UPRS Sodba III U 117/2022-33

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za pravosodje številka 6040-88/2022/8 z dne 17. 5. 2022 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Dosedanji postopek

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožnikovo zahtevo za izdajo potrdil o opravljenih državnih izpitih (1. točka izreka) in odločila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2Prvostopenjski organ je po informacijskemu pooblaščencu 17. 2. 2022 odločal o tožnikovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja in ugotovil, da so zahtevani podatki o opravljenih pravniških državnih izpitih (PDI) res informacije javnega značaja, ki pa se nanašajo na osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. S posredovanjem potrdil, ki ustrezajo zahtevi le po imenu in priimku, bi lahko razkrili osebne podatke morebitnih tretjih oseb, ki so opravile PDI z istim nazivom, s tem pa posegli v zasebnost teh oseb in kršili njihovo varstvo osebnih podatkov, zato je zahtevo na podlagi 3. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), zavrnil.

3Tožnik je dne 6. 4. 2022 vložil zahtevo, v kateri meni, da je v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS) in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) upravičen do informacij o tem, ali so o njegovi pritožbi zoper sodbo z dne 6. 5. 2019 odločale sodnice z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Od tožene stranke je zahteval izdajo potrdil iz uradne evidence, ki jo ureja 30. člen Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI).

4Tožena stranka je na obravnavano zahtevo 15. 4. 2022 odgovorila s pojasnilom, da so podatki iz evidence opravljanja pravniških državnih izpitov osebni podatki, zato se lahko določenim subjektom posredujejo le ob obstoju zakonske pravne podlage. Medtem, ko lahko sodni in drugi državni organi določene osebne podatke pridobijo na podlagi različnih zakonov (npr. 10. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 34a. člen ZUP, ipd.), pravne podlage za posredovanje osebnih podatkov neposredno strankam postopkov in drugim subjektom, ni. Ker tožena stranka skladno s tem pojasnilom tožniku ni posredovala potrdil o opravljenih pravniških državnih izpitih, je tožnik 26. 4. 2022 vložil pritožbo zaradi molka organa. Tožena stranka je nato z izpodbijanim sklepom dne 17. 5. 2022 zavrgla zahtevo za izdajo potrdil. To je storila zato, ker je ugotovila, da za posredovanje podatkov o opravljenem PDI za določene sodnice, ne obstoji pravna podlaga, kar pomeni, da tožnik ne more imeti statusa aktivne stranke v tem postopku, skladno s prvim odstavkom 42. člena ZUP. Tožena stranka je ob predhodnem preizkusu sklenila, da zahteve ne bo vsebinsko obravnavala, saj tožnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po tem zakonu ne more biti stranka, v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, v zvezi z 9. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).

5V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka sprejela enako stališče kot v pojasnilu z dne 15. 4. 2022 in sicer, da lahko upravljavec osebnih podatkov, ki na podlagi 30. člena ZPDI vodi evidenco opravljanja pravniških državnih izpitov, podatke iz evidence posreduje samo, če za to obstaja katera od pravnih podlag iz 9. člena ZVOP-1. Ta določa, da je pravna podlaga za obdelavo in posredovanje osebnih podatkov iz evidence lahko samo zakon, v konkretnem primeru pa te podlage tožnik nima. Za konec je povzela še vsebino zavrnilne odločbe z dne 17. 2. 2022, ki jo je sodišče povzelo v 2. točki obrazložitve te sodbe.

Tožbene navedbe

6Tožnik je zoper takšno odločitev vložil tožbo s predlogom, da ji sodišče ugodi, izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj v treh dneh od pravnomočnosti te sodbe tožniku izda zahtevana potrdila o opravljenih pravniških državnih izpitih. Priglasil je tudi stroške sodnega postopka.

7V tožbi in nadaljnjih vlogah se tožnik ne strinja s stališčem, da v obravnavani zadevi ni pravne podlage za pridobitev podatka, ali imajo sodniki, ki so odločali o tožnikovi pritožbi, opravljen PDI. Tako 23. člen USRS kot tudi 6. člen EKČP vsakomur podeljujeta pravico biti seznanjen s tem, ali o njegovih pravicah in obveznostih odloča sodnik, ki je bil izbran po pravilih, vnaprej določenimi z zakonom in sodnim redom.

8Ni pravilna presoja, da tožnik ne more biti stranka v postopku izdaje potrdil iz uradne evidence. Ta potrdila so namreč javne listine, zato so tudi s tem povezani podatki javni. Prikrivanje teh podatkov bi utegnilo nakazovati na to, da lahko kot sodniki nastopajo tudi tisti, ki ob izvolitvi v sodniški mandat niso izpolnjevali vseh z zakonom predpisanih pogojev, kar je med drugim tudi opravljen pravniški državni izpit.

