UPRS Sodba I U 133/2023-25

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba št. 3062 - 13/2022-184 z dne 22. 12. 2022 odpravi v delu, ki se nanaša na podjetje A., d.o.o. in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da so se podjetja B., d.o.o. (v nadaljevanju B., d.o.o.), C., d.d. (v nadaljevanju C., d.d.), E., d.d. (v nadaljevanju E., d.d.), A., d.o.o. (v nadaljevanju tožnica ali A., d.o.o.) in F., d.o.o. (v nadaljevanju F., d.o.o.) dogovorila in si izmenjala informacije o odkupni ceni pšenice in po tem tudi usklajeno ravnala pri določanju odkupnih cen pšenice, in sicer podjetja F., d.o.o., E., d.d., C., d.d. in A., d.o.o. v obdobju od 6. 7. 2020 in vsaj do 13. 10. 2020, podjetje B., d.o.o. pa v obdobju od 6. 7. 2020 in vsaj do 6. 11. 2020, to je do prejema zahtev Agencije za posredovanje podatkov. S tem so omenjena podjetja neposredno ali posredno določala odkupne cene za pšenico, kar predstavlja omejevalni sporazum in usklajeno ravnanje med podjetji, katerega cilj je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije in na znatnem delu notranjega trga Evropske unije (v nadaljevanju EU), kar bi lahko prizadelo trgovino med državami članicami EU. Tako so kršila prvi odstavek 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK-1¹) in prvi odstavek 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (1. točka izreka; v nadaljevanju PDEU). Odločila je, da morajo podjetja, navedena v 1. točki izreka, če tega še niso storila, s kršitvijo nemudoma prenehati (2. točka izreka). V nadaljevanju je še ugotovila, da v postopku izdaje odločbe niso nastali stroški postopka (3. točka izreka) in odločila, da se izrek odločbe objavi na njeni spletni strani (4. točka izreka).

2Iz razlogov izpodbijanega akta izhaja, da so se stranke postopka 6. 7. 2020 sestale v Gostilni G., kjer so razpravljale o bodočih odkupnih cenah pšenice. Na njem je direktor B., d.o.o. naznanil, da bo podjetje v letu 2020 določilo 10 EUR/t nižje odkupne cene pšenice glede na leto 2019. Stranke postopka, ki predstavljajo največje odkupovalce pšenice na območju Republike Slovenije, so na sestanku sklenile sporazum o nekonkuriranju na trgu odkupa pšenice oziroma so si izmenjale informacije o bodočih odkupnih cenah pšenice z namenom odpraviti negotovost na tem trgu. V skladu s tem dogovorom so tudi ravnale, saj so po sestanku sprejele in objavile cenike odkupa pšenice za leto 2020. Njihove cene, ki so bile nižje kot leta 2019, se niso razlikovale oziroma so se razlikovale zgolj minimalno. To dokazuje obstoj skupne volje za dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje. Druge možne razlage za tako podobnost oziroma enakost cen toženka ne najde. Ugotavlja, da je stik med strankami nedvoumno izkazan. Ker se od sestanka niso javno distancirale, toženka šteje, da je izkazala vse elemente, ki morajo biti po ustaljeni sodni praksi izpolnjeni za ugotovitev obstoja omejevalnega sporazuma² in usklajenega ravnanja.³ Ker iz okoliščin primera izhaja, da bi lahko kršitev vplivala na trgovanje med državami članicami, so stranke postopka kršile tudi člen 101(1) PDEU.

3Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo in predlaga, da jo sodišče v delu, ki se nanaša nanjo, odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. V tožbi uveljavlja, da je kartelni sporazum mogoč le med konkurenti, sama pa je z ostalimi strankami v vertikalnem razmerju. Trdi, da se toženka ni opredelila do vseh njenih ugovorov iz odgovora na poročilo o relevantnih dejstvih (v nadaljevanju PRD). Navaja, da njen predstavnik ni slišal morebitne izjave predstavnika B., d.o.o. o nameravanih odkupnih cenah. Ker ga toženka o tem ni zaslišala, je kršila njeno pravico do obrambe. Ne drži, da naj bi cenik sprejela po kosilu v Gostilni G., saj ga je sprejela prej. Tudi cene za pšenico niso bile enake. Nasprotuje še temu, da naj bi domnevni cenovni kartel vplival na trgovanje med državami članicami Evropske unije, saj tožnica in ostale stranke pšenico odkupujejo le lokalno, glede na področje, na katerem delujejo.

4Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Stranki sta vložili še vsaka po eno pripravljalno vlogo.

5Tožba je utemeljena.

Kartelni sporazumi oziroma usklajena ravnanja med horizontalno in vertikalno povezanimi podjetji

Navedbe strank

6Tožnica v tožbi uveljavlja, da je kartelno dogovarjanje mogoče samo v horizontalnem razmerju, tj. med konkurenti. Trdi, da pšenico prideluje in zato na trgu nastopa na strani ponudbe. Z ostalimi podjetji, ki so vsi mlinarji, ki kupljeno pšenico predelajo in izdelke prodajajo na drobno potrošnikom, je v vertikalnem razmerju. Pojasnjuje, da je leta 2020 proizvedla 51% pšenice, 48% pa so jo zanjo proizvedli kooperanti. Z njimi vsako leto sklene pogodbe, po katerih jim zagotavlja repromaterial, nudi dodatne ugodnosti ter jim pomaga s strokovnim svetovanjem. Ti kmetje lahko ceni iz cenika, če menijo, da ni tržna in zato ni skladna s pogodbo, nasprotujejo. Ostale stranke postopka za nakup te pšenice ne morejo konkurirati, ker je ne morejo odkupiti. Približno 50% po kvaliteti najboljše pšenice na podlagi dolgoročnega pogodbenega sodelovanja vsako leto proda E., d.d., s katerim se mora dogovoriti za odkupno ceno, kar je dopustno in ekonomsko logično. Ostalo pšenico predela za krmne mešanice. Njen ekonomski interes je, da bi svojemu kupcu pšenico prodala po čim višji in ne po čim nižji ceni. Če bi se z E., d.d. dogovorila za čim nižje oziroma enake cene, s tako prodajo ne bi dosegla ekonomske koristi. Zato je nesmiselno, da bi se 6. 7. 2020 na sestanku dogovarjala za uskladitev cen odkupa. Trdi, da ima podoben položaj kot zadruge. Njihove cene prav tako ne odstopajo od cen strank postopka, česar toženka pri njih ne problematizira. Vertikalno razmerje zato po mnenju tožnice objektivno izključuje možnost, da bi z ostalimi strankami postopka sklenila kartelni sporazum oziroma ravnala usklajeno, kar naj bi izhajalo tudi iz 7. člena ZPOmK-1.

7Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da ima tožnica ekonomski interes, da pšenico odkupi čim ceneje, ker velik del odkupljene pšenice proda. Za proizvodnjo krmil iz lastne predelane pšenice pa odkupna cena ni pomembna. Dodaja, da so po 6. členu ZPOmK-1 in 101. členu PDEU prepovedani tako horizontalni, kot vertikalni sporazumi, če omejujejo konkurenco. Poudarja, da pravnega razmerja, ki je nastalo po odkupu pšenice po sporazumu oziroma usklajenem ravnanju med tožnico in preostalimi strankami postopka, torej na predhodnem trgu, ni presojala.

Presoja sodišča

8Po 6. členu ZPOmK-1, ki je veljal v času, ko naj bi stranke postopka sklenile prepovedani sporazum oziroma usklajeno ravnale, so bili prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek). Zlasti je bilo prepovedano neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje (prva alineja drugega odstavka). Enako določa člen 101(1) PDEU, po katerem so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja.

