odločba na zapisnik o usmrtitvi sedem okrasnih golobov, potem ko je prvostopenjski organ ponovno potrdil prisotnosti AKK pri golobih oz. enemu od njih. Glede na ugotovljene rezultate laboratorijskih preiskav in pojav kliničnih znakov AKK pri golobih ter neuspešnosti odrejenih ukrepov iz 2. točke četrtega odstavka 20. člena Pravilnika je bil v obravnavanem primeru utemeljen ukrep po 1. točki četrtega odstavka 20. člena Pravilnika.

Zapiranje psa v hlev, brez zadostne dnevne svetlobe, ogroža zdravje živali, kar pomeni tudi, da je podan zakonski dejanski stan iz četrtega odstavka 92. člena ZVMS, ki uradnemu veterinarju mogoča izdajo ustne odločbe. Ustna odločba, s katero je bilo odrejeno, da mora oskrbnica psa v roku 10 dni poskrbeti za posebno primerno veliko pasjo uto ter da mora dnevno poskrbeti, da bo pes zunaj in pripet na verigo, temelji na določbah 7. člena ZZZiv, v povezavi z določbami Pravilnika o zaščiti hišnih živali.