63. člen ZUTD

Izvedensko mnenje z dopolnitvijo je jasno, popolno, skladno in prepričljivo, zato ni bilo nobenega razloga za ponovitev dokaza z drugim izvedencem (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Zgolj dejstvo, da se tožnik z mnenjem ne strinja, pa ne utemeljuje postavitve drugega izvedenca. S tem, ko je izvedenec podal mnenje, da ugotovitve podpirajo predpostavko, da je sporni podpis (na sporazumu o prenehanju delovnega razmerja) tožnikov, oziroma da je verjetno, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba (tožnik), je smiselno odgovoril tudi na tožnikovo vprašanje, ali je podpis na sporazumu o prenehanju delovnega razmerja ponarejen.

Toženka se je o razlogih odsotnosti tožnice seznanila pred podajo odpovedi. Glede na to, da sta bila o razlogu za tožničino odsotnost 9. 10. 2023 seznanjena tako koordinator kot tudi kadrovska služba pri toženki, ter da so bile tudi sicer toženki tožničine zdravstvene težave glede na dolgotrajen bolniški stalež od 25. 1. 2023 in izvid urgence o ponovni poškodbi z dne 1. 9. 2023 pred 9. 10. 2023 znane, oziroma ji po stališču sodišča prve stopnje niso mogle biti neznane, je očitek po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen. Glede očitka po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici ni mogoče očitati naklepne ali iz hude malomarnosti hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je dokazala, da je bila tudi po 1. 10. 2023 začasno nezmožna za delo. Zato ni kršila temeljne obveznosti opravljanja dela (33. člen ZDR-1), spoštovanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1) in ni škodovala poslovnim interesom toženke (37. člen ZDR-1).

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila izvedena preden je tožničin delodajalec sprejel sklep o prenehanju družbe. Sodišče prve stopnje na podlagi postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku zmotno zaključi, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena.

Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.

Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklicevanjem na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker se vsebina odpovedi ni nanašala le na kršitev obvestilne dolžnosti, ki je predmet citirane določbe, temveč je bil tožniku očitan tudi neupravičen izostanek z dela, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pravilno presojalo tudi z vidika 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem je upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri pri presoji zakonitosti odpovedi ni vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga v odpovedi, temveč na njegovo pisno obrazložitev. Pritožbeni očitek, da sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, je zato zmoten. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da toženka ni dokazala zakonitosti odpovedi, saj tožnik od 1. 12. 2022 dalje ni več prišel na delo zaradi ravnanj toženke in z njeno vednostjo, to pa v okoliščinah tega primera utemeljuje zaključek, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč podpisala sporazum, s katerim ji je prenehalo delovno razmerje. V tem primeru je brez zaposlitve postala po svoji volji. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati okoliščine, zaradi katerih je prišlo do podpisa omenjenega sporazuma. Ne glede na to, da je delodajalec pooblaščencu tožnice sporočil, da za tožnico nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi lahko skladno z zamudno sodbo zaposlil tožnico, to nikakor ne pomeni, da bi tožnica bila dolžna take navedbe delodajalca sprejeti ter podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Z zamudno sodbo je bilo namreč razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V primeru, da delodajalec ni imel za tožnico delovnega mesta, bi moral izpeljati postopke, določene v ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je tožnica sprejela in podpisala sporazum, je soglašala, da ji preneha delovno razmerje. Pri tem

Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega razlogovanja o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 113. členu ZDR-1 preuranjeno zaključilo, da izredna odpoved s strani tožnice ni relevantna, ker predmeta odpovedi1 ni več, ker je prenehal veljati že na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

Na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije in izpovedi tožnika sodišče pravilno ugotavlja, da tožnik ni postal brezposeln po svoji volji ali krivdi ne glede na to, da je bila družba A. d. o. o., katere edini lastnik in direktor je bil, izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Res je sicer tožnik sprejel odločitev, da družba preneha, kar pa še ne pomeni, da je postal brezposeln po svoji volji ali krivdi.

S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 3. 2018 do vključno 24. 6. 2018. Slednje naj bi po tožnikovem zatrjevanju predstavljal razlog, zaradi katerega je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tega dejstva tožnik ne more dokazati, saj izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal. Tako toženec kot sodišče dejstvo, da tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal pred pristojnim sodiščem, pravilno šteje kot ključno.

Ni v domeni zavarovanca, ki med uživanjem denarnega nadomestila med brezposelnostjo dopolni 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe, izbira, ali bo ob izpolnitvi pogojev za priznanje starostne pokojnine še nadalje prejemnik denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ali pa bo prejemnik dajatev iz naslova priznane starostne pokojnine. Slednje jasno potrjuje dejstvo, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine v skladu s četrtim odstavkom 27. člena ZPIZ-2. Kot pravilno opozori sodišče, je pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti po zakonu zagotovljena le do izpolnitve pogoja za starostno upokojitev.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu razlogovanju, da je bil predhodni postopek pomanjkljivo izveden, ker toženec ni predložil nobenih listin in je tožnik odločal na podlagi fikcije. Tožencu je bila za obdobje treh mesecev z odločbo z dne 14. 5. 2018 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zaradi zaposlitve je pravica tožencu prenehala na podlagi odločbe z dne 5. 7. 2018, dne 15. 1. 2019 pa je toženec podal vlogo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo še za preostali neizkoriščeni del pravice. Sam toženec je k vlogi priložil obrazec avstrijskega nosilca zavarovanja U1 z dne 14. 1. 2019, ki izkazuje, da je bil vlagatelj v obdobju od 26. 10. 2016 do 23. 3. 2018 iz naslova delovnega razmerja vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Avstriji.