9Po presoji sodišča že iz jezikovne razlage predpisa izhaja, da vertikalni sporazumi iz te določbe niso izvzeti, saj se nanaša na vse sporazume, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco. Drugačna razlaga ne izhaja niti iz 7. člena ZPOmK-1, na katerega se sklicuje tožnica, po katerem se prvi odstavek 6. člena ne uporablja za sporazume majhnega pomena. Po drugi alineji drugega odstavka 7. člena se namreč za sporazume majhnega pomena štejejo sporazumi med podjetji, katerih skupni tržni delež na nobenem od upoštevnih trgov na ozemlju Republike Slovenije, na katere se sporazum nanaša, skupaj z drugimi podjetji v skupini ne presega 15 odstotkov, kadar gre za podjetja, ki delujejo na različnih stopnjah proizvodnje ali trgovine ("vertikalni sporazumi"). Sporazumi med podjetji, ki dosegajo večji odstotek, torej ne morejo biti majhnega pomena, četudi podjetja delujejo na različnih upoštevnih trgih. Po tretji alineji velja enako za tržni delež 10 odstotkov, kadar gre za mešane horizontalno-vertikalne sporazume ali kadar je težko opredeliti, ali gre za horizontalni ali vertikalni sporazum.

10Ne drži niti trditev tožnice, da ne obstaja judikat, po katerem bi lahko obstajalo usklajevanje med podjetji v vertikalnem razmerju. Splošno sodišče in Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) sta obravnavala več primerov kršitve 101. člena PDEU v primeru, ko med strankami ni obstajalo horizontalno razmerje. Poudarila sta, da se člen 81(1) ES oziroma sedaj člen 101(1) PDEU razlagata tako, da se ne uporablja samo za horizontalne sporazume med podjetji, ki opravljajo trgovinsko dejavnost na istem upoštevnem trgu proizvodov ali storitev, ampak tudi za vertikalne sporazume, ki vključujejo usklajevanje ravnanja med podjetji, ki delujejo na različnih ravneh proizvodne in/ali distribucijske verige in zato delujejo na različnih trgih proizvodov ali storitev.⁴ Iz sodne prakse sodišča tudi ni mogoče sklepati, da se ta določba nanaša zgolj na podjetja, ki delujejo na trgu, na katerem je omejena konkurenca. Iz dobro ustaljene sodne prakse je razvidno, da se določba na splošno nanaša na vse sporazume in usklajena ravnanja, ki bodisi v horizontalnih bodisi vertikalnih povezavah izkrivljajo konkurenco na skupnem trgu, neodvisno od trga, na katerem so stranke dejavne, in neodvisno od tega, da zadevni pogoji iz dogovorov vplivajo samo na poslovno ravnanje ene od strank.⁵

11Po členu 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 1/2003) pa morajo organi za konkurenco in sodišča držav članic uporabiti člen 81 za sporazume, odločitve podjetniških združenj ali usklajena ravnanja v smislu člena 81(1) Pogodbe (op. sodišča: sedaj člen 101(1) PDEU), ki lahko vplivajo na trgovino med državami članicami v smislu te določbe, kadar za take sporazume, odločitve ali usklajena ravnanja uporabljajo nacionalno konkurenčno pravo. Pri razlagi prepovedanih sporazumov je torej treba, kadar so stranke postopka kršile (tudi) člen 101 PDEU, uporabljati to določbo in s tem tudi prakso Splošnega sodišča in SEU.

12Tožnica sicer ugovarja temu, da naj bi očitana kršitev lahko vplivala na trgovino med državami članicami EU. V tožbi namreč trdi, da pšenico prevzema od kmetov kooperantov in tudi od nepogodbenih pridelovalcev le lokalno v H. Po njenem vedenju tudi druge stranke postopka pšenico v največji meri odkupujejo lokalno, glede na področje Slovenije, na katerem delujejo. Vendar toženka utemeljeno opozarja, da tožnica teh dejstev v upravnem postopku ni navajala. Zakaj jih tedaj ni mogla navesti, ni pojasnila. Zato se sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena in 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do tega ugovora ne opredeljuje. Glede na navedeno se v tem postopku uporablja člen 101 PDEU. Pri tem sodišče še pripominja, da praksa Splošnega sodišča in SEU tudi v primerih, ko je kršena "zgolj" nacionalna zakonodaja, tj. 6. ali 7. člen ZPOmK-1, ni nepomembna. Po praksi Vrhovnega in naslovnega sodišča se namreč sodna praksa teh sodišč uporablja kot prepričevalni argument zaradi enake vsebine evropske in slovenske pravne ureditve omejevalnih sporazumov.⁶ Poleg tega iz točke 22 uvodnih določb Uredbe 1/2003 izhaja, da se je treba zaradi zagotavljanja skladnosti z načeli pravne varnosti in enotne uporabe pravil konkurence Skupnosti, v sistemu vzporednih pristojnosti izogibati sprejemanju nasprotujočih si odločb.

13Podjetje torej lahko krši prepoved iz člena 101(1) PDEU, kadar je cilj njegovega ravnanja, kot je usklajeno z ravnanjem drugih podjetij, omejevati konkurenco na določenem trgu, na katerem ni niti dejanski niti potencialni konkurent.⁷

14Ne glede na to, ali je predmet obravnave prepovedan horizontalni ali vertikalni sporazum, pa je po presoji sodišča, še posebej ob pomanjkanju neposrednih dokazov o kršitvi, ekonomski interes za sklenitev prepovedanega omejevalnega sporazuma oziroma za usklajeno ravnanje eden od pomembnejših indicev, ki kaže na to, da je do kršitve prišlo. Razlika med obema razmerjema je le v tem, da je pri podjetjih v horizontalnem razmerju ta interes na prvi pogled bolj spoznaven, kot pri podjetjih, ki so v vertikalnem razmerju.

15Toženka mora zato ob pomanjkanju neposrednih dokazov za kršitev, ko stranka postopka ugovarja, da nima ekonomskega interesa za sporazum, ugotoviti, v čem tak interes obstoji. Če namreč gospodarski subjekt, ki na trgu nastopa zaradi pridobivanja dobička, iz prepovedanega sporazuma ne more pričakovati nobene koristi, ni verjetno, da bo pri njem sodeloval in se izpostavil visoki globi. Gre za vprašanje gospodarskega okvirja, v katerem naj bi prišlo do očitanega sporazuma ali usklajenega ravnanja. Pri presoji, ali sporazum pomeni omejevanje konkurence po cilju, je namreč treba upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen.⁸

16S tem v zvezi iz izpodbijane odločbe izhajajo naslednje ugotovitve. Toženka je ugotovila, da trg odkupa pšenice v Republiki Sloveniji na strani ponudbe sestavljajo pridelovalci, med katerimi prevladujejo kmetje in na strani povpraševanja odkupovalci pšenice, med katerimi prevladujejo mlinarji oziroma predelovalci. Odkupljena pšenica se uporablja za proizvodnjo kruha in pekovskih izdelkov ter za krmo po celotni državi. Velik del pšenice vsako leto odkupijo podjetja, proti katerim je uvedla postopek. Odkupujejo jo od kmetov, zadrug in trgovcev z žiti. Z večjimi prodajalci se za ceno dogovarjajo individualno, od kmetov pa odkupujejo pšenico po ceni iz cenikov, ki jih sprejmejo vsako leto pred začetkom odkupa. Tudi od zadrug odkupujejo žito po teh odkupnih cenah, povišano za manipulativne stroške, ki jih imajo z organizacijo odkupa od kmetov. Zato toženka sklene, da so odkupno ceno pšenice na trgu določili največji odkupovalci pšenice, tj. podjetja proti katerim je uvedla postopek.

