32. člen ZIN

Inšpekcijski organi v postopkih po ZCes-1 in ZIN nimajo procesne obveznosti izdajanja ločenih ugotovitvenih in izvršitvenih aktov. Inšpektor lahko z odločbo hkrati ugotovi kršitev in odredi njeno odpravo. Zakonska ureditev predvideva enotno odločbo, ki hkrati ugotavlja kršitev in odredi njeno odpravo. Postavitev zapornic in postajnega poslopja na cestni svet javne ceste brez predpisanega soglasja upravljavca nedvoumno predstavlja kršitev določb ZCes-1, ki prepovedujejo posege v javno cesto, ki ovirajo varno uporabo ceste. Takšno ravnanje predstavlja kršitev prepovedi nameščanja predmetov, ki ovirajo promet, ki jo lahko inšpektor sankcionira.

Sicer drži, da je pridobitev soglasja od lastnika nepremičnine za operaterja nujna (saj jo terja sam zakon). Vendar pa - nasprotno, kot želi prikazati tožnik - to še ne pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati predložitev takega soglasja od operaterja do začetka izvajanja del po točki 5.7.8 oziroma po točki 5.8.12 ter v primeru ne-predložitve le-teh na tej podlagi tudi razvezati pogodbo za traso, kjer naj bi se ta dela izvajala, ker naj bi bila njegova predložitev za izvajanje storitve nujno potrebna. Ni namreč najti logične povezave med predložitvijo soglasij, ki jih operater (mora) pridobi(ti) od lastnikov nepremičnin, po katerih poteka ta infrastruktura, tožniku pred pričetkom izvajanja del, sicer nastopi posledica z razvezo pogodbe med operaterjem in tožnikom, ter zagotovitvi dostopa do infrastrukture tožnika operaterju, kot mu to nalaga regulatorna odločba. Povedano drugače: predložitev soglasij ni nujno potrebno za to, da tožnik zagotovi dostop do svoje infrastrukture oziroma, da operater prične z izvajanjem del na infrastrukturi tožnika.

Iz zakonskega opisa prekrška po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN izhaja, da je njegov sestavni del samo neizpolnitev z odločbo odrejenih ukrepov v določenem roku, ne pa tudi vzdrževanje neizpolnitve, zaradi česar je prekršek po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN storjen in dokončan z iztekom izpolnitvenega roka oziroma najkasneje z izvršljivostjo odločbe o odreditvi ukrepov. Plačilni nalog vsebuje napačno časovno opredelitev prekrška, saj prekrška nista bila storjena v dneh kontrolnega inšpekcijskega pregleda (16.3.2022 in 30.8.2022), temveč je bil prekršek storjen najkasneje dne 23.10.2019, ko je odločba o odreditvi ukrepov postala izvršljiva. Zato je v času kontrolnih inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zoper storilca začel postopek o prekršku, že preteklo več kot dve leti in je nastopilo relativno zastaranje pregona, v vsakem primeru pa je pregon absolutno zastaral po izteku štirih let od storitve prekrška, torej dne 23.10.2023, zaradi česar je izpodbijana sodba z dne 8.11.2023 bila izdana po nastopu absolutnega zastaranja pregona.

Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Uporabniki ... so preko interne kanalizacije priključeni na kanalizacijsko omrežje v Občini Piran in zato ne sme biti prekinjen odvod odpadne vode iz njihovih objektov do javne kanalizacije. To pomeni, da tudi tožeča stranka, pa četudi del interne kanalizacije poteka po njenem zemljišču, ni smela sama prekiniti odvoda odpadnih vod po tej kanalizaciji. Če uporabniki interne kanalizacije te niso primerno vzdrževali in jo čistili, kot to od njih zahteva Odlok, je njihovo ravnanje lahko obravnavano v prekrškovnem postopku, tožeča stranka pa ima, kot lastnica služečega zemljišča, možnost, da zoper te uporabnike vloži ustrezna pravna sredstva civilnega prava, s katerimi lahko zahteva, da interno kanalizacijo uporabljajo na način, da ji s tem ne povzročajo škode oziroma, če so za to izpolnjeni pogoji, zahteva prenehanje izvrševanja služnosti poteka interne kanalizacije po njenem zemljišču. Zatrjevano nevzdrževanje dela interne kanalizacije, ki poteka po njenem delu zemljišča, pa tožeči stranki ne daje pravice, da vanjo poseže tako, da kanalizacijske cevi odbije in zabetonira, torej da prepreči odvajanje odpadnih vod.

