VSRS Sodba III Ips 6/2021

I. Revizija druge toženke se zavrne.

II. Druga toženka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 8.991,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu in drugi toženki naložilo tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 1.339.493,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011 dalje. V presežku – glede plačila zneska 9.975.697,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi – je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo dela pravdnih stroškov tožencev in sicer prvemu tožencu v znesku 55.293,84 EUR in drugi toženki v znesku 55.350,37 EUR.

2Sodišče druge stopnje je v ponovnem sojenju zavrnilo pritožbo druge toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega in (prvega) revizijskega postopka.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga druga toženka revizijo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje pa v delu, v katerem se je tožbenemu zahtevku ugodilo, spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko v celoti zavrne, hkrati pa naloži tožeči stranki v plačilo celotne pravdne stroške druge toženke. Podredno druga toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ali pa samo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne drugemu senatu sodišča prve ali druge stopnje v ponovno odločanje, ter naloži tožeči stranki v plačilo celotne pravdne stroške druge toženke.

4Revizija druge toženke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. členaZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

6Ureditev koncernske problematike v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je bila dopolnjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1I (Uradni list RS 55/2015), za to zadevo pa je relevantna ureditev, ki je veljala pred omenjeno novelo, zato se sklicevanje na določbe ZGD-1 v tej sodbi nanaša na ureditev pred novelo ZGD-1I.

Dejanski podlaga zadeve

7D. D. je bila neposredno obvladujoča družba tožeče stranke.

8Tožeča stranka je po navodilu obvladujoče družbe (in ne na podlagi samostojne odločitve prvega toženca) dne 10. 11. 2008 kupila 151.608 delnic, tj. 59,34 % delnic družbe A. d. d. d.. Kupila jih je od družbe B. d. o. o., za njih pa je plačala 15.122.898,00 EUR. Upravi tožeče stranke je navodilo za nakup delnic prenesla druga toženka.

9Nakup delnic družbe A. d. d. je bil opravljen v nasprotju z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed), saj pred sklenitvijo prodajne pogodbe ni bilo pridobljeno soglasje Ministrstva za kulturo. Poleg tega je bil sporni nakup opravljen, ne da bi bile pri tem upoštevane zahteve Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Pogodba je bila sklenjena brez odložnega pogoja, ki bi veljavnost pravnega posla odlagal do trenutka pridobitve dovoljenja za koncentracijo Urada za varstvo konkurence. Urad je 23. 9. 2009 izdal odločbo, po kateri je morala tožeča stranka delnice odsvojiti, prav tako tožeča stranka iz delnic družbe A. d. d. ni imela glasovalnih pravic.

10Za potrebe računovodskega poročanja tožeče stranke je družba C. d. o. o. marca 2009 izdelala Poročilo o oceni vrednosti delnic družbe A. d. d. na dan 31. 10. 2008 (10 dni pred sklenitvijo pogodbe o nakupu delnic). Tržna vrednost 79,24-odsotnega deleža v lastniškem kapitalu družbe A. d. d., izračunana kot tehtano povprečje vrednosti, dobljenih z uporabo metode sedanje vrednosti pričakovanih prostih denarnih tokov in metod primerljivih transakcij, je bila ocenjena na 18.890.000,00 EUR. Na podlagi te cenitve pooblaščenega ocenjevalca vrednosti je sodišče ugotovilo, da je bila nakupna cena 59,34-odstotnega deleža delnic družbe A. d. d. za 1.000.612,80 EUR višja od tedanje tržne vrednosti delnic.

11Za plačilo kupnine za nakup delnic družbe A. d. d. sta bila istočasno s sklenitvijo pogodbe najeta kredita pri družbah E. in F. Družbi E. je morala tožeča stranka po kreditni pogodbi plačati 218.515,41 EUR obresti, družbi F. pa 144.125,45 EUR.

