60. člen ZPIZ-1

Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje n

Utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica je potrebno presojati celostno, s stališča dela v času nastanka invalidnosti, prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo. Pridobljeno izvedensko mnenje kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami oziroma je bila delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno stanje ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 60. člena ZPIZ-1.

Po sodni praksi je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Novo pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku v času do 7. 2. 2013 oziroma pred 29. 5. 2014 ni bilo invalidnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pred 29. 5. 2014.

Ob ugotovitvi, da pri tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bila več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.

Trditev, da bi toženec moral tožniku priznati invalidsko pokojnino že zato, ker je v Nemčiji spoznan za invalida I. kategorije in upokojen, nima podlage v materialnem pravu. Pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se ugotavljajo po nacionalni zakonodaji vsake od držav članic. To izhaja iz Uredbe Sveta (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Na podlagi tretjega odstavka 46. člena Uredbe je odločitev, ki jo sprejme nosilec države članice v zvezi s stopnjo invalidnosti vlagatelja zahtevka zavezujoča za nosilca vsake druge države članice le pod pogojem, da je skladnost med zakonodajami teh držav članic o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti navedena v Prilogi VII Uredbe. Iz nje pa ne izhaja, da je določena oziroma dogovorjena skladnost o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti med Slovenijo in Nemčijo.

Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.

V svoji delovni karieri je tožnik opravljal različna dela, bil je delavec v proizvodnji, ključavničar, vzdrževalec, kurjač, vodja skladišča, delal je na blagajni, bil je prodajalec. Vsa ta dela sestavljajo njegov poklic in ne samo delo ključavničarja, kmetovalca in prodajalca. Zato je poleg del, ki ustrezajo ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, treba upoštevati tudi usposobljenost za ta in vsa druga dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim in ima zanje potrebne delovne izkušnje. Ni naloga izvedenke, da navede, katero konkretno delo za tožnika bi bilo ustrezno glede na podane omejitve oziroma bi ga še lahko opravljal. Pomembno je, da v okviru definicije poklica ugotovi, kakšno je zmanjšanje delovne zmožnosti oziroma kakšna je preostala delovna zmožnost.

Podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je podana v 71. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da zavarovanec, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, pridobi nove pravice, če se že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela in če izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene z zakonom za pridobitev nove pravice. Glede na dejanske ugotovitve, da pri tožeči stranki ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja v primerjavi s stanjem v letu 2008, kar bi lahko narekovalo spremembo invalidnosti, je bil utemeljeno zavrnjen zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Pri ugotavljanju delazmožnosti se ne upošteva samo zaposlitev na zadnjem delovnem mestu, temveč poklicna usposobljenost. Izvedenski organ je podal mnenje tako ob upoštevanju zdravstvenega stanja tožnika kot tudi obremenitev pri delu strojnega ključavničarja in delu pletilca, ki ga je nazadnje opravljal. Ugotovljeno je bilo, da tožnik v okviru definicije poklica lahko opravlja različna dela s priznanimi fizičnimi in časovnimi razbremenitvami. Ob ugotovitvi, da pri tožniku v času izdaje izpodbijane odločbe toženca ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bil zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi.

Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka. Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami) zagotovila pravico do dela na delovnem mestu s priznanimi omejitvami skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pri tem je upoštevala določila ZDR oz. ZDR-1 glede varstva invalidov ter posledično tožnika tudi ni obravnavala diskriminatorno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Pri tožnici je prišlo do izgube delovne zmožnosti za manj kot 50 % in za njen poklic "izvajalec montažnih del" ni več sposobna. Je pa v polnem delovnem času in brez nevarnosti za poslabšanje njenega zdravja od 7. 8. 2013 sposobna opravljati drugo lažje fizično delo z omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo upravni odločbi tožene stranke in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.

Pri tožnici, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja invalidnosti v smislu dodatnih razbremenitev pri delu, vendar niso izkazane tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi jo popolnoma onesposabljale za vsakršno organizirano pridobitno delo, niti takšen funkcijski psihosomatski status, ki bi poleg potrebnih stvarnih razbremenitev utemeljeval še časovno razbremenitev. Zato je del tožbenega zahtevka na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, oziroma na temelju preostale delovne zmožnosti pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno utemeljeno zavrnjen.

Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ko je izvedenski organ pri tožniku ugotovil dobro funkcionalno sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa stanje, ki ustreza invalidnosti III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine je zato neutemeljen. Stanje, kakršno je na podlagi novejše dokumentacije, ni stvar tega postopka. Skladno s 63. členom v zvezi z 81. členom ZDSS-1 se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dokumentacije in stanja, izkazanega do dneva dokončne odločbe. Vsaka sprememba ali poslabšanje zdravstvenega stanja, nastala po dokončni odločbi, zlasti če temelji na novejši dokumentaciji, je lahko le stvar novega postopka pred tožencem.

Pri tožnici popolna nezmožnost za delo ni podana. Za delo, na katerem je delala, to je na delu delavke, sicer ni več zmožna, s skrajšanim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, pa je še zmožna opravljati drugo delo, ki ga bo opravljala občasno sede, z dvigovanjem bremen do 5 kg, v normalno ogretih in suhih prostorih. Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje zahtevanega pogoja starosti 61 let iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.

Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.

Tožnik je zmožen za delo na fizično in psihično lahkem delu, kjer ni potrebna izrazita ročna spretnost in spretnost prstov, pretežno sede, brez hoje po stopnicah, lestvah in neravnem terenu, v zaprtem in toplem prostoru, s čimmanj socialnimi stiki, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno. Ker do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen. Ker pri tožniku niso izkazane izgube ali takšne funkcijske motnje posameznih organov ali delov telesa, kot so taksativno določene s Seznamom TO, ni mogoče ugotoviti telesne okvare. Zato je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine.