VSC Sodba Cpg 83/2021

I. Pritožbi se ugodi in se v točkah II. in III. izreka izpodbijana sodba sodišče prve stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da sedaj glasi: ″Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: Razveljavi se sklep skupščine družbe K. d.o.o. z dne 1. 4. 2019, ki se glasi: ″Stroške sklica skupščine krije družba M. mbH‶.‶.

- v III. točki izreka tako, da sedaj glasi: ″Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.208,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.‶

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega odgovora, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 534,99 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa toženke, sprejetega na skupščini 1. 4. 2019, po katerem mora stroške sklica skupščine kriti tožnica (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in omenjeni sklep razveljavilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da mora toženka tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.902,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru neplačila (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje o izpodbojnosti skupščinskega sklepa z dne 1. 4. 2019 napačni. Bistvo določbe 509. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) je v obveščenosti družbenikov, ki morajo biti pravočasno obveščeni o predlagani razširitvi dnevnega reda. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je vročitev spremembe dnevnega reda neustrezna, saj je bil tožnici takšen predlog vročen na sedežu toženke, medtem ko je bil ostalim družbenikom poslan priporočeno po pošti s povratnico. To pomeni, da je bil v celoti spoštovan tridnevni zakonski rok in je zaključek sodišča prve stopnje o nepravilni in prepozni najavi dodatne točke dnevnega reda neutemeljen. Poleg navedenega, je sodišče prve stopnje v tem delu tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj v takšnem primeru skupščinski sklepi niso izpodbojni, temveč nični. Pritožba nadalje izpostavlja, da ni sporno, da se tožnica obravnavanja in odločanja o izpodbijanem skupščinskem sklepu ni udeležila, saj je skupščino predhodno zapustila. Iz zapisnika skupščine je razvidno, da je predsedujoči tožničinega pooblaščenca oziroma odvetnika B. večkrat opozoril glede skakanja v besedo drugih udeležencev. Pri tem ga je opozoril, da bo v primeru nadaljevanja s takšnim početjem (in posledično z motenjem mira in redu na sami skupščini) tudi odstranjen iz sejne sobe. Ker svojega početja kljub temu ni opustil in je še naprej skakal v besedo, prav tako pa povzdignil glas ter predsedujočega v ničemer upošteval, je bil ponovno opozorjen na možnost odstranitve iz sejne sobe. Kot pa je nadalje razvidno iz zapisnika skupščine, je pooblaščenec na opozorila odgovarjal, da ga to ne zanima in se je tudi strinjal, da v sejno sobo pride varnostnik. Zaradi povzročanja nemira je predsedujoči sprejel sklep, da se tožničin pooblaščenec odstrani iz sejne sobe. V zvezi s tem toženka še izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih zatrjevanj, da je bil sprejet sklep glede odstranitve pooblaščenca in ne tožnice same, saj je z listinami potrjeno, da sta tožnico na predmetni skupščini zastopala dva pooblaščenca – odvetnik V. B. in odvetnica A. V., pri čemer pa se je sklep nanašal zgolj na odvetnika B., ne pa tudi na odvetnico V., ki bi lahko ostala na skupščini. Odločitev o odhodu navedene je posledica odločitve pooblaščenca, saj ji je dejal, da naj gre z njim, ker odhajata, čeprav je predsedujoči izrecno pozval pooblaščenko, da naj ostane na skupščini. To so potrdile tudi priče O. S., kot tudi A. K. st., I. B. in M. Č. K., pri čemer pa je tudi D. M. dopustil možnost, da je odvetnica V. odšla iz sejne sobe na poziv odvetnika B. in ne po sklepu predsedujočega. Pooblaščenec s skupščine tudi ni bil nasilno odstranjen. Res, da je v sobo vstopil varnostnik, vendar njegovo posredovanje ni bilo potrebno, kar potrjuje tudi pisna izjava varnostne službe z dne 12. 