VDSS Sodba Pdp 304/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnika prijaviti v obvezno dodatno poklicno zavarovanje za čas od 6. 12. 2021 do 28. 2. 2025 (I. točka izreka) ter zanj v roku 15 dni obračunati in plačati prispevke za obvezno poklicno zavarovanje, in sicer v obdobju od 6. 12. 2021 do 31. 12. 2023 po predpisani prispevni stopnji 8,2 %, obračunanih od plače tožnika v obdobju od 6. 12. 2021 do 31. 12. 2023 ter v obdobju od 1. 1. 2024 do 28. 2. 2025 po prispevni stopnji 8,8 %, obračunanih od plače tožnika v obdobju od 1. 1. 2024 do 28. 2. 2025 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika na obračun in plačilo prispevkov za obvezno poklicno zavarovanje v obdobju 6. 2. 2021 do vključno 5. 12. 2021 (III. točka izreka). Toženki je naložilo še, da tožniku plača odmerjene stroške postopka ter da plača sodno takso po taksnem nalogu.

Zoper zamudno sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) se pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka za vključitev tožnika v obvezno dodatno poklicno zavarovanje ter za obračun in plačilo prispevkov, zaradi česar naj tudi ne bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Meni, da obvezna vključitev v poklicno zavarovanje po določbah ZPIZ-2 ni vezana zgolj na formalni naziv delovnega mesta, temveč na dejansko opravljanje posebej težkih oziroma zdravju škodljivih del ter na izpolnjevanje pogojev, določenih v seznamu delovnih mest poklicnega zavarovanja. Za voznike tovornih vozil nad določeno nosilnostjo je med drugim bistveno, da delavec takšno delo opravlja praviloma najmanj 80 % delovnega časa v posameznem koledarskem letu. Tožnik v tožbi ni zatrjeval dejstev glede dejanske vsebine svojega dela, deleža časa, ki ga je opravljal na delih, ki bi utemeljevala vključitev v poklicno zavarovanje, niti glede vrste oziroma nosilnosti vozila. Zato iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj meni da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni in v nasprotju z vsebino tožbe, saj sodišče ni pojasnilo, iz katerih konkretnih tožbenih navedb izhaja izpolnjevanje pogojev za vključitev v poklicno zavarovanje, temveč je odločitev oprlo zgolj na formalni naziv delovnega mesta. Po stališču pritožbe zgolj povzemanje zakonske ureditve ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je bila tožba toženki pravilno vročena, toženka nanjo ni odgovorila, zahtevek ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili, utemeljenost zahtevka pa izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ki tudi niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Ugotovilo je, da je tožnik zatrjeval zaposlitev na delovnem mestu voznika tovornega vozila, ki je uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja, ter da ga toženka kljub podani zahtevi ni vključila v poklicno zavarovanje. Zato je tožbenemu zahtevku, razen za obdobje pred začetkom zatrjevane zaposlitve pri toženki, ugodilo.

Izpodbijana sodba ni obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za odločitev so jasni, med seboj niso v nasprotju in omogočajo njen pritožbeni preizkus. Pritožba dejansko izpodbija materialnopravno presojo sodišča prve stopnje glede okoliščin, relevantnih za vključitev tožnika v sistem poklicnega zavarovanja, ne pa obrazloženost sodbe.

Zakon med ostalimi predpostavkami za izdajo zamudne sodbe določa, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ta pogoj ni izpolnjen.

Pravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi predstavlja prvi odstavek 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Navedena določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev poklicnega zavarovanja še ni bila vzpostavljena. Zato je za presojo utemeljenosti zahtevka odločilno, ali je tožnik v spornem obdobju opravljal delo na delovnem mestu, za katero se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, in ali so bili izpolnjeni pogoji, določeni v takrat veljavnih predpisih, konkretno v Sklepu o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 17/1975). Iz navedenega sklepa izhaja, da je bilo med takšna delovna mesta uvrščeno tudi delovno mesto voznika tovornega vozila z nosilnostjo pet ali več ton, če se je delo na takšnem delovnem mestu opravljalo več kot 80 % delovnega časa in če je delodajalec opravljal dejavnost cestnega tovornega prometa. Enako izhaja iz Seznama delovnih mest poklicnega zavarovanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Res je sicer, da tožnik v tožbi ni izrecno navajal posameznih dejstev glede nosilnosti tovornega vozila oziroma glede izpolnjevanja pogoja, da gre za delovno mesto, na katerem se delo, ki zahteva poklicno zavarovanje, opravlja več kot 80 % delovnega časa. Vendar pa pritožba spregleda, da je tožnik zatrjeval, da je njegovo delovno mesto uvrščeno na seznam delovnih mest poklicnega zavarovanja, ki ga je objavilo pristojno ministrstvo, ter da je po vložitvi zahteve za odpravo kršitve z dne 12. 8. 2025 toženka temelj njegove zahteve priznala, vendar svoje obveznosti ni izpolnila. Navedeno trditev je podprl tudi z listinami, predloženimi v spis (A11). Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.