7. člen ZZZiv

Iz Veterinarskega poročila in zapisnika o inšpekcijskem pregledu kot tudi iz uradnega zaznamka vodje zavetišča izhaja, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil določbo prve alineje prvega odstavka 7. člena v zvezi z 2. členom ZZZiv, po kateri mora skrbnik živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji.

Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv.

V obravnavanem primeru je bil poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019).

Po vpogledu v navedeni PN pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis dejanskega stanja, kot ga povzema sodišče prve stopnje v izreku in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vsebovan v samem PN. Pritožba zato s sklicevanjem na opis dejanskega stanja, ki je bil priložen skupaj z odstopljeno storilkino ZSV sodišču dne 14. 3. 2022 in ugotovitve prekrškovnega organa, ki iz tega opisa izhajajo (da je bilo v času inšpekcijskega pregleda 13 telet privezanih in niso bila nameščena v boksih ter da boksi v hlevu niso zagotovljeni), ne more utemeljiti konkretizacije prekrška, saj v PN z dne 31. 1. 2022, zoper katerega je storilka vložila ZSV in katerega pravilnost in zakonitost je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo presojalo, prekršek s takšno vsebino storilki ni bil očitan. Ob tem, ko iz opisa dejanskega stanja v PN izhaja zgolj povzeta pravna podlaga 46.a člena in 7. člena ZZZiv ter 15. člena Pravilnika, konkretno pa je z navedenim PN storilki očitano le, da je dne 6. 10. 2021 imela v hlevu 79 govedi, od tega 13 telet, mlajših od 6 mesecev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tak opis ne zadosti standardu konkretizacije do take mere, da bi bilo mogoče očitano dej

Inšpekcijski organ se je z ogledom na kraju samem prepričal, v kakšnih razmerah so bile posamezne živali, kar pomeni, da ravnanje ni bilo v skladu z določilom 7. člena ZZZiv. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločb

Tožnik je kršil določbe 7. člen ZZZiv s tem, ko živalim ni zagotovil ustreznih bivalnih prostorov, higienskih razmer, doječim kobilam dostopa do vode, mladim konjem pa dnevnega izpusta, kot je bilo določeno v ureditveni odločbi z dne 29. 1. 2019. Zato je bil odvzem konj odrejen pravilno in v skladu z zakonskimi kriteriji, saj z drugimi ukrepi v dve leti trajajočem postopku ni bilo mogoče na drug (milejši) način zaščititi živali.

Sodišče je ugotovilo, da so bili pogoji za odvzem psa iz 43. člena ZZZiv izpolnjeni, in to za trajni odvzem in za odvzem stikov tožnice s psom, za namestitev v zavetišče in za možnost oddaje psa novemu skrbniku, ki bo zagotavljal ustrezno bivališče in oskrbo. Uradna veterinarka je ocenila, da je lastnica psa ravnala v nasprotju z določili ZZZiv, ker ni zagotovila oskrbe psa na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ravnanje tožnice, povzeto iz policiijskega poročila ter fotografije psa, opredelil kot neprimerno z vidika oskrbe psa. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ravnanje tožnice, povzeto glede na znanje uradne veterinarke iz videoposnetka dogodka, ki je ugotavljala, da gre za ščuvanje psa na soseda s strani tožnice, in zapisnika o zaslišanju priče opredelil kot prepovedano ravnanje spodbujanja napadalnosti živali do človeka.

Skrbnik živali je dolžan, ko gre za rejo živali, živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji (1. alinea prvega odstavka 7. člena ZZZiv). Če je opustitev zahtevanega ravnanja iz prvega odstavka tega člena storjena naklepno in nastanejo posledice iz 4. člena tega zakona, se šteje, da gre za mučenje živali (tretji odstavek 7. člena ZZZiv).

V zadnjih dveh do treh letih nobenega izmed konj ni oskrbel veterinar ali kovač. Tožnik, ki se je izrekel za skrbnika vseh konj na posestvu, se ne spomni natančno, kako je bilo poskrbljeno za konje v zadnjih letih, pojasnil pa je, da kovaške oskrbe ni zagotavljal, ker se mu ni zdela potrebna. Ena izmed kobil je bila v izredno slabem stanju, iz katerega je po presoji tožene stranke razvidno večletno zanemarjanje. Na omenjenem posestvu so v letu 2016 odklopili vodo in elektriko. Glede na navedeno je tožnik v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča nastopal v vlogi skrbnika živali in kot tak ni izpolnil zakonske obveznosti v zvezi z rejo živali. Zato je imela tožena stranka v tretji alineji 43. člena ZZZiv podlago za izdajo izpodbijane odločbe.

