4. člen ZIZ

ZIZ predvideva več možnosti izvršilnih sredstev (30. člen ZIZ), le-te pa lahko upnik predlaga vse dokler terjatev ni v celoti poplačana (34. člen ZIZ), ureditev v 4. členu ZIZ pa odvetniku ne preprečuje opravljanja procesnih dejanj v interesu stranke (upnika), saj bo te podatke odvetnik lahko pridobil, ko bo sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine postal pravnomočen, posledično pa bo lahko torej dodatno predlagal izvršilno sredstvo (izvršbo na nepremičnine dolžnika). Po naravi stvari bo torej šlo bolj za časovni zamik pridobitve podatkov o nepremičninah (na trenutek, ko bo upnik oziroma zanj odvetnik razpolagal z izvršilnim naslovom), kot za odvzem dostopa do osebnih podatkov iz uradnih evidenc. Ko bo razpolagal z izvršilnim naslovom pa bo lahko odvetniku v pomoč pri pridobivanju podatkov o premoženju dolžnika tudi določba 31. člena ZIZ (informativni seznam dolžnikovega premoženja, 12. odstavek 31. člena ZIZ).

Izvršilno sodišče nima zakonske podlage, da upniku posreduje pridobljene podatke o premoženju dolžnika. Ravno zaradi tega so v zakonu predpisane izjeme, ko se s podatki, ki jih pridobi sodišče, seznani (tudi) upnik. Pač pa mora (in upniku zato ni kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva) upravljavec podatkov ali zbirk podatkov upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo posredovati podatke. Upnik izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče po tem zakonu predlagati izvršbo.

Temeljno vodilo izvršilnega postopka je interes upnika, da doseže poplačilo svoje terjatve. V uresničevanje tega cilja je usmerjena tudi določba 31. člena ZIZ, katere namen je ugotoviti, ali ima dolžnik kakšno premoženje, s katerim upnik ni seznanjen, je pa na to premoženje mogoče poseči za realizacijo upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje z zastavitvijo s strani upnika pripravljenih vprašanj z dne 3. 3. 2014, ki so po vsebini takšna, da so usmerjena v pridobivanje informacij, ki bi mu omogočala razkrivanje dejanskega oziroma prikritega dolžnikovega premoženja, ni izčrpalo možnosti, da z zaslišanjem dolžnika pred sodiščem dne 12. 2. 2014, z opozorilom o posledicah krive izpovedi, razišče okoliščine, ki bi upniku pomagale razkriti premoženje, ki ga je dolžnik imel že ob zaslišanju zgoraj navedenega dne. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ponovno izvedbo naroka za ugotavljanja dolžnikovega premoženja neupravičeno pogojilo s tem, da upnik kot verjetno izkaže, da je dolžnik pridobil novo premoženje.

Izvršilno sodišče nima zakonske podlage, da upniku posreduje pridobljene podatke o premoženju dolžnika. Ravno zaradi tega so v zakonu predpisane izjeme, ko se s podatki, ki jih pridobi sodišče, seznani (tudi) upnik.

Postopek po 134. členu ZIZ ni samostojen postopek, kot zmotno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ampak je neposredno povezan s postopkom izvršbe zoper dolžnika, saj se nanaša na neizpolnitev obveznosti po sklepu o izvršbi zoper dolžnika. Drugega postopka brez prvega sploh ne more biti, pri čemer se tudi z drugim postopkom zasleduje poplačilo upnika glede obveznosti zoper dolžnika.

Četudi so vozila odjavljena iz prometa, kot izhaja iz uradne evidence, navedeno še ne pomeni, da dolžnica ni več lastnica navedenih vozil. Dolžnica ima obveznost, da posreduje ustrezno konkretizirane podatke o lastninski pravici na navedenih vozilih, tako tudi o v odgovoru na pritožbo zatrjevani odsvojitvi. Pri tem ne zadošča le posplošeno zatrjevanje odsvojitve, ampak mora iti za dokumentirano izjavo (19. točka prvega odstavka 4. člena ZIZ v zvezi z 31. členom ZIZ).

