15. člen ZPIZ-1

Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.

Niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka na podlagi 183.a člena ZPIZ-2, ker ne gre za naknadno (po izdaji odločbe z dne 1. 4. 2019) nastalo novo dejstvo, vendar pa je treba zahtevo tožnika presojati po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ta določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Tožnik kot delavec v delovnem razmerju ni bil sam zavezan obračunati in plačati prispevke, saj je bil izplačevalec prispevkov zanj delodajalec. Čeprav je bil tožnik družbenik in poslovodja družbe, je bil v tej družbi hkrati tudi delavec v delovnem razmerju in je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja užival na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Kot družbenika in poslovodno osebo bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1.

Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).

V tožnikovem primeru, ker je bil lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d. o. o., vpisane v register 24. 8. 2011, je zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 7. členu ZPIZ-1 nastalo po samem zakonu, torej ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1. Res je sicer, da je 19. člen ZPIZ-1 osebam, vključenim v zavarovanje v tujini, omogočal izvzem iz zavarovanja, če je bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom. Eksplicitno je določal, da so lahko predlog podale zavarovane osebe ali delodajalci pri ministrstvu, pristojnem za delo. V obravnavani zadevi ne le, da tožnik kaj takega ni predlagal, tudi sicer izvzema iz zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči, saj v Mednarodnem sporazumu z Avstralijo tovrstna možnost ni bila dogovorjena. V veljavnem ZPIZ-2 pa izvzem iz zavarovanj sploh ni predviden.

Davčni organ se je pri reševanju vprašanja, na kateri podlagi je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje in kdo je bil zavezanec za plačilo prispevkov za obravnavano zdravstveno zavarovanje napačno oprl na odločbo ZPIZ, na podlagi katere je bila ugotovljena tožnikova lastnost zavarovanca po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. S tem je davčni organ odločal ob upoštevanju lastnosti zavarovanca po določbah zakona, ki ureja področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, čeprav je z izpodbijanim aktom odločal o plačilu prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obve

Tožnica, rojena 10. 6. 1970, bi morala na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 4. 7. 2014 imeti najmanj 8 let pokojninske dobe, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Ker ima dokazanih le 5 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe (ne 6 let in 6 mesecev, kot je bilo sicer zapisano v obrazložitvi sodbe Psp 26/2018, a hkrati pojasnjeno, da tudi to ne bi zadoščalo za priznanje pravice do invalidske pokojnine), je tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno zavrnjen.

Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe. Iz odločbe ZPIZ z dne 18. 4. 2019 jasno izhaja, da je bila tožnikova zahteva za stornacijo zavarovanja v času do vključno junija 2013 zavrnjena, in sicer iz razloga, ker je v času, dokler Hrvaška ni postala država članica EU, veljal meddržavni sporazum o socialnem zavarovanju, ki pa ni reguliral primerov kolizije uporabe predpisov v primeru sočasnega obstoja več pravnih razmerij (v konkretnem primeru družbeništva in poslovodenja v eni državi ter delovnega razmerja v drugi), zato se tožnikov status v Sloveniji obravnava samostojno, njegova vključenost v socialno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja na Hrvaškem do junija 2013 pa ne vpliva na zakonsko obveznost vključitve v zavarovanje v Sloveniji.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali odločitev davčnega organa o odmeri prispevkov za zdravstveno varstvo in poškodbe pri delu na drugi pravni podlagi (tj. na temelju statusa zavarovanca z naslova lastništva družbe z omejeno odgovornostjo), čeprav je bilo zavezancu predhodno priznano kritje teh prispevkov na podlagi drugega zavarovalnega statusa, pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj? 2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je opustilo izvedbo glavne obravnave, poseglo v pravice iz 22., 23.. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in posledično onemogočilo uresničevanje pravice strank upravnega postopa do dokazovanja dejstev s pričami?

