UPRS Sodba II U 214/2021-32

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi A. A. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) in odpravila odločitev upravljavca B., d.o.o. (v tem upravnem sporu tožnik) z dne 9. 4. 2021, s katero je ta zavrnil zahtevo posameznice, da iz spletne strani ... izbriše njene osebne podatke in fotografije, na katerih je označena z dekliškim priimkom A. C. (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da mora upravljavec nemudoma, najkasneje pa v roku 31 dni ukrepati tako, da iz spletne strani ... (a) izbriše (ali napravi nedoločljivo) podobo posameznice oziroma izbriše fotografije, izrecno opredeljene v točkah 1.-88.; (b) izbriše vse podatke, ki vsebujejo ime in priimek "A. C.", z vsemi izpeljankami tega imena, z in brez šumnikov, in sicer: i) iz besedil pod fotografijami iz točke II. (a) izreka te odločbe, ii) metapodatke, ki omogočajo dostop do fotografij iz točke II. (a) izreka te odločbe, v iskalniku po spletni strani, iii) iz vseh URL naslovov, ki vodijo do fotografij iz točke II. (a) izreka te odločbe. V 3. točki izreka je ugotovila, da posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe organu niso nastali in da stranki krijeta svoje stroške postopka, ki so jima nastali med postopkom oziroma zaradi postopka.

2Iz obrazložitve izhaja, da tožnik, ki je izdajatelj portala ..., z odločitvijo z dne 9. 4. 2021 zavrnil zahtevo prizadete stranke za izbris njenih fotografij iz spletnega portala ... Ta je zahtevo za izbris njenih fotografij iz spletnega portala ..., pod katerimi je navedena s svojim dekliškim priimkom "A. C., naslovila v elektronskih sporočilih z dne 22. 1. 2021, 29. 1. 2021 in 24. 3. 2021 na podlagi člena 17. Splošne uredbe o varstvu podatkov (v nadaljevanju tudi SUVP)¹. V svoji zahtevi je navedla, da za objavo nikoli ni podala svoje privolitve, izrecno pa je tudi poudarila, da ugovarja obdelavi njenih osebnih podatkov in da ne obstajajo nujni legitimni razlogi na strani upravljavca za nadaljnjo objavo njenih osebnih podatkov. Posebej je izpostavila, da so objavljene slike zelo stare, da škodijo njenemu poslovnemu ugledu kot odvetnici in da se fotografije lahko kupijo, ker je pod vsako dodana možnost, da se doda v "košarico". Tožnik kot upravljavec je 9. 4. 2021 podal odgovor, s katerim je zavrnil zahtevo za izbris njenih fotografij, ker je obdelava potrebna za izvrševanje pravice za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja v smislu člena 17 (3) (a) SUVP. Upravljavec navaja tudi na uvodno določbo Splošne uredbe o varstvu podatkov, v delu, ki določa, da bi morala biti nadaljnja hramba osebnih podatkov zakonita, če je to potrebno za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Sklicuje se tudi na 6. člen Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 in naslednji; v nadaljevanju ZMed), ki opredeljuje svobodo izražanja v zvezi z dejavnostjo medija in navaja, da je upravljavec vpisan v razvid medijev pod zaporedno številko 2242, objave, na katere se nanaša zahteva za izbris, pa da so temeljile na javnem dogodku, o katerem je medij kot upravljavec javno poročal. Upravljavec je izpostavil tudi določbo člena 6(1)(f) SUVP, po katerem je obdelava zakonita, če je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok. Ob tem je poudaril, da predmet zahteve ne vsebuje objav otrok. Upravljavec dalje navaja, da je preveril in v Sloveniji ne velja praksa brisanja preteklih medijskih objav (Časnik Večer celo zagotavlja elektronski dostop do vseh njihovih preteklih objav od leta 1945 dalje). Izpostavlja tudi, da samo zato, ker so njegove objave v elektronski obliki ne more biti drugače obravnavan kot tiskani mediji, pri katerih pa brisanje starih člankov v natisnjeni obliki sploh ni izvedljivo. Upravljavec navaja tudi, da je Informacijski pooblaščenec večkrat izrazil stališče, da če gre za javni dogodek, ki ga kot takega opredeli organizator, posebnih privolitev načeloma ni treba pridobiti, saj bi se moral že vsak posameznik s svojo udeležbo zavedati, da na takšnem dogodku obstaja večja verjetnost, da bo fotografiran posnet. To pa naj bi še toliko bolj veljalo za tiste udeležence dogodkov, ki so v sklopu dogodka opravljali promocijske ali druge službene aktivnosti ali pa so zato, ker spadajo v katerokoli kategorijo javnih osebnosti, pripomogli k prepoznavnosti dogodka. Ker obdelava v konkretnem primeru ne temelji na privolitvi, je po mnenju upravljavca, posameznica tudi ne more umakniti - zato ta razlog za izbris ni podan. Dalje upravljavec navaja, da fotografi po navodilih upravljavca niti ne fotografirajo ali snemajo oseb, ki tega ne želijo niti jih ne fotografirajo brez njihove vednosti (portretna fotografija). Upravljavec dalje navaja, da uredniki pred objavo fotografije kakovostno in vsebinsko pregledajo - na ta način se prepreči, da bi se objavljale senzacionalistične ali neokusne fotografije. Upravljavec navaja, da je ponovno pregledal fotografije, na katere se nanaša zahteva za izbris in je ugotovil, da sledijo uredniški politiki. Upravljavec navaja tudi, da je pri odločanju v zvezi z zahtevo upošteval na eni strani pravico do zasebnosti posameznice in na drugi pravico upravljavca do njegove svobode izražanja, pravico javnosti do obveščenosti, pravice fotografov do svobode izražanja in obveščanja, opravljanja njihove zaposlitve, pravice drugih medijev do izražanja in obveščanja ter pravice tretjih oseb, ki se nahajajo na fotografijah. Upravljavec končno še dodaja, da fotografija sama po sebi še ni nujno osebni podatek, zato naj bi bili pogoji za izbris fotografij bistveno strožji kot pogoji za izbris spremljajočih podatkov. Upravljavec je še dodal, da v konkretnem primeru ne obstajajo jasni in izrecni razlogi posameznice glede uveljavljanja njene pravice do zasebnosti, ki bi prevladali nad pravico do svobode izražanja in obveščanja, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izbris metapodatkov (spremljajočih podatkov o posamezni fotografiji).

3Prizadeta stranka je zoper odgovor upravljavca vložila pritožbo, ki ji je tožena stranka z izpodbijano odločbo ugodila. Tožena stranka je ugotovila, da se po vnosu iskalnega niza "A. C." v iskalnik na strani ... izpiše 88 fotografij, vsaka fotografija je opremljena z unikatno kodo, pod fotografijo pa so navedene osebe, ki so prisotne na sliki in v nekaterih primerih s pripisom o njihovih vlogah (npr. A. C., hostesa-, D. D., voditelj na TV ... in njegova punca A. C., nekdanja Miss ..., A. C., nekdanja Playboyeva zajčica in miss ... itd ). V naslovu spletnega prikaza posamezne fotografije je naveden tudi dogodek, na katerem je bila fotografija posneta (npr. ..., premiera filma, Cineplexx Celje, ...; ..., novinarska konferenca in predstavitev pametnih telefonov, Ljubljana, ...; Zabava ob obletnici komunikacijske skupine ..., Murska Sobota, ...; Zabava s Playboyevimi zajčicami, Grosuplje, ...).

4V odločitvi se je sklicevala na člen 2(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki se uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki se v celoti ali delno izvaja z avtomatiziranimi sredstvi in za obdelavo osebnih podatkov, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke, ki se ne izvaja z avtomatiziranimi sredstvi.

5Vseh 88 fotografij predstavlja osebne podatke, saj gre v večini primerov za profilne fotografije, na katerih so jasno prepoznavne osebe na fotografijah. Vsaka fotografija je opremljena z imenom in priimkom osebe na fotografiji, ki je zapisan v istem vrstnem redu, kot si sledijo osebe na fotografiji; nekatere fotografije so opremljene tudi s funkcionalnostjo, da poteg z miško prek počrnjenega napisa imena in priimka z rdečim kvadratkom na fotografiji označi, za koga gre. Prepoznava posameznika je na ta način enostavna.

6Ker v konkretnem primeru že sama objava fotografije skupaj z imenom in priimkom osebe na fotografiji predstavlja zbirko osebnih podatkov, se za obdelavo teh osebnih podatkov uporablja SUVP, vključno s pravico do izbrisa na podlagi člena 17 SUVP. Zbirko osebnih podatkov ustvarja tudi vnos iskalnega niza imena in priimka v iskalnik na spletni strani ... Poleg tega rezultat iskanja ustvari njen profil. Iz prikazanih sličic fotografij (t.i. thumbnail) in opisov pod fotografijami je mogoče ugotoviti za več kot desetletje nazaj, na katerih dogodkih je bila posameznica prisotna, v kakšni vlogi je tam sodelovala, s kom je bila, kot tudi prepoznati njeno podobo in iz nje ugotoviti različne njene značilnosti (npr. telesne značilnosti, razpoloženje, urejenost itd.).

7Glede na zahtevo prizadete stranke, iz katere jasno izhaja, da ne želi več, da je njena podoba prisotna na spletni strani ..., kot tudi možnost njene identifikacije na spletni strani, je tožena stranka odločila tako glede podobe posameznice na fotografiji (točka (a) II. točke izreka), ki skupaj z njenim imenom in priimkom pod fotografijo tvori zbirko njenih osebnih podatkov, kot tudi glede pripisov k fotografijam in metapodatkov, ki omogočajo iskanje po spletni strani in ustvarjanje profila sličic posameznice (točka (b) II. točke izreka).

8V predmetnem postopku posameznica uresničuje pravico do izbrisa ("pravico do pozabe"), ki jo Splošna uredba o varstvu podatkov ureja v členu 17.

9Upravljavec je zavrnil zahtevo za izbris zlasti iz razloga, ker naj bi bila obdelava potrebna za izvrševanje svobode izražanja in obveščanja na podlagi člena 17(3)(a) SUVP. Pravico do varstva osebnih podatkov in svobodo izražanja in obveščanja je treba v skladu z evropsko in slovensko sodno prakso uravnotežiti v konkretnem primeru odločanja, kar je tudi smoter določbe 17(3)(a) SUVP, saj ne gre za absolutno prevlado svobode izražanja in obveščanja nad pravico do varstva osebnih podatkov, temveč je potrebno tehtanje na podlagi sprejetih pravno upoštevnih kriterijev. Temeljna merila za razrešitev kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja je oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer proti Nemčiji. Pri tem je treba upoštevati zlasti naslednje: (1) Kakšen je prispevek k javnemu interesu; (2) Kako znana je zadevna oseba in kdo je subjekt poročila; (3) Predhodna ravnanja osebe, na katero se nanaša objava; (4) Metoda pridobitve informacij in njihova verodostojnost oz. okoliščine, v katerih je bila posneta fotografija; (5) Vsebina, oblika in posledice objave; (6) Strogost naloženih sankcij. Ista merila se uporabijo tudi, ko gre za kolizijo med pravico do varstva osebnih podatkov (kot delom pravice do zasebnosti) na eni strani in svobodo izražanja in obveščanja na drugi.

10Pojasnila je, da je dejavnost medija oz. novinarska dejavnost poseben izraz svobode izražanja in obveščanja, ki jo v Sloveniji po Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed) izvajajo mediji. Kljub temu ni mogoče enostavno zaključiti, da vsaka oblika objave, ki jo izvede medij (subjekt, ki je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo), že sodi v okvir novinarske dejavnosti. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) - v zadevi Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinapdrssi Oy in Satamedia Oy² glede opredelitve pojma novinarske dejavnosti oz. novinarstva, in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) - zadeva Satakunnan Markkinaporssi Oy in Satamedia Oy proti Finski³ ter odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020.

11Glede navedb upravljavca, da ker je vpisan v razvid medijev, izvaja dejavnost medija v skladu z ZMed - kar na splošno sicer kaže na njegov poseben položaj v zvezi z uresničevanjem svobode izražanja in pravice javnosti do obveščenosti, je tožena stranka z vidika prej omenjene evropske in slovenske sodne prakse ugotovila, da samo dejstvo, da je upravljavec kot medij vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo ne more biti garant, da vse njegovo delovanje predstavlja uresničevanje svobode izražanja in da lahko zato brez omejitev posega v pravico do varstva osebnih podatkov posameznika. Svobodo izražanja in obveščanja je proti varstvu osebnih podatkov treba uravnotežiti v konkretnem primeru odločanja (upoštevaje dejanske okoliščine v času odločanja).

12V konkretnem primeru se sporne objave nanašajo zlasti na javne družabne dogodke (npr. fotografije iz dogodka "..., novinarska konferenca in predstavitev pametnih telefonov, Ljubljana, ...", kjer je posameznica navedena kot "hostesa"; Zabava ob obletnici komunikacijske skupine ..., Murska Sobota, ..., kjer je posameznica omenjena z imenom in priimkom A. C., nekdanja Playboyeva zajčica in miss ...; Zabava s Playboyevimi zajčicami, Grosuplje, .... Pri tem sami dogodki niti niso opisani, temveč so zgolj omenjeni z naslovom. Iz konkretnih objav je razvidno, da je poročanje o dogodku strnjeno na fotografijo, prikaz osebe na fotografiji in opredelitev imena in priimka osebe na fotografiji. Objav na strani ... ni mogoče razumeti kot zgolj neke vrste fotoreportaže preteklih dogodkov. Iskalnik po spletni strani namreč omogoča iskanje po imenu in priimku, pri čemer je vsaka fotografija tudi ustrezno označena z imeni in priimki oseb na fotografijah (napis pod fotografijami in metapodatki, ki omogočajo iskanje fotografij). Po vnosu iskalnega niza imena in priimka se prikaže (kot pravilno navaja tudi posameznica) profil osebe. Medijsko poročanje se v tem primeru oddalji od zgolj foto poročanja o dogodkih, saj rezultat vrne foto poročilo o osebi - zlasti, na kateri zabavi ali dogodku je ta oseba bila, s kom je bila in v kakšni vlogi je sodelovala. V konkretnem primeru torej medijsko poročanje ne obsega zgolj poročanja o javnih dogodkih (kot trdi upravljavec), temveč predvsem poroča o osebah, ki so se določenega dogodka udeležile in hkrati omogoča prikaz vseh dogodkov, kjer so bili ti posamezniki (subjekti iskanja) udeleženi in v kakšni vlogi so nastopali. Ob tem velja tudi ugotoviti, da so sporne objave v konkretnem primeru stare od leta 2006 - 2014. Vse zgoraj navedeno - način poročanja, dejstvo, da iskalni niz ustvari profil posameznice, da profil vsebuje informacije o njeni preteklosti, tako pomeni znaten poseg v zasebnost in pravico posameznice do varstva njenih osebnih podatkov. Da bi bil tak poseg opravičen s svobodo izražanja in obveščanja medija, bi moral (glede na prej izpostavljena evropska in nacionalna merila) upravljavec izkazati bodisi močan interes javnosti za takšne objave bodisi upravičeno zmanjšanje pričakovane zasebnost oseb na fotografijah (na primer tako, da gre za absolutno javne osebe). Tožena stranka je ugotovila, da so sporne objave usmerjene predvsem k zadovoljevanju potreb radovednih bralcev/gledalcev, ki želijo pridobiti informacije o določenem javnem dogodku in njegovih obiskovalcih oziroma o določeni osebi izvedeti čim več podrobnosti iz njenega preteklega življenja, objave pa v ničemer ne prispevajo k razpravi širšega družbenega pomena oziroma se ne nanašajo na temo, ki bi bila v javnem interesu. Objave, ki so za javnost (zgolj) zanimive in namenjene "potešitvi radovednih članov družbe" že po prej omenjenem stališču ESČP ne morejo prevladati nad pravico do varstva osebnih podatkov.

13Glede na družbeno (ne)pomembnost vsebine je tudi časovna oddaljenost objav v konkretnem primeru zelo relevantna. Gre namreč za fotografije, ki so bile objavljene pretežno iz "zabav", ki se jih je udeležila posameznica v svoji mladosti, ki danes opravlja poklic odvetnice, kar s seboj prinaša visoka družbena pričakovanja. Pri tem velja dodati, da je smisel pravice do pozabe prav v tem, da lahko posameznik določeno svojo zgodovino, ki ni bistvenega pomena za javnost, ohrani zasebno oziroma doseže njeno "pozabo".

