UPRS Sodba I U 1259/2020-39

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, št. UO14-45/2020/3 z dne 16. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek za povrnitev stroškov stranke z interesom A., d. o. o., v tem upravnem sporu se zavrne.

1Toženka je z izpodbijano odločbo veterinarski organizaciji A., d. o. o (v nadaljevanju izbrani koncesionar) podelila koncesijo za območje občine Grosuplje (1. točka izreka), ki spada v upravno enoto Grosuplje, zahtevo tožnice in B., d. o. o. (v nadaljevanju stranka z interesom) za isto območje pa je zavrnila (2. in 3. točka izreka). Koncesija obsega dejavnost javne veterinarske službe glede predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba) razen za izvajanje posebnih koncesij; izvajanje ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarski organizaciji, ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali, in izvajanje nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina (4. točka izreka). V 5. točki izreka so določeni veterinarji, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost. Koncesijska pogodba se sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2030 (6. točka izreka). Posebni stroški v postopku niso nastali (7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v skladu s 45. členom in tretjim odstavkom 49. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1) ter na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev¹ (v nadaljevanju Uredba) objavila Javni razpis za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju RS (v nadaljevanju Javni razpis). V njem so bili opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev. Za območje posamezne upravne enote oziroma večjega števila občin se izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največje število točk po prednostnih merilih Javnega razpisa.

3Za območje občine Grosuplje, ki spada v upravno enoto (v nadaljevanju UE) Grosuplje, so prijavo vložili izbrani koncesionar, tožnica in stranka z interesom. Ker so vsi izpolnjevali pogoje iz Javnega razpisa, je komisija izvedla postopek ocenjevanja po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke Javnega razpisa, na podlagi katerega je največje število točk dosegel izbrani koncesionar.

4Razlike med izbranim koncesionarjem in tožnico so bile po prednostnih merilih iz VIII. točke Javnega razpisa, in sicer je do razlik prišlo v zvezi s 1. točko VIII. točke Javnega razpisa (bližina in dostopnost), kjer je izbrani koncesionar prejel 4 točke (ker ima na območju UE Grosuplje sedež v občini Ivančna Gorica in podružnico v občini Grosuplje), tožnica pa je prejela 2 točki (ker ima na območju UE Grosuplje sedež v občini Grosuplje). Razlika je bila tudi v zvezi z merilom iz prve alineje 3. točke VIII. točke Javnega razpisa (dosegljivost veterinarja), kjer je izbrani koncesionar prejel 2 točki za dosegljivost veterinarja v ambulanti na sedežu in v ambulanti podružnice (za vsako ambulanto po 1 točko) tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, tožnica pa je prejela 1 točko (za dosegljivost veterinarja v ambulanti na sedežu) tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno. Pri ostalih prednostnih merilih iz VIII. točke Javnega razpisa sta obe veterinarski organizaciji dosegli enako število točk. Tako je izbrani koncesionar skupaj dosegel 40 točk, tožnica pa 37 točk.

Povzetek navedb strank v postopku

5Tožnica je vložila tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se koncesija podeli njej, podredno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

6Tožnica pojasnjuje, da je toženka v Uradnem listu RS št. 3/20 z dne 17. 1. 2020 objavila javni razpis, ki ga je nato razveljavila in objavila ponovljeni istoimenski javni razpis. Javna razpisa se razlikujeta v besedilu prve alineje VII. točke in prve alineje 1. točke VIII. točke, pri čemer povzema spremenjene dele besedila. Prvotni razpis je bil razveljavljen zaradi prilagajanja pogojev in meril izbranemu koncesionarju. Meni, da je bila nedopustno diskriminirana zaradi razpisnih pogojev v postopku izbora. Po prvotnem javnem razpisu bi prejela najmanj 8 točk več po četrtem odstavku 3. člena Uredbe. Tožnica trdi, da ima izbrani koncesionar sedež v občini Ivančna Gorica, pri čemer iz izpodbijane odločbe sicer izhaja, da naj bi imel podružnico znotraj UE Grosuplje, v občini Grosuplje, kar pa iz sodnega registra ni razvidno. Po določilih Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) bi podružnica morala biti vpisana v sodni register. Z dodatno postavljenim kriterijem (podružnico) je izbrani koncesionar pridobil 3 dodatne točke, in sicer 2 točki po prvi alineji 1. točke VIII. točke Javnega razpisa in 1 točko po prvi alineji 3. točke VIII. točke Javnega razpisa. Razpisni pogoji so zato v nasprotju z Uredbo, saj ta podružnice ne omenja, zato s tem povezana prednost ni zakonita.

