2. člen ZInfP

ZVOP-1 določa pravico do izbrisa osebnih podatkov kot tudi postopek za uveljavljanje te pravice, kar izključuje neposredno sodno varstvo po 34. členu ZVOP-1. Možnost neposrednega sodnega varstva po 34. členu ZVOP-1 je predvidena kot izjema, kadar je z dejanji nosilcev oblasti nezakonito poseženo v zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, vendar tega ni mogoče varovati v drugem postopku ter s tam urejenimi pravnimi sredstvi. V obravnavanem primeru je to pravno sredstvo po četrtem odstavku 32. člena ZVOP-1 najprej zahteva pri Informacijskem pooblaščencu za odločanje o obdelavi osebnih podatkov, tj. izbrisa, in nadalje upravni spor zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca po določbah ZUS-1.

Ker se izrek denarne kazni vedno veže na (konkreten) osnoven postopek, s katerim je povezan v neločljivo celoto, je treba tudi vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper tak sklep o izreku denarne kazni zaradi razžalitve uradnih oseb in organa presojati glede na stvarno pristojnost organa za odločanje v (konkretni) osnovni zadevi. Ker izvira v konkretnem primeru izpodbijani sklep o izreku denarne kazni iz postopka odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, je za odločanje o pritožbi zoper tak sklep pristojen Informacijski pooblaščenec RS.

Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t. i. "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba (ob izkazanem pravnem interesu). Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis). Kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1 bi moral pritožnik skladno s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu uveljavljati pred Informacijskim pooblaščencem, zoper odločitev tega organa pa je nato možno sodno varstvo v upravnem sporu (2. člen ZUS-1). O tej pritožbi oziroma varstvu navedenih pravic do seznanitve z zahtevanimi podatki na podlagi ZVOP-1 z odločbo Ministrstva za finance sploh ni bilo odločeno, o njej pa tudi sicer Ministrstvo za finance ne bi smelo odločiti. Posledično pa navedeno tudi ni del sodne presoje v tem upravnem sporu.

Iz določb 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZInfP izhaja, da je informacijski pooblaščenec kot samostojni in neodvisen državni organ pristojen za odločanje o pritožbi, kadar upravljalec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve z zahtevanimi podatki do izpisov, seznamov, vpogledov, potrdil, informacij, pojasnil, prepisovanja ali kopiranja po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zadevi ni sporno, da je zoper odločitev prvostopnega davčnega organa tožnik vložil pritožbo. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča bi torej v zadevi šlo tudi za pritožbo posameznika iz 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZVOP-1. Tožena stranka bi zato morala pritožbo v delu, ki se nanaša na kršitev ZVOP-1, odstopiti v pristojno poslovanje informacijskemu pooblaščencu, v kolikor tega ne bi storil že tožnik sam. Zoper odločitev informacijskega pooblaščenca je namreč zagotovljeno samostojno sodno varstvo v upravnem sporu.

Med tem ko je zakonodajalec za izvajanje video nadzora večstanovanjske stavbe predpisal soglasje več kot 70% solastniških deležev, takšnega, manjšega ali večjega solastniškega deleža za izvajanje video nadzora poslovnih stavb sploh ni predpisal. V izhodišču razlage te ureditve je potrebno izpostaviti, da je to razumljivo, saj je zasebnost v stanovanjskih stavbah upravičeno lahko bolj zaščitena kot je zaščitena zasebnost v poslovnih prostorih ali na javnih površinah.

V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu tožena stranka ne more odločati o tem, ali je zaračunavanje DDV upravičeno ali ne. Iz 34.a člena ZDIJZ sicer res izhaja, da lahko organ za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene zaračuna ceno, vendar pa to pomeni, da lahko drugostopenjski organ preverja zgolj to, ali je osnovna cena pravilno zaračunana. To, da v konkretnem primeru tožena stranka ne more biti pristojna za odločanje o tem, ali prvostopenjski organ upravičeno obračunava DDV, pa izhaja tudi iz prvega odstavka 138. člena ZDDV-1, ki določa, da obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja davčno službo.