Pri nadzornih postopkih in postopkih o prekršku gre za dva različna postopka, ko je treba izdati ob zaključku postopkov o istem dejanskem stanu dva različna akta; pri nadzornih postopkih je delovanje inšpektorata preventivno in gre za regulativni nadzor, ki je namenjen zagotavljanju spoštovanja določb ZVPoz, medtem ko so postopki o prekršku, ki jih vodi inšpektorat, usmerjeni v kaznovanje storilcev prekrškov in sledijo varstvu širših družbenih vrednot oziroma interesov. Storilec, ki mu je v skladu z določbo 33. člena ZIN izrečeno opozorilo, ni prost odgovornosti za prekršek, ki je bil storjen z istim ravnanjem v istih časovnih in krajevnih okoliščinah in inšpektoratu zaradi preventivnega delovanja kot nadzornemu organu ni onemogočeno, da v isti zadevi deluje tudi kot prekrškovni organ. V konkretnem primeru je inšpektor storilki v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZIN izrekel opozorilo, da gasilniki niso vzdrževani v skladu z določili proizvajalca ter ji določil rok za odpravo te nepravilnosti. Storilka je ugotovljeno nepravilnost v določenem ji roku odpravila, inšpektor pa ji je zaradi ugotovljene kršitve četrtega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 35. člena ZVPoz nato

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi zahtevale njeno odpravo. Tožnici je bil izdan ustni ukrep na zapisnik, skladno z 211. členom in četrtim odstavkom 144. člena ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku, za kar so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji glede nujnih ukrepov v javnem interesu, ki jih za takšne primere dopušča ZUP in Odredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov.

Navedbe tožnice v tožbi, da je občina razširila asfaltirala cesto, ki sega na njeno zemljišče in odpeljala tovornjak zemlje, v konkretnem inšpekcijskem postopku niso relevantni. Pravilen je zaključek tožene stranke, da tožnica s tem, ko se ni priključila na kanalizacijo, postopa v nasprotju s predpisi, zato mora navedeno nepravilnost odpraviti v postavljenem roku, sicer se lahko kaznuje z globo (38. člen ZIN).

Inšpektor je izjavo osumljenca pridobil v okviru pooblastil oziroma pravic in dolžnosti gozdarske inšpekcije ter izključno za potrebe inšpekcijskega postopka, torej zoper sedanjega osumljenca ni de facto vodil kazenske preiskave, in ga pred zaslišanjem tudi ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobtožbo.

Iz 5. točke izreka izpodbijane odločbe ne izhaja dolžnostno ravnanje tožnika za odpravo nepravilnosti v konkretnem primeru. Upravni organ ni ugotovil, da bi v obravnavani zadevi prišlo do kopičenja ostankov živil oziroma odpadkov, ampak je izhajal le iz možnosti obstoja takega stanja ter s tem povezanih splošnih načel in izhodišč. Ob takih okoliščinah pa tožniku po presoji sodišča ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo glede ustreznosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa.

Sklicevanje na obrazložitev regulatorne odločbe ne more biti pravno upoštevno, saj mora biti pravilo, ki ga je treba upoštevati, oblikovano v izreku, ker se o pravici oziroma obveznosti odloči z izrekom oziroma dispozitivom odločbe. Materialno pravnomočen postane samo izrek odločbe, s katerim se glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru odloči o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme. Drugi sestavni deli odločbe, na primer obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, ne postanejo pravnomočni. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da je toženka, ker pri izračunu gospodarske ponovljivosti ni upoštevala tistih kriterijev, ki so določeni v 16. c) točki izreka regulatorne odločbe, kršila prvi odstavek 224. člena ZEKom-1.

Če je v okviru cenovnega nadzora z upravno odločbo ugotovljeno, da zavezanec ni spoštoval odločbe, ker je zaračunaval previsoko ceno, je glede na zakon in regulatorno odločbo utemeljen ukrep, s katerim mu toženka naloži, naj to kršitev odpravi. Zato v civilnopravna razmerja ni poseženo v nasprotju s predpisi in niti mimo pristojnosti, ki jo toženki daje zakon. Po presoji sodišča je taka razlaga regulatorne odločbe, kot jo zagovarja toženka, in ki je v tem primeru "materialno pravo", ki ga je treba uporabiti, napačna, saj njen izrek, ki je edini relevanten, natančno določa, kaj so vodilni proizvodi, pri čemer kot relevantno ločuje zgolj vrsto omrežja (bakreno ali optično). Ne določa pa, da se v primeru preskusa gospodarske ponovljivosti kot en maloprodajni proizvod upoštevajo vsi, v maloprodajni ponudbi tožnika ponujeni proizvodi, ki imajo enako hitrost in tehnologijo kot tisti proizvod, ki je po kriterijih iz 10.b) točke izreka ocenjen kot vodilni oziroma da se pri preskusu gospodarske ponovljivosti vsi maloprodajni proizvodi, ki imajo enako hitrost in tehnologijo kot vodilni, obravnavajo kot isti proizvod. Sklicevanje na obrazložitev regulatorne odločbe ne more biti pravn

Če je v okviru cenovnega nadzora z upravno odločbo ugotovljeno, da zavezanec ni spoštoval odločbe, ker je zaračunaval previsoko ceno, je glede na zakon in regulatorno odločbo utemeljen ukrep, s katerim mu toženka naloži, naj to kršitev odpravi, tj. vrne preveč zaračunani znesek. Zato v civilnopravna razmerja ni poseženo v nasprotju s predpisi in niti mimo pristojnosti, ki jo toženki daje zakon. Po presoji sodišča je taka razlaga regulatorne odločbe, ki je v tem primeru „materialno pravo“, ki ga je treba uporabiti, napačna, saj njen izrek, ki je edini relevanten, natančno določa, kaj so vodilni proizvodi, pri čemer kot relevantno ločuje zgolj vrsto omrežja (bakreno ali optično).

