10. člen ZOdv

Zgolj okoliščina, da je bil v postopku izdan oklic neznanim dedičem, odvetnika ne upravičuje do vpogleda v zapuščinski spis D 37/2025, kot to zmotno meni pritožba. Izdan oklic neznanim dedičem namreč odvetniku ne podeljuje pravnega interesa za vpogled v spis. Zaradi neizkazanosti obstoja posamične zadeve, v kateri odvetnik zastopa stranko, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za pridobitev podatkov o premoženju, ki spada v zapuščino, pravilna.

ZIZ predvideva več možnosti izvršilnih sredstev (30. člen ZIZ), le-te pa lahko upnik predlaga vse dokler terjatev ni v celoti poplačana (34. člen ZIZ), ureditev v 4. členu ZIZ pa odvetniku ne preprečuje opravljanja procesnih dejanj v interesu stranke (upnika), saj bo te podatke odvetnik lahko pridobil, ko bo sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine postal pravnomočen, posledično pa bo lahko torej dodatno predlagal izvršilno sredstvo (izvršbo na nepremičnine dolžnika). Po naravi stvari bo torej šlo bolj za časovni zamik pridobitve podatkov o nepremičninah (na trenutek, ko bo upnik oziroma zanj odvetnik razpolagal z izvršilnim naslovom), kot za odvzem dostopa do osebnih podatkov iz uradnih evidenc. Ko bo razpolagal z izvršilnim naslovom pa bo lahko odvetniku v pomoč pri pridobivanju podatkov o premoženju dolžnika tudi določba 31. člena ZIZ (informativni seznam dolžnikovega premoženja, 12. odstavek 31. člena ZIZ).

Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).

Iz 10. člena ZOdv jasno izhaja, da gre za pravico odvetnika za pridobitev varovanih podatkov (in ne njegove stranke, ki jo sicer zastopa), saj so upravljavci osebnih podatkov dolžni brez privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, brezplačno dati odvetniku podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi. Ker je pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi zahteve odvetnika za posredovanje podatkov vložil tožnik, ki ni odvetnik, ampak stranka, ki jo ta odvetnik zastopa, je bila odločitev o zavrženju pritožbe pravilna.

Pri opravljanju odvetniškega poklica nastajajo zbirke osebnih podatkov, torej gre v primeru odvetnikov za upravljavce podatkov v smislu 6. točke 6. člena ZVOP-1. Obdelava osebnih podatkov v zasebnem sektorju je dopustna le, če je zanjo podana osebna privolitev posameznika ali če je določena z zakonom ali če je potrebna in primerna za izvedbo pogajanj za sklenitev pogodbe ali za izpolnjevanje pogodbe ali če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27.4.2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi direktive 95/46/ES, ki jo je potrebno uporabiti neposredno, je z določbo točke c) prvega odstavka 6. člena nadomestila 8. člen ZVOP-1. Določba prvega odstavka 10. člena ZOdv ureja, kdaj velja dolžnost posredovanja osebnih podatkov odvetniku in kdaj je za odvetnika pridobivanje osebnih podatkov zakonito; v kolikor upravljavec in obdelovalec osebnih podatkov ravnata skladno z navedeno določbo, potem je takšno ravnanje skladno z zakonitostjo obdelave iz točke c) prvega odstavka 6. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27.4.2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi direktive 95/46/ES; ravnanje v nasprotju pa pomeni kršitev te določbe, ki jo je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti neposredno in za kršitev katere uredba v točki a) petega odstavka 83. člena predpisuje upravno in ne kaznovalno sankcioniranje.

Tožeča stranka je trdila le, da idejne zasnove ni naročila in da je tožena stranka ni izdelala, to pa so ugovori, ki so usmerjeni v izpodbijanje temelja, ne pa višine terjatve. Posledično je sodišče prve stopnje višino terjatve pravilno štelo za priznano/nesporno (drugi odstavek 214. člena ZPP). V takšnem primeru pa do dokaznega postopka niti ne pride, saj se priznanih dejstev ne dokazuje (prvi odstavek 214. člen ZPP). Izstavitev, prejem in (ne)knjiženje računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma nastanek terjatve in/ali njeno veljavnost. Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sodbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je prvostopenjsko sodišče pravilno odvetniško družbo prepoznalo kot upravičenca do posredovanja zaprošenih podatkov, nato pa zmotno ugotovilo, da gre za podatke takšne narave, ki so načeloma dostopni le pooblaščenim organom, zaradi česar ni mogoča uporaba 1. odstavka 10. člena ZOdv, pač pa 2. odstavek 10. člena ZOdv.Odvetniška družba je zaprosila za posredovanje podatkov o dolžničinih poslovnih deležih v gospodarskih družbah (in ne za posredovanje potrdila), te pa je sodišče po 1. odstavku 10. člena ZOdv dolžno dati brezplačno.