12Prvi toženec je bil v letu 2008 član uprave, v letu 2009 (vse do 5. 10. 2009) pa član upravnega odbora tožeče stranke, in sicer izvršni direktor. Druga toženka je bila v letu 2008 predsednica nadzornega sveta, v letu 2009 (vse do 29. 7. 2009) pa predsednica upravnega odbora tožeče stranke.

13Poslovodstvo tožeče stranke pravnega posla nakupa delnic družbe A. d. d. ni navedlo v poročilu odvisne družbe o odnosih s povezanimi družbami za poslovno leto 2008. Prav tako ni navedlo, da je z nakupom delnic tožeča stranka utrpela prikrajšanje, ki ga obvladujoča družba ni nadomestila. V Letnem poročilu tožeče stranke za poslovno leto 2008 je navedeno, da v poslovnem letu 2008 ni bilo nobenih poslov z obvladujočo družbo D. in z njo povezanimi družbami, ki bi pomenili prikrajšanje za tožečo stranko. Opuščeno je bilo tudi razkritje, da so bili za nakup delnic najeti krediti pri povezanih družbah (pri družbah E. in F.).

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

14Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost (prvega toženca in) druge toženke utemeljilo na kršitvi obveznosti iz 548. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Ugotovilo je, da podatki poročila o odvisnosti v Letnem poročilu tožeče stranke za poslovno leto 2008 niso bili resnični oziroma niso vsebovali razkritij, ki jih zahteva prvi odstavek 548. člena ZGD-1. Druga toženka je odškodninsko odgovorna, ker v vlogi predsednice nadzornega sveta ni preprečila takšnega nakupa delnic družbe A. d. d., prav tako je kršila obveznost iz drugega odstavka 548. člena ZGD-1 s tem, ko je kršila svojo dolžnost preverjanja poročila o odnosih s povezanimi družbami in poročanja skupščini o ugotovitvah pregleda. Kot pravno priznano škodo je sodišče poleg preplačane kupnine štelo tudi plačane obresti po kreditih družbama E. in F.. Ta kredita je za tožečo stranko zaradi financiranja spornega nakupa delnic družbe A. d. d. sicer najel prvi toženec, predsednica nadzornega sveta pa bi morala preveriti, kako je bil nakup delnic financiran.

15Sodišče druge stopnje je moralo v novem sojenju odgovoriti na pritožbene očitke, da navedbe tožeče stranke, ki so zadevale temelj odškodninske odgovornosti druge toženke na podlagi 548. člena ZGD-1, niso bile zadostne in pravočasne. Ugotovilo je, da je pritožbeni očitek o obravnavanju izven trditvene podlage zaradi nepravočasnih trditev tožeče stranke o odškodninski odgovornosti druge toženke na podlagi drugega odstavka 548. člena ZGD-1 deloma utemeljen. Vendar je ob upoštevanju spoznavnih možnosti pravdnih strank glede odločilnih dejstev in pravilne porazdelitve trditvenega ter dokaznega bremena med strankami zavzelo stališče, da navedbe tožeče stranke niso bile prepozne. Uporaba 548. člena ZGD-1 je namreč relevantna le, če so hkrati izpolnjeni pogoji iz 547. člena ZGD-1. Prvi narok v tej zadevi je bil opravljen 4. 2. 2014. Druga toženka je šele v pripravljalni vlogi po prvem naroku navedla, da je prvemu tožencu prenesla željo obvladujoče družbe glede nakupa delnic družbe A. d. d. Tožeča stranka pa je trditveno podlago glede opustitve dolžnosti druge toženke v zvezi s poročilom o odnosih s povezanimi družbami navedla v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2015. Zahteva, da bi morala tožeča stranka pravočasno navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, ki utemeljujejo odgovornost člana organa nadzora po 548. členu ZGD-1, bi bila zato po mnenju pritožbenega sodišča pretirana in nesorazmerna s spoznavnimi možnostmi tožeče stranke. Pritrdilo pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje vendarle odločalo izven primarne in osnovne trditvene podlage tožeče stranke, ki je svoj tožbeni zahtevek v bistvenem utemeljevala na dejanski in pravni podlagi 263. člena ZGD-1. Zmotno je bilo namreč stališče sodišča prve stopnje, da je treba v primeru sklenitve posla po navodilu obvladujoče družbe vprašanje skrbnosti članov poslovodstva oziroma nadzornega sveta iz 263. člena ZGD-1 presojati po določbah 545. do 548. člena ZGD-1. V postopku ugotovljena dejstva so sodišču prve stopnje omogočala materialnopravni preizkus tožbenega zahtevka zoper drugo toženko tudi na podlagi 263. člena ZGD-1. Ugotovilo je namreč, da je bil nakup delnic družbe A. d. d. nezakonit – v nasprotju z zahtevami obeh odločilnih področnih predpisov, s katerimi je bila druga toženka seznanjena oziroma se na nepoznavanje teh ne bi mogla sklicevati. Prav tako je bila druga toženka dolžna preveriti, ali bo tožeča stranka ob nakupu delnic utrpela kakšno prikrajšanje in kako bo sporni nakup delnic financiran. Ker ničesar od navedenega ni storila, je zaradi kršitev dolžne skrbnosti tožeči stranki nastala škoda, za katero druga toženka odgovarja solidarno s prvim tožencem.

