iuris
§ zakonZakon o pravdnem postopku · ZPP · velja od 14. 7. 1999

205. člen ZPP

Sodna praksa: 735 odločb navaja ta člen · 2 ključni · zadnja 18. 2. 2026Vse odločbe ↓
  • VSL Sodba II Cp 1180/2024Višje sodišče v Ljubljani · 2024

    Tožnika sta solastnika gospodujoče nepremičnine, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za t.i. materialno sosporništvo. Za vstop drugega tožnika v pravdo privolitev tožencev ni bila potrebna. Pridobitelj nepremičnine ostane dobroveren le, če nima razloga o tem, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi. Če pa obstajajo jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, potem mora skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižno pridobljenih stvarnih pravic na nepremičnini. Pri priposestvovanju stvarne pravice gre za zmago dejanskega nad pravnim. Dalj časa dopuščeno trajajoče dejansko stanje v naravi utemeljuje poseg v lastninsko pravico tožencev. Delno sodbo zaradi delne pripoznave zahtevka sodišče lahko izda, če je to potrebno, ni pa nujno. V konkretnem primeru izdaja takšne sodbe ni imela smisla.

  • UPRS Sodba in sklep I U 930/2017-64Upravno sodišče RS · 2018

    Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi. V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU. Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga. Upošteva se lahko tudi namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma. Poleg tega je po praksi Sodišča EU mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, čeprav omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, sicer legitimnim ciljem. Ni pravno odločilno, da bi morali biti za ugotovitev očitane kršitve v okoliščinah konkretnega primera tožniki preko svojih zastopnikov ali drugih predstavnikov fizično udeleženi na (vseh) sestankih. Kot poudarja Sodišče EU, zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice podjetij, da se razumno prilagodijo ravnanju konkurentov, vendar pa so v nasprotju z njo vsakršni neposredni ali posredni stiki med podjetji, ki bi bodisi vplivali na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi mu razkrili ravnanje na trgu, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev neobičajnih konkurenčnih razmer. Če negotovosti med podjetji ni zaradi medsebojne izmenjave informacij oziroma dogovarjan in obstoja (vsaj implicitnega) soglasja volj glede razdelitve trga na javnem razpisu, in kar pomeni direktno kršitev temeljnega načela samostojnosti, potem tožniki ne morejo izpodbiti odločitve toženke z razlagami, češ da bi vsako podjetje v vsakem primeru oddalo prijavo za tisto koncesijsko območje, kot je to dejansko storilo. Ravnanje podjetij sega v domet 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, če nacionalno pravo le spodbuja oziroma olajšuje samostojno protikonkurenčno ravnanje in samo v primeru, ko nacionalni predpisi zahtevajo protikonkurenčno ravnanje, ali če predvidijo pravni okvir, ki podjetjem v celoti prepreči konkurenčno ravnanje, se 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU ne uporabita. Tudi v Obvestilu Komisije – Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82 Pogodbe, je navedeno, da so horizontalni karteli, ki pokrivajo celotno državo članico EU, običajno sposobni že po svoji naravi (by their very nature) vplivati na trgovino med državami članicami, kar med drugim izhaja iz dejstva, da morajo podjetja, ki sodelujejo v kartelu v eni državi članici, običajno ravnati tako, da izključijo konkurente iz drugih držav članic. Če ne, in je s produktom, ki je predmet sporazuma, mogoče trgovati, kartel tvega konkurenco tujih podjetij. Tovrstni sporazumi imajo tudi že po svoji naravi občuten vpliv (appreciable effect) na trgovino med državami članicami EU glede na obseg trga, na katerega se nanašajo. Prav tako navedene Smernice za sporazume o horizontalnem sodelovanju določajo, da ti lahko zlasti vplivajo na trgovino med državami članicami EU, če imajo učinke zaprtja trga (foreclosure effects) in je podjetjem iz drugih držav članic EU težje prodreti na nacionalni trg. Pojem trgovine ali trgovanja (trade) je širši koncept od zgolj tradicionalne izmenjave blaga in storitev. Za ugotovitev kršitve 101. člena PDEU zadostuje, da obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi sporazum lahko vplival na blagovno menjavo med državami članicami EU. Prvi in drugi odstavek 142. člena ZUP, v zvezi s petim odstavkom istega člena, ne more predstavljati ustrezne zakonske podlage za odločanje o zahtevi za vstop v postopek pred toženko, ker ta položaj posebej ureja ZPOmK-1 v tretjem odstavku 16. člena. Po drugi strani pa je toženka celo dolžna ravnati v skladu s 44. členom ZUP, če to narekujejo okoliščine primera. Toženka v ponovnem postopku, ki se je zaključil z izdajo v predmetnem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ni izdala ponovnih sklepov o preiskavi in ni ponovno opravljala preiskave, saj to za izvršitev sodb sodišča ni bilo potrebno, to pomeni da ni de novo ponavljala celotnega ugotovitvenega postopka (od začetka). Zato je brez pomena tožbeno poudarjanje vsebine legalitetnega načela iz 6. člen ZUP in izpostavljanje okoliščine, da je v času ponovnega postopka veljala novela ZPOmK-1E.