7Tožnica še navaja, da bi morala imeti več točk kot izbrani koncesionar v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe, saj se je prijavila na razpis za področje treh občin v UE Grosuplje in treh občin v UE Ribnica (skupno 6 občin), izbrani koncesionar pa le za področje treh občin v UE Grosuplje. Tudi razpisni pogoj iz 6. točke VIII. točke Javnega razpisa (delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev) ni v skladu z Uredbo v delu, ki podeljuje enako število točk tožnici in izbranemu koncesionarju, kljub temu, da ima tožnica zaposlene 3 veterinarje več s povprečno 12,2 let delovnih izkušenj, veterinarji izbranega koncesionarja pa imajo povprečno le 10,16 let delovnih izkušenj.

8Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V zvezi z razveljavitvijo Javnega razpisa pojasni, da so tožničine navedbe neutemeljene. Vodilo je bilo zagotoviti ustrezen najmanjši obseg zdravstvenega varstva in upoštevati javni interes. Pojasnjuje, da je po objavi javnega razpisa ugotovila, da nekatera merila niso bila dovolj natančno določena in konkretizirana. Spremenili so tudi besedilo 1. in 5. točke VIII. točke Javnega razpisa, pri čemer je bil namen pojasnilo o načinu seštevanja točk. Tega prej ni bilo, so pa to pojasnilo vsebovala vsa ostala prednostna merila iz VII. in VIII. točke Javnega razpisa. Toženka natančneje pojasni tudi spremembo pri prvi alineji 1. točke VIII. točke in 9. točke VIII. točke Javnega razpisa ter zadnjega stavka XIII. poglavja. Nobena od prispelih prijav ni bila odprta, vse so bile vrnjene prijaviteljem, zato zavrača očitke o manipulacijah.

9Glede navedb o podružnici se toženka sklicuje na Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije (v nadaljevanju Pravilnik 2008). Ta določa pogoje, k jih mora izpolnjevati veterinarska ambulanta, da jo Veterinarska zbornica verificira in ji izda odločbo. Izbrani koncesionar ima na naslovu v občini Ivančna Gorica verificiran sedež, na naslovu v občini Grosuplje pa ima podružnico, kar izhaja iz veljavnih odločb o verifikaciji. Javni razpis ne loči med podružnicami in poslovnimi enotami, to izhaja iz obrazca 6 (prijava območja), za opravljanje veterinarske dejavnosti je pomembno, da je ambulanta C verificirana kot ambulanta in ne njena pravna oblika (ali gre za podružnico ali poslovno enoto). Podružnica ni pogoj v Javnem razpisu, podružnica (verificirana kot veterinarska ambulanta C) prinaša dodatne točke pri prednostnih merilih (VII. točka, 1. točka in 3. točke VIII. točke Javnega razpisa).

10V zvezi s prednostnim merilom iz VII. točke Javnega razpisa pojasnjuje podeljenih 12 točk za tožnico in izbranega koncesionarja. Drži, da se je tožnica prijavila na večje območje, vendar pa za podelitev 14 točk ne izpolnjuje pogoja. V zvezi z merilom iz prve alineje 1. točke (bližina in dostopnost) pa pojasnjuje, da je to merilo ocenjevala glede na upravno enoto. Tožnica je dobila 2 točki, ker ima znotraj UE Grosuplje sedež, izbrani koncesionar pa 4 točke, ker ima znotraj UE Grosuplje sedež in podružnico. Podelitev točk bi bila enaka tudi na podlagi razveljavljenega razpisa, če bi toženka ocenjevala glede na prijavljene občine. Glede merila iz 6. točke (delovne izkušnje) je z 1 točko ovrednotila delovne izkušnje do 5 let in z 2 točkama delovne izkušnje več kot 5 let, pri čemer sta tako tožnica kot izbrani koncesionar dobila 2 točki. Toženka je delovne izkušnje veterinarjev seštela in jih delila s številom zaposlenih.