Iz odgovora na tožbo izhaja, da je Informacijski pooblaščenec po prejemu zadeve ugotovil, da v obravnavani zadevi ne gre za pritožbo posameznika, zaradi česar bi bil pristojen za odločanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 2. člena ZInfP, saj tožnik v obravnavani zadevi ni zahteval podatkov, ki bi se nanašali nanj, temveč podatke tretjih oseb. V tem primeru pa ga je v skladu z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 treba šteti za uporabnika osebnih podatkov, zato je za odločanje o pritožbi treba uporabiti splošno določbo 232. člena ZUP. Po tej določbi o pritožbi odloča Ministrstvo za zdravje.

O pritožbi posameznika, kadar upravljalec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve z zahtevanimi podatki po določbah Zakona o varstvu osebnih podatkov, odloča Informacijski pooblaščenec. Ker je v konkretnem primeru na drugi stopnji odločal nepristojen organ, je bilo tožniku nedopustno poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), katere uresničevanje je v tovrstnih zadevah predpisano tako, da je možna pritožba na pristojen drugostopenjski organ, preden o zadevi odloča sodišče v upravnem sporu.

V skladu z 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu tožena stranka ne more odločati o tem, ali je zaračunavanje DDV upravičeno ali ne. Iz 34.a člena ZDIJZ sicer res izhaja, da lahko organ za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene zaračuna ceno, vendar pa to pomeni, da lahko drugostopenjski organ preverja zgolj to, ali je osnovna cena pravilno zaračunana. To, da v konkretnem primeru tožena stranka ne more biti pristojna za odločanje o tem, ali prvostopenjski organ upravičeno obračunava DDV, pa izhaja tudi iz prvega odstavka 138. člena ZDDV-1, ki določa, da obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja davčno službo. Razen zgoraj navedenega pa je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti tudi iz razloga, ker je izrek odločbe nerazumljiv in tudi sam s seboj v nasprotju. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je navedeno, da se odpravi račun. Obenem je ta del izreka v nasprotju s 1. točko izreka, kjer je navedeno, da se 2. točka izreka prvostopenjske odločbe odpravi le v delu, ki se nanaša na 22 % DDV, medtem ko je v 2. točki drugostopenjske odločbe navedeno,

Določba prvega odstavka 152. člena Ustave RS izključuje pristojnost Informacijskega pooblaščenca za izvrševanje kakršnegakoli inšpekcijskega nadzora nad sprejemanjem oziroma izdajanjem abstraktnih splošnih aktov Banke Slovenije.

Izvajalec javne službe obdeluje določene osebne podatke uporabnikov, ki jih za ta namen pridobi iz javnih knjig in evidenc na temelju 1. odstavka 10. člena ZVOP-1 v povezavi z 32. členom ZVOP-1, kar pa posamezniku ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave njegovih osebnih podatkov.

Tožena stranka je tožniku že v svojem pozivu za dopolnitev vloge z dne 6. 6. 2011, kot tudi v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila obseg svojih pristojnosti oziroma pooblastil po določilih 2. člena ZInfP v povezavi s 30. členom ZVOP-1.

Če organ druge stopnje odloča na podlagi molka organa po 3. odstavku 255. člena ZUP, ne more v izreku odločiti samo, da se pritožba zavrne, kakor je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, ampak mora organ druge stopnje v izreku odločiti tudi o zahtevku stranke.

V predmetni zadevi se postopek začne na zahtevo stranke in upravni organ izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o nečem, kar se morda smiselno povezuje z zahtevo stranke. Tožena stranka je zato s samoiniciativno reinterpretacijo – glede na jasno stališče prizadete stranke v pritožbi, da ne zahteva kopije prijave, ampak vsebinsko pojasnilo prijave – kršila določbo 1. odstavka 213. člena ZUP.

V izreku se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. V konkretnem primeru se je tožena stranka pri odločitvi oprla na 25. člen ZUP, pri tem pa je v izreku izpodbijane odločbe izostala navedba glede obligatorne odločitve o odpravi prvostopnega upravnega akta. V tolikšni meri pomanjkljivo oblikovan izrek onemogoča preizkus izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka ni izpolnila dokaznega bremena v smislu konkretnejših argumentov za varstvo njenega interesa glede njenih poslovnih skrivnosti, zato se poslovna skrivnost ne razkrije, konkretno tehtanje na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, pa niti ni potrebno, ker se v takem primeru pavšalnega varstva interesa za nerazkritje podatkov predpostavlja, da javni interes po zagotavljanju javnosti, odprtosti (transparentnosti) in čim večji obveščenosti javnosti, tudi javni nadzor nad delovanjem javnopravnih subjektov, pretehta.