Tožena stranka kot banka ne izdaja upravnih aktov, zato tudi o posredovanju zahtevanih podatkov ne odloča z upravnim aktom. V konkretnem primeru ne gre za spor po 2. oziroma 4. členu ZUS-1, za katerega bi bilo pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije kot specializirano sodišče za upravne spore. Pristojnost Upravnega sodišča s 34. členom ZVOP-1 ni določena za uveljavljanje obveznosti posredovanja podatkov, čeprav je taka obveznost določena tudi s tem zakonom. Člen 34 namreč zagotavlja sodno varstvo v upravnem sporu le posamezniku, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom. Ker tudi ZVOP-1 ne določa pristojnosti Upravnega sodišča kot specializiranega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku, je na podlagi 1. člena ZPP za odločanje o njem lahko pristojno le sodišče splošne pristojnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali banke in hranilnice s tem, ko jim Banka Slovenije podeli dovoljenje za opravljanje bančnih in finančnih storitev na območju RS, pridobijo lastnost izvajalca javne službe ter s tem obveznost odločanja po upravnem postopku v vseh primerih kadar odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev?

Opravljanje bančnih storitev je javna služba, ki jo lahko opravljajo le točno določene pravne osebe po tem, ko dobijo dovoljenje Banke Slovenije. Kot izvajalec javne službe pa je zato tožeča stranka dolžna v primeru, kot je obravnavani, ko gre za odločanje o posredovanju osebnih podatkov, za katere je zaprosil uporabnik od upravljalca, postopati v skladu z določili ZUP, kar pomeni, da bi morala po tem, ko je prejela zahtevek tožeče stranke, o tem izdati akt v obliki odločbe z vsem predpisanimi sestavinami in ne odločiti zgolj z dopisom.

Tožeča stranka ima zakonsko pravico, katere sodno varstvo ureja tretji odstavek 34. člena ZVOP-1. Sodno varstvo je zagotovljeno v upravnem sporu, v katerem pa na prvi stopnji odloča upravno sodišče.

Pogoji za zavrženje tožbe v obravnavanem primeru niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč samo presodilo, da glede na zatrjevano pravno podlago sodna pristojnost v tem primeru obstoji oziroma da tožeča stranka sodno varstvo ima. Pogoji za zavrženje tožbe bi bili izpolnjeni le, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ.

Iz določb petega poglavja ZDavP-2, ki se nanaša na varovanje podatkov, izhaja, da gre pri podatkih, ki se zberejo v davčnem postopku od zavezancev za davek in pri drugih podatkih, ki se zberejo v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek, za podatke, ki se varujejo kot zaupni s tem, da je posebej določeno komu je mogoče te podatke razkriti, pod katerimi pogoji in tudi v katerem obsegu. Takšni so tudi podatki o številkah plačilnih računov v Sloveniji in zunaj nje, ki jih na podlagi 17. točke drugega odstavka 49. člena ZFU vsebuje davčni register in ki se pridobivajo v zvezi z davčno obveznostjo oziroma za namene pobiranja davkov, kar določa tretji odstavek 48. člena ZFU. Gre torej za podatke, ki se varujejo kot osebni in obenem kot davčna tajnost in ki se zbirajo s točno določenim namenom.

Izvršilno sodišče mora v skladu z določbami ZIZ skrbeti tudi za to, da se iz kupnine, dosežene s prodajo nepremičnin, poplačajo davščine. To seveda ne pomeni, da je sodišče odgovorno za opredelitev vrste davka in izračunavanje višine davka, ki ga je dolžan davčni zavezanec plačati, je pa po mnenju pritožbenega sodišča ob veljavni ureditvi v ZIZ dolžno storiti vse, da ugotovi, kolikšne davščine je dolžno državi oz. samoupravni lokalni skupnosti odvesti prednostno iz kupnine, preden se le-ta razdeli upnikom. V takšnem primeru, ko je sodišče opozorjeno, da gre za prodajo nepremičnin, pri kateri je za transakcijo kot davek predviden DDV in ne DPN, pa bi po mnenju pritožbenega sodišča moralo izvršilno sodišče, navkljub temu, da ima v spisu že podatek o odmeri davščin, le-tega preveriti tako, da pridobi na podlagi 4. člena ZIZ od ustreznega urada FURS vse podatke o tem, kakšen davek je potrebno plačati pri takšni konkretni transakciji, to je glede na vrsto nepremičnin in glede na subjekte, ki so v transakciji udeleženi.

