41. člen ZPIZ-2

Ker so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je sodišče prve stopnje utemeljeno poseglo v izpodbijano odločbo toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 29. 1. 2024 dalje.

Datum nastanka invalidnosti je v povezavi z izpolnitvijo pogoja dopolnjene pokojninske dobe po določbi 2. alineje 42. člena ZPIZ-2, odločilen za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za določitev datuma nastanka popolne nezmožnosti za delo je ključna bolnišnična obravnava v letu 2023, saj je bila tedaj podana diagnostična ocena ob izjemno utrjeni izločitvi tožnika iz življenjskih tokov ter upadu splošne in kognitivne funkcionalnosti.

Kljub dejstvu, da tožniku pripada pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, slednje ne pomeni, da se mu s tem dnem prične izplačevati pokojnina. Kot oviro za začetek izplačevanja pokojnine, je sodišče pravilno opredelilo vključenost tožnika v obvezno socialno zavarovanje. Po prenehanju obveznega zavarovanja, bo odpadla zakonsko določena ovira in sorazmerni del invalidske pokojnine se mu bo lahko pričel izplačevati.

Glede na to, da pri tožnici v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Tožnica namreč tudi glede na dopolnjeno starost, ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja 65 let starosti, da bi lahko kot invalidka III. kategorije invalidnosti uveljavljala priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Pri tožniku do 9. 4. 2024 (datum izdaje drugostopenjske odločbe toženca), ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je še naprej podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki od 13. 9. 2019 dalje. V navedenem obdobju ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v taki meri, da bi vplivalo na spremembo delazmožnosti. Zdravstveno stanje se ni poslabšalo v taki meri, da bi vplivalo na samo invalidnost, kar pomeni, da s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti.

Sdaj veljavni Pravilnik o poklicnih boleznih opredeljuje bolezni, pri katerih je ob izpolnjevanju verifikacijskih kriterijev mogoče ugotoviti poklicno bolezen, vendar okvare medvretenčne ploščice ali bolečine v križu z išiasom ne vsebuje. Sedanji Pravilnik temelji na priporočilih Komisije (EU) 2022/2337 z dne 28. 11. 2022 o evropskem seznamu poklicnih bolezni. Pred tem veljavni Pravilnik, ki je ključen za odločitev v tej zadevi, pa je med poklicne bolezni štel tudi bolezni hrbtenice, in sicer pod zaporedno št. 62 - okvaro medvretenčne ploščice in pod zaporedno št. 63 - kronična obolenja hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen. Ker so pri nastanku tožnikovih težav prisotni tudi nepoklicni dejavniki, gre za bolezen, ne pa za poklicno bolezen. Ključno pri tem je, da na okvaro medvretenčne ploščice vpliva več dejavnikov, in sicer starost, delo, ki ga zavarovanec opravlja, genetika kot najpomembnejši dejavnik, kajenje, življenjski slog (aktivnost zavarovanca), telesna teža in morebitne poškodbe.

Tožnica ima zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar te težave zaenkrat, glede na ugotovljeno dejansko stanje, niso izražene v taki meri, da bi bila podana izguba delovne zmožnosti. Za odločitev je bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje dokončne odločbe toženca. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju, so lahko predmet novega postopka pri tožencu. Na samo odločitev tudi ne vplivajo pogosti bolniški staleži. V primeru bolniškega staleža gre namreč za začasno nezmožnost za delo, medtem ko je pri invalidnosti potrebno izhajati iz njene definicije, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPP. Ključne so trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z ZPIZ-2.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je potrebno bolj jasno določiti omejitve v zvezi z opravljanjem drugega ustreznega dela in je zaradi tega tudi poseglo v odločitev toženca. Ni pa ugotovilo izgube delovne zmožnosti oziroma predpisanih pogojev za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, zato je v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Vprašanje ugotavljanja invalidnosti in s tem I. kategorije invalidnosti je potrebno presojati po določbah ZPIZ-2, vprašanje zaposljivosti pa je potrebno presojati upoštevaje določbe predpisov, ki urejajo zaposlovanje brezposelnih oseb oz. invalidov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi že ugotovitev, da tožnik ni zaposljiv pomenila, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti.

Posebna doba, ki se nanaša na čas služenja v oboroženih silah BiH, se skladno z njihovo zakonodajo upošteva le v BIH.