Glede na to, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe uradna evidenca davčnega organa ključen in hkrati tudi edini dokaz, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba glede temelja tožnikove obveznosti, bi bilo treba tožniku omogočiti seznanitev s tem dokazom in prisostvovanje pri njegovi izvedbi ter mu o tem dati možnost izjave, še zlasti glede na to, da tožnik temelj svoje obveznosti osporava. Izpodbijana odločba navaja, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje za prispevke za socialno varnost v skladu zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2), niso pa opisane okoliščine, na podlagi katerih se ugotavlja temelj (zavarovalno razmerje) za preostale prispevke, ki se tožniku nalagajo (za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni), pri čemer glede prispevkov za primer brezposelnosti niti ni navedena pravna podlaga.

Iz listin upravnega spisa in iz uradnih evidenc izhaja, je bil tožnik v obdobju od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 za poln delovni čas zavarovan le na eni podlagi in sicer kot družbenik, ki je hkrati tudi poslovodna oseba družbe (zavarovalna podlaga 40), v skladu s točko 6 prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju edini družbenik in tudi poslovodna oseba v družbi A. d.o.o., saj to dejstvo navaja tudi sam tožnik v tožbi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pa je tudi po presoji sodišča v obravnavanem obdobju bila podana pravna podlaga za opredelitev tožnika kot zavarovanca in zavezanca za plačilo prispevkov za socialno varnost.

Upoštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo pod pogojem plačila prispevkov velja le za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, torej med drugim tudi za samozaposlene in zavarovance, zavarovane na temelju lastništva in sočasnega poslovodenja gospodarskih družb, ne pa zavarovance iz naslova delovnega razmerja, ko je prispevke dolžan obračunati in plačati delodajalec.

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Kljub temu, da določba 4. točke 80. člena ZMEPIZ-1 določa, da mora biti zavarovanec v zavarovanje vključen v skladu z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in čeprav je v skladu s temi določbami kot prednostna zavarovalna podlaga določena zavarovalna podlaga na podlagi delovnega razmerja, pa ZMEPIZ-1 ne daje podlage za odpravo pravnomočno urejenega razmerja priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodstva družbe za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011. V tožničinem primeru je za navedeno obdobje bil status zavarovanca pravnomočno urejen. Poseganja v takšna pravnomočna urejena pravna razmerja pa je z ZUP, ki se uporablja v skladu z 11. členom ZPIZ-2, dopustno le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Da bi bilo v konkretnem primeru uporabljeno katerokoli izredno pravno sredstvo, iz dokumentacije ni razvidno.

Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.

Zakon zavarovanja oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ne veže na poslovanje in obseg prihodkov družbe, temveč na pravni položaj oziroma organizacijsko obliko. Zanjo se vsak posameznik odloči sam, torej ali bo posloval kot fizična ali kot pravna oseba. Izbrana organizacijska oblika prinaša različne posledice na več področjih.

Po določbi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP velja izpodbojna zakonska domneva, da navedeno ravnanje stečajnega dolžnika (pasivnost pri oddaji podatkov, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov) predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Ker pa je domneva izpodbojna, lahko stečajni dolžnik izpodbija dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva ter dokazuje, da odpust njegovih obveznosti ni v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Tožnica je bila v obdobju od 24. 4. 2012 do 26. 5. 2015 vpisana kot družbenica in hkrati tudi kot poslovodna oseba (direktorica) zasebne družbe A. d. o. o.. V obdobju od 24. 4. 2012 do 26. 5. 2015 ni bila vključeno v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPIZ-2 zavarovano razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Po prvem odstavku 22. člena ZPIZ-2 v zvezi s tretjim odstavkom tega člena traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja. Obvezno zavarovanje za družbenike zasebnih družb in zavodov se začne z dnem vpisa v poslovni register ali drug register kot družbeni in poslovodna oseba in traja do dneva izbrisa takega registra. Zato je bila vzpostavljena podlaga za obvezno zavarovanje tožnice, vzpostavljeno je bilo namreč pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, prijava v zavarovanje s strani tožnice ni bila vložena, zavarovanje je obvezno po samem zakonu, zavezanec za vložitev prijave v takšnem primeru kot je ta je sam zavarovanec.