  • VSL Sklep III Cp 1352/2025Višje sodišče v Ljubljani · 2026

    V predmetnem postopku je imela toženka pooblaščenca, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek nadaljevalo brez prekinitve. Pooblaščenec je po smrti pooblastiteljice ostal pooblaščenec njenih dedičev, in sicer vse do morebitnega preklica pooblastila (prvi odstavek 100. člena ZPP). Da sta dediča pooblaščencu pooblastilo kadarkoli preklicala, niti nista zatrjevala. Dediča sta vstopila na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu (132. člen ZD). Od tega trenutka dalje ju je zastopal zapustničin pooblaščenec, s čimer jima je bilo omogočeno sodelovanje v postopku ter ustrezna seznanitev z njegovim potekom, vključno z vsemi opravljenimi procesnimi dejanji, ki so bila podlaga za odmero višine pravdnih stroškov.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 28. 10. 2024
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Različice besedila · 2
  1. od 5. 3. 2017 · trenutno
  2. 5. 7. 1999 – 4. 3. 2017

Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.

Povezano: sklici 3Pokaži ▾

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

735 odločb navaja ta člen · zadnja 18. 2. 2026
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–20 od 735
Ključne odločbe — označene kot pomembne v zbirki sodnapraksa.si
VSL Sodba II Cp 1180/2024Višje sodišče v Ljubljani, Civilni oddelek · 12. 11. 2024ključna

Tožnika sta solastnika gospodujoče nepremičnine, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za t.i. materialno sosporništvo. Za vstop drugega tožnika v pravdo privolitev tožencev ni bila potrebna. Pridobitelj nepremičnine ostane dobroveren le, če nima razloga o tem, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi. Če pa obstajajo jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, potem mora skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižno pridobljenih stvarnih pravic na nepremičnini. Pri priposestvovanju stvarne pravice gre za zmago dejanskega nad pravnim. Dalj časa dopuščeno trajajoče dejansko stanje v naravi utemeljuje poseg v lastninsko pravico tožencev. Delno sodbo zaradi delne pripoznave zahtevka sodišče lahko izda, če je to potrebno, ni pa nujno. V konkretnem primeru izdaja takšne sodbe ni imela smisla.

UPRS Sodba in sklep I U 930/2017-64Upravno sodišče RS, Upravni oddelek · 19. 6. 2018ključna

Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi. V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU. Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga. Upošteva se lahko tudi namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma. Poleg tega je po praksi Sodišča EU mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, čeprav omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, sicer legitimnim ciljem. Ni pravno odločilno, da bi morali biti za ugotovitev očitane kršitve v okoliščinah konkretnega primera tožniki preko svojih zastopnikov ali drugih predstavnikov fizično udeleženi na (vseh) sestankih. Kot poudarja Sodišče EU, zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice podjetij, da se razumno prilagodijo ravnanju konkurentov, vendar pa so v nasprotju z njo vsakršni neposredni ali posredni stiki med podjetji, ki bi bodisi vplivali na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi mu razkrili ravnanje na trgu, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev neobičajnih konkurenčnih razmer. Če negotovosti med podjetji ni zaradi medsebojne izmenjave informacij oziroma dogovarjan in obstoja (vsaj implicitnega) soglasja volj glede razdelitve trga na javnem razpisu, in kar pomeni direktno kršitev temeljnega načela samostojnosti, potem tožniki ne morejo izpodbiti odločitve toženke z razlagami, češ da bi vsako podjetje v vsakem primeru oddalo prijavo za tisto koncesijsko območje, kot je to dejansko storilo. Ravnanje podjetij sega v domet 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, če nacionalno pravo le spodbuja oziroma olajšuje samostojno protikonkurenčno ravnanje in samo v primeru, ko nacionalni predpisi zahtevajo protikonkurenčno ravnanje, ali če predvidijo pravni okvir, ki podjetjem v celoti prepreči konkurenčno ravnanje, se 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU ne uporabita. Tudi v Obvestilu Komisije – Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82 Pogodbe, je navedeno, da so horizontalni karteli, ki pokrivajo celotno državo članico EU, običajno sposobni že po svoji naravi (by their very nature) vplivati na trgovino med državami članicami, kar med drugim izhaja iz dejstva, da morajo podjetja, ki sodelujejo v kartelu v eni državi članici, običajno ravnati tako, da izključijo konkurente iz drugih držav članic. Če ne, in je s produktom, ki je predmet sporazuma, mogoče trgovati, kartel tvega konkurenco tujih podjetij. Tovrstni sporazumi imajo tudi že po svoji naravi občuten vpliv (appreciable effect) na trgovino med državami članicami EU glede na obseg trga, na katerega se nanašajo. Prav tako navedene Smernice za sporazume o horizontalnem sodelovanju določajo, da ti lahko zlasti vplivajo na trgovino med državami članicami EU, če imajo učinke zaprtja trga (foreclosure effects) in je podjetjem iz drugih držav članic EU težje prodreti na nacionalni trg. Pojem trgovine ali trgovanja (trade) je širši koncept od zgolj tradicionalne izmenjave blaga in storitev. Za ugotovitev kršitve 101. člena PDEU zadostuje, da obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi sporazum lahko vplival na blagovno menjavo med državami članicami EU. Prvi in drugi odstavek 142. člena ZUP, v zvezi s petim odstavkom istega člena, ne more predstavljati ustrezne zakonske podlage za odločanje o zahtevi za vstop v postopek pred toženko, ker ta položaj posebej ureja ZPOmK-1 v tretjem odstavku 16. člena. Po drugi strani pa je toženka celo dolžna ravnati v skladu s 44. členom ZUP, če to narekujejo okoliščine primera. Toženka v ponovnem postopku, ki se je zaključil z izdajo v predmetnem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ni izdala ponovnih sklepov o preiskavi in ni ponovno opravljala preiskave, saj to za izvršitev sodb sodišča ni bilo potrebno, to pomeni da ni de novo ponavljala celotnega ugotovitvenega postopka (od začetka). Zato je brez pomena tožbeno poudarjanje vsebine legalitetnega načela iz 6. člen ZUP in izpostavljanje okoliščine, da je v času ponovnega postopka veljala novela ZPOmK-1E.

Vse odločbe
  • VSL Sklep III Cp 1352/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 18. 2. 2026

    V predmetnem postopku je imela toženka pooblaščenca, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek nadaljevalo brez prekinitve. Pooblaščenec je po smrti pooblastiteljice ostal pooblaščenec njenih dedičev, in sicer vse do morebitnega preklica pooblastila (prvi odstavek 100. člena ZPP). Da sta dediča pooblaščencu pooblastilo kadarkoli preklicala, niti nista zatrjevala. Dediča sta vstopila na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu (132. člen ZD). Od tega trenutka dalje ju je zastopal zapustničin pooblaščenec, s čimer jima je bilo omogočeno sodelovanje v postopku ter ustrezna seznanitev z njegovim potekom, vključno z vsemi opravljenimi procesnimi dejanji, ki so bila podlaga za odmero višine pravdnih stroškov.

  • VSL Sklep V Cp 240/2026
    Višje sodišče v Ljubljani · 12. 2. 2026

    Vprašanje, kdo od univerzalnih dedičev, ki lahko z dedovanjem na podlagi zakona (na novo) vstopi v pogodbeno razmerje s preživljancem, bo prevzel pogodbene obveznosti pokojnega preživljalca (prvi odstavek 563. člena OZ), in vprašanje morebitne razveze pogodbe po zakonu (drugi odstavek 563. člena OZ) ne vpliva na procesno nasledstvo v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

  • VSL Sklep I Ip 1350/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 4. 2. 2026

    Pri napačni navedbi sklicne številke gre za pomoto, saj se vsi ostali podatki na pritožbi predloženemu dokazilu ujemajo z zahtevami iz plačilnega naloga. Pomoto je mogoče opredeliti za opravičljivo, saj je plačilo izvršila stranka, katere poslovanje s sodišči ni vsakodnevno opravilo. Pomota finančnih posledic nima, saj je bilo plačilo izvršeno na račun sodišča, tako da so sredstva že med proračunskimi sredstvi, namenjenimi za poslovanje sodišč. Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka. Novo sojenje v takem primeru ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Za stališče, da so bili z razveljavitvenim sklepom sklepa o začetku stečajnega postopka odpravljeni učinki začetka stečajnega postopka, v zakonu ni opore. Zoper dolžnika je bil ponovno začet stečajni postopek, zato velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil

  • VSL Sklep I Ip 1305/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 4. 2. 2026

    Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka. Novo sojenje v takem primeru ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Za stališče, da so bili z razveljavitvenim sklepom sklepa o začetku stečajnega postopka odpravljeni učinki začetka stečajnega postopka, v zakonu ni opore. Zoper dolžnika je bil ponovno začet stečajni postopek, zato velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka.