Očitano izvršitveno ravnanje odtujitve premoženja je v konkretnem delu opisa opredeljeno z navedbo, da je obdolženi zarubljeno prikolico za prevoz konj znamke Worman odstranil s sedeža družbe B. d. o. o. ter jo da odpeljati svojemu bratu C. C. Ker odtujitev pomeni prenos lastništva, kar storilec doseže na primer s prodajo ali darilom, je ugotoviti, da očitano ravnanje obdolženca ne predstavlja ustrezne konkretizacije tega zakonskega znaka, saj iz opisa ne izhaja, da bi obdolženi na brata prenesel lastništvo sporne prikolice.

Nepravilna je presoja organa, da plačilna naloga z dne 6. 1. 2017 dokazujeta novo dejstvo, ki bi moglo pripeljati do drugačne odločbe o tožničinih zahtevkih KOPOP za leto 2016, torej z uveljavitvijo znižanja plačila. Tisto dejstvo, ki ga dokazujeta, je namreč nezagotovitev predpisanih pogojev pri reji živali, kar je kršitev 7. člena ZZZiv in sankcija za tako ravnanje oziroma opustitev je globa za prekršek (46. a člen ZZZiv); plačilna naloga pa nista podlaga oziroma ne dokazujeta dejstva, relevantnega za znižanje plačila zaradi kršitve 145. zahteve iz okvira PZR v Prilogi1 Uredbe o navzkrižni skladnosti (Dobrobit rejnih živali).

Iz izpodbijane odločbe, zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 10. 2017 ter poročila veterinarja B.B. z dne 13. 10. 2017 izhaja, da je bila kobila, za katero je bil odrejen prevoz, tako bolna kot poškodovana, zato je prva alineja 17. člena ZZZiv nedvoumno bila podlaga, da se je prevoz kobile na novo lokacijo, po odredbi inšpektorja - veterinarja, lahko izvršil. V izpodbijani odločbi opisano stanje kobile, ugotovitve inšpektorjev na ogledu ter vsebina izpovedbe oskrbnika živali A.A. izkazujejo, da je tožnik kršil prvo alinejo 7. člena ZZZiv, ki določa, da mora skrbnik živali zagotoviti: bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam, v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Ob dejanski situaciji, ki je narekovala takojšnje ukrepanje zaradi zavarovanja dobrobiti živali, se tožnik ne more sklicevati na postopkovna pravila, ki jih strankam sicer zagotavlja 9. člen ZUP (oziroma 22. člen Ustave). Da pa je dobrobit živali v javnem interesu, pa izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv.

Tožnik ne oporeka ugotovitvam, na katerih izpodbijana odločba temelji, da je pasji mladič prenočeval zunaj. Dejstvo je, da je neprerekana navedba toženke, da je bil v času odvzema sneg. Prav tako tožnik ne oporeka ugotovitvam, ki izhajajo iz veterinarskega poročila, da je bil pasji mladič 28. 2. 2018, ko so ga sprejeli v obravnavo, neodziven, negiben in v slabem splošnem stanju ter da je bil podhlajen (njegova telesna temperatura je bila 35,7 stopinj celzija), da je imel blede sluznice, razširjene zenice, upočasnjen pupilani refleks, slabo zaznavno dihanje in utrip, da so bile zadnje okončine neodzivne, prve pa v krču, ter da je bila veterinarska oskrba nujna, sicer bi lahko prišlo do hipotermije, ki vodi v odpoved srca. Že in navedenih ugotovitev, ki jim tožnik, kot rečeno ne oporeka, izhaja, da je tožnik kršil citirano prvo alinejo prvega odstavka 7. člena ZZZiv.

Tožnica je že v inšpekcijskem postopku navedla, da je imela v obravnavanem obdobju odgovorno osebo (A.A.), ki je bila zadolžena za vse živali na farmi. Kljub temu, da se je tožnica na navedeno v pritožbi sklicevala, se drugostopenjski organ do njenih navedb ni opredelil, s čemer je bila kršena njena pravica do izjave.