14Tožena stranka tudi ugotavlja, da posameznice v kontekstu konkretnih objav ni mogoče šteti za javno osebnost, česar upravljavec niti ne zatrjuje. Upravljavec sicer trdi, da bi morale osebe, ki se udeležijo javnega dogodka upravičeno pričakovati, da bodo posnete (in implicitno, da bodo njihove fotografije objavljene), ob tem pa za konkretno posameznico ne trdi, da gre za osebo, ki bi zaradi svojega položaja ali udejstvovanja v družbi uživala status javne osebnosti. Iz objav je razvidno npr., da je bila posameznica ... udeležena na zabavi ob obletnici komunikacijske skupine ... v Murski Soboti, kjer je fotografirana v limuzini in omenjena kot nekdanja Playboyeva zajčica in miss ...; da je bila udeležena na dogodku ... v Grosuplju, dne ..., kjer je omenjena in fotografirana skupaj s svojim tedanjim partnerjem D. D., voditeljem na TV ... in omenjena kot nekdanja Miss ... ipd. Iz navedenega sicer izhaja, da je v tedanjih okoliščinah posameznica sicer lahko uživala določeno pozornost javnosti, kar pa še ne pomeni, da je upravljavec upravičen "v nedogled hraniti in prodajati njene stare fotografije". Tožena stranka je štela kot nerelevanten argument upravljavca, da v svoji analizi ni zaznal prakse, da bi mediji brisali svoje stare objave (primer Časnika Večer) in se pri tem skliceval na poudarek Vrhovnega sodišča RS v citirani sodbi, da so mediji dolžni (v okviru pravice do pozabe) na zahtevo posameznika v konkretnem primeru pretehtati upravičenost posameznika do "pozabe" in skladno s tem tudi ukrepati.

15Glede okoliščin zbiranja informacij, ki ga kot merilo upošteva ESČP, je tožena stranka ugotovila, da je posameznica navedla, da ni bila ustrezno obveščena o namenu obdelave njenih osebnih podatkov v času fotografiranja. Upravljavec pa tudi ne zatrjuje, da je v zadevnem času obveščal posameznike o identiteti upravljavca ali namenu fotografiranja. Že v letu 2006, ko je bila posneta prva fotografija je veljal Zakon o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1 (Uradni list RS, št. 86/04 z dne 5. 8. 2004), ki v 19. členu ureja obveznost upravljavca, da posameznike obvesti v prvi vrsti o namenu zbiranja in identiteti upravljavca. Upravljavec sicer navaja, da so objavljene fotografije posnete iz javnih dogodkov, ki so se jih posamezniki udeležili in kjer lahko že zaradi narave dogodka utemeljeno pričakujejo, da bodo fotografirani oziroma posneti in da naj bi to še toliko bolj veljalo za tiste udeležence dogodkov, ki so v sklopu dogodka opravljali promocijske ali druge službene aktivnosti ali pa so zato, ker spadajo v katerokoli kategorijo javnih osebnosti, pripomogli k prepoznavnosti dogodka. Po mnenju tožene stranke morebitno pričakovanje fotografiranja (in objave) lahko prispeva k utemeljitvi podlage za objavo v zadevnem času. Kljub temu pa bi moral upravljavec izkazati, da je posameznike ustrezno informiral glede namena objave. Ne glede na dejanske okoliščine in morebitno zakonitost obdelave v času objave, je glede na stališče, ki izhaja iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS, treba v konkretnem primeru pri tehtanju upoštevati sedanje dejanske okoliščine. Po presoji tožene stranke v konkretnem primeru svoboda izražanja in obveščanja medija ne prevlada nad pravico posameznice do varstva njenih osebnih podatkov.

16Tožena stranka je ugotovila še, da v konkretnem primeru poročanje o dogodku očitno ni edini cilj objavljenih fotografij. Posameznica namreč upravičeno izpostavlja, da lahko zainteresirani uporabniki njene fotografije tudi kupijo po ceniku. Tožena stranka je po pregledu spletne strani ugotovila, da sam prikaz posamezne objave (fotografij) na strani ... spominja tudi na repozitorij plačljivih fotografij za nadaljnjo uporabo (podobno kot npr. storitev dreamstime.com ali stok.adobe.com). Na to kaže tudi cenik za nakup fotografij, vodni žig na fotografiji in možnost "V košarico", ki je izpostavljena na vidnem mestu. Dogodek, o katerem naj bi fotografija poročala in ki naj bi bil smisel objave, se zdi "nadgrajen" z drugim namenom - prodajo fotografij. Sama narava pridobitne dejavnosti sicer ne vpliva na to, ali je mogoče šteti objavo za namen novinarskega poročanja ali ne (sklicevanje na zadevo SEU C-73/07), vendar je pri tem mišljena predvsem prodaja novinarskih vsebin (novic) - npr. preko prodaje naklade tiskanih medijev, plačljivim dostopom do vsebin elektronskih medijev ipd. S tem je skladno tudi stališče, da je novinarsko dejavnost treba razumeti tako, da je edini cilj navedenih dejavnosti razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, kar mora presoditi nacionalno sodišče. V konkretnem primeru "prodaje fotografij" ne gre za novinarsko dejavnost, kot poseben (višji) izraz svobode izražanja. Pri "prodaji fotografij" v konkretnem primeru okoliščine kažejo na to, da gre predvsem za prodajo fotografij kot predmeta oziroma avtorskih del. V tem kontekstu se sicer lahko postavi vprašanje uresničevanja umetniškega izražanja kot drugega vidika svobode izražanja, vendar pa tega upravljavec v konkretnem primeru ne zatrjuje. Po mnenju tožene stranke bi moral upravljavec, ki meni, da z objavami uresničuje svojo svobodo umetniškega ustvarjanja, navesti konkretne razloge, ki utemeljujejo objave kot avtorsko (umetniško) delo, ki prevladajo nad pravico posameznika do varstva njegovih osebnih podatkov - v konkretnem primeru pa očitno ne gre za to, saj se upravljavec sklicuje izključno na svobodo izražanja v vlogi medija. V okviru načela odgovornosti (člen 5(2) in 24 SUVP) je za izkazovanje skladnosti odgovoren upravljavec, posledično pa nosi upravljavec tudi dokazno breme v konkretnem postopku.

17Tako je tožena stranka zaključila, da v konkretnem primeru svoboda izražanja in obveščanja v skladu s členom 17(3)(a) SUVP ne prevlada nad pravico posameznice do uveljavljanja pravice do izbrisa njenih osebnih podatkov.

18Nadalje je tožena stranka presodila utemeljenost zahteve na podlagi člena 17(1)(c) SUVP. Iz vsebine zahteve za izbris, ki jo je posameznica naslovila na upravljavca, izhaja, da posameznica ugovarja obdelavi, hkrati pa meni, da ne obstajajo nujni legitimni razlogi za obdelavo, zaradi katerih bi bil upravljavec upravičen zavrniti njen ugovor. Po vsebini se torej posameznica sklicuje na razlog za izbris po točki (c) člena 17(1) SUVP. Ta pogoj pomeni uveljavljanje pravice do izbrisa pod pogoji pravice do ugovora po členu 21 SUVP. Glede na navedeno je treba za rešitev pravice do izbrisa v konkretnem primeru upoštevati določbe glede pravice do ugovora.

19Pravico do ugovora lahko v skladu s členom 21(1) SUVP posameznik uveljavlja, če obdelava poteka na podlagi določb 6(1 )(e) ali (f) SUVP. Upravljavec v svojem odgovoru navaja, da je obdelava v konkretnem primeru potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok. Navedeno pa je tudi dikcija člena 6(1 )(f) SUVP, ki ureja pravno podlago "zakonitih interesov". Na tej pravni podlagi sme upravljavec zakonito obdelovati osebne podatke le, če v konkretnem primeru utemelji, da zakoniti interes, ki ga z obdelavo uresničuje, pretehta nad pravicami in svoboščinami posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. Pri tem pa je upravljavec odgovoren, da izkaže zakonitost obdelave (običajno z izvedenim tristopenjskim testom zakonitih interesov, s katerim se utemelji (i) dopustnost namena (ii) primernost in nujnost obdelave za dosego namena, zlasti v smislu izbire "najblažjega sredstva" glede na alternative in (iii) test tehtanja, ki pokaže, da dopusten namen prevlada nad pravicami in svoboščinami posameznikov v konkretnem primeru (sorazmernost v ožjem smislu). Za utemeljitev zadnjega kriterija je ključnega pomena tudi utemeljitev pričakovanja obdelave s strani posameznika, kar se zlasti izkazuje preko ustreznega informiranja posameznikov v skladu z zahtevami SUVP (členi 12-14). Utrditev navedenih kriterijev je osnovni pogoj za zakonitost obdelave na podlagi člena 6(1 )(f) SUVP.

20Če posameznik v skladu s členom 21(1) ugovarja obdelavi, ki se izvaja na podlagi zakonitih interesov, lahko upravljavec zavrne ugovor, če utemelji, da obstajajo v konkretnem primeru nujni legitimni razlogi ('compelling legitimate grounds'), da z obdelavo ne preneha. Za zavrnitev ugovora se torej zahteva višji standard od potrebno v zakonitem interesu, kar je sicer osnovni pogoj za zakonito obdelavo na podlagi člena 6(1 )(f) SUVP. Nujni legitimni razlogi morajo biti prepričljivi in utemeljeni. Lahko na primer izkazujejo nek močan interes, kot je lahko na primer ustavno zagotovljena pravica (npr. svoboda izražanja) ali javni interes (npr. javno varnost, javno zdravje, itd.), lahko pa tudi nek vitalni razlog za delovanje upravljavca, ki v konkretnem primeru prevlada nad posameznikovimi interesi, pravicami ali svoboščinami. Izkazovanje skladnosti obdelave osebnih podatkov je po členu 5(2) in 24 SUVP odgovornost upravljavca osebnih podatkov. To pomeni, da dokazno breme za izkazovanje skladnosti nosi upravljavec osebnih podatkov.

21Upravljavec v svojem odgovoru posameznici navaja, da osebne podatke obdeluje na podlagi zakonitih interesov in zaključi, da sporne objave ne vsebujejo osebnih podatkov otrok. Kot pravilno navaja posameznica, se obdelava na podlagi zakonitih interesov ne šteje za nujno (oziroma da obstajajo nujni legitimni razlogi) vselej, ko ne gre za osebne podatke otrok. Tožena stranka je ugotovila, da je dolžan upravljavec navesti konkretne razloge, ki bi utemeljevali, da so sporne objave vitalnega pomena za njegovo dejavnost ali uresničevanje katere od njegovih pravic. Upravljavec pa se zgolj pavšalno sklicuje na pravico do svobode izražanja in zgolj omenja še pravice avtorjev, fotografov in drugih oseb, ki naj bi jih izbris zadeval. Na poziv tožene stranke, da se upravljavec opredeli do vprašanja morebitnih nujnih legitimnih razlogov za obdelavo, se ta ni odzval. Tako je tožena stranka zaključila, da upravljavec ni izkazal nujnih legitimnih razlogov za zavrnitev zahteve posameznice v konkretnem primeru. Po njeni presoji v konkretnem primeru očitno niso podani nujni legitimni razlogi za obdelavo zaradi uresničevanja svobode izražanja upravljavca ali pravice javnosti do obveščenosti, kar naj bi upravljavec uresničeval kot medij.

22Glede morebitnih interesov fotografov, avtorjev in lastnikov avtorskih pravic (ki jih upravljavec zgolj omenja) pa je tožena stranka poudarila, da način ponujanja fotografij na spletni strani ... (kot prodajnega kanala) - zlasti iskanje po imenu in priimku, ki ustvari profil osebe skozi čas - kaže na znaten poseg v zasebnost posameznice. Drugič, iz utemeljitev in navedb upravljavca ter posameznice ne izhaja, da bi posameznica z avtorji ali imetniki avtorskih pravic sklenila pogodbo, ki bi predvidevala trajno komercialno uporabo njene podobe na spletni strani ... Posameznica navaja, da v takšno obdelavo tudi nikoli ni privolila, čemur posredno pritrjuje tudi upravljavec, ki izrecno trdi, da obdelava osebnih podatkov ne poteka na podlagi privolitve (temveč na podlagi zakonitih interesov). Glede na navedeno torej ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi lahko avtorji in/ali imetniki avtorskih pravic imeli pravno utemeljeno upravičenje, da se ohrani prodaja prav zadevnih fotografij prav prek spletnega mesta ... (kot prodajni kanal). Izbris v konkretnem primeru namreč ne zahteva, da morajo avtorji in imetniki avtorskih pravic izbrisati fotografijo na primer v svojem arhivu. Obseg zahteve se nanaša na izbris osebnih podatkov posameznice iz spletne strani ..., kar vključuje izbris njene podobe na fotografijah, ki so prikazane na spletni strani ... in metapodatkov, ki vsebujejo njeno ime in priimek, ki se pojavijo pod fotografijo in kolikor obstaja možnost iskanja po njenih osebnih podatkih po spletni strani, tudi metapodatkov, ki jih zazna iskalnik v povezavi z navedenimi fotografijami. Izbrisa samih fotografij pri drugih upravljavcih v tem postopku ne presoja. Velja pa ob tem opozoriti, da je treba v primeru prodaje ali uporabe istih fotografij v drugačnih okoliščinah (npr. neposredna prodaja v galeriji ali na spletu brez identifikacijskih podatkov z imenom in priimkom posameznice ipd.) upoštevati pravila varstva osebnih podatkov - kar je lahko vsakokrat predmet presoje organa v ustreznem upravnem ali inšpekcijskem postopku.

23Tožena stranka je opozorila tudi na pomen ustreznega informiranja posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v skladu z zahtevami pravil varstva osebnih podatkov (členi 12 -14 SUVP). Ustrezno informiranje utemeljuje pričakovanje obdelave s strani posameznika, upravičeno pričakovanje obdelave pa je temeljni element za izkazovanje skladnosti obdelave na podlagi zakonitih interesov po členu 6(1)(f) SUVP. Za utemeljitev morebitnih nujnih legitimnih razlogov, kot razloga za zavrnitev zahteve, je po mnenju tožene stranke nujno opravičiti tudi zakonitost obdelave na osnovni podlagi zakonitih interesov. Za zakonitost obdelave na osnovni podlagi po členu 6(1)(f) SUVP pa je ključni element med drugim tudi, da obdelavo posamezniki pričakujejo, torej da so seznanjeni z bistvenimi okoliščinami te obdelave. V konkretnem primeru pa upravljavec obdeluje osebne podatke posameznice že vrsto let, ni pa izkazal, da bi jo kadarkoli poskusil kontaktirati v zvezi z objavami niti ne zatrjuje, da je v času fotografiranja posameznike informiral z informacijami skladno z 19. členom ZVOP-1, ki je veljal v času fotografiranja in/ali objave. Pomembno je tudi ugotoviti, da na aktualni spletni strani ni najti zahtevanih informacij po členih 13 ali 14 SUVP v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, na katere se nanaša zahteva za izbris. Na spletni strani ... v rubriki Varstvo osebnih podatkov je razvidno zgolj, da upravljavec "varuje zasebnost vsakega obiskovalca spletne strani", glede obdelave osebnih podatkov oseb, ki so na fotografijah in so predmet tega postopka, pa upravljavec na spletni strani ne podaja nobenih informacij. Upravljavec pa tudi ni izkazal, kako izvaja informiranje posameznikov na drug način.

24Tako je tožena stranka ugotovila, da v konkretnem primeru niso podani nujni legitimni razlogi za nadaljnjo objavo, ki bi utemeljevali zavrnitev ugovora posameznice, kar je hkrati tudi pogoj za dosego izbrisa osebnih podatkov skladno s členom 17(1)(c) SUVP. Ker je upravljavec pri odločanju napačno uporabil pravni predpis, je tožena stranka z izpodbijano odločbo skladno z 252. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sama rešila zadevo.