11Tožnica je vložila več pripravljalnih vlog, v katerih deloma ponavlja svoje navedbe, dodatno pa navaja naslednje. Opozarja, da v zvezi s fiktivnimi prijavami ni bila napravljena nobena analiza, iz katere bi toženka lahko sklepala, da je v preteklosti do tega prihajalo. Pojasnjuje, da veterinarske organizacije niso plačane pavšalno glede na velikost območja, ampak glede na število opravljenih storitev, kar dokazujejo z vsakomesečnimi poročili. Veterinarske organizacije nimajo interesa, da bi se fiktivno prijavile za širše območje, na katerem potem ne bi opravljale storitev. Opozarja, da lahko toženka po sodni praksi prednostna merila le ovrednoti, ne more pa jih sama določati. Podružnice po Uredbi niso pogoj ali merilo, zato so s tem povezane prednosti in število točk nezakoniti. Prilaga izpisek iz poslovnega registra, s katerim dokazuje, da izbrani koncesionar v Grosupljem nima uradno ustanovljene in registrirane podružnice, ampak ima poslovno enoto, ki je bila v poslovni register vpisana 30. 10. 2020, skoraj 8 mesecev po izdaji izpodbijane odločbe. Po sodni praksi mora izbrani koncesionar pogoje izpolnjevati ne le ob prijavi, ampak tudi v času izdaje odločbe.

12Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo navedla, da so fiktivne prijave pomembne ob prijavi in številu doseženih točk in ne pri izplačilu. Veterinarska organizacija je plačana na podlagi njenega dela in izstavljenega računa, ne pavšalno. Veterinarska organizacija bi se lahko prijavila na večje število razdrobljenih občin/upravni enot, po izboru pa nato na tem območju ne bi želela izvajati koncesije. Toženka se sklicuje na IV. točko Javnega razpisa, ki je določal pogoje za prijavo. Vztraja, da Javni razpis ne ločuje med podružnico in poslovno enoto.

Dokazni sklep

13V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine, ki jih je tožnica priložila k tožbi, med drugim prejšnji javni razpis, njegovo razveljavitev in aktualni javni razpis (A2 do A4), izpisa iz poslovnega registra (A5, A6) in del prijave na javni razpis, obrazec 6 (A7). Vpogledalo je tudi v listine, ki jih je priložila toženka (B1 do B4) in v upravni spis, katerega del so med drugim prijavi tožnice in izbranega koncesionarja ter odločba o verifikaciji z dne 22. 6. 2005.

14Ostale tožnikove listinske dokaze je sodišče zavrnilo kot nepotrebne oziroma prepozne (članke s portala Necenzurirano.si in dodatni izpisi iz poslovnega registra). Predloženi spletni članki niso povezani s predmetom postopka, kar pomeni, da tožnica z njimi ne dokazuje dejstev, ki bi bili za odločitev v tej zadevi relevantni. Izpisi iz poslovnega registra pa so, kolikor niso bili priloženi že k tožbi, vloženi prepozno, to je po roku iz 28. oziroma 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15Stranki na glavni obravnavi nista ugovarjali zavrnitvi dokaznih predlogov.

K I. točki izreka

16Tožba je utemeljena.

17Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev toženke, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe za območje občine Grosuplje (ki spada v Upravno enoto Grosuplje) dodeli izbranemu koncesionarju in hkrati zavrne tožničino vlogo.

18V obravnavani zadevi sta med strankami sporni prednostni merili iz 1. točke VIII. točke in prve alineje 3. točke VIII. točke Javnega razpisa, pri katerih je med tožnico in izbranim koncesionarjem prišlo do razlik v točkovanju.

Merilo bližine in dostopnosti

19Peti odstavek 3. člena Uredbe določa, da če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, in sicer bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas ob pojavu bolezni živali, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskav, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu, kadrovske zmogljivosti, delovne izkušnje zaposlenih, osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa ter izvajanje koncesije v skladu s predpisi v zadnjih petih letih. Ovrednotenje prednostnih meril določi VURS v javnem razpisu.

20VIII. točka Javnega razpisa konkretno določa prednostna merila za območje posameznih občin, pri čemer gre za konkretizacijo petega odstavka 3. člena Uredbe. Po 1. točki VIII. točke Javnega razpisa se ocenjuje bližina in dostopnost veterinarske organizacije, in sicer prejme 2 točki, kdor ima verificirano veterinarsko organizacijo ali podružnico znotraj posamezne upravne enote oziroma občine, za katero se prijavlja, pri čemer je v oklepaju navedeno, da se točke glede na ocenjevano območje seštevajo. Iz besedila Javnega razpisa je torej razvidno, da je bil ta oblikovan na način, da se kot prednost pri obravnavanju prijaviteljev upošteva tako verificirana veterinarska organizacija kot tudi njena verificirana podružnica, če sta znotraj upravne enote oziroma občine, za katero se prijavitelj prijavlja.