16Pritožbeno sodišče je moralo v novem sojenju utemeljiti tudi, zakaj je pri odločanju o višini odškodnine sprejelo srednjo vrednost razpona ocenjene tržne vrednosti delnic družbe A. d. d. Pojasnilo je, da je srednja vrednost najverjetnejši približek pravi tržni vrednosti, če je ta določena v razponu, saj najbolj korektno uravnovesi nasprotujoče si interese kupca (po čim nižji) in prodajalca (po čim višji) ceni. Srednjo vrednost pa je nenazadnje upoštevala tudi tožeča stranka v času, ko je bila druga toženka članica nadzornega sveta tožeče stranke, ko je na podlagi iste cenitve izvedla ustrezno oslabitev naložbe v delnice družbe A. d. d. konec leta 2008. Poleg tega so nadaljnji dogodki pokazali, da je bila že cenitev 79,243-odstotne lastniške udeležbe po pesimističnem scenariju na dan 31. 10. 2008 v višini 17.599.000,00 EUR bistveno preveč optimistična. Tržna vrednost 79,243-odstotne lastniške udeležbe v družbi A. d. d. na dan 31. 12. 2009 je bila ob uporabi istih metod cenitve vrednosti ocenjena na srednjo vrednost 11.208.000,00 EUR, z možnim razponom vrednosti med 9.547.000,00 EUR po pesimističnem scenariju in 12.870.000,00 EUR po optimističnem scenariju. Tožena stranka tudi ni argumentirano prerekala trditev tožeče stranke, da več kot 40,6-odstotnega padca cene v obdobju od nakupa do 31. 12. 2009 ni mogoče pripisati zgolj posledicam ekonomske krize. Prav tako ni prerekala trditve tožeče stranke, da so bile delnice družbe A. d. d. pred spornim nakupom že „parkirane“ znotraj skupine in da je njihov imetnik 58,81-odstotni delež na dan 31. 12. 2007 vrednotil na 5.271.642,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je bila vrednost delnic družbe A. d. d. ob cenitvi, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, znatno precenjena.