  • VSL Sklep III Cp 1924/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 30. 1. 2026

    Pritožba pravilno opozarja, da se vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na denarni del zahtevka, zato ni bilo podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek. Odločitev, da se postopek prekine v celoti, je po povedanem glede nedenarnega zahtevka pravno zmotna.

  • VSM Sklep II Ip 781/2025
    Višje sodišče v Mariboru · 22. 1. 2026

    Upnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da v primeru, ko je terjatev, ki je predmet pravdnega postopka, v stečajnem postopku priznana, v skladu z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha upnikova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. V takem primeru mora sodišče tožbo zavreči. V predmetnem postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se kot tožba šteje upnikov predlog za izvršbo, s katerim je upnik, med drugim, zahteval plačilo svoje terjatve (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Sodišče bo odločitev o pravnih posledicah v pritožbi zatrjevanega dejstva, da je bila terjatev, ki jo upnik uveljavlja v tem postopku, v stečajnem postopku v celoti priznana, lahko sprejelo v nadaljevanju tega postopa. Za pravilnost procesne odločitve o nadaljevanju postopka, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijanem sklepu, pa to dejstvo ni bistveno. V tej zvezi je pomembno le, ali so bili izpolnjeni pogoji za sprejetje odločitve o nadaljevanju postopka. Ti pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni. Z objavo sklepa o preizkusu terjatev je v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP namreč prenehal razlog za prekinitev postopka, sodišče

  • VSL Sklep I Ip 1161/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 7. 1. 2026

    Višje stečajno sodišče je razveljavilo sklep o začetku stečajnega postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Vendar pa navedeno ne pomeni, da je prenehal razlog za prekinitev danega izvršilnega postopka. Postopek se prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, te pa nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka. Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka. Novo sojenje v takem primeru ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Za stališče, da so bili z razveljavitvenim sklepom sklepa o začetku stečajnega postopka odpravljeni učinki začetka stečajnega postopka v zakonu tako ni opore. Le če bi bil v pritožbenem postopku prvostopenjski sklep o začetku postopka stečaja spremenjen tako, da bi bil predlog za začetek tega postopka zavrnjen, bi bili odpravljeni učinki začetka stečajnega

  • VSL Sklep I Ip 1241/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 7. 1. 2026

    Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

  • VSL Sklep I Ip 1290/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 7. 1. 2026

    Ker je prenehal razlog za prekinitev izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, ki je nastopil zaradi nastanka posledic postopka osebnega stečaja, se postopek nadaljuje.

  • VSL Sklep I Ip 1252/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 18. 12. 2025

    V sodni praksi oziroma teoriji res ni enotnega stališča o tem, kakšno odločitev mora sprejeti sodišče v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, če sklep o izvršbi ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom še ni pravnomočen. Nekateri menijo, da je v takem primeru treba uporabiti pravno podlago 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, drugi pa, da je pravilneje postopek ustaviti na podlagi 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, saj se izvršba na podlagi verodostojne listine v dovolilnem delu zaradi začetka stečajnega postopka nikoli ne bo nadaljevala, prav tako pa se (zaradi nepravnomočnosti sklepa o izvršbi) še ni začela. Za odločitev v obravnavani zadevi sedaj ni več bistveno, katero od obeh predstavljenih stališč je bolj pravno pravilno, saj je treba upoštevati, da v času izdaje izpodbijanega sklepa razloga niti za prekinitev niti za ustavitev postopka ni bilo več. V vmesnem času je dejstvo stečajnega postopka nad dolžnikom prenehalo, saj je bil sklep o začetku stečajnega postopka s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 128/2025 z dne z dne 28. 5. 2025 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. V no

  • VDSS Sklep Pdp 379/2025
    Višje delovno in socialno sodišče · 26. 11. 2025

    Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (80. člen ZPP). Z uveljavitvijo Družinskega zakonika (DZ) je bil institut delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti nadomeščen z institutom delne ali popolne postavitve odrasle osebe pod skrbništvo (295. člen DZ). Glede na to, da je namen obeh institutov isti, se tudi v primerih začetka postopka postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prekine postopek v skladu s 3. točko prvega odstavka 206. člena ZPP S pravilno uporabo določbe 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče prve stopnje ni kršilo temeljnih načel pravdnega postopka, odločitev ni nasprotna načelu ekonomičnosti postopka in tožniku ne krši pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po naravi stvari v primeru prekinitve postopka zaradi obstoja v zakonu predvidenega razloga za prekinitev postopka na strani stranke ne more pomeniti kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj razlog za zastoj ni na strani sodišča in ni neupravičen.