21ZVet-1 v 62. členu ureja veterinarske organizacije in njihove oblike. V prvem odstavku je določeno, da lahko pravne in fizične osebe, ki izpolnjujejo predpisane kadrovske, prostorske, higiensko tehnične pogoje ter pogoje glede opreme ustanovijo naslednje oblike veterinarskih organizacij: veterinarsko ambulanto, veterinarsko bolnico, veterinarsko lekarniško postajo, veterinarsko kliniko in veterinarsko ambulanto v osemenjevalnem središču.² V tretjem odstavku pa je določeno, da so veterinarske organizacije iz prvega odstavka tega člena organizirane kot družbe ali samostojni veterinarji po predpisih o gospodarskih družbah.

22V 63. členu ZVet-1 pa zakon ureja verifikacijo veterinarskih organizacij. Prvi odstavek določa, da lahko veterinarska organizacija začne opravljati veterinarske dejavnosti, za katere ni potrebna koncesija po tem zakonu, ko Veterinarska zbornica z odločbo v upravnem postopku ugotovi, da veterinarska organizacija izpolnjuje predpisane pogoje za določeno organizacijsko obliko. Drugi odstavek tega člena pa določa, da veterinarska zbornica z odločbo iz prejšnjega odstavka veterinarski organizaciji dovoli opravljanje veterinarskih dejavnosti, za katere koncesija po tem zakonu ni potrebna. V tretjem in četrtem odstavku pa je predvideno, da mora veterinarska organizacija za opravljanje dejavnosti javne veterinarske službe poleg odločbe iz prvega odstavka tega člena, pridobiti tudi koncesijo Uprave in da veterinarska zbornica vodi register verificiranih veterinarskih organizacij.

23Natančnejši kadrovski, prostorski, tehnični in pogoji glede opreme, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije in postopek njihove verifikacije, je določen s Pravilnikom 2008. Drugi odstavek 1. člena Pravilnika 2008 določa, da so veterinarske organizacije po tem pravilniku: veterinarska ambulanta A, veterinarska ambulanta B, veterinarska ambulanta C, veterinarska bolnica, veterinarska klinika, veterinarska ambulanta v osemenjevalnem središču, veterinarska lekarniška postaja in veterinarska ambulanta v vzrejališču mladih plemenskih bikov. Prvi odstavek 23. člena Pravilnika 2008 nadalje določa, da morajo veterinarske organizacije vložiti zahtevek za verifikacijo na Veterinarsko zbornico in v vlogi navesti organizacijsko obliko in dokazila glede zaposlenih. S prvim odstavkom 22. člena Pravilnika 2008 je določeno še, da se z verifikacijo veterinarskih organizacij ugotovi, ali izpolnjujejo s tem pravilnikom predpisane kadrovske, prostorske, tehnične pogoje ter pogoje glede opreme.

24Tožnica v tem postopku zatrjuje, da izbrani koncesionar ni imel izkazane podružnice, ker ta ni vpisana v AJPES in sodni register, šlo naj bi zgolj za poslovno enoto, ki je bila v poslovni register vpisana naknadno, tj. po izdaji izpodbijane odločbe. Toženka je na glavni obravnavi kot nesporno priznala, da izbrani koncesionar ob prijavi na javni razpis ni imel vpisane podružnice v sodni register.³ Tudi sodišče samo je z vpogledom v predložene izpiske iz AJPESA (A5 in A6) ugotovilo, da izbrani koncesionar v sodnem registru nima vpisane podružnice. Zato je sodišče v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 štelo za priznano, da ima izbrani koncesionar v poslovni register vpisano zgolj poslovno enoto na naslovu v občini Grosuplje, pri čemer je do vpisa prišlo šele po izdaji izpodbijane odločbe. Gre namreč za dejstvo, ki ga niti toženka niti izbrani koncesionar nista prerekala.