25Glede navedb prizadete stranke, da je zaznala, da nekatere sporne fotografije "najde" tudi Google iskalnik, je tožena stranka pojasnila, da se ponudniki spletnih iskalnikov (Google, Bing, Yahoo in podobni), štejejo za upravljavce osebnih podatkov posameznikov, ko iskalni niz vsebuje ime in priimek posameznika (tako SEU v zadevi Google proti Španiji, št. C-131/12). Obveznost po členu 17(2) SUVP nalaga upravljavcem, ki morajo izbrisati osebne podatke posameznikov, da sprejmejo razumne ukrepe, da preprečijo tovrstne zadetke. Ob običajnih tehničnih pogojih se to praviloma zagotovi samodejno po določenem času (običajno 14 dni) po izbrisu vseh metapodatkov, ki vežejo posameznico z določeno fotografijo. Upravljavec pa je dolžan pri sebi v konkretnih okoliščinah preveriti in zagotoviti skladnost tudi s členom 17(2) SUVP.

26Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

27Tožnik navaja, da je iz opravičljivih razlogov zamudil rok za pisno izjasnitev o dejstvih in okoliščinah v zadevi, zato je na toženo stranko naslovil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 26. 7. 2021, v katerem se je izjasnil o dejstvih in okoliščinah in pojasnil, zakaj je zahtevo prizadete stranke zavrnil.

28Najprej kot sporno izpostavlja nepravilno uporabo ZMed) in zakona, ki ureja upravni postopek. Nadalje kot bistveno izpostavlja, da varstvo osebnostnih pravic upodobljenih oseb ni absolutno. Poseg v lastno podobo lahko opravičuje nek višji zasebni ali javni interes in je v teh primerih treba odločiti na podlagi tehtanja pomena nasprotujočih si interesov, ki so v konkretnih primerih različni. Tako je tožnik tudi ravnal - upošteval je konkretne okoliščine in zahteve posameznika ni zavrnil zaradi splošnih oziroma pavšalnih razlogov, temveč iz konkretnih razlogov, povezanih s celovitimi okoliščinami predmetne zadeve.

29Izpostavi, da je obseg varovanja osebnostnih pravic znatno manjši, ko gre za osebe javnega življenja (t.i. absolutne osebe javnega življenja in relativne osebe javnega življenja), pri tem je treba paziti, da se ne zasleduje zgolj senzacionalističnega in neokusnega navajanja nekoristnih informacij v obliki fotografij ter da se ne poseže v intimno in privatno sfero.

30Tožnik kot pomembne navaja okoliščine, v katerih je fotografiral prizadeto stranko: na javnih prireditvah, na javnem mestu, v času, ko je opravljala določeno funkcijo (bodisi kot miss, bodisi kot playboyevo dekle, ipd.), za katero je v nekaterih primerih prejela tudi plačilo organizatorja (kadar ni šlo za tekmovanje, ki je bilo v interesu posameznice), na podlagi pogodbe, ki jo je imel tožnik kot upravljavec z organizatorjem dogodka, ki je storitev tožniku tudi plačal z namenom svoje promocije.

31Navaja, da je prizadeta stranka imela v tistem času status relativno javne osebe kot nekdanja zmagovalka na tekmovanju za miss ..., prav tako je bila nekdanja playboyeva zajčica. Kot relativno javna oseba je dolžna trpeti večji poseg v zasebnost kot zasebniki. Posameznik po izteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, ne izgubi lastnosti javne osebe in bo v zvezi s tem dogodkom vedno ohranil tak status (prim. sodba VSRS II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020).

32Vse fotografije, ki jih je tožnik posnel, so nastale na javnih dogodkih in prireditvah (premiera filma, Dogodek ... Schwarzkopf Professional, zabava ob obletnici komunikacijske skupine ..., zabava s Playboyevimi zajčicami, Adam in Eva izbor za najbolj simpatično Slovenko ali Slovenca ..., dogodek Pesem poletja ..., dogodek ... obletnica Kongo, hotel & casino,...), zato je v predmetni zadevi treba upoštevati 39. člen Ustave RS.

33Ko gre za javni dogodek, ki ga kot takega opredeli organizator, posebnih osebnih privolitev udeležencev za snemanje načeloma ni treba pridobiti. Posameznik, ki se tovrstnih dogodkov udeleži, namreč mora vedeti in se zavedati, da na takšnih dogodkih obstaja večja verjetnost, da bo fotografiran ali posnet. Ker zaradi posebnih okoliščin - javni dogodki, prireditve, ni mogoče zbrati privolitev posameznikov, saj je njihovo število nedoločeno, je predlagatelj ravnal po členu 6(l)(f) SUVP, torej je podlaga za obdelavo osebnih podatkov zakonit interes upravljavca (prim. mnenje IP RS št.: 0712-1/2019/2800 z dne 5. 12. 2019).

34Tožnik izpostavlja dejanske okoliščine: vse fotografije so bile posnete na javnih mestih, saj so takrat na teh mestih potekali javni dogodki, fotografije niso nastale le s fotografiranjem na javnem mestu, kjer relativno javna oseba morda ne bi pričakovala, da bo ujeta v kader, temveč so nastale v sklopu javnih dogodkov, katerih namen je bil prav vizualni prikaz relativno javnih oseb, ki so v sklopu teh dogodkov sodelovale, fotografirana posameznica je bila aktivno vključena v javne dogodke ali kot tekmovalka ali kot predstavnica naročnika (organizatorja javnega dogodka) in je za to prejela plačilo, posameznica se je zavedala, da se izvaja fotografiranje in je pri tem zavedno in prostovoljno sodelovala, za kar je v nekaterih primerih prejela tudi plačilo ali pa je bil to sestavni del izvedbe tekmovanja, organizator dogodka je imel in še vedno ima interes, da se s fotografijami in zapisi o dogodku promovira, saj je bil to primarni namen organizacije dogodka, ki je organizatorju predstavljal strošek.

35Navaja, da so na fotografijah tudi drugi posamezniki, ki niso podali zahteve za izbris, zato bi v primeru izbrisa fotografij to imelo neposreden vpliv na posameznike, ki so prav tako na fotografiji in imajo interes, da so fotografije še naprej objavljene.

36Tožnik je imel interes opraviti delo, ki predstavlja njegovo osnovno dejavnost in ki ga je naročil organizator javnega dogodka, fotografi so od upravljavca prejeli plačilo za svoje delo, ki predstavlja njihovo osnovno dejavnost, s katero se preživljajo, gre za umetniške fotografije in ne za "paparazzi" fotografijo, ki bi prikazovala posameznico v neprimernih trenutkih in bi poudarjala škandaloznost ali poskušala izzvati interes za fotografijo s prikazom posameznice v situacijah, ki bi bile za posameznico škodljive, zato so bili kadri skrbno izbrani s strani profesionalnega fotografa in kasneje fotografije ročno pregledane in izločene v sklopu redakcijskega postopka, fotografije so bile objavljene v sklopu medijskih objav (ne le samo kot fotografije) in izbris fotografij bi pomenil poseg v pretekle javne objave teh medijskih objav, fotografije imajo trajno vrednost v smislu dolgoročne promocije organizatorjev javnih dogodkov, za javnost pa v smislu vpogleda v pretekle dogodke, primerjavo kako so bili izvedeni v preteklosti v primerjavi z novejšimi dogodki, kot tudi zaradi informiranja o vsebini in obliki organizacije in izvedbe dogodkov npr. zaradi odločanja o morebitni udeležbi na takšnih dogodkih ali celo za namen odločanja o sodelovanju na takšnih dogodkih ter kot preteklo, neodvisno dokumentiranje dogodkov, ki so lahko v pomoč organizatorjem pri pridobivanju partnerjev, sponzorjev in drugih sodelavcev v sklopu prihodnjih organizacij prav teh ali podobnih dogodkov.

37Posameznica je le pavšalno navedla, da bi te fotografije zanjo lahko bile škodljive. V nasprotju z njene strani prikazanim dejanskim stanjem gre v predmetni zadevi za zelo prepleteno razmerje in izvrševanje pravic ne le posameznice, temveč tudi tretjih vpletenih oseb in javnosti.

38Tožnik še ni imel možnosti podati dodatnih informacij v predmetni zadevi, zato je tožena stranka odločala na podlagi nepopolno predstavljenega stanja, ki ga je zelo pavšalno podala posameznica.

39Tožnik kot bistveno izpostavlja tudi dejstvo, da je prizadeti stranki zahtevo za izbris zavrnil na podlagi tretjega odstavka 17. člena SUVP, saj je obdelava potrebna zaradi uresničevanja pravice do svobode izražanja in obveščanja. SUVP sicer omogoča uveljavljanje pravice do izbrisa, vendar ta ni absolutna. Ob prejemu vsake zahteve za izbris osebnih podatkov mora upravljavec najprej temeljito preveriti, ali mora dejansko ugoditi zahtevi posameznika ali pa obstajajo drugi razlogi za nadaljnjo hrambo osebnih podatkov, na podlagi katerih se zahtevi za izbris ne more ugoditi (prim. mnenje št.: 0712-1/2019/2315 z dne 14. 10. 2019).

40Tožnik je vpisan v razvid medijev, kar pomeni, da skladno z ZMed opravlja dejavnost razširjanja programskih vsebin. V zvezi z dejavnostjo medijev povzema 6. člen ZMed in prvi odstavek 39. člena Ustave RS, ki kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega/medijskega izražanja ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena.

41Glede na varstvo, ki ga uživa pravica do svobode izražanja, je treba vsakršne omejitve izvrševanja te človekove pravice skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti. V zadevah, pri katerih gre za omejevanje svobode izražanja glede novinarskega poročanja, je treba posebno skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za omejitev (prim. odločba Up-349/14 z dne 16. 5. 2019). Sklicuje se tudi na 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki poudarja poseben pomen svobode tiska v demokratični družbi. Svoboda izražanja je eden od bistvenih temeljev demokratične družbe in eden od temeljnih pogojev za njen napredek in za samouresničitev vsakega posameznika. Čeprav tisk ne sme prestopiti določenih meja, predvsem v zvezi z varstvom ugleda in pravic drugih, je dolžnost novinarjev, da v skladu s svojimi obveznostmi in odgovornostmi širijo informacije in ideje o zadevah v javnem interesu. Ne le, da ima tisk nalogo posredovanja takih informacij in mnenj, javnost ima tudi pravico, da je z njimi seznanjena. V nasprotnem primeru tisk ne bi mogel odigrati svoje ključne vloge "javnega psa čuvaja". Novinarska svoboda zajema tudi možnost uporabe določene stopnje pretiravanja ali celo provokacije. Podobno je ESČP predhodno odločilo v zadevi Węgrzynowski in Smolczewski proti Poljski dne 16. oktobra 2013. Poudarilo je velik pomen, ki ga imajo spletni arhivi pri ohranjanju in dostopu do novic in informacij. Spletni arhivi so pomemben vir za izobraževanje, zgodovinske raziskave, zlasti če so takoj javno dostopni in praviloma brezplačni. Primarna funkcija tiska/medija v demokratični družbi je, da deluje kot ”pes čuvaj”, pomembno vlogo pa ima tudi pri vzdrževanju spletnih arhivov in omogočanju dostopa javnosti do novic, ki so bile v preteklosti že objavljene. ESČP je pritrdilo poljskim sodiščem, da sodišča ne smejo spreminjati zgodovine tako, da odredijo popoln izbris člankov, četudi pomenijo protipraven napad na čast in dobro ime posameznikov. Ker so v predmetnem primeru fotografije bistveni sestavni del medijskih objav in predstavljajo najpomembnejši del sporočilne vsebine člankov, bi imel izbris teh fotografij v praksi enak učinek kot popoln izbris z njimi povezanih medijskih objav.

42Razlogi za omejitev svobode izražanja so navedeni v drugem odstavku 10. člena EKČP, ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave RS zavezujoč. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je stopnja kritike, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo.

43Sklicuje se tudi na stališča, ki jih je v svoji sodni praksi pri odločanju o vprašanjih za predhodno odločanje v zvezi z razlago zlasti 9. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (v nadaljevanju Direktiva 95/46/ES) v povezavi s svobodo izražanja sprejelo SEU - sodba v zadevi Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinaporssi OY in Satamedia OY, C-73/07, z dne 16. 12. 2008, ter sodba v zadevi Sergejs Buivids, C-345/17, z dne 14. 2. 2019.

44Glede na navedeno je evidentno, da se pravica do izbrisa (pozabe) ne uporablja, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja tretji odstavek 17. člena SUVP. Ob upoštevanju dejstva, da gre pri objavljenih fotografijah za fotografije, ki so posnete na javnih dogodkih in zabavah, daje posameznica relativno javna oseba, za katero velja manjša stopnja zasebnosti, da je na fotografiji polnoletna oseba, da objavljene fotografije niso neprimerne vsebine in da niso posnete na skrivaj (pritožnica namreč na vseh fotografijah pozira), so po prepričanju predlagatelja dokazani legitimni razlogi za obdelavo, ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Posameznica v svoji zahtevi tudi ni pojasnila zakaj oziroma kako bi te fotografije vplivale na njen ugled. Tožnik je prepričan, da je to v predmetni zadevi eno od bistvenih vprašanj.

45Prizadeta stranka obrazložitve ni podala, zato lahko tožnik le ugiba o možnih motivih. Glede na to, da so po tožnikovem prepričanju fotografije, kot že izpostavljeno, umetniške narave in ne gre za "paparazzi" fotografije, da na njih posameznica ni prikazana v neprimernih položajih ali v kadru, ki bi posameznico namerno prikazoval v položaju, ki bi poslabšal njen izgled ali ugled, je tožnik prepričan, da razlog za izbris ni sama vsebina fotografij. Razen tega tožnik izpostavlja, da v kolikor bi to bil razlog, bi bilo treba utemeljiti izbris za vsako fotografijo posebej, torej kako je vsebinsko škodljiva za posameznico in ni mogoče kar pavšalno zahtevati izbrisa množice fotografij, ker "so lahko za posameznico škodljive", saj bi to pomenilo, da postane pravica do izbrisa absolutna. Vendar je prizadeta stranka zahtevala pavšalen izbris vseh svojih fotografij in pri tem ni navedla nobenega jasnega dejavnika, ki zahtevo utemeljuje in je skupen vsem fotografijam.

46Tožnik navaja, da ob tehtanju sorazmernosti zato trčijo ne le ena ustavna pravica posameznice in ena ustavna pravica tožnika, temveč trčijo ena ustavna pravica posameznice in večje število tožnikovih ustavnih pravic in večje število ustavnih pravic tretjih oseb ter ustavna pravica javnosti do obveščanja.

47Tožnik nadalje kot relevantno dejstvo navaja, da obravnavane fotografije sestavljajo t.i. medijski arhiv. To pomeni, da tožena stranka očitno od medija zahteva, da predrugači neka dejstva iz zgodovine, ki so bila medijsko zabeležena in so predstavljala informacijo javnosti o dogodku. V tem primeru gre za nedovoljeno cenzuro in ne več varovanje pravic posameznika, saj se z izvršitvijo izpodbijane odločbe spreminja medijski arhiv in s tem novice o posameznem dogodku. Del pravice do obveščenosti je tudi pravica javnosti, da je obveščena o dogodkih in da ima zgodovinski vpogled v posamezni dogodek. S stališča delovanja medijev je objava težko bolj objektivna kot "surovi" zapis o dogodku, kraju dogodka, času dogodka in udeležencih, opremljen s fotografijo, saj medij s tem podaja popolnoma objektiven, dejanski zapis o preteklem dogodku, ki je popolnoma neobremenjen s subjektivnimi komentarji in mnenji medija. Bolj "čista" oblika resnice v smislu post-festum poročanja sploh ne obstaja, saj takšna oblika poročanja obsega zgolj in samo objektivna dejstva in tožnik odločno nasprotuje temu, da tožena stranka prav zaradi konciznega in popolnoma objektivnega kratkega medijskega poročanja prekvalificira medijsko objavo izključno v zbirko osebnih podatkov in ji s tem odvzame status medijske objave. Pri tem se sklicuje tudi na odločitev ESČP v zadevi M. L. in W. W. proti Nemčiji z dne 28. junija 2018.

48Glede možnosti nakupa fotografij tožnik izpostavlja dejstvo, da fotografije ni možno nenadzorovano kupiti, saj je prijava in nakup omogočena samo tožnikovim pogodbenim partnerjem, pri čemer se vsaka zahteva za nakup vedno temeljito pregleda, saj s skrbnim spremljanjem uporabe fotografij tožnik varuje tudi svoje avtorske pravice. Vsekakor pa pravica do izbrisa ne more biti pogojena le z obstojem funkcije za nakup. Ta funkcija sama po sebi ne more in ne sme imeti vpliva na to, ali ima posameznik pravico do izbrisa medijske objave ali ne. To bi dejansko pomenilo, da bi bila medijska objava dopustna, dokler je brezplačna, ne bi pa bila več dopustna, če postane plačljiva. Pri tem navaja, da tudi nekateri drugi mediji omogočajo plačljiv dostop do medijskih vsebin (primer medijske objave izdajatelja E., d.o.o. iz leta 2007).

49Tožnik je podrobno pojasnil in razložil več namenov svojih objav, prizadeta stranka pa ni niti zatrjevala, da so fotografije takšne narave, da le "potešijo radovednost", naslovni organ pa ni podal podrobne in utemeljene razlage, zakaj je mogoče šteti predmetne vsebine le kot vsebine za "potešitev radovednosti". Tožnik ne more dokazovati negativnih dejstev in je breme posameznice in tudi tožene stranke, da pojasni in utemelji okoliščine, ki predmetne vsebine uvrstijo v kategorijo "potešitve radovednosti".

50Tožnik meni, da sama posameznica ugotavlja, da bi njeno preteklo ravnanje in udejstvovanje utegnilo sprožiti javne polemike o primernosti njenega preteklega vedenja, kar pravzaprav dokazuje, da je razprava za javnost pomembna in da je treba te medijske objave ohraniti, da bo mogoče na njihovi podlagi utemeljeno razpravljati o zgodovinskih dejstvih.

51Tožnik nasprotuje, da poskuša tožena stranka ustvariti razliko med "medijsko objavo" in fotografijo, predvsem glede na njeno prodajo. Poskus opredelitve, da fotografije kot samostojna enota objave ne predstavljajo medijske objave, je v nasprotju z zakonom, saj ZMed v prvem odstavku 2. člena jasno določa, da so mediji tudi uredniško oblikovane programske vsebine s prenosom slike na način, ki je dostopen javnosti. Ne glede na zakon je tudi sporočilna izraznost fotografije lahko zadostna, da javnosti da vsaj enako sporočilno vrednost kot spremno besedilo in opozarja na rek "slika pove več kot tisoč besed".

52Glede ugotovitve tožene stranke, povezanih z iskanjem oseb na tožnikovem portalu, da "rezultat vrne foto poročilo o osebi", tožnik navaja, da takšna funkcionalnost, ki bi izdelala neke vrste podrobno foto poročilo za posamezno osebo, na portalu ne obstaja. Portal omogoča le splošno iskanje po vsebinah in metapodatkih portala. Z vidika dostopa javnosti do podatkov ni prav nobene razlike, če tožnik izvede tehnično iskanje izključno po besedilu, ki spremlja objavo fotografij in ta opis vsebuje tudi imena in priimke posameznikov na fotografiji, pri prikazu posamezne fotografije pa razen opisnega besedila tehnično prikaže tudi pripadajoče metapodatke.

53Tožnik meni, da ni nobenega razloga, da je tožena stranka predmetne fotografije po zelo kratki razlagi, da "gre za družbeno nepomembne vsebine" preprosto deklasificirala in jih ni obravnavala kot medijske objave ter je sprejela svojo odločitev izključno na podlagi tega, da je fotografije obravnavala kot zbirko osebnih podatkov. Meni, da tožena stranka niti ni pooblaščena zato, da lahko odloča o tem, katere vsebine so družbeno pomembne in katere ne, ob odločanju pa se ni oprla na nobeno sodno prakso ali drugo podlago, s katero bi lahko podkrepila svojo odločitev. Glede na neutemeljenost deklasifikacije vsebine odločitve tožene stranke sploh ni mogoče preizkusiti.

54Tožena stranka se v svoji obrazložitvi opira na pojem "pozabe" pretekle zgodovine posameznika in jo obravnava kot absolutno pravico, čeprav v isti odločitvi sama ugotavlja, da pravica do pozabe ni absolutna in si je zato sama s seboj v nasprotju. Če ta pravica ni absolutna, potem bi morala tožena stranka razložiti, v čem so posamezne predmetne objave tako škodljive za posameznika, da jih je treba izbrisati, pa tožena stranka tega ni storila.

55Ker ne gre za pretekle objave o kaznivem dejanju posameznice ali dekriminalizirani dejavnosti tožnik ugotavlja, da bi lahko bil edini razlog le zaničevanje poklicev oziroma tekmovanj, ki se jih je posameznica v preteklosti udeleževala, to pa odpira popolnoma nova družbena vprašanja in je tožnik prepričan, da te oblike ksenofobnosti tožena stranka ne bi smela podpirati. Sicer tožnik pričakuje, da bo tožena stranka jasno podala seznam tistih preteklih dejavnosti posameznikov, ki so "sramotne" oziroma se jih posameznik lahko sramuje ob povezavi s kasnejšimi, "več vrednimi poklici", kot je npr. odvetništvo in da bo torej tožena stranka tista, ki bo taksativno naštela med seboj nezdružljive pretekle poklice in "večvredne poklice", da bo lahko tožnik v prihodnosti pravilno obravnaval zahteve posameznikov za izbris. Ker pa takšna merila zaenkrat ne obstajajo, tožnik ugotavlja, da gre dejansko za uveljavljanje absolutne pravice do izbrisa, ki sledi dedukciji, da je mogoče vsako medijsko objavo, ki vsebuje podatke večjega števila določenih ali določljivih posameznikov, preprosto deklasificirati v zbirko osebnih podatkov in nato zahtevati izbris, čeprav tožena stranka formalno trdi drugače.

56Prav tako je ključno, da tožena stranka merila poda tudi iz razloga, ker bo interes javnosti za posamezne objave v prihodnosti lahko narasel (npr. zaradi politične aktivacije posameznika). V tem primeru bi lahko tožnik, če bo moral najprej omejiti dostop do predmetnih vsebin, glede na to, da tožena stranka sama izpostavlja, da fotografij ni treba fizično izbrisati, ponovno aktivirala dostop do teh medijskih objav, saj bodo postale pomembne za javno razpravo oziroma bodo postale "družbeno pomembne vsebine", kot to označuje tožena stranka. Kdaj točno nastopijo ti pogoji, ki omogočajo najprej "upokojitev" medijske objave in kasneje njeno reaktivacijo iz odločitve tožene stranke ni razvidno.

57Tožnik se tudi sprašuje, če je po mnenju tožene stranke vprašanje ugleda odvetnika pomembno (če to ne bi bilo pomembno potem interes posameznika za izbris objav gotovo ne bi bil večji od interesa medija za objavo in javnosti do informiranja), zakaj potem ni pomembna razprava o preteklih dejavnostih odvetnika, ki na njegov ugled vplivajo in zakaj potem te objave niso "družbeno pomembne". Odločitev je tudi v tem pogledu sama s seboj v nasprotju.

58Tožnik zaključi, da je pavšalno in neobrazloženo zahtevo posameznice za izbris medijskih objav skladno s predpisi in uveljavljeno sodno prakso individualno obravnaval in jo utemeljeno zavrnil, saj pravica do izbrisa ni absolutna pravica, še posebej ne v povezavi z medijskimi objavami. Predmetne medijske objave niso le "zbirka osebnih podatkov", temveč zanesljivo glede na zakonsko opredelitev predstavljajo medijske objave in jih je treba kot takšne tudi obravnavati.

59Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in postopek zoper tožnika ustavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

60Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Navedla je, da je tožnik kot upravljavec osebnih podatkov zavrnil zahtevo za izbris osebnih podatkov na podlagi člena 17 SUVP. Narava delovanja upravljavca v tem postopku je torej odločanje o zahtevah posameznikov na področju varstva osebnih podatkov. Stališče tožene stranke je, da ker gre za odločanje o zadevah na področju, ki ga izrecno ureja zakonodaja (SUVP izrecno predpisuje obseg pravic posameznikov in pogoje, pod katerimi je mogoče te pravice uveljavljati), upravljavec pri svojem odločanju smiselno uporablja ZUP (4. člen ZUP). Upravljavec smiselno torej nastopa v vlogi organa, saj odloča o pravicah posameznikov. Odločitev upravljavca, ki je izdal zavrnilni odgovor, je smiselno razumeti kot upravno odločbo. Zoper upravno odločbo se lahko posameznik pritoži, o pritožbi pa odloča pritožbeni organ, v konkretnem primeru tožena stranka. V pritožbenem postopku tožena stranka odloča neposredno na podlagi ZUP, saj je k temu zavezana kot državni organ (1. člen ZUP). V tem pritožbenem postopku tožena stranka odloča o zakonitosti izdanega odgovora, kot če bi odločala o zakonitosti upravne odločbe. Upravljavec v pritožbenem postopku nima vloge stranke, temveč vlogo organa. Iz navadnega sledi, da upravljavcu, kot organu v pritožbenem postopku ne gredo pravice, ki gredo stranki v skladu z ZUP. Organi se namreč ne morejo sklicevati na pravico do izjasnitve glede vseh dejstev in okoliščin za zavarovanje svojih pravic in pravnih koristi (9. in 138. člen ZUP). Prav tako organom ni na voljo institut vrnitve v prejšnje stanje (103 - 108. člen ZUP). Tožnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ne more uspeti, saj je kot tak nedovoljen.

61Tožena stranka je pristojna odločati v zadevah pravice do izbrisa osebnih podatkov v okviru člena 17 SUVP, kot delu pravice do varstva osebnih podatkov, ki je varovana po 38. členu Ustave RS. Presoje v konkretnem primeru ni dopustno širiti izven tega okvira, na širšo pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic, ki jo Ustava RS pokriva v 35. členu. Tožena stranka tako nasprotuje tožnikovim navedbam, da so za odločitev v konkretnem primeru bistveni in relevantni razlogi, kako je bil ugled posameznice s spornimi objavami okrnjen oziroma, kakšni so razlogi na strani posameznice, da zahteva izbris - navedeni razlogi namreč segajo na področje širše pravice do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in presegajo pristojnosti za odločanje tožene stranke v konkretnem primeru. Tovrstni razlogi bi bili lahko relevantni, če bi šlo na primer za ugotavljanje posega v pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika pred pristojnim sodiščem. V zvezi s tem torej niso relevantna ugibanja tožnika glede razlogov za vložitev zahteve za izbris, ki sicer nimajo nikakršne trditvene podlage v vlogah stranke ali navedbah tožene stranke. Gre za navedbe tožnika, da če je zahteva vložena, ker naj bi škodila ugledu posameznice kot odvetnice, da takšna trditev ni konkretizirana; da se posameznica sramuje svojih starih fotografij in ravnanj v preteklosti; da naj bi jo objave ovirale v njenem poklicnem življenju; da tožena stranka med seboj rangira poklice med "večvredne" ali "manjvredne" in na podlagi tega sprejema odločitev glede dopustnosti izbrisa; da je odločba tožene stranke sama s sabo v nasprotju, ker naj bi tožena stranka v svojem postopku kot relevantno dejstvo upoštevala tudi ugled odvetnice, zato naj bi bile objave, ki kažejo na preteklo delovanje odvetnice v družbi, tudi v interesu javnosti (glede tega tožena stranka pripominja, da v svoji odločbi sploh ni ugotavljala, kako objave vplivajo na ugled posameznice ne zasebno in ne poklicno) ipd. Tožena stranka poudarja, da na tovrstna ugibanja in domnevne razloge za vložitev zahteve posameznice ni oprla svoje odločitve, ker bi to bilo v neskladju s predmetom odločanja, saj niso bistveni za predmetni postopek. Pri varstvu osebnih podatkov ni odgovornost posameznika, da utemelji, zakaj ne želi, da se še naprej prikazuje njegove podatke v javnosti. Posameznik ima pravico nasprotovati obdelavi (pravica do ugovora) ali zahtevati izbris (pravica do izbrisa), upravljavec pa je odgovoren, da izkaže zakaj obstajajo razlogi, da lahko kljub nasprotovanju posameznika, obdelavo še naprej zakonito izvaja. Ni bistveno, da posameznik utemelji, zakaj ne želi biti objavljen, bistveno je, da zakonitost objave utemelji upravljavec, ki po načelu odgovornosti nosi tudi dokazno breme. Svoje razloge za zavrnitev mora upravljavec utemeljiti v odgovoru posamezniku, v nasprotnem primeru pa lahko nosi posledice odločitve pritožbenega organa v korist stranke. Ne glede na navedeno je tožena stranka v konkretnem primeru po uradni dolžnosti v celoti ugotovila dejansko stanje in nanj zakonito oprla svojo odločitev.

62Presoja v konkretnem primeru mora biti torej omejena na pogoje, ki jih za to predpisuje SUVP. Pri tem pa je ključnega pomena zlasti tudi t.i. načelo odgovornosti, ki ga uvaja SUVP (člen 5(2) in člena 24 ter 25 SUVP). Ta namreč zahteva od upravljavca osebnih podatkov, da je sposoben izkazati skladnost svojega ravnanja v zvezi z obdelavo osebnih podatkov za konkretni primer obdelave osebnih podatkov, s tem pa se upravljavcu nalaga tudi dokazno breme za zakonito obdelavo in skladno ravnanje v postopkih.

63Za odločanje v konkretnem primeru je bilo bistveno odgovoriti na dve materialno-pravni vprašanji, ki izhajata iz ureditve pravice do izbrisa po členu 17 SUVP, in sicer: ali je podana izjema svobode izražanja in obveščanja na podlagi člena 17 (3) (a), torej ali svoboda izražanja in obveščanja v konkretnem primeru prevlada nad pravico do varstva osebnih podatkov; ter ali obstajajo nujni legitimni razlogi za obdelavo (medijsko objavo), ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki - člen 21(1) v zvezi s členom 17 (1) (c) SUVP.

64Glede prvega vprašanja je tožena stranka v izpodbijani odločbi obsežno utemeljila, zakaj meni, da v konkretnem primeru svoboda izražanja in obveščanja ne prevlada nad pravico posameznice do varstva njenih osebnih podatkov. Poudarila je, da je bil predmet odločanja celotna obdelava osebnih podatkov, ki se izvede na spletni strani ... - in sicer, rezultat iskanja z vnosom imena in priimka posameznice v iskalno polje po spletni strani in prikaz posamezne objave fotografij s pripisanimi podatki. Rezultat iskanja prikaže zbirko 88 zadetkov, ki ustvari kronološki pregled dogodkov, ki se jih je v mladosti udeležila posameznica. Omogočen pa je tudi nakup fotografij, kot dodatna funkcionalnost ponudbe spletnega medija. Po stališču SEU je za razlago pojma novinarske dejavnosti bistveno, da je edini cilj te dejavnosti razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti. V konkretnem primeru pa očitno ni edini cilj sporočanje informacij, mnenj ali idej javnosti, saj gre pri prodaji fotografij očitno za drug namen, ki ga ni mogoče šteti v okvir novinarske dejavnosti. Primerjava, ki jo ponuja tožnik s članki s plačljivimi vsebinami, za predmetni postopek ni relevantna. Pri predlagani primerjavi se namreč s plačilom pogojuje dostop do vsebine informacije (podobno kot prodaja tiskanih medijev), medtem ko gre pri prodaji in tisku fotografij za drug namen, sama informacija je namreč jasno razvidna že iz objave. Tudi prikaz zadetkov, ki prikaže kronološki pregled dogodkov, ki se jih je udeležila posameznica, se oddaljuje od namena novinarske dejavnosti, ki naj ne bi poročala o osebah, ki za javnost niso pomembne, temveč o dogodkih. Tudi glede samega poročanja o dogodkih pa doda, da so bile objave sponzorirane narave (iz tožbenih navedb na str. 4 izhaja, da je tožnik za dogodke, o katerih je poročal, z organizatorjem dogodka sklenil pogodbo in za katero je bil tudi plačan). Medijsko pokrivanje dogodkov za namen promocije organizatorja ima zagotovo manjšo težo na strani uresničevanja svobode izražanja in zato varstvo osebnih podatkov posameznikov stopa v ospredje. Morebitnih interesov organizatorjev dogodkov po lastni promociji pa tudi ni mogoče šteti v okvir ustavno varovane svobode izražanja medija.

65Glede prvega vprašanja (vprašanja kolizije svobode izražanja in obveščanja in varstva osebnih podatkov) velja poudariti, da je tožena stranka v postopku utemeljila, da so objave za javnost kvečjemu zanimive, nikakor pa ne pomembne, saj ne prispevajo k družbenemu diskurzu ali širši javni razpravi in hkrati, da posameznica v objavah ni nastopala v vlogi javne osebe (ne kot relativne in ne kot absolutne).