Revizijske navedbe

17Z revizijo druga toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Sodišče druge stopnje naj bi to kršitev zagrešilo s tem, ko je skušalo utemeljiti, zakaj naj bi bile trditve tožeče stranke glede podlage iz 548. člena ZGD-1, podane tik pred zaključkom postopka, vendarle pravočasne. V zvezi z očitkom o upoštevanju prepoznih navedb revidentka sodišču očita tudi arbitrarnost odločanja, ker naj bi po preiskovalnem načelu ugotavljalo lastniško strukturo tožeče stranke. Prav tako naj bi pritožbeno sodišče kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, pa tudi poseg v ustavno varovano pravico do pritožbe (po 25. členu Ustave RS) zagrešilo s tem, ko je drugo toženko obsodilo na podlagi 263. člena ZGD-1. Ta naj namreč sploh ne bi bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Revidentka nadalje vztraja pri svojem stališču, da sodišče pri presoji višine odškodnine ne bi smelo izhajati iz srednje vrednosti razpona ocenjene tržne vrednosti delnic družbe A. d. d. Pritožbeno sodišče se nadalje naj ne bi opredelilo do očitka, da je ocenjena vrednost paketa delnic vsebovala tudi prevzemno premijo, zato naj bi bila sodba v tem delu neobrazložena in s tem obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ter kršitvijo 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju revidentka izpodbijani sodbi očita neobrazloženost tudi zato, ker sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj je v višino odškodnine vštelo plačane obresti po najetih kreditih v višini 362.649,86 EUR. V delu, v katerem sodišče ni ugotovilo škodljivosti nakupa, naj bi bile namreč obresti upravičen strošek.

Razlogi za zavrnitev revizije

18Ni utemeljen revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče navedbe tožeče stranke o odgovornosti druge toženke po 548. členu ZGD-1 zmotno štelo za pravočasne. Tožeča stranka je v zvezi s škodljivim ravnanjem druge toženke že v tožbi (na 14. strani) zatrjevala, da je prav druga toženka dala predsedniku uprave tožeče stranke „pobudo oz. izrecno navodilo za sklenitev posla“. Povedala naj bi mu, da „gre za ekonomsko premišljen posel, ki bo v končni fazi za G. tudi konkurenčno koristen.“ Na isti strani tožbe je tudi zatrjevano, da je ravnala protipravno, ker kot članica oz. predsednica upravnega odbora družbe G. ni zagotovila, da bi bil nakup delnic po naročilu obvladujoče družbe naveden v Poročilu o odvisnosti za leto 2008. Med kršitvami poslovno-finančnih pravil je v tožbi zatrjevan tudi najem kratkoročnih posojil za financiranje nakupa delnic, ki so bile v bilanci stanja razvrščene kot dolgoročne finančne naložbe. V prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2014, prejeti na glavni obravnavi, je tožeča stranka drugi toženki nadalje očitala, da ji je strokovna skrbnost nalagala o nameravanem spornem poslu obvestiti ostale člane nadzornega sveta, ki so bili sicer s poslom seznanjeni šele po njegovi sklenitvi. Od uprave bi morala zahtevati pojasnila o tem, ali je posel dopusten in ali je cena primerna oziroma ga preprečiti, vendar je te svoje dolžnosti opustila. S tem so bila navedena vsa odločilna dejstva kot podlaga odškodninski odgovornosti druge toženke. Natančnejša pojasnila opustitev obveznosti druge toženke v zvezi z razkritjem poslov, sklenjenih s povezanimi družbami v letu 2008 v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2015 pomeni le pojasnitev že zatrjevanih dejstev in zato ne gre za prepozne trditve, ki bi jih zajela pravila o prekluziji navajanja dejstev iz 286. člena ZPP.

19Poročilo o odvisnosti mora sestaviti poslovodstvo odvisne družbe (prvi odstavek 548. člena ZGD-1), nadzorni svet pa ga mora pregledati in o svojih ugotovitvah poročati skupščini (drugi odstavek 548. člena ZGD-1). Takšna je zakonska ureditev in velja za dvotirni sistem upravljanja družb, smiselno pa jo je treba uporabiti za enotirni sistem upravljanja. V obdobju sestavljanja in potrjevanja letnega poročila za leto 2008 je bil pri tožeči stranki uveljavljen enotirni sistem upravljanja, v katerem se poslovodna in nadzorna funkcija združujeta v enem organu – upravnem odboru. Upravni odbor tožeče stranke je glede na ugotovljeno dejansko stanje imenoval izvršne direktorje. V skladu s četrtim odstavkom 290. člena ZGD-1 lahko upravni odbor na izvršne direktorje med drugim prenese nalogo sestave letnega poročila, zagotovo tudi nalogo sestave poročila o odvisnosti,¹ vendar ni nujno tako. Če nalogo sestave letnega poročila prenese na izvršne direktorje, upravni odbor le preverja in potrjuje sestavljeno letno poročilo, sicer pa ga sestavi in potrdi sam.²