17Večini teh dejstev tožnica ni oporekala. Trdila je, da ne nastopa na istem opisanem upoštevnem stvarnem trgu, kot ostale stranke. Ta ugovor je toženka zavrnila z utemeljitvijo, da je tožnica odkupovala pšenico na enak način, kot ostale stranke. To velja tudi za odkup od kmetov kooperantov, ker pogodbena cena ni bila vnaprej določena, ampak je veljala cena po ceniku. Presodila je, da je ekonomski interes tožnice za sporazum z ostalimi nedvomno podan, ker velik del odkupljene pšenice proda in tako nastopa tudi kot posrednik. Cilj posrednikov je kupiti po čim nižji ceni in prodati po čim višji.

18Sodišče se strinja s toženko, da tožnica s tem, ko odkupuje pšenico od pridelovalcev,⁹ nastopa na trgu povpraševanja. S tem je konkurent vsem ostalim odkupovalcem pšenice. Okoliščina, da je pogodbe o odkupu sklenila preden je določila ceno, ne more pomeniti, da je sporazum o ceni s konkurenti že po naravi stvari izključen, saj pri odkupu od kooperantov uporablja isti cenik, kot pri odkupu od nepogodbenih pridelovalcev. Vendar ni mogoče mimo dejstva, da tožnica s tem, ko 50% (najboljše) pšenice proda E., d.d. (kar je med strankama nesporno) vstopa tudi v vertikalno razmerje. Nastopa torej tako na strani ponudbe, kot na strani prodaje. Ali ima ekonomski interes za očitani sporazum je zato odvisno od razmerja z njenim kupcem. Po presoji sodišča gotovo ne bi imela interesa za očitani sporazum, če bi pšenico kupila in prodala po isti ceni oziroma bi za prodajo pšenice iztržila isti prihodek, kot so znašali stroški njenega nakupa, kot je to toženka ugotovila za pšenico, ki jo odkupijo zadruge. Če pa bi s takšnim poslovanjem oziroma na podlagi dogovora, ki ga ima s kupcem lahko dosegla določeno ekonomsko korist, njenega interesa za sodelovanje pri prepovedanem sporazumu, ni mogoče izključiti.

19Vendar toženka tega, ali tožnica na podlagi dolgoročnega sodelovanja z E., d.d. dosega kakšno korist, ni ugotavljala. V izpodbijani odločbi je zgolj posplošeno navedla, da je cilj posrednikov kupiti po čim nižji ceni in prodati po čim višji in da je za proizvodnjo krmil iz lastno pridelane pšenice odkupna cena nepomembna ter ne vpliva na tožničin poslovni rezultat. Tako, splošno zatrjevanje, ne zadošča, saj je treba to, kakšen je ekonomski interes stranke postopka, ugotoviti v okoliščinah konkretnega primera. Na podlagi posplošene ugotovitve o tem, kaj je sicer običajno, ni mogoče zaključiti, da tožnica E., d.d. proda kupljeno pšenico in da tisto, ki jo sama pridela, predela v krmo. Posledično naj bi imela interes konkurirati z ostalimi kupci pšenice le pri pšenici, primerni za pridelavo krme. Pri tem tudi taka ugotovitev brez nadaljnjih ugotovitev o ekonomskih odnosih z E., d.d. ne bi ovrgla obrambne teze tožnice, da ni logično, da bi sklenila očitani sporazum, ker je njen ekonomski interes ta, da bi svojemu kupcu pšenico prodala po čim višji ceni.

20Ne drži torej toženkina navedba iz odgovora na tožbo, da ni pomembno, kakšen delež pšenice tožnica pridela sama in kakšen delež jo odkupi na trgu in niti kakšno je kasnejše pravno razmerje med tožnico in E., d.d. Ne gre za to, da to razmerje ni predmet upravnega postopka, tj. očitane kršitve in zato ni pravno relevantno.¹⁰ Razmerje tožnice z E., d.d. je pravno relevantno, ker tožnica ugovarja, da od sporazuma o (čim nižjih) cenah ne bi imela nobene koristi. Če ima tožnica kljub temu, da je izhodiščni cenik za vse enak, takšno pogodbeno razmerje z E., d.d., da iz njega dosega korist, ki v določeni meri presega korist, kakršno imajo zadruge,¹¹ bi bil po presoji sodišča njen ekonomski interes za sklenitev sporazuma izkazan.

21Ker je toženka štela, da konkreten pogodbeni oziroma ekonomski odnos med tožnico in E., d.d. ni relevanten, njegove vsebine ni ugotavljala. S tem, ko se je zadovoljila s splošno ugotovitvijo, da si (vsi) posredniki prizadevajo kupiti ceneje, kot jo prodajajo in da za pšenico, ki se predela v krmo, cena na trgu ni pomembna, je relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Dokazna ocena usklajenega ravnanja

Navedbe strank

22Tožnica v tožbi nasprotuje temu, da naj bi sodelovala pri sklenitvi prepovedanega sporazuma oziroma usklajenem ravnanju. Trdi, da I. I., ki se je 6. 7. 2020 udeležil ... konference in kosila, ni sedel zraven J. J. in ni slišal nobenega (domnevnega) govorjenja o nameravanih odkupnih cenah pšenice. Uveljavlja, da je toženka neupravičeno zavrnila zaslišanje te osebe in s tem kršila njeno pravico do obrambe. Zatrjuje, da toženka v izpodbijani odločbi neutemeljeno najmanj osemnajstkrat zapiše, da so vse stranke cenike sprejele po spornem kosilu ter v 144. točki odločbe, da temu ne oporekajo. Tožnica je cenik objavila pred spornim kosilom, po teh cenah pa je pšenico odkupovala že 5. 7. 2020 in 6. 7. 2020 dopoldan. Zato 6. 7. 2020 njene cene niso mogle biti predmet dogovarjanja. Toženki očita nepravilno stališče, da bi lahko dokazala, da njeno sodelovanje na spornem sestanku ni imelo protikonkurenčnega učinka le, če bi ga zapustila oziroma se od njega javno distancirala, saj bi bilo to glede na kontekst dogodka nesmiselno.

23Ugovarja tudi ugotovitvi toženke, da je svoje cene prilagodila B., d.o.o., saj so v vseh kvalitativnih razredih drugačne od njegovih. Prav tako v letu 2020 svojih cen ni znižala za 10 EUR/t glede na leto 2019, za kolikor naj bi znižanje napovedal B., d.o.o., ampak za 15,00 oziroma 13,00 EUR/t. Znižanje cen ni prepovedano. Razlika v ceni za 5 oziroma 3 EUR/t ni minimalna. Opozarja, da toženka izjavo E., d.d., da cene pšenice tudi v preteklosti niso odstopale za več kot 5 EUR/t, zavrne ravno z argumentom, da to kaže, da je v preteklosti konkurenca obstajala. Poleg tega ne drži, da so stranke postopka določile enake oziroma zelo podobne kakovostne razrede pšenice. Tabela v 109. točki odločbe je namreč v koloni A., d.o.o. napačna. Pravilna primerjava pokaže, da se cene pšenice za 3 razrede že prima facie razlikujejo. Tožnica je to, kako oblikuje cene oziroma razlog za znižanje cen glede na leto 2019, utemeljila v vlogah in predlagala zaslišanje I. I. Očitno je, da toženka zadeve ni ustrezno obravnavala z ekonomskega vidika. Poleg tega ni upoštevala, da kooperantom, katerih pšenico odkupuje, nudi ugodnosti v višini 3 EUR/t in da upošteva nižje stroške analize, prevzema pšenice ter manjši odstotek kala. Kljub enaki izhodiščni ceni tako dejanske cene in pogoji odkupa niso enaki, kot pri nepogodbenih kmetih. Gre za dolgoročnejše sodelovanje pod bistveno ugodnejšimi pogoji, saj sicer kooperanti zanj ne bi imeli nobenega interesa.

24Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so vsa podjetja potrdila, da so se njihovi predstavniki in članici GZS 6. 7. 2020 sestali v Gostilni G. Da so tam razpravljali o odkupnih cenah pšenice, sta potrdila tudi E., d.d. in F., d.o.o. (op. sodišča: poleg B., d.o.o.). Trdi, da iz odgovora na PRD in iz cenika tožnice izhaja, da je bil sprejet in objavljen 6. 7. 2020, ceniki ostalih strank postopka pa nekaj dni kasneje. To pomeni, da so vse stranke cenike sprejele po sestanku. Vztraja, da so cene enake oziroma obstajajo minimalne razlike, kar glede na to, da so podjetja različno velika in imajo različne stroške poslovanja, ne more biti posledica samostojne poslovne politike. Sklicuje se na sodno prakso Splošnega sodišča in SEU, da četudi podjetje ne bi v celoti uporabljalo dogovorjenih cen, to še ne pomeni, da bi cene ustrezale tistim, ki bi jih imelo, če dogovora ne bi bilo. Bistveno je, da so se stranke 6. 7. 2020 sestale v Gostilni G., razpravljale o odkupnih cenah pšenice in da je bila tožnica z vsebino tega neformalnega sestanka seznanjena. Po njem je objavila cenik, od dogovora oziroma pridobljenih informacij pa se ni javno distancirala. Poleg tega tožnica druge razlage za enake oziroma minimalno različne cene ni ponudila. Vztraja, da I. I. ni bilo treba zaslišati, ker je že na podlagi njegove pisne izjave presodila, da to ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve in bi tudi po zaslišanju njeno stališče ostalo diametralno nasprotno tožničinemu.

Presoja sodišča

- o usklajenem ravnanju oziroma izmenjavi informacij

25Toženka v izreku izpodbijane odločbe strankam postopka očita dogovor in izmenjavo informacij o odkupni ceni pšenice oziroma usklajeno ravnanje. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso, ki upošteva tudi sodno prakso SEU,¹² v izreku ni dolžna ugotoviti in utemeljevati, ali so podjetja izkrivljala konkurenco na podlagi sklenjenega sporazuma ali z usklajenim ravnanjem, pri katerem pride do dejanskega zavestnega sodelovanja udeležencev na trgu brez sklenitve sporazuma v pravem pomenu te besede. Pojmi "sporazum", "sklepi podjetniških združenj" in "usklajeno ravnanje" s subjektivnega vidika zajemajo oblike usklajevanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah.¹³

26Pri tem pa iz obrazložitve izpodbijanega akta nedvoumno izhaja, da toženka ni ugotovila sklenitve prepovedanega sporazuma, ampak je odločitev o obstoju kršitve utemeljila z usklajenim ravnanjem strank postopka oziroma izmenjavo informacij.

27Iz sodne prakse Splošnega sodišča in SEU izhaja, da zahteva po samostojnem določanju politike na skupnem trgu nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku, ki bi bodisi vplival na ravnanje konkurenta, bodisi bi mu razkril nameravano ravnanje, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu.¹⁴ Izmenjava informacij je v nasprotju s pravili o konkurenci, če zmanjšuje ali odpravlja negotovost glede delovanja zadevnega trga, zaradi česar bi bila omejena konkurenca med podjetji. Razkritje občutljivih informacij namreč odpravlja negotovost glede prihodnjega delovanja konkurenta in tako bodisi posredno bodisi neposredno vpliva na strategijo naslovnika informacij.¹⁵

28Če je usklajevanje natančno določeno in je namenjeno poenotenju ravnanja na trgu glede samo enega vidika konkurence, bo lahko samo en stik zadoščal za uresničenje protikonkurenčnega cilja, ki mu sledijo zadevna podjetja. Splošno sodišče in SEU sta pojasnila, da je od števila sestankov med zadevnimi podjetji pomembnejše dejstvo, ali so stik ali stiki podjetjem omogočili, da se informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti, upoštevajo pri odločanju, kako bodo ravnala na zadevnem trgu, in da namerno nadomestijo tveganja konkurence z medsebojnim dejanskim sodelovanjem. Če je mogoče ugotoviti, da so se ta podjetja usklajevala in ostala dejavna na tem trgu, je upravičeno od njih zahtevati, da predložijo dokaz, da to usklajevanje ni vplivalo na njihovo ravnanje na navedenem trgu.¹⁶

29Pri tem je stališče Splošnega sodišča, da niti okoliščina, da le eden od udeležencev sestankov med konkurenčnimi podjetji razkrije svoje namene, ne zadostuje za izključitev obstoja omejevalnega sporazuma. V skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso namreč sicer drži, da pojem usklajenega ravnanja dejansko predpostavlja obstoj vzajemnih stikov med konkurenti, vendar je ta pogoj izpolnjen, če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu na njegovo željo ali če je ta najmanj prejemnik takega razkritja. Zadnji navedeni konkurent zaradi prejema takih informacij, ki jih mora nujno - neposredno ali posredno - upoštevati, vnaprej odpravi negotovost glede prihodnjega ravnanja prvega konkurenta, čeprav se mora vsak gospodarski subjekt samostojno odločiti, kakšna bo njegova poslovna politika na trgu. Če podjetje od konkurenta prejme informacije o njegovem prihodnjem ravnanju na trgu, gre torej za usklajeno ravnanje, ki je prepovedano s členom 101(1) PDEU.¹⁷

30Med podjetji mora torej priti do takšnega stika, ob katerem stranke izmenjajo oziroma sprejmejo relevantne informacije, ki jih razkrijejo drugi, posledica tega pa je nekonkurenčno ravnanje. Če je to izkazano, je za obstoj prepovedanega usklajenega ravnanja potrebno še temu usklajevanju ustrezno ravnanje na trgu in dejanska vzročna zveza med tema elementoma.¹⁸

31V takem primeru se upošteva ustaljena sodna praksa, v skladu s katero se - razen če zadevna podjetja dokažejo nasprotno - domneva, da podjetja, ki sodelujejo pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti.¹⁹ Glede domneve o obstoju vzročne zveze je naslovno sodišče in s tem tudi toženka, v zadevah, v katerih se uporablja člen 101(1) PDEU vezano na stališče SEU, ki ga je zavzelo v zadevi C-8/08 in kasneje potrdilo tudi v zadevi C-74/14,²⁰ tj., da je dokazno breme obrnjeno. Domneva vzročne zveze med usklajevanjem in ravnanjem zadevnih podjetij na trgu se uporablja v vseh primerih, tudi če usklajevanje temelji le na enem sestanku.²¹

32Če toženka dokaže, da je prišlo do pretoka relevantnih informacij, tj. če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu oziroma je ta najmanj prejemnik takega razkritja, se torej domneva, da so podjetja prejete informacije uporabila pri svojem, temu ustreznem ravnanju na trgu. Zato je na podjetju dokazno breme, da dokazuje, da je vzrok za usklajeno ravnanje drugje.

- o tožničini seznanjenosti s pomembnimi informacijami drugega podjetja

33Glede na citirano sodno prakso je za obstoj kršitve bistveno, da je podjetje seznanjeno z relevantnimi informacijami drugega podjetja. Tako stališče je SEU zavzelo tudi v zadevi C-74/14. Poudarilo je, da če ni mogoče dokazati, da je potovalna agencija vedela za (op. sodišča: protikonkurenčno) sporočilo, na njeno sodelovanje v usklajevanju ni mogoče sklepati le zaradi obstoja tehnične omejitve, vnesene v sistem iz postopka v glavni stvari, če to ni podprto z drugimi objektivnimi in skladnimi indici, da je tiho privolila v protikonkurenčno ravnanje. Domneva nedolžnosti nasprotuje temu, da bi sodišče zgolj posredovanje (protikonkurenčnega) sporočila štelo za zadosten dokaz za ugotovitev, da so njegovi naslovniki vedeli ali bi morali vedeti za njegovo vsebino.²² Tudi toženka v izpodbijani odločbi navaja, da že dejstvo, da je določeno podjetje prejelo relevantne informacije o konkurentu, zadostuje za dokaz obstoja namena omejevanja konkurence.²³ Da seznanjenost z informacijo šteje za relevantno, izhaja še iz odgovora na tožbo, v katerem navede, da je v obravnavani zadevi bistveno, da je bila tožnica z vsebino neformalnega sestanka seznanjena.

34V izpodbijanem aktu toženka ugotavlja, da so bila podjetja C., d.d, E., d.d., A., d.o.o. in F., d.o.o. seznanjena s cenami, ki jih bo za odkup pšenice v letu 2020 določilo podjetje B., d.o.o.²⁴ Šteje torej, da je do izmenjave informacij prišlo s tem, ko je J. J. cene podjetja B., d.o.o. razkril svojim konkurentom. Drugih okoliščin v zvezi s tem sestankom oziroma kosilom toženka ni ugotovila.

35Sodišče se, glede na to, da izjavo J. J. o razkritju cen potrjuje sam J. J., poleg njega pa še E., d.d. in F., d.o.o.o., strinja s toženko, da je bila izjava dana. Tožnica temu niti ne oporeka. Trdi, da njen predstavnik izjave (četudi bi bila dana) ni slišal, da torej informacije ni prejel. Sodišče sodi, da je v okoliščinah obravnavane zadeve tožnica lahko izmenjala informacijo o cenah, če je izjavo J. J. prejela, tj., če je bila z njo seznanjena. Zato je pomembno, ali je to, da je bila z njo seznanjena, dokazano.

36Vprašanje presoje dokazov in zahtevanega dokaznega standarda sodi na področje nacionalnega prava. Procesne določbe Uredbe 1/2003 se namreč, z izjemo člena 12, nanašajo na postopek, ki ga vodi Komisija. Člen 12 Uredbe 1/2003 pa določa, da v vseh nacionalnih postopkih ali postopkih Skupnosti za uporabo členov 81 in 82 PDEU, kršitve iz člena 81(1) ali člena 82 PDEU dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva. Tudi iz sodne prakse SEU izhaja, da mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi in predložiti dokaze, ki so primerni za to, da se v pravno zadostni meri dokaže, da so podani znaki kršitve.²⁵ Dokazno breme o pretoku in seznanjenosti z informacijami je torej na toženki. Dvom se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve.²⁶

37V zvezi z dokazovanjem je treba omeniti še stališče SEU, da v skladu z načelom učinkovitosti nacionalna pravila o presoji dokazov in dokaznem standardu ne smejo onemogočati ali čezmerno oteževati izvajanja prava Unije in zlasti ne smejo vplivati na učinkovito uporabo členov 101 PDEU in 102 PDEU. Zato se lahko v skladu z načelom učinkovitosti dokaz o kršitvi konkurenčnega prava Unije zagotovi ne le z neposrednimi dokazi, ampak tudi z indici, če so ti objektivni in skladni.²⁷ Upoštevaje navedeno stališče SEU lahko toženka o resničnem dejanskem stanju sklepa ne le na podlagi neposrednih dokazov, ampak tudi objektivnih in skladnih indicev. Enako sicer izhaja iz nacionalne procesne ureditve.

38Sodišče sodi, da z navedenimi pravili oziroma stališči SEU, niso izključena procesna pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), še posebej ne tista, ki strankam zagotavljajo pravico do izjave oziroma obrambe.²⁸ Tudi drugi odstavek 15. člena ZPOmK-1 določa, da se za postopek odločanja agencije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače.

39V obravnavani zadevi je tožnica v odgovoru na PRD predlagala zaslišanje I. I. Z zaslišanjem te osebe je želela dokazati, da informacije o ceni ni prejela, pa tudi, da je cenik objavila pred kosilom oziroma očitanim sestankom ter da nima ekonomskega interesa, da bi sklenila očitani sporazum oziroma ravnala usklajeno. Toženka v izpodbijani odločbi ta dokazni predlog ovrže s presojo njegove pisne izjave. V izjavi je I. I. zapisal, da ne na ... konferenci, ne na kosilu, ni sedel zraven J. J. in ni slišal nobenega (domnevnega) govorjenja o odkupnih cenah, prav tako ne pogovora o tem med udeleženci. Toženka navede, da ta izjava, niti izpoved priče²⁹ ne bi mogla omajati njenih ugotovitev. Razlog je v tem, da je I. I. pri tožnici zaposlen in ima interes za izid postopka ter da je dejansko stanje podkrepljeno še z drugimi navedbami in dokazi. Med nje uvršča izjavo E., d.d.in F., d.o.o., ki potrjujeta, da je J. J. izjavil, kakšne bodo njegove odkupne cene pšenice ter okoliščino, da so bili ceniki z enakimi oziroma minimalno drugačnimi odkupnimi cenami, objavljeni po "neformalnem sestanku" v Gostilni G.

40Po 10. členu ZUP o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma za odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Upravni organ pa lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Tudi za upravni postopek namreč velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko pretehtani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni.³⁰

41Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov zato lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz (1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, (2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno pomembno, oziroma je dokaz (3) neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo, če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, toženka bi izvedbo predloga za zaslišanje lahko zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so dejstva, ki jih tožnica dokazuje s tem zaslišanjem, da torej I. I. informacije o ceni ni prejel, da je bil cenik objavljen pred spornim kosilom in da ne obstaja ekonomski interes tožnice za dogovor, dokazana. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je toženka ugotovila ravno nasprotno. Zavrnitev tega dokaza z argumentom, da je dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

42Toženka bi torej lahko pretehtala vsebino in verodostojnost izpovedi I. I. šele, ko bi ga zaslišala. V pripravljalni vlogi sicer trdi, da je s tem, ko je prebrala njegovo izjavo, v bistvu izvedla predlagani dokaz. Če to stališče opira na Uredbo 1/2003, je treba pojasniti, da za kaj takega ni pravne podlage.

43Kot je namreč sodišče že pojasnilo, Uredba 1/2003 ne ureja postopka, po katerem morajo ravnati nacionalni organi, ko ugotavljajo kršitve. V Uredbi 1/2003 in Uredbi Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju Uredba 773/2004) urejeni postopek, ki je drugačen kot nacionalni, velja le za Komisijo. Tako člen 19(1) Uredbe 1/2003 v zvezi z ustnimi razgovori določa, da lahko Komisija za izpolnjevanje dolžnosti, ki jih nalaga ta uredba, opravi razgovor z vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami, ki v razgovor privolijo, zaradi zbiranja informacij v zvezi s predmetom preiskave. Tudi iz člena 27 Uredbe 1/2003 ne izhaja, da bi bilo ustno zaslišanje prič obvezno. Da Komisija med upravnim postopkom ne more naložiti zaslišanja prič pod prisego in zato nimajo večje teže od pisnih izjav, izhaja tudi iz sodne prakse.³¹ Splošno sodišče je zato zavzelo stališče, da ker je postopek pred Komisijo le upraven, ta ni zavezana, da zadevni družbi zagotovi možnost zaslišanja posebne priče in analize izjave na stopnji preiskave. Zadostuje, da so bile izjave, ki jih je uporabila Komisija, predložene tožeči stranki, ki jih lahko izpodbija pred sodiščem Unije.³² Vendar pa je treba na tem mestu dodati, da člen 12 Uredbe 773/2004 določa pravico do ustnega zaslišanja strank (torej do obravnave), če tako zahtevajo v svojih pisnih vlogah.