  • UPRS Sklep I U 868/2020-21
    Upravno sodišče RS · 20. 10. 2025

    Pravdna stranka je lahko le fizična ali pravna oseba. Tožnik, ki je med sodnim postopkom umrl, ne more biti pravdna stranka oziroma ne more biti (več) tožnik v upravnem sporu. Na okoliščino, ali je tisti, ki (je) nastopa(l) kot stranka, lahko pravdna stranka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

  • VSL Sklep I Ip 857/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 7. 10. 2025

    Pri presoji pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad dolžnikom na postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine je treba upoštevati fazo, v kateri je bil postopek izvršbe v trenutku začetka stečajnega postopka. V tej zvezi je treba upoštevati tudi, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kombinacija plačilnega naloga po ZPP in same dovolitve izvršbe. Če sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine do začetka stečajnega postopka še ni postal pravnomočen, je zato tudi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine relevantna določba 4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP, po kateri se pravdni postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Nadaljnja usoda plačilnega naloga oziroma dajatvenega dela sklepa o izvršbi je v takem položaju odvisna od ravnanja stečajnega upravitelja. Drugače pa je v primeru, če je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom že pravnomočen. Takrat je namreč glede vprašanja pravnih posledic stečajnega postopka nad dolžnikom na postopek izvršbe enako kot pri klasični izvršbi. V takem položaju je za usodo postopka izvršbe odločilno le, ali je upnik d

  • VSL Sklep III Cp 1606/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 22. 9. 2025

    Sklep glasi na osebo, ki je med postopkom umrla. Umrla oseba pa nima sposobnosti biti pravdna stranka oziroma udeleženka postopka, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

  • VSM Sklep I Cpg 82/2025
    Višje sodišče v Mariboru · 4. 9. 2025

    Vprašanje, ali bi toženka z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.

  • VSL Sklep I Cpg 255/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 2. 9. 2025

    Ker prenosna družba z izčlenitvijo ne preneha in še naprej obstaja kot pravna oseba ter ima zato še naprej sposobnost biti stranka pravdnega postopka, prevzemna družba v njen procesni položaj v pravdi ne more vstopiti avtomatično. Pravila ZPP dopuščajo, da pravni naslednik pravne osebe prevzame pravdo, ne da bi bilo za to potrebno soglasje nasprotne stranke, zgolj v primeru prenehanja pravne osebe (205. in 208. člen ZPP). Prenos dela premoženja od prenosne na prevzemno družbo pomeni odtujitev dela premoženja. Nedvomno pomeni tudi ločitev procesne in stvarne legitimacije, če do prenosa premoženja pride med pravdo. Zato se lahko po drugem odstavku 190. člena ZPP pravda s prevzemno družbo nadaljuje samo, če v to privolita obe stranki.

  • VSL Sklep III Cp 1413/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 21. 8. 2025

    Ker je bil sklep o postavitvi skrbnika, ki je v imenu tožnice vložil tožbo, razveljavljen, tako da sedaj tožnica, katere procesna sposobnost je močno vprašljiva, nima skrbnika, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek prekinilo do razrešitve vprašanja, ali tožnica potrebuje postavitev pod skrbništvo oziroma do postavitve skrbnika.

  • VSL Sklep III Cp 832/2025
    Višje sodišče v Ljubljani · 16. 7. 2025

    Brezplačna pravna pomoč, ki je vezana na osebo, ki ji je dodeljena, je s smrtjo te osebe izčrpana. Z njo je prenehala upravičenost do BPP na podlagi navedene odločbe (prim. prvi in tretji odstavek 3. člena ZBPP). BPP tako s smrtjo prosilca ugasne, še vedno pa v veljavi ostane procesno pooblastilo. Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Ko je sklep o založitvi predujma izdan in ni bilo pogojev za prekinitev postopka zaradi smrti prvotnega tožnika (prim. 1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP in prvi odstavek 100. člena ZPP), obstaja možnost, da pooblaščenka ali odpove pooblastilo ob tem, da za opravljena pravna dejanja po prenehanju BPP ne bo plačana iz sredstev proračuna, in bodo posledično nastopile nove okoliščine/razlogi za prekinitev postopka, ali pa (pravočasno) predlaga ponovno podaljšanje roka za plačilo predujma. S tem bo zavarovana pravica dedičev pokojnega tožnika do izvedbe dokaza z izvedencem.