66Tožena stranka zavrača tožbene očitke, da o vprašanju družbene pomembnosti teme tožena stranka ni pristojna odločati in da je zaključek, da gre za teme, ki so za javnost kvečjemu zanimive, neobrazložena in ni podprta z ustrezno sodno prakso. Vprašanje, ali je tema v interesu javnosti, je bistvenega pomena za določitev ravnovesja med svobodo izražanja in obveščanja in pravico do varstva osebnih podatkov, kar je pa tudi predmet odločanja na podlagi tretjega odstavka člena 17 SUVP, to pa je tožena stranka nedvomno pristojna ugotavljati v konkretnem postopku. Glede pavšalnega zaključka in nepodprte obrazložitve pa pripomni, da je več kot očitno, da informacija o tem, na katerih zabavah in s kom je bila pred več kot desetletnem opažena "nekdanja miss ..." ali "dekle D. D.", očitno ne prispevajo k širši javni razpravi ali razpravi, ki bi bila v javnem interesu. Tožnik pa niti v tožbi niti v svoji odločitvi na prvi stopnji odločanja ni navedel kakršnihkoli razlogov, ki bi lahko utemeljili, da gre za teme, ki bi bile v javnem interesu.

67Tožnik želi relativizirati (ne)pomembnost dogodkov z navedbami, da je sodelovanje na tekmovanju za Miss ... neenakovredno obravnavano v primerjavi s sodelovanjem na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju in da je takšno razlikovanje posledica ksenofobnega gledanja. Takšno argumentiranje po prepričanju tožene stranke ne zdrži resne pravne presoje. Sporne objave sploh ne poročajo o tekmovanju za izbor miss, kjer je bila izbrana posameznica, temveč poročajo o s tekmovanjem nepovezanimi dogodki - o tem, kje se je pojavila oseba, ki je bila nekoč miss ... Dogodki, na katerih se je pojavljala posameznica, niso niti v kakršnikoli zvezi s tekmovanjem za miss, ki je tudi edini javno odmevnejši dogodek, na katerem je sodelovala posameznica in zaradi katerega bi v zvezi s tem dogodkom lahko uživala status relativno javne osebe.

68Obe ugotovitvi - da gre za objave o zadevah, ki za javnost niso pomembne, kot tudi, da posameznica v zvezi s temi objavami ni nastopala v vlogi javne osebe, kažejo na to, da obdelava osebnih podatkov v konkretnem primeru sloni na slabo utemeljeni svobodi izražanja medija. Po drugi strani pa objave znatno posegajo v posamezničino pravico do varstva osebnih podatkov, saj omogočajo kronološki pregled, kje in s kom se je gibala posameznica v svoji mladosti, podobe posameznice pa so tudi predmet prodaje. Po prepričanju tožene stranke, svoboda izražanja in obveščanja medija ne more iti tako daleč, da omogoča brskanje po preteklosti posameznikov, ki za javnost ni bistvenega pomena, ne glede na voljo posameznikov, poleg tega pa se še omogoča prodaja posameznikove podobe.

69Tožnik tožbo utemeljuje z navajanjem sodbe ESČP Wegrzynowski in Smolczewski proti Poljski (št. 33846/07), iz katere naj bi izhajalo, da naj nacionalna sodišča ne bi smela odrediti brisanja medijskih arhivov, tudi če podatki posegajo v čast in dobro ime posameznikov. V zvezi s tem tožena stranka navaja, da je prav v navedeni sodbi sodišče poudarilo, da je presoja glede posega v zasebnost v smislu 8. člena EKČP zaradi izpolnjevanja pozitivnih obveznosti države, področje, kjer države članice uživajo široko polje proste presoje ("wide margin of appreciation"). Navedeno pomeni, da je od pogojev odločanja v državi članici in konkretnih okoliščin odvisno, kako se določi ravnotežje med konkurirajočimi pravicami v konkretnem primeru. Sodišče dalje v točki 57 navaja, da strogo presoja posege v svobodo medijskega poročanja v smislu 10. člena EKČP, kadar bi lahko ukrepi ali sankcije države medijem jemale pogum za sodelovanje v razpravah, ki so v interesu javnosti (t.i. "chilling effect"). Tožena stranka pa si v okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja, kako bi lahko ukrep izbrisa sponzoriranih objav, fotografij iz več kot deset let starih družabnih dogodkov, obrobne pomembnosti, tožnika (ali drug medij) odvračal od poročanja o družbeno pomembnih zadevah ali vključevanju v razprave, ki bi bile v interesu javnosti. Stališče, da v okoliščinah konkretnega primera, svoboda izražanja medija prevlada nad pravico posameznice do varstva njenih osebnih podatkov, bi zdržal edino v primeru, ko bi priznali absolutno nadvlado svobode izražanja nad pravico do varstva osebnih podatkov, kar ni podprto z nobeno razlago iz mednarodne ali domače sodne prakse. Vselej se opravi tehtanje konkurirajočih pravic v okoliščinah konkretnega primera.

70Glede drugega vprašanja - ali obstajajo nujni legitimni razlogi za obdelavo, ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, je tožena stranka pojasnila, da se pravica do izbrisa lahko uveljavlja pod pogoji iz člena 17(1) SUVP in je izbris dopusten tudi, ko posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21 (1), za njihovo obdelavo pa ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi. Ugovor je mogoče uveljavljati tudi, ko upravljavec osebne podatke posameznika obdeluje na podlagi člena 6(1)(f) SUVP. Ta torej določa (izhodiščne) pogoje za obdelavo osebnih podatkov na podlagi zakonitih interesov. Če posameznik obdelavi, ki se izvaja na podlagi zakonitih interesov ugovarja, upravljavec "preneha obdelovati osebne podatke, razen če dokaže nujne legitimne razloge za obdelavo, ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov" (člen 21(1) SUVP). Nujni legitimni razlogi po členu 21(1) so torej višji standard, kot je potrebno zaradi zakonitih interesov, ki izhajajo iz (izhodiščne) pravne podlage na podlagi člena 6(1)(f). Če želi upravljavec nadaljevati z obdelavo kljub ugovoru, mora torej izkazati višji standard. V nasprotnem primeru je posameznik z ugovorom uspešen, kar pa je tudi razlog za izbris. V konkretnem primeru bi moral upravljavec, če bi želel nadaljevati z obdelavo po zahtevi za izbris, ki se sklicuje na ugovor, izkazati višji standard nujnosti in legitimnosti obdelave, kot pred ugovorom. Takšnih razlogov pa upravljavec v odgovoru posamezniku ni izkazal. Takšni razlogi tudi ne izhajajo iz tožbe. Iz odgovora upravljavca na zahtevo posameznice in tožbe, izhaja zgolj navedba, da se podatki obdelujejo pod pogoji iz člena 6(1)(f) SUVP in ne na podlagi privolitve. Več od tega - torej nujni legitimni razlogi za obdelavo, pa niso konkretno izkazani. Skladno z večkrat omenjenim načelom odgovornosti iz SUVP bi moral takšne pravno upoštevne razloge izkazati upravljavec. V nasprotnem primeru je treba ravnati tako, da se zaščititi pravica posameznika do varstva njegovih osebnih podatkov in v skladu s tem tudi odločiti.

71Upravljavec v odgovoru in v tožbi zgolj pavšalno omenja nekatere interese, ki naj bi jih zasledovala objava, vendar pa ti po presoji tožene stranke v konkretnem primeru niti niso bili izkazani niti ne utrjujejo zahtevanega pravnega standarda nujnih legitimnih razlogov, ki prevladajo nad pravicami, interesi in svoboščinami posameznika. Glede v tožbi omenjenih interesov tožena stranka odgovarja: - interes fotografov, da so njihove avtorske fotografije objavljene in se prodajajo na spletni strani ..., ne zadosti standardu nujnih legitimnih razlogov, ki prevladajo nad pravicami in interesi posameznice. Avtorske pravice (materialne ali moralne) ne obsegajo pravice, da so podatki objavljeni na določen način, nikakor pa ne opravičujejo znatnega posega v pravico do varstva osebnih podatkov posameznice (kronološki pregled zgodovine posameznice, z navedbo njenih podatkov, možnost nakupa njene podobe je znaten poseg v pravico posameznice do varstva njenih osebnih podatkov), takšen interes avtorjev pa tudi ni bil izkazan; - ekonomski interes upravljavca, da prodaja fotografije, kot tudi pričakovanje povečanega zanimanja za fotografije zaradi morebitnega bodočega udejstvovanja posameznice v javnih funkcijah, ne pretehta nad pravico posameznice do varstva njenih osebnih podatkov; - ekonomski interes organizatorjev dogodkov, ki so najeli in plačali medijsko pokrivanje dogodka za večji učinek prepoznavnosti dogodka, je več kot deset let po dogodku sploh zanemarljiv (npr. premiera filma, ki davno ni več aktualen, promocija novega modela telefona, ki je že zastarel in se sploh ne prodaja več ipd.); - domneven interes drugih posameznikov, ki so tudi istih fotografijah, da se njihova objava ohrani, ni bil izkazan in zato po načelu odgovornosti ne more biti upoštevan, ob tem pa tak interes tudi nima podlage v ustavno zajamčeni pravici, kot je pravica do varstva osebnih podatkov (pravica do zasebnosti in varstva osebnih podatkov ne dajeta posamezniku pravice, da zahteva razširjanje svoje podobe, dajeta mu zgolj pravico, da jo omeji, ko so za to izpolnjeni pogoji, kot v konkretnem primeru).

72Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Navedla je, da soglaša s stališči tožene stranke ter dodala, da ima tožnik kot upravljavec osebnih podatkov v postopku odločanja o zahtevi posameznika za izbris osebnih podatkov vlogo organa in mu zato ne gredo pravice, ki sicer gredo stranki v skladu z ZUP, torej se tožnik ne more sklicevati na pravico do izjasnitve glede dejstev in okoliščin in mu ni na voljo institut vrnitve v prejšnje stanje. Prav tako tožnik ni izkazal, da bi iz opravičljivih razlogov zamudil rok za pisno izjasnitev o dejstvih in okoliščinah.

73Očitki o domnevni nepravilni rabi ZMed so pavšalni. Neresnične so navedbe, da v Republiki Sloveniji ne obstaja praksa, po kateri bi mediji svoje pretekle medijske objave brisali. Dejstvo je, da družbeno nepomembne objave, kot so fotografije, katerih izbris se je v konkretnem primeru zahteval, od obstoja pravice do pozabe velika večina medijev po podani zahtevi posameznika brez odlašanja odstrani.

74Tožnik se v tožbi obširno opredeljuje do stvari, ki so za odločitev v konkretni zadevi nepomembne in bistveni del tožbenih navedb gradi ali na nesmiselnih ugibanjih o tem, zakaj je bila zahteva za izbris podana ali pa podaja navedbe, ki so relevantne le za absolutne javne osebe, kar ni konkretni primer. Posameznik ima pravico nasprotovati obdelavi osebnih podatkov in zahtevati izbris, upravljavec pa je tisti, ki bi moral dokazati, da je kljub nasprotovanju posameznika takšna obdelava oz. objava lahko še naprej zakonita.

75Tožnik v tožbi navaja, da se relativne osebe javnega življenja lahko prikazuje in fotografira le v času, ko so zaradi dogodka zanimive za javnost, ne pa tudi po njem. Edini dogodek, v zvezi s katerim bi se se lahko štela kot relativno javno osebo, je bilo lepotno tekmovanje v letu 2005. Vendar sporne fotografije ne prikazujejo tekmovanja (takrat tovrstnih spletnih objav praktično niti še ni bilo), temveč segajo v kasnejše obdobje in zajemajo dogodke, na katerih ni imela nobene posebne funkcije. Gre za dogodke, kjer je bila ali kot obiskovalka ali pa je slučajno tam delala in ki s tekmovanjem iz leta 2005 niso povezana. Zgolj označbe pod slikami, npr. "nekdanja Miss ...”, so irelevantne, saj na nobenem dogodku ni bila prisotna v povezavi s to vlogo. Prav tako pa tožnik pod različnimi slikami uporablja različne opise, ki niti vedno ne odražajo dejanskega stanja. Zaradi raznih promocijskih sodelovanj na enkratnih dogodkih, posameznika še ne gre šteti in ga označiti kot predstavnika določene znamke, podjetja, kaj šele, da bi se mu v zvezi s tem pripisala vloga relativno javne osebe. Prav tako je nesmiselno, ko tožnik med drugim omenja nekdanje "poklice", čeprav gre le za priložnostna študentska dela ali celo zgolj samo za obiske dogodkov, za katere ni jasno, kako bi sploh lahko bili predmet neke družbeno pomembne razprave v povezavi s sedanjim poklicem. Tožnik poskuša prikazati spornim fotografijam večji družbeni pomen, kot ga le-te dejansko imajo. Vse tovrstne navedbe, ki so v določenem delu celo po nepotrebnem žaljive, pa gre šteti kot edini možen način obrambe, s katerim se tožnik oddaljuje od bistva.

76Na fotografijah, katerih izbris je bil zahtevan, gre za dogodke kot npr.: premiera filma (ki že dolgo ni več aktualen); predstavitev pametnega telefona, ki je glede na hitrost razvoja tehnologije že dolga leta zastarel in je dobil svoje sodobnejše naslednike, tako da se že vrsto let ne prodaja; zabava iz leta 2009 ob obletnici nekega podjetja; dogodek v sklopu revije, ki ne obstaja več. Na nobenem dogodku ni imela nobene posebne funkcije in pri večini objav gre zgolj za fotografije, brez spremljajočih člankov, običajno je zgolj navedba dogodka s časovno umestitvijo. Prav tako se od tožnika ni zahteval izbris vseh slik določenega dogodka ali članka, temveč zgolj tistih z njeno podobo. Zahtevo za izbris osebnih podatkov in slik je tožniku poslala, ko je bila opozorjena, da na svojem medijskem portalu javno nudi nakup vseh objavljenih slik (tako v komercialne kot privat namene). O tem ni bila s strani tožnika nikdar obveščena in ni nikdar podala soglasja, da se slike lahko prodajajo. Kdaj in ali je sploh prejela plačilo od organizatorja dogodka, nima nikakršnega vpliva na (ne)dopustnost prodaje njenih fotografij, saj s tožnikom ni nikdar sklenila nikakršne pogodbe.

77S tožbenimi navedbami, da ima organizator dogodka še vedno interes, da se promovira s fotografijami dogodka, ki jih je objavila (in jih prodaja) tožnik, dokazuje, da v konkretnem primeru sploh ne gre za ustavno varovano svobodo izražanja medijev, temveč za promocijo organizatorja, s katerim je tožnik sklenil pogodbo in bil za to plačan. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da tožnik ne objavlja nekih vsebinskih člankov, temveč ima glavni poudarek na prodaji fotografij. Ne glede na to, kakšen dogovor je tožnik sklenil z organizatorji, le-ta na tretje osebe nima vpliva in nikakor tožniku ne daje dovoljenja, da lahko (trajno) trži slike oseb, ki so bile slučajno prisotne na dogodku. Glavni cilj novinarskega dela ni in ne more biti promoviranje nekega organizatorja oz. se v takem primeru upravljavec osebnih podatkov ne more sklicevati na svobodo izražanja. V vsakem primeru pa o aktualnosti tako starih objav, ki ne vzbujajo zanimanja javnosti, ker ne gre za nikakršno družbeno-politično pomembno temo ali dogodek, žal ni mogoče govoriti. Tožnik priznava, da ne gre za zadeve, ki bi bile v javnem interesu, temveč za dogodke, na katere so jo organizatorji sami poklicali, ker sicer verjetno nihče ne bi o njih poročal. V teh objavah ni nobenega prispevka k javnemu interesu, njena vloga pa je popolnoma nepomembna, saj ni nastopila v vlogi javne osebe. Zato te objave ne prispevajo k širši javni razpravi in so usmerjene zgolj k zadovoljenju potreb radovednih bralcev, kar pa ne more pretehtati nad pravico posameznika do izbrisa. Tožnik v svoji tožbi ni z ničemer utemeljil, da gre v konkretnem primeru za teme, ki bi bile v javnem interesu. Sklicuje se zgolj na promoviranje organizatorjev, ki so ji za to plačali, in je kontradiktorna navedba, da bi naj bila obdelava potrebna zaradi uresničevanja pravice do svobode izražanja in obveščanja.