44V nacionalnem pravu ni podlage za to, da bi se dokaz z zaslišanjem priče izvedel s tem, da se prebere njena izjava. Ne glede na določbo 21. člena ZPOmK-1, na katero se sklicuje tožnica,³³ se namreč priče zaslišujejo skladno z določbami ZUP, tj. na ustni obravnavi (154. člen ZUP). Po 185. členu ZUP³⁴ je priča dolžna govoriti resnico. Pričevanje pod prisego, pa ima tudi po stališču Splošnega sodišča večjo vrednost zaradi morebitnih kazenskih posledic.³⁵ Pisna izjava priče pride v poštev le v primeru iz tretjega odstavka 71. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, če dovoljuje narava zadeve, prepusti povabljenemu, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno. Gre torej za izjemen dokaz, ki pride v obzir le, ko to dovoljuje narava zadeve. Sem bodo sodile situacije, ko bo vsem udeleženim strankam zadoščala pisna izpoved priče oziroma jo bodo same predlagale brez zahteve po pričanju na ustni obravnavi.³⁶

45Sodišče pri tem pripominja, da so zaslišanje prič oziroma zakonitih zastopnikov predlagale še druge stranke. Toženka bi, če bi te osebe zaslišala, lahko ugotovila okoliščine, na podlagi katerih bi lahko presodila prepričljivost trditve I. I., da J. J. ni slišal. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da E., d.d. in F., d.o.o. trdita, da je tudi tožnica slišala oziroma sprejela to izjavo, ampak, sta to izjavila le zase. Poleg tega bi lahko ugotovila okoliščine, kot so: kje sta sedela I. I. in kje J. J., ali so stranke sedele v zasebni sobi, ali skupaj z ostalimi gosti, ali je bilo teh veliko ali malo, ali je bilo v sobi hrupno ali ne in podobno. Enako oziroma podobno bi lahko ugotavljala glede izjave, dane na ... konferenci, pri čemer bi bilo relevantno, s kom je bila ta informacija izmenjana, tj. ali tudi s prodajalci pšenice ali zgolj v ožjem krogu konkurentov. Tudi na podlagi teh okoliščin, bi lahko presodila prepričljivost izjave oziroma pričevanja I. I., da izjave J. J. ni slišal. Zgolj na podlagi dejstva, da je pri tožnici zaposlen, ne da bi se ga sploh zaslišalo in brez ocene verodostojnosti te izpovedi (kako podrobna je, kako se sklada z ostalimi izjavami strank, ipd), je zaključek, da njegova izjava ne drži in da tudi ne bi izpovedoval po resnici, preuranjen.

- o vzporednem ravnanju tožnice

46Toženka strankam postopka očita (tudi) vzporedno ravnanje. Trdi, da je sledilo izmenjavi informacij in ga upošteva kot indic za to, da je bil dogovor sklenjen. Da je sporazum oziroma usklajeno ravnanje obstajalo, naj bi tako izhajalo iz ravnanja strank, ki so po tem sestanku objavile cenike, ki so bili enaki oziroma so se zgolj malenkostno razlikovali.

47Po stališču Splošnega sodišča se vzporednost ravnanj na trgu pod nekaterimi pogoji lahko šteje za dokaz o obstoju usklajevanja, in sicer, če je usklajevanje njena edina verjetna razlaga. Treba je namreč upoštevati, da člen 81 ES (op. sodišča: sedaj 101 PDEU), čeprav prepoveduje kakršno koli tajno dogovarjanje, ki bi lahko privedlo do izkrivljanja konkurence, ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov.³⁷ Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki je presodilo, da se mora sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi toženka. Da bi to sklepanje lahko zgradila, mora ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovolj, da podjetje, ki naj bi skupaj z drugimi ravnalo usklajeno, dokaže obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovila toženka, prikažejo v drugi luči, v kateri bi lahko razlago iz izpodbijane odločbe nadomestila tudi kakšna drugačna razlaga.³⁸

48Ne držijo toženkine navedbe, da tožnica ni zatrjevala drugega razloga za svoje ravnanje. Trdila je namreč, da ravnanje ni bilo vzporedno že zato, ker je cenik objavila 6. 7. 2020, še preden so imeli predstavniki strank postopka (in članici GZS) skupno kosilo,³⁹ na katerem naj bi po očitkih toženke prišlo do nedopustne izmenjave informacij. Tak ugovor predpostavlja trditev, da dogovora ni sklenila, niti ni usklajeno ravnala, ker je cenik objavila prva in pred spornim sestankom. Iz tega izhaja tudi logično nadaljevanje te obrambne teze, tj., da so ji ostale stranke pri cenah kvečjemu sledile.

49Toženka v izpodbijani odločbi tožničin ugovor zavrača z utemeljitvijo, da za obstoj sporazuma oziroma usklajenega ravnanja ni pomembno, ali so se stranke držale dogovorjene cene ali ne, temveč je bistven obstoj dogovora oziroma stika med strankami, ki ima protikonkurenčen cilj. Četudi je tožnica od treh pridelovalcev 5. 7. in 6. 7. 2020 res odkupila pšenico po enakih cenah, kot izhajajo iz cenika, to po presoji toženke ne pomeni, da ni sodelovala pri kasnejšem sporazumu.⁴⁰

50S tako utemeljitvijo je toženka po presoji sodišča pojasnila svoje načelno stališče, da je soglasje volj mogoče doseči po tem, ko ena od strank cene že določi. S tem se sodišče, prav tako na načelni ravni, strinja. Vendar se toženka s tako utemeljitvijo o pravno relevantnem ugovoru oziroma obrambni tezi tožnice, da je bil v obravnavani zadevi tožničin cenik objavljen preden naj bi se očitani stik sploh zgodil in informacije izmenjale ter so ji ostale stranke postopka lahko zgolj sledile, ni vsebinsko izrekla. Ni pojasnila razlogov, s katerimi bi prepričljivo ovrgla trditev tožnice, da se je to v okoliščinah obravnavane zadeve dejansko zgodilo. Iz njenega načelnega stališča tudi izhaja, da po mnenju toženke to, ali je tožnica svoj cenik dejansko objavila pred sestankom, niti ni relevantno. Ob tem pa v vseh ostalih točkah odločbe, na katere opozarja tožnica, navaja, da so stranke postopka, torej tudi tožnica, cenike objavile po neformalnem sestanku.⁴¹ V 144. točki toženka tudi ugotovi, da stranke postopka (kar vključuje tožnico) temu, da so cenike objavile za sestankom, ne oporekajo. To pa ne drži.

51Izpodbijana odločba tako o odločilnih dejstvih nima razlogov oziroma si ti nasprotujejo, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti.⁴²

- o tožničini opustitvi javnega distanciranja

52Toženka trdi, da bi se morala tožnica v skladu z ustaljeno sodno prakso od kateregakoli sestanka ("formalnega ali neformalnega") in pridobljenih informacij javno distancirati. Tožnica ugovarja, da bi bilo to glede na kontekst dogodka nesmiselno.

53Pod predpostavko, da je dokazano, da je bilo podjetje seznanjeno z občutljivo poslovno informacijo, drži, da je v skladu s sodno prakso javno distanciranje nujno pri dokazovanju, da je bila udeležba na tajnih sestankih brez protikonkurenčnega cilja. Sodišče je presodilo, da se na podlagi udeležbe podjetja na protikonkurenčnem sestanku vzpostavi domneva nezakonitosti te udeležbe, za izpodbijanje katere mora to podjetje dokazati javno distanciranje, ki ga morajo kot takega dojemati tudi drugi udeleženci.⁴³

54Vendar se v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča in SEU javno distanciranje zahteva kot nujni dokaz za ovrženje domneve, da je podjetje sodelovalo pri kršitvi zgolj v zvezi z udeležbo podjetja na tajnih sestankih, pri čemer pa se tako distanciranje ne zahteva vedno za dokaz prenehanja udeležbe pri kršitvi. Glede udeležbe, ki se ne nanaša na protikonkurenčne sestanke, ampak na večletno kršitev, iz sodne prakse SEU namreč izhaja, da je neobstoj javnega distanciranja zgolj eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je bilo podjetje dejansko še naprej udeleženo pri kršitvi ali pa je nasprotno to udeležbo prekinilo.⁴⁴