Zgolj napaka v eni izmed črk imena ob siceršnjih ostalih pravilnih podatkih, tako o stalnem prebivališču kot tudi EMŠO in pravilnem priimku, ne sme predstavljati težave z nedvoumno identifikacijo dolžnika.

Že samo dejstvo poplačila kot procesnega dejanja v izvršilnem postopku ima procesni pomen konca postopka in sovpada z izčrpanjem upnikovega pravnega interesa za izvršbo kot temeljno procesno predpostavko za vodenje postopka. Upnikovo stališče, ki posamezna dejanja sodišča v fazi izvršbe obravnava samostojno, brez povezave s pravnomočno zaključeno dovolitveno fazo (pravnomočnim sklepom o izvršbi), je v nasprotju z zahtevo po koherenci (notranji povezanosti, soodvisnosti) kot temeljno lastnostjo pravnega sistema. Ustavitev postopka se po naravi stvari lahko nanaša le na postopek, kot je bil v teku. Za odgovor, v kakšnem obsegu oziroma glede katerih terjatev je obravnavani postopek izvršbe sploh tekel, je edina relevantna pravnomočna odločitev iz sklepa o izvršbi. Posebna možnost poplačila upnika zunaj stečajnega postopka (v izvršilnem postopku) ni v tem, da bi upnik lahko dosegel nadaljevanje izvršilnega postopka za neko drugo oziroma drugačno terjatev (upnik je v stečajnem postopku prijavil drugačno, višjo terjatev, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Odločitev o pravnem sredstvu je sistemsko neločljivo povezana z vsebino sodne odločbe, ki se s prav

Upnik razpolaga tako z izvršilnim naslovom zoper prvotnega dolžnika kot tudi z javno listino, s pomočjo katere je ugotovil, katera oseba naj bi bila po izbrisu prvotnega dolžnika iz sodnega registra brez likvidacije odgovorna za obveznosti prvotnega dolžnika kot njegova aktivna družbenica (redni izpisek iz sodnega registra), zato ne drži, da upnik od pristojnih upravljavcev podatkov ni mogel pridobiti identifikacijskih podatkov o novi dolžnici iz 16.a člena ZIZ.

Upniku v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine sicer ni treba navesti več dolžnikovih identifikacijskih podatkov, če pa navede več dolžnikovih identifikacijskih podatkov, se morajo vsi navedeni podatki skladati in ustrezati dolžnikovim podatkom v CRP.

S predhodno odredbo ni mogoče pridobiti nepogojne zastavne pravice. Tožeča stranka ne more uspešno zahtevati, da mu je banka dolžna posredovati pojasnila in listine o tem, kako je izvršila sklep o predhodni odredbi oziroma ali je bila predhodna odredba izvršena v celotnem znesku ali le delno. Obveznost organizacije za plačilni promet iz 3. odstavka 147. člena ZIZ se ne more določi tudi v razmerju do nje.

V primeru, ko upnik od dolžnikovega delodajalca po 134. členu ZIZ zahteva, naj mu poravna celotno dolžnikovo obveznost po sklepu o izvršbi, mora v predlogu pojasniti, zakaj je obveznost dolžnikovega delodajalca po višini povsem enaka dolžnikovi.

Pri izvršbi zoper dolžnikovega delodajalca gre za izterjavo denarne terjatve, zato mora biti ta opredeljena v točno določenem denarnem znesku. Če upnik v predlogu po 134. členu ZIZ nedoločno opredeli terjatev do dolžnikovega delodajalca, je vsebina sklepa, s katerim sodišče dovoli predlagano izvršbo, nejasna oz. dvoumna.