Bistvo spora je razlaga pravice do pridobivanja informacij in pregleda dokumentov v okviru postopkov, ki se na podlagi ZTFI vodijo pred Agencijo. Dilema je, kdo poleg strank postopka je v določenih primerih še lahko upravičen do pregleda dokumentov in obvestila o poteku relevantnega postopka. Vrhovno sodišče zaradi jasnosti obsega pravice do pridobivanja informacij že uvodoma izpostavlja, da je vlogo odvetnika kot strankinega pooblaščenca treba striktno presojati z vidika potrebe po varstvu pravne koristi oseb (strank), ki jih odvetnik zastopa. Zato je materialnopravno napačno tožbeno izhodišče, da je določba 10. člena ZOdv samostojna materialno-pravna podlaga za „generalno“ pridobivanje osebnih podatkov pri opravljanju odvetniškega poklica, saj je tudi ta določba strogo omejena na pridobivanje relevantnih osebnih podatkov, ki jih odvetnik potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi. Iz določbe 488. člena ZTFI izhaja, da je Agencija v okviru svojih pooblastil dolžna varovati zaupne informacije. Vendar pa je Agencija v postopkih odločanja v posamičnih zadevah izrecno vezana na (subsidiarno) uporabo ZUP, kar pomeni, da mora Agencija v primeru, če zain

Glede na besedilo 10. člena Zakona o odvetništvu („ne glede na določbe drugih zakonov“) je v vsakem konkretnem primeru treba presojati, kateri predpis je pri pridobivanju osebnih podatkov splošen, kateri pa specialen.

Za pridobitev osebnih podatkov o transakcijskih računih fizičnih oseb, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov, ne zadošča, da odvetnik predloži splošno pooblastilo stranke, pač pa mora izkazati, da podatke potrebuje za opravo konkretnega opravila v konkretni zadevi (pravni interes).

Ker je tožnik (odvetnik) zahtevi za posredovanje osebnih podatkov o dolžniku priložil le splošno pooblastilo za zastopanje, ne pa tudi izvršilnega naslova, s katerim bi po desetem odstavku 40. člena ZIZ izkazal pravni interes za dostop do zahtevanih podatkov, je bila njegova vloga za posredovanje osebnih podatkov utemeljeno zavrnjena.

Če stranka, ki v tožbi opredeli materialnopravni temelj svojega zahtevka, le-tega iz objektivnih razlogov ne more določno postaviti, ker so podatki o stanju na transakcijskih računih ter podatki o izdajatelju vrednostnih papirjev in njihovem številu zaupni podatki, prav te podatke pa nujno potrebuje za postavitev določnega tožbenega zahtevka, potem te poizvedbe na argumentirano zaprosilo tožeče stranke opravi sodišče.

Drugi odstavek 10. člena Zakona o odvetništvu predstavlja izjemo od splošne ureditve pridobivanja podatkov in zato predpisuje posebne pogoje za pridobitev osebnih podatkov. Ker so osebni podatki v razmerju do vseh ostalih podatkov strožje varovani, je tudi strožja zahteva glede pravnega interesa, ki ga mora odvetnik izkazati za njihovo pridobiti. Ni dovolj izkazati pooblastilno razmerje v posamični zadevi. Odvetnik mora za pridobitev osebnih podatkov izkazati tudi potrebo po tem podatku glede konkretnega procesnega dejanja v okviru zastopanja. Navajati mora torej podatke o konkretni zadevi, ki teče pred sodiščem ali drugim organom, da ima v tej zadevi mandat za zastopanje in navesti konkretno procesno dejanje.

Revizija je utemeljena samo zato, ker iz spisa izhaja, da je tožeča stranka prosila za preložitev naroka dne 23.08.1999, nato pa je bila na narok dne 25.10.1999 vabljena s fotokopijo zapisnika, ki pa je dvomljive vsebine, saj iz njega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil narok za glavno obravnavo opravljen ali ne. Ob takem zapisu dogajanja na naroku, pa tožeči stranki ni mogoče očitati, da v kasnejši pripravljalni vlogi in na naroku dne 25.10.1999 ni pojasnila, zakaj ni navedla vseh dejstev in dokazov do konca prvega naroka. Ker je šlo v času, odkar je tožeča stranka prejela vabilo za prvi narok za glavno obravnavo, do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje za specifično situacijo, ko so se spreminjala nekatera določila pravdnega postopka in ker sodišče postopka ni vodilo tako, kot je bilo predpisano, tožeča stranka utemeljeno opozarja na 22. člen URS. Ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo ustreznega varstva pravic (tako kot toženi stranki), je kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prva točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z osmo točko drugega odstavka 339. člena ZPP).