Privilegij zoper samoobtožbo se na davčni postopek ne razteza. Pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca je v davčnem postopku upravičena.

Po presoji sodišča je razlaga regulatorne odločbe, ki je v tem primeru "materialno pravo",ki ga je treba uporabiti, napačna, saj njen izrek, ki je edini relevanten, natančno določa, kaj so vodilni proizvodi, pri čemer kot relevantno ločuje zgolj vrsto omrežja (bakreno ali optično). Ne določa pa, da se v primeru preskusa gospodarske ponovljivosti kot en maloprodajni proizvod upoštevajo vsi, v maloprodajni ponudbi tožnika ponujeni proizvodi, ki imajo enako hitrost in tehnologijo kot tisti proizvod, ki je po kriterijih iz 10.b točke izreka ocenjen kot vodilni oziroma da se pri preskusu gospodarske ponovljivosti vsi maloprodajni proizvodi, ki imajo enako hitrost in tehnologijo kot vodilni, obravnavajo kot isti proizvod. Sklicevanje na obrazložitev regulatne odločbe ne more biti pravno upoštevno, saj mora biti pravilo, ki ga je treba upoštevati, oblikovano v izreku, ker se o pravici oziroma obveznosti odloči z izrekom oziroma dispozitivom odločbe. Materialno pravnomočen postane samo izrek odločbe, s katerim se glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru odloči o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme. Drugi sestavni deli odločbe, na primer obrazloži

Na naroku za glavno obravnavo je tožnik na fotografijah, ki so del upravnega spisa zadeve (priloga dopisa z 19. 9. 2018 in priloga zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu s 24. 9. 2018), pokazal, na katerem delu predmetne občinske poti je odstranil fini asfalt ter ponovno poudaril, da je šlo za odstranitev v dolžini 8 m in širini na začetku 10 cm, v 8 m pa je bila širina 0 cm. Iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ni razvidno, kako je inšpekcijski organ prišel do zaključka, da je tožnik odstranil "cca 20 m asfalta“, niti tega sodišče ne more preveriti na podlagi podatkov upravnega spisa zadeve, zato je utemeljen tožnikov ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Na navedbe v tožbi, ki se ne nanašajo na izpodbijani upravni akt, temveč na sam izvršilni naslov, sodišče ni odgovorilo, saj sodišče odloči le o predmetu upravnega spora in ne more posegati na odločbe iz predhodnega upravnega postopka. Že v pritožbi zoper prvostopni upravni akt, izdan v izvršilnem upravnem postopku, pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP).

Pravni interes je potreben tudi za izpodbijanje procesnih sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Navedena določba, na podlagi katere se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta ustavljen, sicer pove, kateri akti, ki niso upravni akti iz 2. člena ZUS-1, se smejo izpodbijati v upravnem sporu, ne pa tudi, kdo ima za to pravni interes. Tega ima, kot pojasnjeno, le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj. Pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora ne more utemeljevati niti z morebitnim prekrškovnim postopkom, ne glede na to, ali bo v njem predmet ugotavljanja prekrškovne odgovornosti dejanje, ki je opredeljeno v obrazložitvi sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Zakonske določbe, ki bi vezala prekrškovni organ na dejansko stanje, ki je opisano v obrazložitvi procesnega sklepa, izdanega v upravnem postopku, namreč ni, niti pritožba tega ne trdi. Ne iz določb ZVOP-1 ali ZIN ne izhaja – tega tudi pritožba ne zatrjuje –, da mora nadzorni organ v primeru, ko oceni, da niso več podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom odprave ugoto

ZIN v 29. člen določa, da se inšpekcijski nadzor lahko predhodno najavi. Tožnika sicer nista bila navzoča ob ogledu, vendar sta bila o ogledu seznanjena z vročitvijo zapisnika. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ tožnika na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZUP pozval, da v roku 8 dni podata pripombe na vsebino zapisnika, pisno ali ustno. Tožnika pripomb nista podala, pač pa sta po preteku 8 dnevnega roka prosila za podaljšanje roka. Prvostopenjski organ ni odločil o podaljšanju roka, s tem je bila v postopku nedvomno povzročena pomanjkljivost, kar tožena stranka tudi sama ugotavlja v odločbi, ter obrazloži, da za odločitev v zadevi vendarle ni bila bistvena. Pri uveljavljanju te kršitve bi morala tožnika povsem določno izkazati vzročno zvezo med kršitvijo postopka in drugačno odločitvijo v zadevi.