Socialno zavarovanje

Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.

Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.

Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca. Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.

Ker so migrenski glavoboli ključna zdravstvena težava tožnice, je sodišče utemeljeno izvedlo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca specialista nevrologa. Da je ključna omenjena diagnoza, izhaja tako iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa tudi tožnica sama je izpovedala, da je njena glavna težava glavobol, zaradi katerega meni, da potrebuje časovno razbremenitev pri delu. Sodni izvedenec je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da v primeru akutnega stanja oziroma napada glavobola tožnica ni zmožna opravljati del na delovnem mestu, na katerem je zaposlena, tj. "zlatar, montažer 4", je pa v preostalem času zmožna za delo v polnem delovnem času in torej časovna razbremenitev s tem v zvezi ni utemeljena.

Tožnik ima avtistično motnjo, zaradi katere ima tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, s čimer je podan dejanski stan po 2. alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI. Sodišče je zato utemeljeno poseglo v izpodbijane odločbe ter tožniku priznalo status invalida od 7. 4. 2023 dalje in pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 5. 2023 dalje.

Za presojo pravilnosti odločitve v predsodnem upravnem postopku je ključno dejstvo zatrjevane ničnosti odločbe z dne 20. 11. 2008, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Kot je pojasnjeno, je bila sporna odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti že večkrat presojana v sodnih postopkih. Sodišče se je pravilno opredelilo do vsakega pogoja, ki ga prvi odstavek 279. člena ZUP določa kot ničnostni razlog in ugotovilo, da ni podan nobeden izmed zakonsko določenih pogojev.

Ker je tožnica kot invalid II. kategorije invalidnosti uživalka pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, s tem, da so bile pravice uveljavljene po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, lahko po določbah ZPIZ-2 nove pravice pridobi le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

Besedilo 1. člena ZPIZ-2M, da ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, je treba razlagati tako, da je v primeru, ko je mati že uveljavila pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, odločilno dejstvo, ali je ob tem uveljavljala višji odmerni odstotek. Če mati tega ni uveljavljala, ima ob sklenjenem dogovoru to možnost uveljavljati moški.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se v osnovo za nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela v breme Zavoda šteje tudi poračun plač, ki se nanaša na obdobje, relevantno za obračun nadomestila, čeprav je izplačan po poteku tega obdobja (oziroma v naslednjih koledarskih mesecih ali letih).

Ker so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je sodišče prve stopnje utemeljeno poseglo v izpodbijano odločbo toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 29. 1. 2024 dalje.

Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.

Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.

Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica. Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikš

Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.

ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.

Tožnik tudi v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zadostno podal svojih trditev glede obstoja terjatve in ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve do toženca. Gre zgolj za pavšalno navajanje, da v postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, da so vse izdane upravne in sodne odločbe zgolj formalno, ne pa materialno pravnomočne. Ni podanih relevantnih trditev glede odškodninske terjatve.

Bistvena je ugotovitev sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa, da tožnici stvarne razbremenitve omogočajo, da lahko tožnica opravlja ustrezno delo, ob čemer se ji zdravstveno stanje ne bo poslabševalo in da na ta način ni razloga več za skrajšani delovni čas. Nasprotno pa samo krajši delovni čas tožnici brez upoštevanja stvarnih razbremenitev, ne preprečuje poslabšanja zdravstvenega stanja.

Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.

Niso pomembne zgolj diagnoze in zdravstvene težave, temveč odgovor na vprašanje, kako te zdravstvene težave vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost in ravno slednje je sodišče z dodatnim zaslišanjem sodnega izvedenca tudi podalo. Iz zapisnika glavne obravnave je razvidna jasna ugotovitev izvedenca, da bi brez razbremenitve "brez pogostega dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg" pri tožniku prišlo do dodatnih okvar.

V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume. Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.