25Toženka se je sklicevala na to, da je pri podeljevanju točk v zvezi s spornim merilom izhajala iz verifikacijske odločbe Veterinarske zbornice Slovenije št. UT-98/050622 z dne 22. 6. 2005 in da je tudi Javni razpis v prvi alineji IV. točke kot pogoj za prijavo predvideval le veljavno verifikacijsko odločbo (tako za veterinarske organizacije kot tudi za podružnice) in ne vpisa v sodni register.

26Sodišče je z vpogledom v upravni spis ugotovilo, da je bila A., d. o. o., podružnica ..., 22. 6. 2005 izdana verifikacijska odločba za organizacijsko obliko veterinarska ambulanta C in da ta izpolnjuje vse predpisane tehnične, kadrovske in prostorske pogoje ter pogoje glede opreme. Iz odločbe ni razvidno, da bi se pri izdaji verifikacijske odločbe preverjalo, ali je veterinarska ambulanta organizirana na način, kot to določa tretji odstavek 62. člena ZVet-1, torej v obliki gospodarske družbe ali samostojnega veterinarja. Sodišče se za potrebe tega spora ne spušča v presojo zakonitosti verifikacijske odločbe iz leta 2005, ki je pravnomočna in dokončna, se pa kot relevantno pravno vprašanje vendarle zastavlja vprašanje, ali je merilo iz 1. točke VIII. točke Javnega razpisa v skladu s prvim in tretjim odstavkom 62. člena ZVet-1. Javni razpis je bil namreč oblikovan na način, da prinaša dodatne točke tistim prijaviteljem, ki imajo verificirane podružnice znotraj posamezne upravne enote oziroma občine, za katero se prijavljajo.

27Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C⁴ po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik.⁵ Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota. Sodišče s tem v zvezi še dodaja, da poslovna enota ni pravna oseba in se ne vpisuje v sodni register, pač pa le v poslovni register, ki ga vodi AJPES, pri čemer je poslovna enota del poslovnega subjekta in pripada matični družbi.⁶ Tudi glede podružnice velja, da ta ni pravna oseba, o njenem vpisu v sodni register pa odloča sodišče (31. člen ZGD-1), pri čemer mora biti pred tem sprejet sklep o ustanovitvi (4. točka prvega odstavka 79. člena Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register).

28Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati. Tožnik ima zato prav, ko opozarja, da niti Uredba niti ZVet-1 ne govorita o podružnicah ali poslovnih enotah. ZVet-1 namreč verifikacije podružnic in poslovnih enot sploh ne omogoča. Toženka je torej Javni razpis oblikovala v nasprotju s pravno ureditvijo možnih oblik veterinarskih organizacij po ZVet-1. Pri tem se izkaže, da sam vpis podružnice v sodni register pravno gledano ni relevanten. Bistveno je, ali ZVet-1 sploh omogoča, da bi bila veterinarska ambulanta C organizirana kot podružnica in sodišče je presodilo, da iz zakona to ne izhaja.

29Toženka je na glavni obravnavi zastopala stališče, da koncesijsko razmerje nastane šele s sklenitvijo koncesijske pogodbe in da mora imeti prijavitelj v trenutku prijave na javni razpis le verifikacijsko odločbo in da lahko izbrani koncesionar za vpis podružnice v sodni register poskrbi do trenutka sklenitve koncesijske pogodbe. To stališče je napačno, saj so določbe 62. člena ZVet-1 jasne. Iz sistematike ZVet-1 namreč izhaja, da je verifikacijska odločba lahko izdana le tisti veterinarski organizaciji, ki je že pred tem pravno organizirana na način, kot to predvideva zakon, torej v obliki gospodarske družbe ali samostojnega podjetnika. Javnega razpisa torej že pojmovno ni mogoče oblikovati na način, da bi izbrani koncesionar šele naknadno poskrbel za pravilno organizacijsko obliko svoje ambulante. Tudi Ustavno sodišče je že presodilo, da mora koncesionar izpolnjevati pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije, že v trenutku, ko je izbran za koncesionarja, in ne šele, ko bo začel z opravljanjem dejavnosti. Navedeni pogoj pa lahko izpolni samo, če izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti že ob prijavi na javni razpis za podelitev koncesije.⁷ Bistveno tudi je, da niti toženka niti izbrani koncesionar nista zatrjevala, da podružnica sploh razpolaga s sklepom o ustanovitvi podružnice, ki je pogoj za njen naknadni vpis v sodni register.