78Pavšalne in neizkazane so tožbene trditve, da bi naj izbris fotografij imel neposreden vpliv na posameznike, ki so prav tako na fotografiji in ki naj bi imeli interes, da so fotografije še naprej objavljene. Tožnik ima edini korist od prodaje teh fotografij, medtem ko osebe na slikah s tem niti niso seznanjene, kaj šele, da bi za to podale soglasje in imele kakšno korist od prodaje. Tudi sklicevanje na avtorske pravice fotografov tožniku ne daje upravičenja, da lahko brez dogovora javno trži podobe posameznikov in ustvarja profil oseb s kronološkim pregledom, kar omogoča njen brskalnik in metapodatki pri vsaki sliki. Avtorske pravice fotografov ne opravičujejo znatnega posega v pravico do varstva osebnih podatkov.

79Pri objavah na spletni strani ... ne gre zgolj za fotoreportaže preteklih dogodkov, temveč njihov iskalnik omogoča iskanje po imenu in priimku (s tem namenom so tudi vse fotografije označene z imeni in priimki oseb), pri čemer se po vnosu prikaže profil osebe v kronološkem zaporedju. Pri tem ne gre več samo za medijsko poročanje o dogodku, temveč omogoča zgodovinski pregled vseh dogodkov, ki se jih je posameznik udeležil, vključno z navedbo, v kakšni vlogi je tam nastopal in z možnostjo nakupa fotografij po objavljenem ceniku. V konkretnem primeru ni edini cilj objavljenih fotografij poročanje o dogodku, temveč se le-te tudi prodajajo, kar spominja na repozitorij plačljivih fotografij za nadaljnjo uporabo (cenik, vodni žig na fotografiji in možnost "v košarico”). Skladno s stališčem SEU je za razlago pojma novinarske dejavnosti bistveno, da je edini cilj navedenih dejavnosti razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti. Pri prodaji fotografij pa ne gre za novinarsko dejavnost. Poseg bi bil opravičen s svobodo izražanja in obveščanja medija le v primeru, če bi obstajal močan interes javnosti za takšne objave (česar v konkretnem primeru ni, kar dokazuje že sama vrsta dogodkov) ali upravičeno zmanjšanje pričakovane zasebnosti oseb na fotografijah, kar pa se nanaša le na primer absolutno javnih oseb, kar ni konkretni primer.

80V konkretnem primeru gre torej za družbeno, javno nepomembne vsebine, ki ne predstavljajo nič drugega kot usmerjenost k zadovoljevanju potreb radovednih bralcev. Ne gre za prispevek k razpravi širšega družbenega pomena in ne za temo, ki bi bila v javnem interesu, zato ne more opravičiti posega v pravico do varstva osebnih podatkov. Ob tem je potrebno upoštevati tudi časovno oddaljenost objav, saj gre celo za več kot 15 let stare slike. Smisel pravice do pozabe je ravno v tem, da lahko posameznik določeno svojo zgodovino, ki ni bistvenega pomena za javnost, ohrani zasebno in doseže njeno "pozabo”. To še ne pomeni, da se posameznik česa sramuje. Potrebno je upoštevati, da v času, ko so nastale prve fotografije, še ni bilo tolikšnega zavedanja o razsežnosti, ki jih imajo lahko spletne objave fotografij - še sploh na takih straneh, kot jo ima tožnik, ki ima javno dostopen celoten arhiv, pod slikami poimensko označene osebe ter vnešene metapodatke, ki omogočajo dostop do fotografij in zaradi česar tudi googlov brskalnik brez težav prikaže te fotografije. Slednje je še toliko bolj sporno, ker tožnik te fotografije prodaja.

81Vpis v razvid medijev še ne pomeni, da lahko tožnik počne karkoli. Način objav in prodaje slik presega oz. glede prodaje slik niti ne predstavlja novinarske dejavnosti. Zaradi tega je brezpredmetno sklicevanje na 39. člen Ustave RS. Tudi obširno tolmačenje o obveznostih in odgovornostih širjenja informacij in idej o zadevah v javnem interesu je glede na konkretni primer brezpredmetno. Vse objave so take narave, da slovenska javnost ne bi bila v ničemer prikrajšana, tudi če jih sploh ne bi bilo, v vsakem primeru pa vsako objavo sestavljajo v pretežni meri samo slike z navedbo dogodka in njegovo časovno umestitvijo. Ni nobenega vsebinskega članka, zaradi katerega bi se lahko predlagatelj skliceval na svobodo izražanja. Poleg tega zahteva zgolj izbris slik s svojo podobo in imena pod posameznimi objavami (vključno z metapodatki in URL naslovi).

82V preteklosti ni opravljala nobene javne funkcije, zato ni jasno, kako so kritične oz. neprijetne tožnikove besede sploh povezane s konkretnim zahtevkom po izbrisu slik in nasprotovanju njihovi prodaji. Tehtanje in presojanje mogoče bodoče vrednosti fotografij pa ponovno sloni na tržni usmerjenosti in nedovoljenem prodajanju fotografij, kar ne sodi v novinarsko dejavnost. V vsakem primeru to ne pretehta nad pravico do varstva osebnih podatkov. Glede omenjene pravice javnosti do zgodovinskega vpogleda v dogodke izpostavi, da niso vsi dogodki take narave, da bi bili družbeno pomembni in bi še po 10-15 letih vzbujali zanimanje, da bi bilo zato njihovo arhiviranje tako nujno potrebno.

83Ne gre za poseg v tožnikove pravice in v medijski arhiv, saj gre za dejanja, ki ne sodijo v novinarsko dejavnost in ki v vsakem primeru ne pretehtajo nad pravico do izbrisa osebnih podatkov. Prav tako gre za zlorabo pravic, saj tožnik že več kot 15 let brez soglasja javno nudi na prodaj njene slike, zaradi česar je podana tudi podlaga za odškodninsko odgovornost. Irelevantne so navedbe o tem, komu je namenjena prodaja in kako skrbno tožnik pregleda vsako zahtevo. Bistveno je, da je brez soglasja omogočen nakup in to na zelo enostaven način, saj je na spletni strani jasno vidna "košarica" kot jo imajo vse spletne trgovine. Sicer pa iz zapisa na spletni strani ne izhaja, da nakup ne bi bil omogočen prav vsem in poleg tega nudijo celo razvijanje fotografij. Na tožnikovi spletni strani je zapis "Pomembno: fotografijo, ki ste jo kupili po tem ceniku lahko uporabite samo v osebne namene! Uporaba v komercialne namene po tem ceniku ni dovoljena! V kolikor želite foto komercialne namene, nam pišite na ..." Tožnik enači spletne strani, kjer je potrebno plačati za dostop do vsebine njihovih člankov, s tem, kar počne sam. Dejstvo je, da tožnik niti nima vsebinskih člankov, da je vsa njena vsebina brezplačno dostopna in prodaja zgolj fotografije ter omogoča kupcem tudi njihovo razvijanje. Nadalje so neutemeljene navedbe, da na portalu ne obstaja funkcija, ki bi omogočala kronološki pregled vseh slik določene osebe, s čemer se ustvarja profil posameznika. Tožena stranka se je sama prepričala, da ta funkcija obstaja in tudi k pritožbi je bil priložen rezultat iskanja, ki je brez težav prikazal 88 fotografij v kronološkem zaporedju. Neutemeljeni so tudi vsi očitki glede nepristojnosti tožene stranke.

84Že v letu 2006, ko je nastala prva fotografija, katere izbris se zahteva, je veljal ZVOP-1, skladno s katerim bi moral tožnik obvestiti posameznike o namenu zbiranja in identiteti upravljavca, vendar tega v konkretnem primeru ni storil. Prav tako pri varstvu osebnih podatkov ni odgovornost posameznika, da utemelji, zakaj ne želi, da se še naprej prikazuje njegove podatke v javnosti. Posameznik ima pravico nasprotovati obdelavi ali zahtevati izbris, upravljavec pa je odgovoren, da izkaže obstoj nujnih legitimnih razlogov za nadaljnjo obdelavo, ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika. Nujnih legitimnih razlogov v konkretnem primeru ni in jih tožnik tudi ni izkazal, zato je pravilno in tudi nujno, da se v takem primeru zaščiti pravica posameznika do varstva osebnih podatkov.

85Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi nasprotoval navedbam tožene stranke in prizadete stranke. Navedel je, da mu napačno in neutemeljeno ni bila priznana pravica do vrnitve v prejšnje stanje. V predmetnem postopku kot organ nastopa tožena stranka, tožniku pa je priznan status stranke v upravnem postopku. Tožena stranka je tožnika pozvala na izjasnitev o dejstvih in okoliščinah v zvezi s prejeto pritožbo prizadete stranke, tožnik pa je rok za izjasnitev zamudil iz opravičljivih razlogov.

86Vrnitev v prejšnje stanje je pravica stranke, ki je vezana na njeno osebo, nanaša pa se tudi na njenega zakonitega zastopnika, začasnega zastopnika, skupnega predstavnika, skupnega pooblaščenca in pooblaščenca. Povezan je z zamudo roka za opravo konkretnega dejanja v postopku, torej z zamudo procesnega in ne materialnega roka, ki stranki omogoča uveljavitev določene materialne pravice. Pri tem pa je tožena stranka očitno pozabila, da ima lahko tudi organ položaj stranke v nadzornem postopku. Skladno z določilom prvega odstavka 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Za primerjavo navede Zakon o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj, kjer ima nadzorovani organ položaj stranke (36. člen ZVOPOKD). Kljub temu je tožena stranka tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla z obrazložitvijo, da organ ne more biti stranka v postopku. Slednje pa pomeni tudi kršitev z Ustavo RS zagotovljene pravice do enakega varstva iz 22. člena. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki zagotavlja, da jo bo ne samo sodišče ampak tudi drugi organi v postopkih obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost nadzornega organa, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli (VS RS sklep II Ips 122/2016 z dne 1. 9. 2016). Enak procesni položaj kot stranke imajo po ZUP zaradi zaščite pravnih interesov tudi druge osebe in zaradi varstva javnega interesa tudi državni pravobranilec oziroma drugi zastopniki javnega interesa. Položaj stranke ima lahko predvsem oseba, ki v postopek vstopi, da bi v njem zavarovala svoje pravne koristi.

87Iz funkcije državne uprave lahko ugotovimo, da je organizirana tako, da se deli vertikalno po različnih vsebinsko zaokroženih področjih. Uprava pri izvajanju svoje funkcije izdaja upravne akte, s katerimi ureja oziroma določa pravna razmerja (splošni pravni akti in posamični pravni akti). Poleg teh so v praksi pomembni tudi upravni akti, ki nimajo pravne narave. Upravno delovanje je praviloma izpostavljeno nadzoru zakonitosti delovanja. Notranji nadzor poteka znotraj same uprave, zunanji nadzor izvajajo sodišča. ZUP v 103. členu dovoljuje stranki, da vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predpostavke procesne pravice vrnitve v prejšnje stanje so zamuda roka, naroka ali drugega dejanja postopka (prvi pogoj), zaradi česar stranka izgubi pravico opraviti zamujeno procesno dejanje - prekluzija (drugi pogoj) - dejstvo, da je do zamude prišlo iz opravičenih razlogov (tretji pogoj).

88Tožnik je prejel poziv tožene stranke št. 07141-12/2021/2 z dne 14. 4. 2021, v katerem je bil pozvan, da se v roku 10 dni od prejema pritožbe opredeli do navedb v pritožbi. Tožnik se je hkrati s podanim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje opredelil do navedb v pritožbi posameznice. Glede na navedeno je evidentno, da je tožnik v tem postopku nastopal kot stranka postopka in ne kot organ. V predmetni zadevi je namreč tožena stranka tista, ki nastopa kot organ in ne tožnik.

89V skladu z načelom zaslišanja stranke mora upravni organ pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

90Upravni postopek mora biti oblikovan in izvajan tako, da se ne kršijo temeljne ustavne vrednote. Ena izmed teh je nedvomno človekovo dostojanstvo, ki je v Ustavi RS varovano kot temeljna človekova pravica, poleg tega pa so njegovemu varovanju namenjene tudi ostale temeljne človekove pravice. Varovanje človekovega dostojanstva pomeni, da se mora posameznik obravnavati kot subjekt in ne kot objekt. Eden izmed temeljnih pogojev za to pa je, da posameznik lahko pove dejstva in okoliščine, ki so po njegovem mnenju pomembna za odločitev v konkretni upravni zadevi. Obravnavanje posameznika kot subjekta v upravnem postopku je oblikovanje posebnega razmerja med organom in stranko (notranja kontradiktornost), ki kljub nadrejenosti organa nasprotni stranki omogoča soočenje uradne osebe z drugačnim videnjem stranke o relevantnih vidikih dejanskega in pravnega stanja (audiatur et altera pars). V skladu s tem načelom se stranka izjavlja tudi o ugotovitvah organa, ne le trditvah nasprotne stranke, in na tej podlagi podaja tudi ustrezne procesne predloge ter tako učinkovito varuje svoj pravni položaj. Organ lahko opre svojo odločbo na dejstva, o katerih stranki ni bilo dano, da se o njih izjavi, le v zakonsko določenih primerih, drugače gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka (tretji odstavek 9. člena, tretji odstavek 144. člena in 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). V zvezi z načelom zaslišanja stranke je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (prim. sklep X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015), da se stranka lahko o dejstvih in okoliščinah učinkovito izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev in če ima možnost tudi razbrati v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave pa pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. Upoštevaje navedeno pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Bistvo načela zaslišanja stranke je v možnosti, da se stranka izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev stranke, da uveljavlja svoje pravice oziroma da brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega in dokaznega postopka. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in ne le o okoliščinah, ki so morda pomembne za odločbo. Tožena stranka je sicer s pozivom z dne 14. 4. 2021 omogočila tožniku, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah. Tožnik zaradi opravičenih razlogov ni pravočasno prevzel prejetega pisanja, zato je nastopila fikcija vročitve. Tožnik namreč zaradi razglašene epidemije SARS-CoV-2 ni posloval, zaposlene je imel na čakanju na delo doma. Šele ob vrnitvi zaposlenih na svoje delovno mesto, je tožnik v poštnem nabiralniku našel dve ovojnici, poslani s strani tožene stranke. Prvo pisanje je bil poziv na izjasnitev, drugo pisanje pa je bila odločba. Tožnik je torej takoj, ko se je z vsebino pisanja seznanil, na toženo stranko naslovil predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

91Tožnik navaja, da gre tako pri brisanju osebnega imena in priimka kot pri brisanju fotografij za poseg v njegovo medijsko objavo. Zato je tudi vzporednica z brisanjem fotografij relevantna in upoštevna. V Sloveniji ne velja praksa, da bi mediji brisali svoje pretekle medijske objave, kljub temu, da prizadeta posameznica navaja nasprotno. Nasprotno, nekateri mediji zagotavljajo tudi elektronski dostop do preteklih objav, ki so izvirno obstajale celo zgolj samo v fizični obliki in so jih kasneje digitalizirali. Posamezniki si prizadevajo v čim večji meri ohraniti svojo zasebnost, vendar z udeležbo na javnem dogodku in z izpostavljenostjo zaradi svojih nazivov (miss ..., playbojevo dekle ipd.) seveda tudi le-ti tvegajo, da bodo postali del medijske objave.

92V predmetni zadevi ni šlo za prikrito fotografiranje, za katerega prizadeta stranka ni vedela, saj na vseh posnetih fotografijah pozira. Prav tako je bilo na samem dogodku zelo jasno pojasnjeno, da ne gre za "zasebno" fotografiranje, ampak fotografiranje medija, za katerega je jasno, da bo posnete fotografije ustrezno opremil in objavil v spletnem prispevku. V predmetnem primeru gre za medijske objave, zato se slednje tudi trajno hranijo kot del medijskega arhiva. Če bi nadzorni organ odredil izbris podatkov (izbris imena in priimka), bi to nesporno pomenilo, da nadzorni organ od medija zahteva, da predrugači neka dejstva iz zgodovine, ki so bila medijsko zabeležena in so predstavljala informacijo javnosti o dogodku. Po prepričanju tožnika gre zato v tem primeru za nedovoljeno cenzuro in ne več varovanje pravic posameznika, saj se z izvršitvijo izpodbijane odločbe spreminja medijski arhiv in s tem novice o posameznem dogodku. Eden od osnovnih ustavnih postulatov pravice do obveščenosti je namreč prav pravica javnosti, da je obveščena o dogodkih in da ima nenazadnje tudi zgodovinski vpogled v posamezni dogodek, posredno pa seveda tudi vpogled do oseb, ki so se na tovrstnih dogodkih pojavljale. S stališča delovanja medijev je objava težko bolj objektivna kot "surovi" zapis o dogodku, kraju dogodka, času dogodka in udeležencih, opremljen s fotografijo, saj medij s tem podaja popolnoma objektiven, dejanski zapis o preteklem dogodku, ki je popolnoma neobremenjen s subjektivnimi komentarji in mnenji medija. Bolj "čista" oblika resnice v smislu post-festum poročanja sploh ne obstaja, saj takšna oblika poročanja obsega zgolj in samo objektivna dejstva in tožnik nasprotuje temu, da tožena stranka prav zaradi konciznega in popolnoma objektivnega kratkega medijskega poročanja prekvalificira medijsko objavo izključno v zbirko osebnih podatkov in ji s tem odvzame status medijske objave. Z odrejenim poseganjem v pretekle objave bi tožnik lahko preprosto zbrisal ves arhiv, da bi se zadovoljile potrebe posameznikov. To je družbeno nesprejemljivo in neustavno.

