Statusno pravo

Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe. Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v r

Plačilo za delo kot delovnopravni institut predstavlja denarno odmeno za osebno opravljeno delo delavca za delodajalca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (prim. 4. in 126. člen ZDR-1). Vtoževna nagrada nima narave takšnega plačila. Že iz poimenovanja 19. člena pogodbe izhaja, da je letna nagrada odmena za letno uspešnost poslovanja celotne skupine A. (in ne le toženke, ki je tožnikova delodajalka). Letna nagrada je torej plačilo iz naslova poslovodenja, ki izhaja iz statusnopravnega položaja tožnika kot člana kolektivnega korporacijskega organa. Stranki sta v 38. členu pogodbe dogovorili, da bosta odločanje o sporih v zvezi z izvrševanjem te pogodbe prepustili pristojnemu sodišču v Ljubljani. Ker za odločanje o obravnavanem sporu zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakšnega sodišča, je treba upoštevati sporazum strank o krajevni pristojnosti (prvi odstavek 69. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.124.513,00 EUR) kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Z izbrisom iz sodnega registra po 440. členu ZFPPIPP pravna oseba preneha (441. člen ZFPPIPP), družbeniki tako izbrisane družbe pa niso njeni pravni nasledniki. Ker je toženka prenehala obstajati in nima pravnega naslednika, ne more več biti pravdna stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP), te procesne pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.

Ob ugotovitvi, da želi tožnik s tožbo doseči, da mu tožena stranka v ponovnem postopku omogoči udeležbo v postopku, v katerem bi imel možnost podati navedbe proti registraciji kratice imena prizadete osebe s položajem stranke, ki je kot pravna oseba prenehala obstajati, sodišče sodi, da tožnik nima več pravnega interesa za vodenje postopka v zvezi z vloženo tožbo. Morebitna ugoditev tožbi ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja.

Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristo

Upravna organa sta tekom upravnega postopka (domnevno prek spleta) aktivno pridobivala različne informacije in dokumentacijo, ki se nanaša na delovanje tožnice in njena pogodbena razmerja, odločitev v zadevi pa sta sprejela na podlagi analize posameznih delov te dokumentacije, ki je po njunem stališču pokazala, da tožnica opravlja javno službo. Takšno ravnanje upravnih organov po presoji sodišča bistveno presega okvire, v katerih je v skladu s 144. členom ZUP dopustno izvesti skrajšani ugotovitveni postopek.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona. Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha. Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij.

Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. (delodajalec) pa imetnica lastnega deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo treba tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.

Tako sodišče prve stopnje kot pritožba zmotno navajata, da tožnik vtožuje del plače za delovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Iz načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi tožnika kot predsednika uprave namreč izhaja, da pri "spremenljivem delu plače" oziroma nagradi kot plačilu za uspešnost poslovanja ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot predsednika uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet v skladu s pooblastili iz 270. člena ZGD-1 (ki se nanaša na prejemke članov uprave, med katerimi je tudi nagrada za poslovno uspešnost). Iz določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da bi bili lahko utemeljeni le zahtevki za plačilo tistih nagrad, ki bi bile ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi že pridobljene (npr. za nagrado ali del nagrade za prejšnja leta oziroma za polovico nagrade prejšnjih let, katere izplačilo je odloženo za dve leti). Ker tožnik pravice do nagrade oziroma spremenljivega prejemka za leto 2017 ob prenehanju delovnega razmerja s toženko še ni pridobil

Ker je bila tožnica dne 30. 6. 2023 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi A., d. o. o., je bil postopek v tej zadevi je po samem zakonu prekinjen z dnem izbrisa tožnice. Postopek, ki je bil prekinjen zaradi prenehanja pravne osebe, se nadaljuje, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Zato je Vrhovno sodišče pravno naslednico tožnice pozvalo, naj postopek prevzame, in hkrati sklenilo tudi, da se postopek nadaljuje. Ker je pooblastilo izbrisane tožnice prenehalo, je Vrhovno sodišče s tem sklepom univerzalni pravni naslednici izbrisane tožnice naložilo, naj predloži novo pooblastilo pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit ali dokaz, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženka oziroma njen nadzorni svet ni imel možnosti, da bi tožniku določil oziroma priznal dohodek, ki ni skladen s Politiko prejemkov toženke oziroma ki ga ta ne določa. Iz točke V.1.2. Politike prejemkov toženke izhaja, kateri prejemki so lahko izplačani članu uprave. Prejemki so v tej določbi taksativno našteti in med njimi vtoževane posebne nagrade za uspešnost poslovanja ni navedene.