55Tudi v že omenjeni zadevi C-74/14 je SEU zavzelo stališče, da lahko potovalna agencija domnevo, da je sodelovala pri usklajenem ravnanju (pod pogojem, da je za sporočilo s protikonkurečno vsebino izvedela), ovrže s tem, da dokaže, da se je od tega ravnanja javno distancirala ali ga je naznanila organom ali če predloži druge dokaze za ovrženje domneve, da je sodelovala pri usklajenem ravnanju. Opozorilo je na sodno prakso sodišča, po kateri v primeru, ko ne gre za tajni sestanek, javno distanciranje ali naznanitev upravnim organom nista edina načina, da podjetje ovrže domneve o svojem sodelovanju pri kršitvi, ampak je mogoče v ta namen predložiti tudi druge dokaze.⁴⁵

56Situacija, v kateri ni šlo za tajni sestanek, je obravnavana tudi v zadevi T-249/17. Splošno sodišče je v njej opozorilo na ustaljeno sodno prakso, po kateri sistem izmenjave javnih informacij ne more pomeniti kršitve pravil o konkurenci, ki jih določa Pogodba. Opozorilo je na točko 92 Smernic o uporabi člena 101 PDEU o horizontalnem sodelovanju (v nadaljevanju Smernice), v kateri so definirane "dejansko javne informacije", kot tiste informacije, do katerih je dostop za vse konkurente in stranke enak. V isti točki Smernic o sporazumih o horizontalnem sodelovanju pa je natančneje navedeno, da so "informacije […] dejansko javne takrat, kadar pridobivanje teh informacij za stranke in družbe, ki niso povezane s sistemom izmenjave, ni dražje kakor za družbe, ki si izmenjujejo informacije", ter da "zato konkurenti navadno ne izberejo izmenjave podatkov, ki jih lahko z enako lahkoto zberejo na trgu, in je zato v praksi izmenjava dejansko javnih podatkov malo verjetna". Iz točke 63 Smernic o sporazumih o horizontalnem sodelovanju, ki je posebej namenjena enostranskim javnim izjavam in sta jo tožeči stranki citirali na obravnavi, tudi izhaja, da "enostranska verodostojno javna objava, na primer v časopisu, […] na splošno ne pomeni usklajenega ravnanja v smislu člena 101 [PDEU]".⁴⁶

57Nadalje je v zadevi T-588/08 pojasnilo, da se Komisija upravičeno sklicuje na potrebno razlikovanje med konkurenti, ki zbirajo informacije neodvisno ali razpravljajo o prihodnjih cenah s strankami in tretjimi osebami, ter konkurenti, ki pred določitvijo referenčnih cen razpravljajo o dejavnikih pri določanju in gibanju cen z drugimi konkurenti. Prvo ravnanje ne ogroža svobodne in neizkrivljene konkurence, kar pa ne velja za drugo ravnanje, ki je v nasprotju z zahtevo, da mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu. Posamična presoja v tam obravnavanem primeru - uvoznika banan) glede neugodnih vremenskih razmer na območju proizvodnje, ki je javna in razpoložljiva informacija, se ne sme zamenjevati s skupno presojo dveh konkurentov glede teh razmer, ki se ji po potrebi pridružuje informacija o stanju na trgu, in njihovega vpliva na razvoj sektorja, pri čemer to presojo opravita le malo pred določitvijo svojih referenčnih cen.⁴⁷

58Splošno sodišče je tudi pojasnilo, da pojem "javnega distanciranja" ni pravno ampak dejansko vprašanje. Odraža dejanske okoliščine, katerih obstoj za vsak posamezen primer ugotovi, pri čemer upošteva več dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki so mu bili predloženi ter nato splošno presojo vseh upoštevnih dokazov in indicev.⁴⁸

59Glede na navedeno sodno prakso, s stališča pravilne uporabe predpisa in javnega distanciranja od udeležbe pri protikonkurenčnem ravnanju ni nepomembno, ali so se informacije izmenjale oziroma razkrile konkurentom na tajnih sestankih ali pa so bile obravnavane na javnih srečanjih tudi s tam prisotnimi strankami in tretjimi osebami.

60Toženka v izpodbijani odločbi v zvezi z načinom (krajem) izmenjave informacij navaja:⁴⁹

- da ni sporno, da so B., d.o.o., E., d.d. in F., d.o.o. v odgovorih na PRD navedla, da je J. J. že na "formalnem sestanku" v okviru ... konference napovedal, da bo podjetje v letu 2020 določilo za 10 EUR/t nižje odkupne cene pšenice in

- da to ne spremeni dejstva, da so se stranke z namenom sklenitve prepovedanega omejevalnega sporazuma istega dne sestale še na "neformalnem sestanku" v Gostilni G., po tem sestanku pa so sprejele in objavile cenike odkupa pšenice.

61Nadaljuje, da (glede na to) upravičeno ugotavlja, da so stranke na neformalnem sestanku sklenile sporazum o nekonkuriranju oziroma si izmenjale informacije o bodočih odkupnih cenah pšenice. Četudi bi uporabile informacije o bodočih odkupnih cenah, ki jih je podjetje B., d.o.o. naznanilo na formalnem sestanku, to ne izključuje protipravnosti ali krivde strank za protipravno ravnanje. Stranke bi se morale po mnenju toženke v skladu z ustaljeno sodno prakso javno distancirati od kateregakoli sestanka (formalnega ali neformalnega) in od pridobljenih informacij ter javno zagotoviti, da bodo ravnale neodvisno od pridobljenih informacij, česar pa niso storile. Zato sodi, da za predmetno zadevo ni relevantno, na katerem sestanku so stranke prejele informacije o bodočih odkupnih cenah pšenice, saj toženka ure kršitve ne ugotavlja, temveč zgolj dejstvo, da se od prejetih informacij niso nemudoma javno distancirale.

62S tem je toženka po presoji sodišča zmotno razlagala predpis. Štela je namreč, da to, na kakšen način je prišlo do izmenjave informacij (pod predpostavko, da je tožnica informacije prejela), ni pomembno. Glede na citirano prakso SEU in Splošnega sodišče je namreč pomembno, s kom oziroma na kakšen način so na ... konferenci informacije preverjale, tj. ali je bilo to tajno ali javno. Možno je namreč, da se tudi na srečanju, kjer se informacije javno izmenjajo, opravijo stranski pogovori, ki ne ustrezajo prejemu javno podanih izjav.⁵⁰ Sodišče se tudi strinja, da ni mogoče izključiti možnosti, da se ugotovi usklajeno ravnanje na podlagi enostranske verodostojne javne objave, če se to izkaže za strategijo za doseganje usklajenega ravnanja, kot je to navedeno v 63. točki Smernic.⁵¹

63Vendar pa toženka zaradi zmotne uporabe predpisa ni ugotavljala okoliščin, v katerih je bila na ... konferenci dana izjava J. J.. Tako ni razvidno, v kakšnem krogu jo je izrekel in kdo jo je lahko sprejel oziroma ali gre za javno informacijo ali za izjavo, ki so jo prejeli zgolj (nekateri) konkurenti. To pa za presojo ali je šlo za javno izmenjavo informacij in s tem za presojo, ali bi se morala tožnica javno distancirati od predpostavke, da sodeluje pri usklajenem ravnanju (pod pogojem, da je informacijo prejela), ne zadošča.

Sklepno

64Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Kot je že pojasnilo namreč toženka ni ugotavljala konkretnega ekonomskega interesa tožnice za udeležbo pri usklajenem ravnanju, kar bi v konkretnem primeru morala. Z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Na ta način ni pravilno vsebinsko odgovorila na strankin dokazni predlog, tak odgovor pa je sestavni del strankine pravice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. člen ZUP). Posledično je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Postopek je kršila tudi s tem, ko se ni izrekla o ugovoru tožnice, da je cenik objavila pred spornim srečanjem oziroma si njeni razlogi o tem nasprotujejo. Prav tako je zaradi zmotne uporabe predpisa ostalo neraziskano, ali so bile informacije posredovane javno ali tajno.