20Pri upravnem odboru gre za en organ, ki združuje funkciji poslovodstva in nadzora nad vodenjem poslov, vendar glede na četrti odstavek 290. člena ZGD-1 notranja razmejitev pristojnosti med upravnim odborom in izvršnimi direktorji, če so ti imenovani, ni zakonsko določena. Zato je tožeča stranka upravičeno najprej odškodninsko odgovornost druge toženke utemeljevala na podlagi prvega odstavka 548. člena ZGD-1, kar pa v tej zadevi ne more biti odločilno, saj dolžnost preveriti poročilo o odnosih s povezanimi družbami in o tem poročati skupščini obsega tudi dolžnost zahtevati, da se tako poročilo izdela, če se ve za posel, ki bi moral biti vsebovan v poročilu.

21Neutemeljen je revidentkin očitek o arbitrarnem odločanju sodišča, ker naj bi to po preiskovalnem načelu ugotavljalo lastniško strukturo tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč lastniško strukturo in razmerja v koncernu pojasnila v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2014 (stran 9).

22Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da je treba v primeru sklenitve posla po navodilu obvladujoče družbe vprašanje skrbnosti članov poslovodstva oziroma nadzornega sveta iz 263. člena ZGD-1 presojati (samo) po določbah 545. do 548. člena ZGD-1. S tem, ko je odločalo o odgovornosti druge toženke po 548. členu ZGD-1, je implicitno odločilo tudi o njeni kršitvi dolžne skrbnosti po 263. členu ZGD-1, ki „pokriva“ tudi navedeno kršitev ali kakšno drugo, določeno v ZGD-1 ali v kakšnem drugem predpisu ali notranjih pravilih družbe. Opiranje na določbe 548. člen ZGD-1 je zato pravzaprav odveč, saj bi povsem enako veljalo, če bi upoštevali samo splošne določbe o odškodninski odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora po 263. členu ZGD-1.³ Neutemeljen je zato revizijski očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo dejanskega stanja in predpostavk odškodninske odgovornosti glede očitane opustitve dolžne skrbnosti člana organa nadzora po 263. členu ZGD-1. Sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo, da je željo za sklenitev spornega posla z obvladujoče družbe na prvega toženca prenesla druga toženka. Prav tako je nedvomno ugotovilo, da je posel, ki je bil posledično sklenjen, nasprotoval ZMed. V 17. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, da je druga toženka vedela za navodilo obvladujoče družbe, zato bi morala v svoji vlogi predsednice nadzornega sveta preveriti, ali je pri sklenitvi tega posla prišlo do kakšnega prikrajšanja tožeče stranke. Dolžna skrbnost predsednice nadzornega sveta pa bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje drugi toženki narekovala tudi preverjanje, kako je bil sporni nakup financiran.

23Pritožbeno sodišče je na podlagi zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje (da je druga toženka prenesla navodilo za sklenitev spornega posla, da je bil ta nezakonit, sklenjen tudi v nasprotju s pravili poslovno-finančne stroke) sklepalo, da druga toženka ni zagotovila, da bi bil sporni nakup delnic, s katerim je bila nedvomno seznanjena, sklenjen v skladu s prisilnimi predpisi in pravili poslovno-finančne stroke oziroma sklenitve nezakonitega pravnega posla ni preprečila. S tem, ko je odškodninsko odgovornost druge toženke utemeljilo na podlagi 263. člena ZGD-1, ni bilo dolžno podrobneje pojasniti podlage odškodninske odgovornosti in v tem delu ni zagrešilo očitanih mu bistvenih kršitev pravdnega postopka. O teh dejanskih okoliščinah se je v pravdnem postopku razpravljalo, ključnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa drugi toženki ni uspelo izpodbiti.