Iz navedenega izhaja, da vložitev ugovora ni pogoj za dopustnost vložitve pritožbe zoper sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra in da upniku ni treba navajati opravičljivih razlogov, zakaj se na okoliščine, ki jih navaja v pritožbi, ni skliceval že v ugovoru. Po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje pri tem določbo drugega odstavka 37. člena ZSReg, v skladu s katero se v pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi štejejo (tudi) kot predlog za nadomestitev sklepa, v obravnavani zadevi ne pride v upoštev smiselna uporaba prvega odstavka 337. člena ZPP. Iz navedenega izhaja, da je treba ugovor upnika v zadevi vsebinsko obravnavati. V okviru takšne vsebinske obravnave pritožbe pa sodišče druge stopnje (ne glede na to, da je upnik predložil listine, ki naj bi izkazovale obstoj njegove terjatve) ugotavlja, da je le - ta neutemeljena. Po drugem odstavku 425. člena ZGD-1 so zavarovani (tisti) upniki družbe, ki uveljavljajo svoje terjatve do (tistih) družbenikov, ki so dali izjavo iz prvega odstavka 425. člena ZGD-1. Pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku je treba ves čas upoštevati dejstvo, da se likvidacijski postopek nadomesti z izjavo vseh družbenikov, da bodo ose

Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno. Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena). Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le kulturo kmetijskega zemljišča ("za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače"), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijs

Sodišče prve stopnje se v utemeljitvi zavrnitve predloga primarno pravilno sklicuje na Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ), ki v 51. členu našteva možna statusna preoblikovanja zavodov (pripojitev k drugemu zavodu, spojitev več zavodov v enega, razdelitev zavoda na dva ali več zavodov, izločitev organizacijske enote in pripojitev le - te k drugemu zavodu ali organizacija izločene enote kot samostojnega zavoda, organizacija zavoda ali njegove organizacijske enote kot podjetja). ZZ torej dopušča možnost, da se zavod organizira kot podjetje. Enako velja tudi za Zakon o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1, ki v 666. členu dopušča možnost preoblikovanja zavodov v gospodarske družbe. Po pravilni razlagi izpodbijanega sklepa pa niti ZGD-1 niti ZZ niti kateri drugi zakon ne predvidevata preoblikovanja v drugo smer (iz d.o.o. v zavod). Ker zavodi niso gospodarske družbe, pa zanje v zvezi s predlagano možnostjo statusnega preoblikovanja ni mogoče neposredno uporabiti določb ZGD-1 o preoblikovanju gospodarskih družb iz ene v drugo pravno organizacijsko obliko.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pred vpisom prisilne hipoteke pri nepremičninah z ID znaki parcela št. 0000 1220, parcela št. 0000 1225/3 in parcela št. 0000 1225/4 v korist tožene stranke (ta vpis je bil izveden 12.3.2010) tožeča stranka ni bila zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin, niti ni razpolagala z overjenim zemljiškim dovolilom. Vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke s stvarnim vložkom (ki obsega tudi omenjene tri nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bila družba B. d.d., sicer družbenica tožeče stranke), ki je bil opravljen v sodnem registru 29.10.1999, nikakor ne pomeni, da je s tem registrskim vpisom oziroma sprejetim sklepom o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom na tožečo stranko prešla tudi lastninska pravica na spornem nepremičnem premoženju.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Kršitev dolžne skrbnosti in odgovornosti člana organa vodenja družbe sicer predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost poslovodstva (263. člen ZGD-1). Osnovna pomanjkljivost instituta odškodninske odgovornosti poslovodstva je, da temelji na (v teoriji in praksi) povsem napačni predpostavki, da je škodo, ki jo član uprave družbe (lahko) povzroči družbi, mogoče povrniti iz njegovega osebnega premoženja, oz. natančneje, na predpostavki, da sta družbi povzročena škoda in osebno premoženje člana uprave v relevantni korelaciji (v smislu, da večja, kot je škoda, ki jo je član uprave povzročil družbi, večje je njegovo premoženje-pri tem je seveda relevantno le premoženje, na katerega je v izvršbi mogoče poseči). Dejanske možnosti, da bi oškodovana družba na ta način nadomestila škodo, so tako praviloma v obratnem sorazmerju z višino nastale škode, kar je že samo po sebi paradoks. Druga pomanjkljivost tega instituta je, da ni usmerjen k bistvu, k škodnemu dejanju samemu, in torej omogoča absurdno situacijo, da mora družba še naprej izpolnjevati zanjo škodljivo pogodbo, (če gre za dolgoročno pogodbo ali pogodbo z zaporednimi obveznostmi), zakon pa ji omogoča, da po vsaki izpolnitvi vl

Statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika je posebej urejeno v 7. Poglavju ZGD-1 v členih 667 do 672. Po določbi člena 667 se podjetnik lahko statusno preoblikuje s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo pri čemer s prenosom podjetja preidejo na družbo podjetje podjetnika, ter vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Z vpisom prenosa v register podjetnik preneha opravljati dejavnost, AJPES pa opravi izbris podjetnika iz poslovnega registra (tretji odstavek 671. člena ZGD-1), saj ta preneha obstajati (tretji odstavek člena 591 ZGD-1). Tožeča stranka kot samostojni podjetnik je tako prenehala obstajati in kot taka ne more biti več aktivno legitimirana za ta spor.

Iz pooblastila, pripetega k zapisniku skupščine, izhaja, da je tožnica kot družbenik toženke za zastopanje na skupščini pooblastila odvetniško pisarno in je bila zastopana po dveh pooblaščencih. Iz pooblastila ne izhaja omejitev, da bi lahko tožnico pooblaščenca zastopala zgolj skupno, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, kar pomeni, da sta imela oba pooblaščenca neomejeno pooblastilo za zastopanje tožnice na skupščini. Kadar je pooblastilo dano odvetniški družbi, so za opravo dejanj pooblaščeni vsi odvetniki v tej družbi in vsi lahko neomejeno zastopajo pooblastitelja v kolikor na samem pooblastilu ni drugače razvidno. Ključna predpostavka za izpodbijanje sklepa skupščine je poprejšnja napoved izpodbijanja, ki mora biti podana na skupščini. Ker se je sklep o odstranitvi s skupščine nanašal zgolj na enega pooblaščenca, ni mogoče zaključiti, da je bila tožnica s skupščine protipravno odstranjena oziroma da ji je bilo protipravno preprečeno sodelovanje na skupščini. Zastopana je bila namreč po pooblaščenki, ki ni imela nobenih omejitev v zvezi s svojim pooblastilom in na katero se sklep predsedujočega o odstranitvi s skupščine ni nanašal. To pa pomeni, da je tožn

S tem, ko je sodišče odločalo o odgovornosti druge toženke po 548. členu ZGD-1, je implicitno odločilo tudi o njeni kršitvi dolžne skrbnosti po 263. členu ZGD-1, ki "pokriva" tudi navedeno kršitev ali kakšno drugo, določeno v ZGD-1 ali v kakšnem drugem predpisu ali notranjih pravilih družbe. Opiranje na določbe 548. člena ZGD-1 je zato pravzaprav odveč, saj bi povsem enako veljalo, če bi upoštevali samo splošne določbe o odškodninski odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora po 263. členu ZGD-1. Po drugem odstavku 263. člena ZGD-1 so člani organa vodenja ali nadzora z namenom razbremenitve svoje odškodninske odgovornosti tisti, ki so dolžni dokazati, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Svoje odgovornosti bi se članica nadzornega sveta lahko razbremenila, če bi dokazala, da je z različnimi ukrepi skušala preprečiti sklenitev nezakonitega posla (glede na dejanske ugotovitve sodišč pa je sama spodbujala njegovo sklenitev) oziroma je skušala doseči, da bi bil ta sklenjen po pravilih poslovno-finančne stroke. Ker trditvenega bremena ni zmogla, ni zadostila kriterijem za razbremenitev svoje odgovornosti po 263. členu ZGD-1.