30Toženka se je na glavni obravnavi sklicevala tudi na določbe takrat veljavnega sedmega odstavka 6. člena ZGD-1. Sodišče je z vpogledom v navedeni člen⁸ ugotovilo, da gre za zakonsko določbo, ki se ne nanaša na podružnice, ampak na dejavnost družb. Določba se vsebinsko nanaša na primere, ko so s področnimi zakoni predvideni posebni pogoji za začetek opravljanja dejavnosti družb in ne podružnic oziroma poslovnih enot (npr. izdaja posebne odločbe s strani pristojnega državnega organa ali organizacije z javnimi pooblastili, da družba izpolnjuje pogoje za opravljanje te dejavnosti).⁹ Neutemeljeno se je toženka sklicevala tudi na sodbo I U 1486/2010 z dne 18. 5. 2011, saj gre za povsem neprimerljivo zadevo, iz katere ne izhaja, kar je zatrjevala toženka. V navedeni zadevi se sodišče ni ukvarjalo s problematiko podružnic ali poslovnih enot, ki so jim bile izdane verifikacijske odločbe. Šlo je za vprašanje, ali se prijavitelj, ki na dan prijave na javni razpis nima izvršljive verifikacijske odločbe, nanj sploh lahko prijavi.

31Javni razpis je torej iz naslova verificarnih podružnic omogočal pridobivanje dodatnih točk, vendar je to bilo nezakonito, ker že sam ZVet-1 ne omogoča verifikacije podružnic ali poslovnih enot, ampak le gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov. Posledično torej drži, da je izbrani koncesionar po spornem merilu nezakonito pridobil 2 dodatni točki.

Merilo dosegljivosti veterinarja

32Sodišče v nadaljevanju prehaja na presojo prve alineje 3. točke VIII. točke Javnega razpisa, ki določa: Način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum (točke iz posameznih alinej se seštevajo): - dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno: 1 točka.

33Tožnica trdi, da je toženka stranki z interesom neutemeljeno dodelila 2 točki za dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, saj je tudi tukaj stranka z interesom dobila 1 dodatno točko iz naslova dosegljivega veterinarja v podružnici v občini Grosuplje. Sodišče na tem mestu sledi presoji, ki jo je podalo že v zvezi z merilom bližine in dostopnosti in svoje argumentacije na tem mestu ne ponavlja. Tudi pri tem merilu je torej toženka v nasprotju z ZVet-1 izbranemu koncesionarju podelila 1 točko iz naslova dodatno dosegljivega veterinarja v podružnici.

34Poleg tega je to sodišče¹⁰ že sprejelo stališče, da že iz besedila javnega razpisa izhaja, da je po prvi alineji 3. točke VIII. točke javnega razpisa mogoče prejeti največ 1 točko. Zmotno je torej stališče toženke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo. Iz tega sledi, da je toženka navedeno merilo tudi zmotno uporabila. Na glavni obravnavi se je sklicevala na to, da je po objavi javnega razpisa na svoji spletni strani objavila odgovore na vprašanja prijaviteljev, kjer je pojasnila, da se točke glede dosegljivosti veterinarja v ambulanti seštevajo, vendar pa pojasnila na spletni strani ne morejo naknadno spreminjati jasnega besedila javnega razpisa.

35Zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, saj v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil pravilno uporabljen. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, pri odločanju pa ne bo smela upoštevati razpisnih meril v tistem delu, kjer je sodišča ugotovilo, da sta v nasprotju z zakonom.

36V takšnih okoliščinah se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb o tem, da je bil ponovljeni javni razpis prirejen in so bila merila prilagojena izbranemu koncesionarju, o prednostnih merilih iz VII. točke in 6. točke VIII. točke Javnega razpisa.

37Sodišče ni sledilno primernemu tožbenemu predlogu in ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj mu narava stvari to ne dopušča (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

38Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

39V obravnavani zadevi je bila zadeva rešena na naroku za glavno obravnavo. Tožnica je tožbo in pripravljalne vloge vlagala sama, na naroku za glavno obravnavo pa jo je zastopal odvetnik. Ker je tožnica v postopku imela pooblaščenca, je sodišče štelo, da jo je v postopku zastopal odvetnik, zato ji je v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika priznalo stroške postopka v višini 385,00 EUR. Z zahtevanim 22 % DDV v višini 84,70 EUR so skupni stroški postopka 469,70 EUR, ki jih je v skladu z drugo povedjo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 dolžna plačati toženka.