24Materialnopravno zmotni so revizijski očitki, da bi morala tožeča stranka in sodišče natančneje pojasniti, kaj naj bi bilo dolžno ravnanje druge toženke, ki naj bi ga opustila – ali je sporen nakup delnic in bi ga bilo treba v vsakem primeru preprečiti ali je sporna nakupna cena in bi bilo treba doseči skladnost s pravili poslovno-finančne stroke – in v kakšni vzročni zvezi je takšna opustitev z zatrjevano škodo. Druga toženka sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev 22. člena Ustave RS, saj naj bi bila izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena. Po revizijskem stališču bi morala tožeča stranka pojasniti, na kakšen način bi druga toženka lahko preprečila sklenitev posla oziroma na kakšen način bi lahko dosegla, da bi bil posel izveden v skladu s pravili poslovno-finančne stroke. Nesporno je namreč, da statut tožene stranke ni vseboval nikakršnih omejitev glede pristojnosti uprave in uprava za sklenitev spornega posla ni potrebovala soglasja nadzornega sveta. Četudi bi nadzorni svet o spornem poslu razpravljal in z njim ne bi soglašal, bi uprava posel še vedno lahko izvedla. Tožeča stranka naj bi na primer morala zatrjevati, da bi morala druga toženka v zvezi s spornim nakupom delnic sklicati sejo nadzornega sveta, prav tako bi morala pojasniti in dokazati, kakšne sklepe bi naj nadzorni svet tožeče stranke sprejel, da bi preprečil izvedbo posla ali dosegel njegovo skladnost s pravili poslovno-finančne stroke. Pri tem naj bi bilo treba upoštevati tudi, da je imel nadzorni svet pet članov in da uprava tožeče stranke ni imela nikakršnih statutarnih omejitev glede zastopanja in v tem smislu na sklepe nadzornega sveta tudi ne bi bila vezana. Vendar so takšne revizijske navedbe neutemeljene.

25Po prvem odstavku 263. člena ZGD-1 mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Poglavitna funkcija nadzornega sveta je nadzor nad vodenjem poslov družbe.⁴ V zvezi s to funkcijo je v 281. členu ZGD-1 določeno predvsem, kako se nadzornemu svetu zagotavljajo informacije (prim. dolžnosti uprave v zvezi s poročanjem nadzornemu svetu, določene v 272. členu ZGD-1), ni pa posebej urejeno, kako mora nadzorni svet postopati, če pri vodenju poslov družbe odkrije pomanjkljivosti. Drugi toženki ni bilo treba posebej očitati, katere zakonske dolžnosti v zvezi z informiranjem o poslovanju družbe je opustila, saj je tožeča stranka navedla, da je bila druga toženka s spornim pravnim poslom seznanjena oziroma je celo sama prenesla navodilo za njegovo sklenitev. Očita se ji, da je z opustitvijo dolžne skrbnosti (obveščanja drugih članov nadzornega sveta, pridobitve cenitve pred nakupom deleža, preverjanja financiranja nakupa) dopustila sklenitev nezakonitega pravnega posla, ki tudi ni bil sklenjen skladno s pravili poslovno-finančne stroke. Očitek se nanaša na konkreten pravni posel in na konkretne posledice njegove sklenitve, kar zadosti trditvenemu bremenu tožeče stranke v zvezi z zatrjevanjem predpostavke škodljivega ravnanja druge toženke.