Ob izpostavljenih prepričljivih dejanskih ugotovitvah, odločilnih za rešitev zadeve, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za prenehanje pravice do priznanega nadomestila za brezposelnost, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnim stališčem sodišča prve stopnje (11. tč. obrazložitve), da je namen 5. odstavka 67. člena ZUTD, da se za vse primere, ko so zavarovanci upravičeni do denarnega nadomestila zagotovi seznanjenost Zavoda o pridobivanju dohodka iz dela ne glede na višino. Izguba pravice do nadomestila zaradi zamude 8-dnevnega roka pri obveščanju Zavoda o podlagi izplačila iz 5. odstavka 67. člena ZUTD bi pomenila nesorazmerni poseg v pravico do socialne varnosti iz 3. člena ZUTD. Tudi sicer 8-dnevni rok iz 5. odstavka glede na celotno vsebino 67. člena ZUTD, ki ureja zmanjšanje denarne dajatve in ne izgubo pravic, ne more biti prekluzivne narave. Drugačna interpretacija bi pomenila popolno izvotlitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in posledično ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, ko zavarovanci brezposelni postanejo brez svoje krivde ali proti njiho

Napake pri postopanju stečajne upraviteljice, so dejansko rezultirale v posledici, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z navajano sodno prakso nezakonita, zato negativnih pravnih posledic ne moremo prevaliti na tožečo stranko. V konkretnem primeru je namreč izkazano, da je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni pravni sferi mogoče, da bi zaščitila svoj pravni položaj, pa tega glede na zgoraj obrazloženo, ni zmogla. Zaradi izkazanih dejstev, ki niso v tožničini pravni sferi, so pa dejansko odločilna, ne moremo kaznovati tožeče stranke z odrekanjem pravice do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in se pri tem sklicevati še na posebno zaščito, ki jo je imela tožeča stranka zaradi svojega statusa. Posebno varstvo bi moralo tožečo stranko zaščititi, ne pa ji onemogočiti oziroma otežiti pridobivanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ki ima skladno z določili ZUTD, brezposelnim osebam določeno obdobje po izgubi zaposlitve, olajšati oziroma nadomestiti izgubo službe.

Že sodišče prve stopnje pri materialno pravni presoji zadeve pravilno izhaja 3. odstavka 3. člena ZUTD, ki določa, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z denarnimi nadomestili po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila je mogoče priznati v primeru brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena pod pogoji iz 3. odstavka 3. člena ter ob izpolnitvi predpisanega minimalnega obdobja zavarovanja iz 59. člena ZUTD. Kljub izpolnjevanju navedenih pogojev pa zavarovana oseba pravice do nadomestila za brezposelnost ne more pridobiti, če je podan odklonitveni razlog iz 63. člena ZUTD. Razlogi so določeni taksativno in med njih ni uvrščena prodaja enoosebne gospodarske družbe. Določbe 63. člena ZUTD zato ni mogoče pravilno razlagati niti uporabljati na način, kot se zavzema tožena stranka. Da bi torej že sama prodaja enoosebne gospodarske družbe v 100 % lasti hkrati pomenila prenehanje pogodbe o zaposlitvi za opravljanje nalog direktorice po lastni volji oz. krivdi.

Vsaka odpoved delavca, ki je naslovljena kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi, ki zapade pod izjemo, na podlagi katere bi lahko tožeča stranka uveljavljala pravico do denarnega nadomestila. Po zakonski določbi se kot takšna odpoved šteje le odpoved v točno določenih primerih in po ustreznem predhodnem postopku pred odpovedjo. Delavec lahko izredno odpove pogodbo, ko predhodno pisno opomni delodajalca in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Odpoved brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov v navedeni določbi, je mogoče glede posledic obravnavati le kot redno odpoved delavca. Za tak primer pa ZUTD izrecno izključuje pravice do denarnega nadomestila.

V obravnavani zadevi gre za zakonski dejanski stan iz 63. člena ZUTD, po katerem pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. S 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZUTD je med izključitveni razlog uvrščeno tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz krivdnega razloga. V konkretnem primeru je podan naveden zakonski dejanski stan, zato sta izpodbijani zavrnilni upravni odločbi pravilni in zakoniti.

V obravnavani zadevi je sporno priznanje nadomestila za čas brezposelnosti. Ker je v obravnavanem primeru prišlo do prenehanja delovnega razmerja po tožnikovi volji, poleg tega pa je bil tudi še v času upravnega odločanja še vedno vpisan v sodni register kot poslovodna oseba družbe d. o. o. in je dejansko to funkcijo še vedno izvajal tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, saj ni utemeljen.

Glede na drugi odstavek 59. člena ZUTD pravico iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače. Glede na izrecno določbo prvega odstavka 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji in glede na četrti odstavek citirane določbe 63. člena ZUTD zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi.

Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja toženih strank pravilno upoštevalo sodno prakso, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo ravnanje njunih zaposlenih biti takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo prot