1. 2021. Ker torej tožnica ni bila protipravno odstranjena s skupščine, saj se je sklep nanašal samo na tožničinega pooblaščenca, ne pa tudi na njeno pooblaščenko (odhod slednje je njuna prostovoljna odločitev), bi bilo potrebno upoštevati določbo 397. člena ZGD-1, ki določa, da je potrebno izpodbojno tožbo napovedati na sami skupščini, v nasprotnem primeru pa le, če mu je bilo prisostvovanje na skupščini protipravno preprečeno ali če ni bil pravilno vabljen na skupščino ali če se je odločalo o zadevi, ki ni bila na dnevnem redu. Noben izmed naštetih pogojev ni izpolnjen, zato tožnica ni izpolnila predpostavke za vložitev izpodbojne tožbe in bi moralo sodišče tožbo zavreči. Toženka je nadalje v pritožbi izpodbijala tudi zaključke sodišča prve stopnje glede vsebinske nezakonitosti sprejetega sklepa. Navajala je, da sprejeti sklep temelji na četrtem odstavku 511. čelna ZGD-1, ki določa, da skupščina odloča tudi o tem, ali bo družba krila stroške sklica le-te. Zakonodajalec je namreč dopustil možnost, da družbeniki odločijo, da stroške sklica skupščine ne bo krila družba, ampak se slednji naložijo v breme družbenikom. Sprejeti sklep ima zato zakonsko podlago. Revizijsko poročilo je bilo pridobljeno v začetku leta 2019 in v skladu s četrtim odstavkom 320. člena ZGD-1 bi se obravnavanje tega poročila uvrstilo na naslednjo skupščino. Šele, če toženka poročila ne bi uvrstila na dnevni red naslednje skupščine, bi tožnica lahko zatrjevala, da je opustila svojo dolžnost po citirani zakonski določbi. Ker je tožnica zahtevala sklic skupščine, iz njene zahteve pa ne izhaja nobena točka, o kateri bi bilo potrebno nemudoma odločati, je ugotoviti, da je tožnica tista, ki je ravnala v nasprotju z moralnimi načeli in ustaljeno prakso toženke, ki je skupščine redno sklicevala v mesecu juniju. Toženka je še navajala, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do njenih zatrjevanj, da med prejemom poročila in prejemom zahteve za sklic skupščine ni bilo sklicane in izvedene nobene skupščine, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ker je odločitev sodišča prve stopnje napačna, bo moralo sodišče ponovno odločiti o pravdnih stroških in dolžnosti njihove povrnitve. Pritožnica je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega odgovora.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka – pri čemer pritožba niti ne pojasni, katero absolutno bistveno kršitev pravil postopka ob tem očita – da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, da je bil sprejet sklep glede odstranitve pooblaščenca, ne pa tudi glede pooblaščenke. Do teh navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo v 36. točki obrazložitve sodbe. Pojasnilo je, da sta pooblaščenca družbenika zastopala skupaj in da je z odstranitvijo odvetnika B. bila kršena družbenikova (tožničina) pravica do udeležbe na skupščini. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanj, da med prejemom poročila in prejemom zahteve za sklic skupščine, ni bilo sklicane in izvedene nobene skupščine. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje te navedbe upoštevalo in se do njih opredelilo v 22. točki obrazložitve. Pojasnilo je, da je že sam obstoj posebnega revizorjevega poročila, ki vsebuje ugotovitve o negospodarnosti poslovanja z določenimi poslovnimi partnerji, podlaga za sklic skupščine po tretji alineji 508. člena ZGD-1 in da je bila zahteva po sklicu skupščine za obravnavanje posebnega revizorjevega poročila nujna, neodložljiva in v interesu družbe, ker je bila toženka z njegovimi ugotovitvami seznanjena 23. 1. 2019, tožnica pa je upravičeno menila, da teh ugotovitev ne želi predstaviti. Zato ob obrazloženem ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,¹ niti kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v kolikor nanju meri pritožba.

6Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se v skladu s 522. členom ZGD-1 za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delniški družbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo materialnopravno podlago obravnavanega gospodarskega spora (v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom), ki je tako vsebovana v določbi 395. člena in 397. člena ZGD-1.

7Ker toženka v pritožbi navaja, da ni izpolnjenja predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe (t. j. napoved izpodbijanja), pa presoja sodišča druge stopnje v konkretnem primeru terja najprej odgovor na vprašanje, ali je tožnico vezala dolžnost poprejšnje napovedi izpodbijanja kot to določa 397. člen ZGD-1. Poprejšnja napoved izpodbijanja v skladu z 397. členom ZGD-1 je namreč materialnopravna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe. Sodišče pozna materialno pravo po uradni dolžnosti in ga po uradni dolžnosti tudi uporablja, zato mora po uradni dolžnosti paziti tudi na pravočasno napoved izpodbijanja oziroma na izpolnjevanje predpostavke po 397. členu ZGD-1. Iz tega razloga toženkine pritožbene navedbe v nikakršnem primeru ne morejo biti prepozne kot sicer navaja tožnica v odgovoru na pritožbo.

8Tožnica je v tožbi sicer navajala, da je bila protipravno odstranjena s skupščine, zaradi česar zapisniško ni mogla napovedati izpodbojne tožbe po določbi 397. člena ZGD-1. Nasprotno pa je toženka zatrjevala, na kar opozarja sedaj tudi v pritožbi, da je bila tožnica na skupščini 1. 4. 2019 zastopana po dveh pooblaščencih, sklep o odstranitvi s skupščine pa se je nanašal zgolj na odvetnika B., ne pa tudi na odvetnico A. V. (oba zaposlena v Odvetniški pisarni V. B., d.o.o.), zaradi česar tožnica s skupščine ni bila protipravno odstranjena.

9Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in kar pritožbeno tudi ni izpodbijano, je predsedujoči na skupščini 1. 4. 2019 sprejel sklep o odstranitvi odvetnika B. s skupščine in odredil, da se ga pospremi iz prostora. Slednji je nato ob pristopu varnostnika zapustil skupščino, z njim pa je odšla tudi odvetnica A. V., zaradi česar se je skupščina nadaljevala v zmanjšanem obsegu. Nadalje pritožbeno ni sporno, da se je povzeti sklep predsedujočega nanašal na odvetnika B., kakor tudi ne, da tožnica pri sprejemanju izpodbijanega sklepa (na podlagi katerega je dolžna kriti stroške sklica skupščine) ni sodelovala. Prav tako pa tudi ni pritožbeno izpodbijano, da sta tožnico na skupščini 1. 4. 2019 zastopala dva pooblaščenca, in sicer odvetnik B. in odvetnica V.

10Iz pooblastila, pripetega k zapisniku skupščine z dne 1. 4. 2019 na prilogi A5 spisa, izhaja, da je tožnica kot družbenik toženke za zastopanje na skupščini pooblastila Odvetniško pisarno V. B., d.o.o. (odvetnik V. B. in odvetnica A. V.). Da je tako oziroma da je tožnico na skupščini zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, izhaja tudi iz odgovora na pritožbo.² Iz citiranega pooblastila pa ne izhaja omejitev, da bi lahko tožnico pooblaščenca zastopala zgolj skupno, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pomeni, da sta imela oba pooblaščenca neomejeno pooblastilo za zastopanje tožnice na skupščini 1. 4. 2019. Kadar je namreč pooblastilo dano odvetniški družbi, so za opravo dejanj pooblaščeni vsi odvetniki v tej družbi in vsi lahko neomejeno zastopajo pooblastitelja v kolikor na samem pooblastilu ni drugače razvidno.

11Ključna predpostavka za izpodbijanje sklepa skupščine je poprejšnja napoved izpodbijanja, ki mora biti podana na skupščini. Namen napovedi izpodbijanja kot take je v tem, da ima skupščina možnost, da prepreči izpodbijanje svojega sklepa s tem, da ga spremeni ali nadomesti z drugim sklepom oziroma da ga vnovič obravnava in razveljavi.³ Zgolj družbenik, ki ni bil navzoč na skupščini, (-) ker mu je bilo protipravno preprečeno, da bi prisostvoval skupščini, (-) ali ker ni bil pravilno vabljen na skupščino, (-) ali ker je skupščina odločila o zadevi, ki ni bila na dnevnem redu, pa ima možnost skupščinski sklep izpodbijati ne da bi le-to (zapisniško) napovedal (prvi odstavek 397. člena ZGD-1).

12Ker se je sklep o odstranitvi s skupščine nanašal zgolj na odvetnika V. B., ne pa tudi na odvetnico A.V., ni mogoče zaključiti (in tako slediti tožničinim navedbam), da je bila tožnica s skupščine protipravno odstranjena oziroma da ji je bilo protipravno preprečeno sodelovanje na skupščini, na kar je tudi sicer v postopku na prvi stopnji pravilno opozarjala tožena stranka in to ponavlja v pritožbi. Tožnica bi torej skupščini še vedno lahko prisostvovala. Zastopana je bila namreč po pooblaščenki, ki ni imela nobenih omejitev v zvezi s svojim pooblastilom in na katero se sklep predsedujočega o odstranitvi s skupščine ni nanašal. To pa pomeni, da je tožnico vezala poprejšnja napoved izpodbijanja v skladu s prvim odstavkom 397. člena ZGD-1, saj je skupščino zapustila na podlagi lastnega ravnanja.

13Glede na obrazloženo, je pritožba toženke utemeljena in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek. Dejansko stanje v sodbi prve stopnje je bilo pravilno ugotovljeno, vendar pa je zmotno uporabljeno materialno pravo. Ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni presojalo, ker za odločitev v obravnavani zadevi niso bile ključnega pomena.