Sodišče se ne strinja s trditvami, da tožnik ni pasivno legitimiran, da bi bil stranka upravnega postopka iz razloga, ker naj bi bil lastnik posestva pokojni oče, zapuščinski postopek pa še ni končan. Za ta postopek je to nerelevantno, saj 7. člen Zakona o zaščiti živali zavezuje k dolžnostim skrbnega ravnanja skrbnika živali, ki pa ni nujno lastnik. V zvezi s tožbenimi navedbami, češ da se inšpekcijski organ ni opredelil do tožnikovih navedb, da se seno za krmo shranjuje posebej, da kruh ni bil plesniv, da je tožnik oskrboval živali z ustrezno količino krme, da je bil hlev očiščen dvakrat dnevno in da je tožnik imel že nabavljen material za ustrezno osvetlitev hlevskih prostorov, sodišče pojasnjuje, da je bilo z inšpekcijskim pregledom na kraju samem dne 30. 3. 2017 ugotovljeno za vsako žival posebej, v kakšnem stanju se nahaja, pri čemer je iz opisa posamezne živali razvidno, da je za večino od njih bilo ugotovljeno, da ne dosegajo ustrezne telesne teže, da so slabo razvite in da imajo malo maščobnega tkiva, da so shujšane in podobno. Četudi bi se izhajalo iz stališča, da se je tožnik za živali trudil, kolikor on meni, da je bilo to ustrezno in potrebno, pa stanje živali

Odločilne okoliščine, kot izhajajo iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu, torej izmerjene dimenzije volier in ugotovljeno število živali, nameščenih v vsaki posamični volieri ter v času inšpekcijskega pregleda izmerjena zunanja temperatura (-4,8ºC), brez ogrevanega notranjega prostora zunanjih volier, tudi po presoji sodišča kažejo na to, da pri papigah, ki jih tožnik zadržuje v ujetništvu, niso zagotovljeni pogoji iz 7. člena ZZZiv in petega odstavka 6. člena ZVMS glede velikosti prostora in temperature v povezavi s standardi o bivalnih razmerah in oskrbi, predpisanimi v 4. členu Odredbe o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu, določenimi z minimalnimi pogoji za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer v Prilogi B1 tabele 2 Odredbe, ki je sestavni del te odredbe in ki, glede na velikost živali, določa dimenzije notranjega prostora kletke ali voliere, ki mora biti ogrevan, s temperaturo >10ºC.

Glede na dejansko situacijo, ko tožnik ni bil v domovini oz. je v tujini za daljše časovno obdobje zaprt, pristojni inšpektor v 3. alineji 43. člena ZZZiv ni imel podlage, da izreče začasni ukrep odvzema živali. Ukrep trajnega odvzema psov je bil izrečen ravno iz razloga, ker za psa ni bilo poskrbljeno, sam tožnik pa zaradi svoje odsotnosti tudi ni mogel zagotoviti, da bo v ustreznem času za živali lahko poskrbel oz. da bi to lahko storil drug v njegovem imenu.

Po ZZZiv je za živali odgovorna - in je s tem njihova skrbnica - tožnica, kar je tudi trdila v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Do teh okoliščin se toženka ni opredelila, to pa pomeni, da je ostala neugotovljena oziroma neobrazložena identiteta skrbnika živali in s tem inšpekcijskega zavezanca, kar je po izrecnih določbah ZZZiv odločilnega pomena za izdajo zakonite odločbe. Poleg tega o tem, zakaj v obravnavani zadevi v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo ni bil možen zgolj začasen odvzem živali in odreditev njihove reje na domu skrbnika, nobena od odločb nima razlogov oziroma je o njih mogoče sklepati zgolj posredno, iz okoliščin, navedenih v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. V neposrednem nasprotju z zakonsko ureditvijo pa je ravnanje toženke, ko je prodajo živali v celoti prepustila inšpekcijskemu zavezancu, ne da bi pri tem kakorkoli zagotovila z zakonom predpisano ravnanje s kupnino.

Zapiranje psa v hlev, brez zadostne dnevne svetlobe, ogroža zdravje živali, kar pomeni tudi, da je podan zakonski dejanski stan iz četrtega odstavka 92. člena ZVMS, ki uradnemu veterinarju mogoča izdajo ustne odločbe. Ustna odločba, s katero je bilo odrejeno, da mora oskrbnica psa v roku 10 dni poskrbeti za posebno primerno veliko pasjo uto ter da mora dnevno poskrbeti, da bo pes zunaj in pripet na verigo, temelji na določbah 7. člena ZZZiv, v povezavi z določbami Pravilnika o zaščiti hišnih živali.