40Obresti od zneska stroškov v tem upravnem sporu je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

K III. točki izreka:

41Prizadeta stranka s položajem stranke je na naroku za glavno obravnavo priglasila stroške postopka na narok z dne 14. 10. 2024 po tarifni številki 34 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 500 točk, za odsotnost iz pisarne po 6. členu OT v višini 80 točk, kilometrino za 100 kilometrov na relaciji Trebnje - Ljubljana - Trebnje, 2 % materialne stroške in 22 % DDV.

42Vprašanje povrnitve stroškov postopka prizadetih oseb s položajem stranke, ki sodelujejo postopku, ni urejeno v ZUS-1, zato je treba v zvezi s tem v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti ZPP v delu, ki ureja povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1.¹¹ V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka.

43Prizadeta oseba s položajem stranke je imela v obravnavanem upravnem sporu interes, da sodišče zavrne tožbo in ne odpravi izpodbijane odločbe. Pravica do povrnitve stroškov prizadete osebe s položajem stranke je torej odvisna od uspeha toženke v tem upravnem sporu. Slednja v tem upravnem sporu ni uspela, zato je sodišče zavrnilo zahtevo prizadete stranke s položajem stranke za povrnitev stroškov tega upravnega spora.

¹ Uradni list RS, št. 58/04.
² Enake oblike predvideva tudi 44. točka 3. člena ZVet-1.
³ Glej Zapisnik o glavni obravnavi z dne 14. 10. 2024, 3. stran, 7. odstavek in 4. stran, 1. odstavek.
⁴ V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da ima izbrani koncesionar dve verificirani veterinarski organizaciji v obliki ambulante C in sicer eno v občini Ivančna Gorica (ki deluje v obliki d. o. o.) in drugo v občini Grosuplje (ki je verificirana kot podružnica).
⁵ Tretji odstavek 3. člena ZGD-1 določa, da se gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena organizirajo v eni izmed oblik: - kot osebne družbe: družba z neomejeno odgovornostjo in komanditna družba, ali - kot kapitalske družbe: družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba, komanditna delniška družba in evropska delniška družba. Šesti odstavek 3. člena pa določa, da je podjetnik po tem zakonu fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja.
⁶ Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 558/2015 z dne 21. 4. 2015, 7. točka obrazložitve in sodbo Upravnega sodišča I U 2784/2017-15 z dne 10. 6. 2020, 16. točka obrazložitve.
⁷ Ustavno sodišče Republike Slovenije, odločba št. U-I-151/97-19 z dne 16. 4. 1998, 15. točka obrazložitve. Sodišče meni, da gre za primerljivo sodno odločbo (ki se vsebinsko nanaša na koncesionirano lokalno gospodarsko javno službo dimnikarstva), saj iz 94. člena Zakona o javno zasebnem partnerstvu (ZJZP) izhaja, da če je predmet koncesije storitev izvajanje drugih dejavnosti, katerih izvajanje je v javnem interesu, se za izbiro koncesionarja in izvajanje koncesijskega razmerja smiselno uporabljajo tudi pravila zakona, ki ureja gospodarske javne službe.
⁸ Glej ZGD-1, ki je v sedmem odstavku 6. člena določal: "Če drug zakon za začetek opravljanja neke dejavnosti poleg pogoja iz prejšnjega odstavka določa še posebne pogoje za opravljanje te dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: posebni pogoji), lahko družba začne opravljati to dejavnost, ko izpolni posebne pogoje, določene z drugim zakonom. Če drug zakon določa, da sme družba začeti opravljati dejavnosti, ko pristojni državni organ ali organizacija z javnimi pooblastili izda odločbo, s katero ugotovi, da družba izpolnjuje pogoje za opravljanje te dejavnosti, lahko družba začne opravljati to dejavnost, ko pristojni organ izda tako odločbo."
⁹ Sodišče kot primer takšne ureditve navaja npr. Zakon o odvetništvu, kjer je vpis v imenik odvetnikov (o čemer odloča Upravni odbor Odvetniške zbornice Republike Slovenije po posebej predvidenem postopku, ki predvideva tudi številne pogoje) predpogoj za vpis odvetnika zasebnika v poslovni register.
¹⁰ Glej sodbo I U 1280/2020-34 z dne 28. 8. 2024, 35.do 40. točko obrazložitve.
¹¹ Enako stališče ima tudi Vrhovno sodišče, ki ga je sprejelo v zadevah I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.