14Ker je toženka s pritožbo uspela in je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožničin podredni tožbeni zahtevek, ji je slednja na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njene pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnji, medtem ko je svoje stroške dolžna kriti sama. Ob upoštevanju stroškovnika, priloženega na naroku 15. 2. 2021 in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), je sodišče druge stopnje toženki priznalo naslednje potrebne stroške postopka na prvi stopnji: odgovor na tožbo z dne 14. 6. 2019 (tar. št. 19/1 OT) – 300 odv. točk, prva pripravljalna vloga z dne 5. 9. 2019 (tar. št. 19/1 OT) – 300 odv. točk, zastopanje na naroku 4. 11. 2020 (tar. št. 20/1 OT) – 300 odv. točk, odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko 4. 11. 2020 (četrti odstavek 6. člena OT) – 80 odv. točk, vloga z dne 4. 11. 2019 (tar. št. 39/5 OT) – 50 odv. točk, zastopanje na naroku 15. 2. 2021 (tar. št. 20/2 OT) – 150 odv. točk, odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko 15. 2. 2021 (četrti odstavek 6. člena OT) – 80 odv. točk, urnina za narok 15. 2. 2021 (prvi odstavek 6. člena OT) – 300 odv. točk, vse skupaj povečano še za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 24,8 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk in 1 % v presežku nad 1.000 odv. točk), kar skupno ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR znaša 950,88 EUR. K navedenemu znesku pa je potrebno prišteti še strošek kilometrine pooblaščenca (10. člen OT) za pristop na narok 4. 11. 2020 in na narok 15. 2. 2021 na relaciji S. – C. – S. v skupnem znesku 39,96 EUR (27 km x 4 x 0,37 EUR). Ob upoštevanju še 22 % davka na dodano vrednost (2. člen OT), znašajo potrebni stroški toženke za njenega pooblaščenca 1.208,82 EUR. Te stroške mora tožnica povrniti toženki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila. V presežnem delu – to je v obsegu dodatno zahtevanih 50 odv. točk za pregled listin in v obsegu dodatno zahtevanih 50 odv. točk za konferenco s stranko – je sodišče druge stopnje toženkino stroškovno zahtevo zavrnilo, saj teh stroškov toženka ni podrobneje specificirala, poleg tega sta navedeni nagradi že zajeti v preostalih postavkah. Sodišče druge stopnje tudi ni priznalo preveč priglašenih stroškov za odgovor na tožbo v obsegu 100 odv. točk, za prvo pripravljalno vlogo v obsegu 100 odv. točk, za zastopanje na naroku 4. 11. 2020 v obsegu 100 odv. točk in za zastopanje na naroku 15. 2. 2021 v obsegu 50 odv. točk, saj znaša vrednost spornega predmeta 300 odv. točk. Prav tako sodišče druge stopnje ni priznalo presežek nagrade za urnino za narok 15. 2. 2021 v obsegu 150 odv. točk, saj prvi odstavek 6. člena OT določa, da je največja višina postavke za urnino, enaka postavki, ki je določena za prvo tovrstno zastopanje (to pa je 300 odv. točk).

15Sodišče druge stopnje je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega odgovora, mora pa tožnici povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Skladno s priloženim stroškovnikom in OT, pritožbeni stroški toženke obsegajo: nagrado za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 375 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 7,5 odv. točk, oboje povečano za zahtevani 22 % DDV (2. člen OT), k temu pa je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo po tarifni št. 1121 Zakona o sodnih taksah v znesku 255,00 EUR. Tožnica je tako dolžna plačati toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 534,99 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila. V presežnem delu – to je v obsegu dodatno zahtevanih 50 odv. točk za pregled listin in v obsegu dodatno zahtevanih 50 odv. točk za konferenco s stranko – je sodišče druge stopnje toženkino stroškovno zahtevo zavrnilo, in sicer iz enakih razlogov, kot je to pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve. Prav tako je sodišče druge stopnje zavrnilo preveč priglašeni strošek nagrade za sestavo pritožbe v obsegu 125 odv. točk, saj pritožnik glede na vrednost spora in tar. št. 21/1 OT, do nagrade v navedeni višini ni upravičen.

¹ Na katero skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti.
² Primerjaj drugi odstavek na 3. strani pritožbe.
³ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenija opr. št.: III Ips 103/2015 z dne 7. 3. 2017.