Doba, ki jo je tožnik dopolnil s služenjem v vojski v Republiki Srbski, ni izenačena z zavarovalno dobo, za katero je značilno plačilo prispevkov, temveč gre za dobo, ki se všteva v pokojninsko dobo le v državi, v kateri je priznana.

Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Ker je bilo z izpodbijanima odločbama toženca odločeno zgolj o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje na podlagi 63. in 75. člena ZDSS-1 tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Skladno s 63. členom ZDSS-1 je predmet presoje le odločitev toženca, razvidna iz izpodbijanih odločb. ZPIZ-2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je izpolnil pogoj, določen v 41. členu ZPIZ-2, saj je bil zaradi posledic poškodbe zunaj dela v višini 60 odstotkov in zaradi bolezni v višini 40 odstotkov, z 19. 6. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.

Izvedenski organ pri tožniku ne ugotavlja I. kategorije invalidnosti, torej da bi šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti, oziroma da tožnik ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica ter da ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, na katerega ugotovitve tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podal pripomb, niti glede omenjenega posebnih pripomb nima v pritožbi. Omenja zgolj zdravstveno stanje, ki pa je bilo v celoti upoštevano pri podaji izvedenskega mnenja. Tožnik uveljavlja pravico in sicer priznanje invalidske pokojnine. Toženec je navedeno pravico tožniku priznal že z izpodbijanima odločbama in sicer od 16. 1. 2023 dalje. Sodišče prve stopnje je v tem primeru v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo, saj je bila tožniku omenjena pravica že priznana ob ugotovitvi, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti in ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 le

Sodišče je ugotavljalo, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v času po izdaji že omenjene pravnomočne odločbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil tožnik po pravnomočnosti navedene odločbe razporejen na drugo ustrezno delo. V tem primeru so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožnikovo delazmožnost ugotavljati glede na poklic "kmet". Razen tega iz ugotovitev sodišča tudi ne izhaja, da bi bil tožnik v zavarovanje vključen kot "kmet". Iz tožbenih navedb izhaja, da je od 12. 2. 2020 do 13. 12. 2021 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, od 14. 12. 2021 dalje pa se na podlagi določb Zakona o urejanju trga dela vodi v evidenci začasno nezaposljivih oseb in ni prejemnik denarnega nadomestila.

Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodi

Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključka o zmanjšani delazmožnosti za manj kot 50 % ni podal izvedenski organ, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč le izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa oziroma zaslišana izvedenca. Sodišče prve stopnje je zaključke vezalo le na ustno podano mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, ki je na obravnavi izpovedal, da je pri tožnici delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ter da je zaradi tega podana III. kategorija invalidnosti. Takšno presojo je sodišče napravilo kljub temu, da je bil za izdelavo izvedenskega mnenja določen izvedenski organ v sestavi treh izvedencev. Pri tem je izvedensko mnenje v celoti ocenilo kot jasno in prepričljivo in tako podano izvedensko mnenje sprejelo kot podlago za svoje dejanske zaključke, čeprav ustno podano mnenje izvedenca ni skladno s pisno podanim izvedenskim mnenjem.

Ali je pri tožnici podana telesna okvara ter v kakšnem odstotku, je sodišče prav tako razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke. Le-ta ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do nastanka telesne okvare po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Sodišče je tudi v tem primeru upoštevalo podano izvedensko mnenje ter tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Odločitev je bila sprejeta ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava. V zvezi z ugotavljanjem telesne okvare pritožba morebitnih kršitev, ki bi vplivale na samo odločitev, niti ne navaja.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ob proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter v zdravstvenem kartonu, je izvedenka strokovno ustrezno pojasnila, da pri tožniku obstajajo zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Zaradi opisanih zdravstvenih težav, so potrebne že opisane razbremenitve pri delu. Niso pa izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zgolj navajalo medicinsko dokumentacijo, enako tudi sodni izvedenec, vendar pa te dokumentacije naj ne bi vsebinsko obravnavalo. Sodni izvedenec se je opredelil do medicinske dokumentacije v spisu, ki jo je predložil tožnik. Opravil je tudi osebni pregled. Podrobno je povzel ugotovitve glede tožnikovega zdravstvenega stanja. V primeru tožnikovih težav pa po mnenju sodnega izvedenca ne gre za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Upoštevaje razbremenitve pri delu, je namreč tožnik še vedno zmožen opravljati drugo ustrezno delo.