9Prav tako je zmotno stališče, da imena in priimki ne zadoščajo za ugotovitev, da gre za podatke o sodnicah, ki jih zahteva tožnik. Toženi stranki je gotovo znano, kdo so imenovani sodniki Višjega sodišča v Kopru, zato ne bi smela imeti nobene težave v zvezi z ugotovitvijo njihove sedanje identitete in pridobitvijo potrdila o opravljenih pravniških državnih izpitih.

Odgovor na tožbo

10Tožena stranka se v zvezi s tožnikovo trditvijo, da so zahtevani podatki javni, sklicuje tudi na mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2016/784 z dne 6. 4. 2016, iz katerega izhaja, da se lahko osebni podatki iz evidence opravljanja pravniških državnih izpitov posredujejo sodiščem in drugim državnim organom, ki te podatke zahtevajo na podlagi relevantnih procesnih zakonskih določb. Drugim subjektom, ki jih za pridobivanje teh podatkov zakon ne pooblašča, se osebnih podatkov iz te evidence ne sme posredovati. Poudarja, da so osebni podatki v uradnih evidencah na podlagi 38. člena USRS posebej zaščiteni in se lahko obdelujejo le na podlagi zakona ali osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo.

11Glede tožnikove navedbe, da ima pravico do pridobitve obravnavanih podatkov v skladu s 23. členom USRS, tožena stranka dodaja, da je namen določbe onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamezni zadevi. To pomeni, da vnaprej določena pravila izključijo možnost kateregakoli organa pri določitvi sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru. Sklicevanje na omenjeno določbo pa ne pomeni pravice do pridobivanja osebnih podatkov iz evidence opravljanja pravniških državnih izpitov.

12Tožnik v svoji zahtevi ni uveljavljal svoje pravice ali pravne koristi, temveč le splošni interes za ugotovitev, da o njegovih pravicah in svoboščinah odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Prav to je narekovalo zavrženje tožnikove zahteve v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

13Tožba je utemeljena.

14V obravnavani zadevi je tožena stranka iz procesnih razlogov, že v okviru formalnega preizkusa vloge, zavrgla tožnikovo zahtevo za posredovanje podatkov o opravljenem pravniškem državnem izpitu za določene sodnice iz Višjega sodišča v Kopru. Presodila je namreč, da tožnik v svoji zahtevi ni uveljavljal svoje pravice ali pravne koristi, zato ne more imeti lastnosti stranke v upravnem postopku in se pri svoji odločitvi oprla na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 9. členom ZVOP-1.

15Iz 9. člena tedaj veljavnega ZVOP-1 izhaja, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika.

16V 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organu nalaga, da v okviru predhodnega preizkusa vlogo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

17Po presoji sodišča je tožena stranka ob sklicevanju na navedeno definicijo 9. člena ZVOP-1 zmotno uporabila 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in na tej podlagi sklenila, da tožnik ne more biti stranka v postopku pridobivanja osebnih podatkov določenih oseb. Za obravnavano zadevo, kot jo je tožena stranka pravilno povzela v izpodbijanem sklepu, je bistvena določba 42. člena ZUP, po kateri je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Gre za opredelitev stranke v formalnem (procesnem) in ne v materialnem smislu, torej kdo ima po materialnem predpisu kakšno pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Vloge tožnika kot fizične osebe, na zahtevo katere je v obravnavani zadevi začet postopek, zato ni mogoče zavreči na podlagi navedene določbe ZUP ali ZVOP-1, ki prav tako ne daje možnosti zavreči zahteve za pridobitev osebnih podatkov.

18Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.

19Obstoj razlogov za izdajo zahtevanih potrdil je torej stvar vsebinske presoje utemeljenosti zahteve, zato upravni organ o tem lahko odloči šele po izvedenem postopku z odločbo, s katero dovoli izdajo potrdil ali pa zavrne zahtevo za njihovo izdajo. S tem, ko je tožena stranka presojala, ali obstaja zakonska podlaga za izdajo potrdil tožniku, je presojala utemeljenost tožnikove vloge, o čemer se lahko v upravnem postopku odloči le z odločbo.

20Tudi sklicevanje tožene stranke na mnenje informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2016/784 z dne 6. 4. 2016 ne daje podlage za takšno odločitev. V tem primeru je organ prav tako vsebinsko presojal ali so podatki glede opravljanja pravniških državnih izpitov takšni, da se lahko posredujejo tretjim osebam. Ker je odločitev terjala vsebinski odgovor, je šlo za materialnopravno vprašanje in ne za vprašanje pomanjkanja procesnih predpostavk po 129. členu ZUP.

21Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt zaradi kršitve pravil postopka odpravilo in zadevo vrnilo toženih stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi postopkovnih kršitev, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava ter na stališča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je o navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Stroški

22Ker je tožnik s tožbo uspel, je sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga plača tožena stranka. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku pripada 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Tožena stranka mora stroške tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka roka za izpolnitev dalje pa tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).