26Po drugem odstavku 263. člena ZGD-1 so namreč člani organa vodenja ali nadzora z namenom razbremenitve svoje odškodninske odgovornosti tisti, ki so dolžni dokazati, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Vso to trditveno breme, ki ga skuša druga toženka naprtiti tožeči stranki, je torej na drugi toženki. Svoje odgovornosti bi se lahko razbremenila, če bi dokazala, da je z različnimi ukrepi skušala preprečiti sklenitev nezakonitega posla (glede na dejanske ugotovitve sodišč pa je sama spodbujala njegovo sklenitev) oziroma je skušala doseči, da bi bil ta sklenjen po pravilih poslovno-finančne stroke – da je bila zagotovljena cenitev deleža, da je o poslu obvestila ostale člane nadzornega sveta, je preverila in ugotovila, da je posel ustrezno financiran, ipd. Ker trditvenega bremena ni zmogla, ni zadostila kriterijem za razbremenitev svoje odgovornosti po 263. členu ZGD-1. Četudi uprava ni imela nikakršnih statutarnih omejitev glede zastopanja tožeče stranke in ni bila vezana na kakršenkoli sklep nadzornega sveta (kar pomeni, da drugi toženki morebiti ne bi uspelo preprečiti sklenitve posla ali doseči njegove skladnosti s prisilnimi predpisi oziroma pravilni poslovno-finančne stroke), bi se druga toženka lahko razbremenila odgovornosti, če bi zatrjevala in dokazala ustrezne ukrepe, ki bi jih izvedla z namenom preprečiti sklenitev nezakonitega in škodljivega pravnega posla.

27Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi pritožbeno sodišče vzpostavljalo „nevarno“ sodno prakso, po kateri naj bi bila pravilna zgolj sredinska vrednost ocenjene vrednosti delnic, vsako odstopanje od te vrednosti pa naj bi pomenilo škodo. Vendar pritožbeno sodišče takšnega zaključka ni napravilo, temveč je po stališču revizijskega sodišča le prepričljivo in logično (kot pojasnjeno v 19. točki obrazložitve te sodbe) utemeljilo, zakaj je v konkretnem primeru za oceno škode upoštevalo srednjo vrednost v razponu ocenjene tržne vrednosti delnic družbe A. d. d. S tem je zadostilo zahtevam po obrazložitvi svoje odločitve. Družba C. d. o. o. je marca 2009 izdelala Poročilo o oceni vrednosti delnic družbe A. d. d. na dan 31. 10. 2008 za potrebe tožeče stranke, ko je bila članica organov vodenja in nadzora tudi druga toženka. Tržna vrednost 79,24-odstotnega lastniškega deleža je bila ocenjena na 18.890.000,00 EUR in ta vrednost je bila merodajna za določitev slabitve delnic družbe A. d. d. konec leta 2008. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje (in je pojasnjeno v 19. točki obrazložitve te sodbe), ki je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi še ostale konkretne dejanske okoliščine, je ravno ta odločitev tožeče stranke pod vodstvom druge toženke ena od tehtnejših okoliščin, zakaj je sodišče pri oceni škode izhajalo iz srednje vrednosti (in ne možnih razponov vrednosti po optimističnem ali pesimističnem scenariju). Pravilen je sicer pritožbeni očitek, da bi v splošnem lahko kot ocenjeno vrednost šteli vsako ceno znotraj ocenjenega razpona, ko povsem natančne ocene vrednosti delnic ni mogoče narediti. Vendar pa je za ta konkreten primer pritožbeno sodišče dovolj prepričljivo pojasnilo, zakaj so konkretne dejanske okoliščine utemeljevale upoštevanje srednje vrednosti pri določanju škode zaradi preplačane vrednosti delnic.

28Neutemeljen je tudi očitek glede neupoštevanja prevzemne premije v ocenjeni vrednosti delnic. Po revizijskih navedbah naj bi tožeča stranka s pridobitvijo drugega paketa delnic presegla 75-odstotni prevzemni prag, zato naj bi cena delnic vsebovala tudi prevzemno premijo. Vendar iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da tožeča stranka zaradi kršitve konkurenčno-pravne zakonodaje glasovalnih pravic iz delnic ni mogla uresničevati, zato pomeni vsakršno plačilo prevzemne premije za pridobljene delnice pravno priznano škodo. Tako je pravilno ugotovilo tudi že pritožbeno sodišče v prvem sojenju v 11. točki obrazložitve sodbe, opr. št. I Cpg 1058/2016 z dne 26. 1. 2018.