93Tudi tožena stranka sama je večkrat izrazila stališče, da če gre za javni dogodek, ki ga kot takega opredeli organizator (kot je to v predmetni zadevi), posebnih osebnih privolitev udeležencev za snemanje načeloma ni treba pridobiti. Ker obdelava ne temelji na privolitvi, zahteve stranke z interesom za izbris fotografij, na katerih pa ne pozira zgolj ona, tožnik ni mogel šteti kot umik privolitve in bi zato umik privolitve predstavljal razlog za izbris podatkov, ker za obdelavo ne bi bilo več zakonite podlage.

94Prizadeta stranka je bila s tem, ko se je prostovoljno izpostavila javnosti z zmago na tekmovanju, postala relativno javna oseba. To pomeni, da je dolžna trpeti večji poseg v zasebnost, v kolikor se udeležuje dogodkov, na katerih se predstavlja bodisi kot zmagovalka raznih tekmovanj, bodisi kot playbojevo dekle. Ker je bila prizadeta stranka v preteklosti zaposlena kot hostesa na različnih dogodkih in prireditvah, je povsem utemeljeno za pričakovati, da se bo posameznica pojavila na številnih fotografijah. Dodatno pa tožnik znova izpostavlja, da ni šlo za prikrito fotografiranje, za katerega prizadeta stranka ni vedela, saj na vseh posnetih fotografijah pozira. Da pa se prizadeta stranka sedaj morebiti sramuje svojih udejstvovanj v mladih letih, ni jasno zakaj in tudi ni nobenega razloga, da bi se kdorkoli sramoval tega, da je v preteklosti oziroma v času dijaških/študentskih let opravljal delo hostese in da bi bila zaradi tega sedaj posameznica kot odvetnica manj spoštovana ali manj cenjena. Po mnenju tožnika ne gre za situacijo, ki bi opravičevala poseg v medijski arhiv in cenzuro medija. Tožnik dalje navaja, da prizadeta stranka nedovoljeno širi dejansko stanje na način, da okoliščine, ki jih v svojem odgovoru pojasnjuje in opisuje, niso bila znana ne tožniku ne toženi stranki. To predstavlja zlorabo procesnih pravic in jih sodišče pri odločanju ne bi smelo upoštevati.

95Glede navedb prizadete stranke o nakupu vseh objavljenih slik tožnik ponovno izpostavlja, da nakup objavljenih fotografij ni javno dostopen, niti nakupa ni mogoče opraviti kar tako. Nakup fotografij je omogočen zgolj tožnikovim pogodbenim partnerjem, pri čemer se vsaka zahteva za nakup vedno temeljito pregleda, saj s skrbnim spremljanjem uporabe fotografij tožnik varuje tudi svoje avtorske pravice, ki mu v zvezi s fotografijami pripadajo. Vsekakor pa pravica do izbrisa ne more biti pogojena le z obstojem funkcije za nakup. Ta funkcija sama po sebi ne more in ne sme imeti vpliva na to ali ima posameznik pravico do izbrisa medijske objave ali ne. Neresnične so tudi navedbe prizadete stranke, da se tožnik promovira s fotografijami dogodka, ki jih je objavil in da slednje dokazuje, da v konkretnem primeru sploh ne gre za ustavno varovano pravico svobodo izražanja medijev, temveč za promocijo organizatorja. Že iz spletne strani izhaja, da tožnik ne promovira organizatorjev, temveč o dogodkih poroča. To je tudi delo medijev, torej, da gre za komunikacijsko sredstvo, ki je namenjeno širši javnosti. Tožnik z objavljanjem oziroma poročanjem o različnih dogodkih, opravlja funkcijo medija, ne glede na to, ali za svoje objave dobi plačilo ali to počne brezplačno. Nepomembno je, ali medij objavlja vsebinske članke ali članke s fotografijami z različnih dogodkov. Bistvo delovanja medija je, da je javnost z različnimi dogodki, prireditvami in udejstvovanji seznanjena, pri čemer je povsem nepomembno, ali je na to temo napisan par strani dolg članek, ali je dogodek na kratko povzet in predstavljen v obliki fotografij, kot v predmetni zadevi. Tožniku ni jasno, od kot prizadeti stranki informacija, da so se na fotografijah pojavile osebe, ki so bile slučajno prisotne na dogodku. Ob upoštevanju dejstva, da je prizadeta stranka takrat nastopala v funkciji relativno javne osebe, ne more biti nobenega dvoma, da je slednja bila na dogodek povabljena, da se je vabilu odzvala in se dogodka udeležila. Prizadeta stranka na nobeni fotografiji ni posneta naključno ali na skrivaj, na vseh fotografijah pozira.

96Tožnik nikoli ni povedal, da ne gre za zadeve, ki so v javnem interesu, temveč za dogodke, na katere so jo organizatorji sami poklicali, sicer verjetno nihče ne bi o njih poročal. Tovrstne trditve so neresnične, prizadeta stranka pa s takšnimi dokazno nepodprtimi izjavami prireja dejansko stanje in želi sebe prikazati kot osebo, ki je v tej zadeva prizadeta v svojih pravicah in svoboščinah, čeprav temu ni tako.

97Tožnik deluje kot medij, ki objavlja na dnevni bazi, objavlja prispevke iz različnih dogodkov, prireditev, javnih udejstvovanj, koncertov ipd. Zanimivo je dejstvo, da posameznica šele po več letih, ko so prispevki iz dogodkov že del medijskega arhiva, želi izbris navedenih fotografij, z navedenim razlogom, da želi živeti mirno družinsko življenje. Res je, da ima posameznik pravico do zasebnosti, vendar pa je potrebno izpostaviti, da so vse pravice posameznikov omejene s pravicami drugih oseb oziroma kot v predmetni zadevi medijev. Če pride do kolizije nasprotujočih si pravic, je treba temeljito presoditi, ali pravica posameznika v resnici prevlada nad pravico do svobode izražanja in obveščanja javnosti o dogodkih in prireditvah. Tožnik meni, da v predmetni zadevi pravica posameznika ne more prevladati nad svobodo izražanja, dodatno pa bi se z izbrisom imena in priimka posameznice poseglo v medijski arhiv, kar predstavlja nedovoljeno cenzuro. Legitimen interes javnosti do dostopa javnih spletnih arhivov medijev je varovan z 10. členom EKČP (svoboda govora).

98V predmetni zadevi ne gre za situacijo, ko osebni podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani. Gre za arhivsko medijsko objavo o javnem dogodku, ki v ničemer ne škoduje posameznici. Zgolj abstraktno zatrjevanje, da slednja živi zasebno družinsko življenje in da bi to lahko vplivalo na njen ugled kot odvetnice, ne zadostuje za opravo testa sorazmernosti, zlasti pa ne gre za razloge, ki jih je mogoče kakorkoli objektivno preveriti in se do njih sploh ustrezno opredeliti. Ker je tožena stranka sledila takšnemu dokazno nepodprtemu zatrjevanju, v bistvu vzpostavlja prakso, da je pravica do izbrisa absolutna pravica, kjer vsakršno zatrjevanje posameznika zadostuje za njeno uresničitev. Takega stališča pa po prepričanju tožnika ni mogoče zavzeti, niti slednje ne izhaja iz same SUVP. Tožnik ima ustrezno zakonito podlago, zato osebni podatki tudi niso bili obdelani nezakonito. Portal omogoča le splošno iskanje po vsebinah in metapodatkih portala. Z vidika dostopa javnosti do podatkov ni prav nobene razlike, če tožnik izvede tehnično iskanje izključno po besedilu, ki spremlja objavo fotografij in ta opis vsebuje tudi imena in priimke posameznikov na fotografiji, pri prikazu posamezne fotografije pa razen opisnega besedila tehnično prikaže tudi pripadajoče metapodatke. Tožnik se sklicuje na obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020, da potek časa ni in ne more biti edini relevantni kriterij za uveljavitev pravice do pozabe in da ne zadostuje, da je bila objava informacije na začetku upravičena, temveč je treba razširjanje informacije upravičiti tudi v vsakem časovnem trenutku, v katerem je informacija dostopna. To pomeni, da lahko prejšnje dopustno razširjanje informacije sčasoma postane nedopustno in obratno. Treba je torej najti pravično ravnovesje med pravico do spoštovanja zasebnega življenja in pravico javnosti do svobode obveščanja, pri čemer je treba upoštevati bistveno vlogo, ki jo ima tisk v demokratični družbi in ki vključuje redakcijo poročil in komentarjev o sodnih postopkih, oziroma kot je to v predmetni zadevi medijskih objav na spletu. Naloge medijev, da posredujejo take informacije in ideje, se pridružuje pravica javnosti do njihovega prejemanja. Javnost nima le interesa, daje obveščena o aktualnem dogodku, temveč tudi do tega, da lahko opravi iskanja glede preteklih dogodkov. V okviru svobode izražanja je varovana tudi pravica medijev, da omogočajo javnosti dostop do svojih spletnih arhivov. Vrhovno sodišče RS pojasni, da tožnik pravice do pozabe ne more uveljaviti s potekom dogodka. Prizadeta stranka je bila na javni dogodek izrecno povabljena, bila v družbi vodilnih oseb (predsednika uprave in predsednika nadzornega sveta) in fotografije niso neprimerne vsebine, so po prepričanju tožnika izkazani vsi legitimni razlogi, ki prevladajo nad pravicami posameznika in dopuščajo svobodo medijem.

99Tožnik kot brezpredmetne opredeli navedbe prizadete stranke, da tožnik sloni na tržni usmerjenosti in nedovoljenemu prodajanju fotografij. Temu ni tako, prav tako pa gre pri prodaji fotografij za avtorske pravice, zato preprost nakup, kot ga želi prikazati prizadeta stranka, ni mogoč niti izvedljiv. Četudi je na spletni strani jasno vidna košarica, kot jo imajo spletne trgovine, to ne pomeni, da lahko preprosto kdorkoli opravi nakup fotografij.

100Tožnik je ravnal pravilno in zakonito, temeljito je presodil interese prizadete stranke, a je tukaj treba varovati tudi svobodo izražanja. Tožniku se očita, da ni dokazal obstoja nujnih legitimnih razlogov, ki prevladajo nad pravicami posameznika, čeprav je že večkrat pojasnil, da ne obstajajo jasni in izrecni razlogi posameznice glede uveljavljanja njene pravice do zasebnosti, ki bi prevladali nad pravico do svobode izražanja in obveščanja. Tožnik deluje kot medij, ki objavlja na dnevni bazi, objavlja pa prispevke iz različnih dogodkov, prireditev, javnih udejstvovanj, koncertov ipd. Posameznik ima pravico do zasebnosti, vendar so vse pravice posameznikov omejene s pravicami drugih oseb oziroma kot v predmetni zadevi medijev. V kolikor pride do kolizije nasprotujočih si pravic, je potrebno temeljito presoditi, ali pravica posameznika v resnici res prevlada nad pravico do svobode izražanja in obveščanja javnosti o dogodkih in prireditvah. V predmetni zadevi pravica posameznika ne more prevladati nad svobodo izražanja, dodatno pa bi se z izbrisom fotografij posameznice poseglo v medijski arhiv, kar predstavlja nedovoljeno cenzuro.

Odločanje sodišča

101Sodni senat je s sklepom II U 214/2021-17a z dne 1. 3. 2022 na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejel sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

102Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj so vse stranke izrecno podale pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujejo v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1, kar je tudi skladno s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka:

103Tožba ni utemeljena.

104Upravno sodišče v upravnem sporu na podlagi tožbe po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), sodna presoja zakonitosti izpodbijanega upravnega akta glede ostalih kršitev pa je omejena na tožbene navedbe oz. tožbene ugovore.⁴ Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja sledeče.

105Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku naložila obveznost, da s svoje spletne strani izbriše ali napravi nedoločljivo podobo posameznice oz. izbriše določenih 88 fotografij ter izbriše vse podatke, ki vsebujejo ime in priimek prizadete stranke, iz besedil pod fotografijami, metapodatke, ki omogočajo dostop do teh fotografij v iskalniku po spletni strani in iz vseh URL naslovov, ki vodijo do teh fotografij.

106Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah Evropske unije od 25. maja 2018, kar določa 99. člen SUVP. V času odločanja tožene stranke je veljal tudi še ZVOP-1, ki se uporablja, kolikor ni v nasprotju s SUVP in ga je treba razlagati skladno z vsebino SUVP.

107Tožniku, ki je upravljavec osebnih podatkov, kot ga opredeljuje 4. člen SUVP, je treba zoper odločitve tožene stranke kot Informacijskega pooblaščenca zagotoviti učinkovito sodno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Vendar sodišče zavrača njegove očitke o kršitvi pravil postopka tožene stranke.

108V postopku pred organom tožene stranke, ki je obravnaval pritožbo zoper odločitev tožnika kot upravljavca osebnih podatkov, je Informacijski pooblaščenec upravljavca pred izdajo izpodbijane odločbe z dopisom z dne 14. 4. 2021 seznanil s pritožbo in mu omogočil odgovor nanjo ter ga pozval k opredelitvi glede pogojev zahteve za izbris. Ker se v danem roku upravljavec ni odzval, je po poteku roka za izjavo Informacijski pooblaščenec izdal izpodbijano odločbo.

109V tožbi tožnik trdi, da se je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje izjasnil o dejstvih in okoliščinah zadeve, ni pa iz tožbe razbrati konkretnega nasprotovanja postopanju tožene stranke, ki je zavrgla njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Je pa tožnik v prvi pripravljalni vlogi obširno nasprotoval razlogom tožene stranke za zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

110V okviru procesnega dejanskega stanja v tej zadevi sodišče ugotavlja, da je Informacijski pooblaščenec izdal sklep številka 07141-12/2021/12 z dne 2. 9. 2021, s katerim je zavrgel tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik je zoper ta sklep vložil tožbo, ki je bila s sklepom Upravnega sodišča RS II U 294/2021-13 z dne 9. 5. 2023 zavržena, stranki pa se zoper ta sklep nista pritožili in je sklep Upravnega sodišča postal pravnomočen 30. 5. 2023. Zato v tem upravnem sporu, v katerem je izpodbijana odločba z dne 28. 6. 2021, sodišče ne sme presojati po izdaji te odločbe izdanega in v času odločanja v tem upravnem sporu tudi pravnomočnega sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Posledično pa tudi ne razlogov za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

111Tako je upoštevno procesno stanje, da je tožnik imel možnost izjaviti se v postopku, ki je tekel pred toženo stranko. Kot navede tudi tožnik sam v tožbi, je tožena stranka s pozivom z dne 14. 4. 2021 tožniku omogočila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah in kljub obširnemu povzetku ureditve o pravici do izjave, pri tem tožnik ne navede nobenih konkretnih očitkov o morebitni kršitvi pravice do izjave. Ker nesporno v danem mu roku izjave ni podal in ker sodišče zavrženja predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne sme presojati, so neutemeljene tožbene navedbe, da še ni imel možnosti podati dodatnih informacij v zadevi.

112Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da odločitve ni mogoče preizkusiti (ob tožbenih navedbah, da tožena stranka neutemeljeno deklasificira vsebino, pri čemer ni pooblaščena za odločanje o tem, kaj je družbeno pomembna vsebina in kaj ne) in da je obrazložitev v nasprotju sama s seboj (ob tožbenih navedbah, da organ obravnava pravico pozabe kot absolutno pravico, hkrati pa ugotovi, da ni absolutna; ter ob navedbah o pomembnosti razprave o preteklih dejavnostih odvetnika). Po mnenju sodišča je s tem tožnik izražal nestrinjanje z razlogi izpodbijane odločitve, kar ne sodi v okvir tožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Tudi sicer pa ta po presoji sodišča ni podana, saj je razvidno, da je tožnik prepoznal razloge tožene stranke, ki so bili podlaga za odločitev, saj jim v tožbi tudi vsebinsko nasprotuje, razvidni pa so tudi sodišču in omogočajo presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

113Posameznik ima na podlagi 17. člena SUVP pravico do izbrisa, imenovano tudi pravica do pozabe. To je pravica osebe, da zahteva izbris določenih osebnih podatkov oziroma informacij, na podlagi katerih jo je mogoče identificirati. Tožena stranka je v pritožbenem postopku pravilno obravnavala odločitev tožnika in zahtevo prizadete stranke skladno z določili SUVP.

114V zadevi ni sporno, da obravnavane fotografije s pripadajočimi podatki predstavljajo osebne podatke prizadete stranke (tožnik namreč tega ne prereka, neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana po drugem odstavku 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).

115Neutemeljeno tožnik nasprotuje zaključkom tožene stranke, da niso podani razlogi za izključitev uporabe prvega in drugega odstavka 17. člena SUVP, saj ni ugotovila okoliščin za utemeljitev potrebnosti obdelave po tretjem odstavku 17. člena SUVP. Ta določa, da se odstavka 1 in 2 ne uporabljata, če je obdelava potrebna: (a) za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja; (b) za izpolnjevanje pravne obveznosti obdelave na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki velja za upravljavca, ali za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu; (c) iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja v skladu s točkama (h) in (i) člena 9(2) ter členom 9(3); (d) za namene arhiviranja v javnem interesu, za znanstveno ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene v skladu s členom 89(1), kolikor bi pravica iz odstavka 1 lahko onemogočila ali resno ovirala uresničevanje namenov te obdelave, ali (e) za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

116Pravica do pozabe, ki je ustavnopravno varovana v okviru pravice do zasebnosti (35. člen Ustave - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, pa tudi 38. člen Ustave, kot eden od vidikov zasebnosti - varstvo osebnih podatkov oziroma informacijska zasebnost), ni neomejena. V konkretni zadevi nasprotuje tožnikovi pravici do svobode izražanja oz. v njenem okviru svobodi tiska in novinarskega izražanja. Ne eni ne drugi ustavnosodna in sodna praksa ne dajeta absolutnega pomena, temveč je treba spor rešiti s tehtanjem položajev ene in druge stranke.

117Tožena stranka je skladno z navedenimi določili SUVP in prakso ESČP⁵ in SEU⁶ upoštevala, da je treba upoštevati konkretne okoliščine primera in ob tehtanju položajev ene in druge stranke presodila, kateri pravici in v kakšnem obsegu dati prednost.

118To tehtanje je tožena stranka opravila glede na razloge tožnika kot upravljavca za zavrnitev zahteve za izbris, ki jih je podal v odgovoru na zahtevo za izbris fotografij. Tožnik temu nasprotuje, saj pri tem tožena stranka naj ne bi upoštevala vseh relevantnih okoliščin, ki jih v upravnem sporu navaja ter poudarja večji pomen teh njemu pomembnih okoliščin.

119V upravnem sporu je preizkus ugotovljenih dejanskih okoliščin omejen, kot je določeno v tretjem odstavku 20. člena in petem odstavku 52. člena ZUS-1, saj velja omejitev navajanja novih dejstev in novih dokazov, če tožnik za to, da jih ni navedel oziroma ni predložil že v postopku izdaje upravnega akta, sodišču ne izkaže upravičenih razlogov.

120Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala in presojala razloge, ki jih je tožnik navedel v svoji zavrnitvi zahteve, njegovih kasnejših navedb, ki jo je podal po izdaji odločbe, pa organ ni upošteval oz. jih pri izdaji odločbe ni mogel upoštevati, saj jih je tožnik podal po njeni izdaji. Kolikor je šteti kot utemeljitev navajanja novih dejstev in novih dokazov v tem upravnem sporu tožnikove trditve, da še ni imel možnosti podati dodatnih informacij v zadevi (na 6. strani tožbe) in da poziva z dne 14. 4. 2021, s katerim je tožena stranka sicer omogočila tožniku, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ni pravočasno prevzel, zato je nastopila fikcija vročitve, vendar se je s pošiljko seznanil šele ob vrnitvi zaposlenih na svoje delovno mesto, saj zaradi razglašene epidemije SARS-CoV-2 ni posloval in je imel zaposlene na čakanju na delo doma (na 4. strani pripravljalne vloge), po presoji sodišča s temi ne izkaže upravičenih razlogov, da jih ni mogel navesti v postopku izdaje izpodbijanega akta, saj so navedbe posplošene in nekonkretizirane (npr. ne navede, v katerem času razglašene epidemije ni posloval, kdaj je bil seznanjen s pošiljko, ali so bili vsi ali le nekateri zaposleni na čakanju).

121V upravnem sporu uveljavljane okoliščine, (-) da gre za fotografije relativno javne osebe in s tem povezane lastnosti prizadete stranke, (-) okoliščine o nastanku fotografij (te so bile posnete na javnih prireditvah, na javnem mestu, kjer je tožnik fotografiranje opravljal kot plačano storitev na podlagi pogodbe z organizatorjem dogodka in da je imel tožnik interes opraviti delo, ki je njegova osnovna dejavnost in ki ga je naročil organizator dogodka; posameznica je bila aktivno vključena v te javne dogodke in je tam opravljala določeno funkcijo, bodisi kot tekmovalka bodisi kot predstavnica, ki je v nekaterih primerih prejela tudi plačilo organizatorja; posameznica se je zavedla fotografiranja in je pri tem zavedno in prostovoljno sodelovala), (-) interes organizatorjev dogodkov za promocijo s tem fotografijami in zapisi, (-) možen interes drugih posameznikov na fotografijah, (-) vrsta fotografij (umetniške, ne paparazzi fotografije, profesionalnega fotografa in urejene v redakcijskem postopku, za katere so fotografi prejeli plačilo za svoje delo), (-) da fotografije sestavljajo medijski arhiv, niso upoštevne glede na omejitev po tretjem odstavku 20. člena in prvem odstavku 52. člena ZUS-1.

122Je pa tožena stranka upoštevala razloge, ki jih je tožnik navedel v njegovi zavrnitvi zahteve. Tako je tožena stranka ugotovila glede uveljavljane okoliščine, da gre za medijsko objavo, da je tožnik vpisan v razvid medijev in da izvaja dejavnost medija v skladu z ZMed. Vendar pa zgolj to še ne pomeni, da vse njegovo delovanje predstavlja uresničevanje svobode izražanja. Zato je v konkretnem primeru odločanja ugotavljala lastnosti konkretnih objav, da jih je lahko ovrednotila z vidika varovanja pravice do svobode izražanja in obveščanja.

123Sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločitve upoštevalo, da ima pravica do izražanja medijev poseben pomen v demokratični družbi in zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti ter da pri tehtanju kolizije te pravice z drugimi človekovimi pravicami praksa sodišč daje posebno težo svobodi izražanja, še zlati ko gre za novinarsko poročanje in terja posebno skrbno preveritev, ali obstojijo utemeljeni razlogi za njeno omilitev⁷.

124V konkretni zadevi so upoštevne okoliščine, da sporne objave predstavljajo fotografije iz javnih družabnih dogodkov, pretežno z zabav, med leti 2006 - 2014, opremljene le z naslovom in brez opisa dogodka, in na kateri so prikazane osebe, ki so opredeljene z imenom in priimkom. Glede na ta obseg informacij gre predvsem za poročanje o osebah, ki so se določenega dogodka udeležile.

125Ob tem pa je na spletni strani omogočeno iskanje po imenu in priimku, rezultat iskanja pa vrne t.i. foto poročilo o osebi, torej se kot rezultat prikažejo vse fotografije osebe z iskanim imenom in priimkom, kar omogoča pregled, na kateri zabavi oz. dogodku, s kom in v kakšni vlogi je ta oseba sodelovala. Glede teh ugotovitev tožnik trdi, da na portalu ne obstaja funkcionalnost, ki bi izdelala neke vrste podrobno foto poročilo za posamezno osebo, a pri tem sam pojasni, da portal omogoča splošno iskanje po vsebinah in metapodatkih portala.

126Na teh ugotovitvah temelji zaključek tožene stranke, da sporne objave ne prispevajo k razpravi širšega družbenega pomena in se ne nanašajo na temo, ki bi bila v javnem interesu, s katerim sodišče soglaša.

127Oseba, na katero se objava nanaša, je prizadeta stranka, ki je ni šteti ne za absolutno ne za relativno javno osebnost, čeprav je v tedanjih okoliščinah uživala določeno pozornost javnosti kot Playboyeva zajčica, miss ... ali partnerica voditelja na TV ... Ker tega tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niti ni zatrjeval in so njegove tožbene navedbe glede opredelitve statusa posameznice kot javne osebnosti neupoštevne, je sodišče te ugotovitve sprejelo in zavrača s tem povezane tožbene očitke.

Poleg tega je na spletni strani omogočen nakup teh fotografij po ceniku. Na fotografiji je vodni žig, na vidnem mestu na spletni strani ob fotografij je možnost "V košarico", na spletni strani je cenik. Za presojo pomembna okoliščina je torej tudi namen prodaje fotografij, ne pa zgolj poročanje o dogodku.

128Za presojo je pomembna tudi med strankama nesporna okoliščina, da ni bilo ugotovljeno, da informacije ne bi bile resnične.

129Tožena stranka je konkretno obdelavo osebnih podatkov torej obravnavala z vidika, ali je obdelava potrebna za uresničevanje tožnikove pravice do svobode izražanja in obveščanja in ne držijo tožene navedbe, da je tožena stranka to prezrla. Sodišče pa nadalje ocenjuje kot pravilen zaključek, da v konkretnem primeru tožnikova pravica do svobode izražanja, čeprav gre za obdelavo osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov, ki je medij, ne prevlada nad pravico prizadete stranke do uveljavljanja pravice do izbrisa njenih osebnih podatkov.

130Ker torej niso podani pogoji za izključitev uporabe prvega odstavka 17. člena SUVP, je sodišče preverilo tudi pravilnost izpodbijane odločbe o utemeljenosti zahteve za izbris na podlagi določila člena 17(1)c SUVP.

131V skladu s členom 17(1) SUVP ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico doseči, da upravljavec brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke v zvezi z njim, upravljavec pa ima obveznost te podatke brez nepotrebnega odlašanja izbrisati, med drugim - na podlagi točke (c), kadar posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(1), za njihovo obdelavo pa ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi, ali pa posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(2).

132V členu 21 SUVP, ki ureja pravico do ugovora, pa je določeno (pod 1.), da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico da kadar koli ugovarja obdelavi osebnih podatkov ter da upravljavec preneha obdelovati osebne podatke, razen če dokaže nujne legitimne razloge za obdelavo, ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov; (pod 2.) da kadar se osebni podatki obdelujejo za namene neposrednega trženja, ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico, da kadar koli ugovarja obdelavi osebnih podatkov v zvezi z njim za namene takega trženja, vključno z oblikovanjem profilov, kolikor je povezano s takim neposrednim trženjem.

133Izpolnjenost prvega pogoja, da je posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, ugovarjal obdelavi osebnih podatkov, saj je prizadeta stranka tožniku podala zahtevo za izbris, med strankama ni sporen.

134Tožnik neutemeljeno nasprotuje zaključkom tožene stranke, da niso podani nujni legitimni razlogi za nadaljnjo objavo, ki bi prevladovali nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

135Sodišče v zvezi s tem pritrjuje toženi stranki, da mora tožnik kot upravljavec osebnih podatkov utemeljiti in izkazati, da obstoji zakoniti interes, ki ga z obdelavo uresničuje, in da ta interes pretehta nad pravicami in svoboščinami posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. To izhaja iz citiranih določb SUVP in načela odgovornosti upravljavca osebnih podatkov po členih 5(2) in 24 SUVP.⁸ Kot nepravilno pa ocenjuje nasprotno tožnikovo stališče, da bi posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, torej prizadeta stranka v tem upravnem sporu, morala v svoji zahtevi za izbris navajati in utemeljevati razloge za uveljavljanje svoje pravice do zasebnosti in utemeljevati prevlado svojih pravic nad pravicami upravljavca osebnih podatkov. Iz povzetih določil 17. člena SUVP pa tudi ne izhaja, da bi bil kriterij za presojo zahteve za izbris, ali so objave škodljive za posameznika. Prav tako nima podlage v določilih SUVP sklepanje tožnika, kaj so razlogi prizadete stranke, da je podala zahtevo za izbris.

136Tožena stranka je ustrezno obravnavala tožnikove navedbe za utemeljitev zakonitega interesa, ki ga z obdelavo uresničuje in njegove prevlade nad pravicami in svoboščinami posameznice, na katero se osebni podatki nanašajo: pravica do svobode izražanja (pri tem se sklicuje na predhodno obrazložitev) in pravice avtorjev, fotografov in drugih oseb (trditve oceni le kot omembe, a se do njih ustrezno opredeli). Drugih navedb tožnik v postopku pred toženo stranko do izdaje odločbe ni podal, čeprav je bil k temu izrecno pozvan z dopisom z dne 14. 4. 2021, sodišče pa je v predhodnih točkah obrazložitve tudi pojasnilo, zakaj ne more upoštevati navedb, ki jih je tožnik podal šele v tem upravnem sporu.

137Iz izpodbijane odločbe torej izhajajo ustrezni razlogi, da v konkretni zadevi niso podani nujni legitimni razlogi za obdelavo zaradi uresničevanja svobode izražanja upravljavca ali pravice javnosti do obveščenosti, prav tako ne zaradi morebitnih interesov fotografov, avtorjev in lastnikov avtorskih pravic, ki bi prevladali nad posameznikovimi interesi, pravicami, svoboščinami glede varstva osebnih podatkov.

138Glede na vse zapisano sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je posledično ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

139Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Prizadeta stranka povrnitve stroškov v upravnem sporu ni zahtevala, zato sodišče o tem ni odločalo.

¹ Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES
² SEU zadeva C-73/07
³ Evropsko sodišče za človekove pravice, Satakunnan Markkinapčrssi Oy and Satamedia Oy proti Finski, št. 931/13, 27. junij 2017.
⁴ Primerjaj sklep VSRS X Ips 17/2022 z dne 7. 6. 2023, sklep VSRS I Up 83/2023 z dne 15. 6. 2023, sodba VSRS X Ips 17/2023 z dne 30. 11. 2023, sklep VSRS X Ips 40/2019 z dne 11. 11. 2020 in druge.
⁵ Temeljna merila za tehtanje in razrešitev kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki jih je oblikovalo ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer proti Nemčiji, so: 1.) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2.) položaj osebe, na katero se nanaša objava in predmet objave; 3.) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4.) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5.) vsebina in posledice objave; 6.) teža naloženih sankcij. Ker pravica do pozabe sodi v okvir pravice do zasebnosti, so vsi ti kriteriji relevantni tudi za razrešitev njene kolizije s svobodo izražanja, poleg tega pa je treba upoštevati še dodatne, ki se tičejo interesa posameznika do izbrisa njegovih osebnih podatkov v zvezi določenim preteklim dogodkom na eni strani in interesa javnosti, da razpolaga s to informacijo tudi po preteku določenega časa, v katerem je bila informacija (dogodek, na katerega se nanaša) ažurna. Na te kriterije se ESČP sklicuje tudi v zadevi Hurbain proti Belgiji v sodbi z dne 22. 6. 2021 in sodbi velikega senata z dne 4. 7. 2023.
⁶ Zadeva C-73/07 Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinapörssi Oy in Satamedia Oy z dne 16. 12. 2008.
⁷ Tudi upoštevaje stališča SEU v zadevi C-345/17, Buivids - sodba z dne 14. 2. 2019, ESČP v zadevi Węgrzynowski in Smolczewski proti Poljski dne 16. 10. 2013 in v zadevi M.L. in W.W. proti Nemčiji z dne 28. 6. 2018.
⁸ Primerjaj tudi Sodbo SEU z dne 14. 3. 2024 v zadevi C-46/23 Újpesti Polgármesteri Hivatal.