65Ker je izpodbijana odločba nezakonita že iz navedenih razlogov in je bilo zato treba tožbi ugoditi, sodišče ni presojalo tožbenih očitkov, s katerimi tožnica uveljavlja, da cene med konkurenti dejansko niso bile enake oziroma podobne. Toženka bo morala potem, ko bo izvedla vse pravno relevantne dokaze, opraviti vestno in skrbno presojo vsakega dokaza oziroma indica posebej in vseh skupaj ter o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče še pripominja, da se tudi po stališču Splošnega sodišča dokazi ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota, s katerimi je treba pravno zadostno dokazati, da je stranka sodelovala pri kršitvi.⁵²

66Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, upravnih spisov in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Na podlagi sedmega odstavka 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodiščih (ZS-K) v zvezi z 2. točko drugega odstavka 13. člena ZUS-1 je odločilo v senatu.

67Ker je sodišče ugodilo tožbi, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

¹ Ur.l. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 - odl.US, 63/13 - ZS-K, 33/14, 76/15, 23/17.
² Glej 141. točko obrazložitve obrazložitve.
³ Glej 142. točko obrazložitve obrazložitve.
⁴ Glej T-99/04, tč. 120 in v njej našteta sodna praksa SEU in Splošnega sodišča.
⁵ Glej C-194/14 P, tč. od 33 do 35, T-340/17, tč. 264.
⁶ Glej G 14/2012.
⁷ Glej T 340/17, tč. 255.
⁸ Npr. C-32/11, C-345/14, tč. 16, 23, 27, 28 in 29, C-67/13 P, tč. 53, 78 in 125, C-179/16, tč. 79 in 80, C-307/18, tč. 67, T-588/08, tč.68 in 70.
⁹ Med strankama je nesporno, da odkupi več kot 8.500 ton.
¹⁰ Tako toženka v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2023, stran 3.
¹¹ Te po ugotovitvah toženke zgolj pokrijejo stroške organizacije odkupa pšenice od kmetov.
¹² Glej C-49/92 P, tč. 111-114 in ostale.
¹³ Glej C-8/08, tč. 23.
¹⁴ Glej C - 199/92 P, tč. 160, C-8/08, tč. 32 in 33 in druge.
¹⁵ Glej T-396/10, tč. 57 in 58 in v teh točkah navedeno sodno prakso, tč. 89, C-238/05, tč. 51 in tam navedeno sodno prakso, C-8/08, tč. 35 in tam navedeno sodno prakso, C-286/13 P, tč. 121 in 122.
¹⁶ Glej T-588/08, tč.368 in 369 ter v njej navedena sodna praksa.
¹⁷ Glej T-249/17, tč. 257, 258 in 260, C-8/08, tč.60 in 61.
¹⁸ Glej C-74/14, tč. 42, C-8/08, tč. 50 do 53.
¹⁹ Glej T-588/08, tč. 427 in v njej navedena sodna praksa, C-286/13 P, tč. 127.
²⁰ Glej C-74/14, tč. 33.
²¹ C-8/08, tč. 60 in 61.
²² C-74/14, tč. 45 in tč. 50.
²³ Glej 125. tč. obrazložitve odločbe.
²⁴ Glej 133. tč. obrazložitve odločbe.
²⁵ T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, tč. 59, C-185/95, tč. 58, C-199/92 P, C-49/92, tč. 86, C-74714, tč.37.
²⁶ Sodba SEU v združenih zadevah T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, točka 60, sodbi C-199/92 P, tč. 149 in 150 ter C-235/92 P, tč. 175 in 176.
²⁷ Glej C-74/14, tč. od 34 do 37.
²⁸ Nenazadnje tudi člen 27(2) Uredbe 1/2003 določa, da se pravica strank do obrambe v postopkih v celoti spoštuje.
²⁹ Toženka I. I. poimenuje kot pričo. Sodišče se zato v tej sodbi ne opredeljuje do tega ali bi šlo res za zaslišanje priče ali zakonitega zastopnika tožnice, tj. za zaslišanje stranke.
³⁰ Glej npr. X Ips 220/2016, I U 176/2020.
³¹ Glej T-191/06, tč.135.
³² Glej T-191/06, tč. 139 in v njej navedeno sodno prakso.
³³ Ta določa, da agencija v postopku odloči brez ustne obravnave, razen če uradna oseba, ki vodi postopek, presodi, da je treba zaradi razjasnitve ali ugotovitve odločilnih dejstev opraviti ustno obravnavo.
³⁴ Ta določa, da je treba pričo najprej opozoriti, da mora govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati; pri tem jo je treba opozoriti tudi na posledice krive izpovedbe.
³⁵ Glej T-191/06, tč.133.
³⁶ Gl. I U 1724/2019, I U 9/2021, G 25/2010, X Ips 45/2019.
³⁷ Glej T-249/17, tč. 228, T-53/03, tč. 143.
³⁸ Glej X Ips 70/2010.
³⁹ Poleg tega trdi, da ne gre za vzporedno ravnanje tudi zato, ker se cene razlikujejo.
⁴⁰ Tako v 181. točki izpodbijane odločbe.
⁴¹ Glej tč.95, 101, 105, 110, 136, 138, 139, 141, 150, 170, 182, 184, 201, 228, 231 in 232 izpodbijane odločbe.
⁴² Primerjaj G 18/2012, X Ips 229/2014.
⁴³ Združene zadeve C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, tč. 81, C-510/06, tč. 120, T-566/08, tč. 372.
⁴⁴ Glej C-634/13 P, tč. 21 do 24.
⁴⁵ Glej C-74/14, tč. 45 in 46. V 49. točki pa je SEU še pojasnilo, da je mogoče v takih okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, domnevo vzročne zveze med sodelovanjem in ravnanjem podjetij, ki so sodelovala v njem, na trgu, navedeno v točki 33 te sodbe, ovreči z dokazom sistematične uporabe popusta, ki presega zadevno omejitev.
⁴⁶ Glej T-249/17, tč. 264 in 265. Sodišče je v nadaljevanju še pojasnilo, da je iz okoliščin, v katerih je potekal kongres Intermarché, jasno razvidno, da so informacije, ki jih je na njem posredovala družba Intermarché, dejansko javni podatki v smislu Smernic o sporazumih o horizontalnem sodelovanju. Zaradi navzočnosti novinarjev in njihovega podrobnega poročanja o dogodku, objavljenega v specializiranem tisku le nekaj dni po kongresu Intermarché, so do informacij, ki jih je na tem kongresu zagotovila družba Intermarché, lahko dostopali ne le A, direktor iz konkurenčne skupine ..., ampak z enako lahkoto tudi vsi drugi konkurenti družbe Intermarché. […] Javna narava informacij, razkritih na kongresu Intermarché, torej preprečuje presojo, da so te informacije lahko predmet izmenjav informacij, ki pomenijo kršitev, in posledično preprečuje tudi opredelitev kongresa Intermarché kot dovolj resnega indica o zadevni kršitvi. To velja še toliko bolj v obravnavanem primeru, ker je Komisija v izpodbijanem sklepu indice o kršitvah, o katerih je sumila, sama predstavila kot take, ki kažejo na tajne izmenjave informacij med omejenim številom oseb in prek prav tako tajnih dokumentov.
⁴⁷ Glej T-588/08, tč. od 291 do 293.
⁴⁸ Glej C-373/14 P, tč. 63.
⁴⁹ Glej 182. tč. izpodbijane odločbe.
⁵⁰ Glej T-249/17, tč. 260.
⁵¹ Glej T-249/17, tč. 269.
⁵² Glej T-191/06, tč. 245 in 246.