29Neutemeljen je tudi revizijski očitek glede nepravilnosti izračuna škode v višini plačanih obresti za najeta posojila, ki sta omogočila financiranje spornega nakupa delnic. Obresti naj bi bile namreč v delu, v katerem sodišče ni ugotovilo škodljivosti oziroma prikrajšanja za tožečo stranko, upravičen strošek. Pritožbeno sodišče je že v prvem sojenju zavrnilo vse pritožbene očitke v zvezi z izračunom škode. Pritrdilo je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka utrpela prikrajšanje s plačilom obresti za kredita, ki ju je najela za sporen nakup delnic (v 10. točki obrazložitve sodbe. V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče sledilo napotkom Vrhovnega sodišča in se s tem pritožbenim razlogom ni ukvarjalo, kot je obrazložilo v 17. točki obrazložitve. Vrhovno sodišče nima pomislekov o pravilnosti izračuna višine prikrajšanja, ki ga je zaradi nezakonitega in škodljivega pravnega posla po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpela tožeča stranka. Zmoten je revizijski očitek, da naj bi bile obresti v delu, v katerem sodišče ni ugotovilo škodljivosti oziroma prikrajšanja za tožečo stranko, upravičen strošek. Nakup delnic družbe A. d. d. ni bil upravičen v nobenem obsegu – bil je nezakonit in v celoti škodljiv. Tudi tistih delnic, ki jih tožeča stranka še ima, ne bi smela pridobiti. Vendar njihova vrednost zmanjšuje škodo, ki jo je z nezakonitim in škodljivim pravnim poslom utrpela tožeča stranka, saj je ta še vedno njihova imetnica. Drugače pa je z obrestmi, ker jih je tožeča stranka zaradi financiranja spornega nakupa delnic morala plačati in se je s tem za njihovo vrednost zmanjšalo premoženje družbe. Če spornega nakupa delnic družbe A. d. d. ne bi bilo, tožeči stranki za financiranje tega posla ne bi bilo treba najeti kreditov in plačati obresti za izposojena sredstva. Plačane obresti po najetih kreditih za financiranje spornega nakupa delnic družbe A. d. d. torej za tožečo stranko v nobenem delu niso pomenile upravičenega stroška, kot to neutemeljeno zatrjuje revidentka.

Odločitev o reviziji

30Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

31V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker druga toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije. Tožeči stranki je v skladu s 155. členom ZPP dolžna povrniti stroške v skupnem znesku 8.991,40 EUR (II. točka izreka), in sicer 7.350,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter 1.621,40 EUR (22 %) DDV (tar. št. 6007).

¹ Ob tem ni odveč pojasnilo, da poročilo o odvisnosti ni del letnega poročila, temveč je le končno pojasnilo iz poročila o odvisnosti del poslovnega poročila in to je del letnega poročila (peti odstavek 545. člena ZGD-1). Prim. dr. Peter Podgorelec in drugi, Koncerni, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 77. Vendar je v konkretnem primeru tožeča stranka navajala, da je bilo poročilo o odvisnosti sestavni del letnega poročila tožeče stranke.
² Prim. dr. Peter Podgorelec v dr. Marijan Kocbek in drugi, Nadzorni sveti in upravni odbori, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 361.
³ Prim. dr. Jerneja Prostor, Korporacijska kondikcija, Varstvo upnikov kapitalskih družb s pravili o vezanem kapitalu, Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2018, str. 152, sklicuje se na dr. Jensa Kocha v dr. Uwe Hüffer, dr. Jens Koch, Aktiengesetz, München Beck, Beck-Online, München, 2016, § 318 AktG, r. št. 1, 9.
⁴ Dr. Šime Ivanjko in drugi, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, Druga dopolnjena in predelana izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 601.