42. člen ZPIZ-2

Ker so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je sodišče prve stopnje utemeljeno poseglo v izpodbijano odločbo toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 29. 1. 2024 dalje.

Datum nastanka invalidnosti je v povezavi z izpolnitvijo pogoja dopolnjene pokojninske dobe po določbi 2. alineje 42. člena ZPIZ-2, odločilen za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za določitev datuma nastanka popolne nezmožnosti za delo je ključna bolnišnična obravnava v letu 2023, saj je bila tedaj podana diagnostična ocena ob izjemno utrjeni izločitvi tožnika iz življenjskih tokov ter upadu splošne in kognitivne funkcionalnosti.

Kljub dejstvu, da tožniku pripada pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, slednje ne pomeni, da se mu s tem dnem prične izplačevati pokojnina. Kot oviro za začetek izplačevanja pokojnine, je sodišče pravilno opredelilo vključenost tožnika v obvezno socialno zavarovanje. Po prenehanju obveznega zavarovanja, bo odpadla zakonsko določena ovira in sorazmerni del invalidske pokojnine se mu bo lahko pričel izplačevati.

Sdaj veljavni Pravilnik o poklicnih boleznih opredeljuje bolezni, pri katerih je ob izpolnjevanju verifikacijskih kriterijev mogoče ugotoviti poklicno bolezen, vendar okvare medvretenčne ploščice ali bolečine v križu z išiasom ne vsebuje. Sedanji Pravilnik temelji na priporočilih Komisije (EU) 2022/2337 z dne 28. 11. 2022 o evropskem seznamu poklicnih bolezni. Pred tem veljavni Pravilnik, ki je ključen za odločitev v tej zadevi, pa je med poklicne bolezni štel tudi bolezni hrbtenice, in sicer pod zaporedno št. 62 - okvaro medvretenčne ploščice in pod zaporedno št. 63 - kronična obolenja hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen. Ker so pri nastanku tožnikovih težav prisotni tudi nepoklicni dejavniki, gre za bolezen, ne pa za poklicno bolezen. Ključno pri tem je, da na okvaro medvretenčne ploščice vpliva več dejavnikov, in sicer starost, delo, ki ga zavarovanec opravlja, genetika kot najpomembnejši dejavnik, kajenje, življenjski slog (aktivnost zavarovanca), telesna teža in morebitne poškodbe.

Posebna doba, ki se nanaša na čas služenja v oboroženih silah BiH, se skladno z njihovo zakonodajo upošteva le v BIH.

Doba, ki jo je tožnik dopolnil s služenjem v vojski v Republiki Srbski, ni izenačena z zavarovalno dobo, za katero je značilno plačilo prispevkov, temveč gre za dobo, ki se všteva v pokojninsko dobo le v državi, v kateri je priznana.

Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Ker je bilo z izpodbijanima odločbama toženca odločeno zgolj o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje na podlagi 63. in 75. člena ZDSS-1 tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Skladno s 63. členom ZDSS-1 je predmet presoje le odločitev toženca, razvidna iz izpodbijanih odločb. ZPIZ-2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je izpolnil pogoj, določen v 41. členu ZPIZ-2, saj je bil zaradi posledic poškodbe zunaj dela v višini 60 odstotkov in zaradi bolezni v višini 40 odstotkov, z 19. 6. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.

Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodi

Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).

Ni sporno izpolnjevanje starosti oziroma pokojninske dobe tožnice kot vdove po pokojnem zavarovancu, temveč izpolnjenost pogoja minimalne pokojninske dobe iz 42. člena ZPIZ-2 na strani pokojnega zavarovanca, tega pa tožničin pokojni mož ne izpolnjuje.

Pri tožniku je bilo stanje enako oziroma se je v letu 2020 še poslabšalo, kar pa ne narekuje razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, temveč je pri njem še naprej podana I. kategorija invalidnosti. V tem primeru posledično tudi ne gre za nastanek nove invalidnosti. Pri tožniku je ves čas podana I. kategorija invalidnosti. S tem je izpolnjen prvi pogoj za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ne glede na to, da je toženec glede na novo tožnikovo vlogo tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 7. 2021 dalje, pa je pri tožniku invalidnost nastala že 16. 2. 2011. Ob nastanku invalidnosti pa je tožnik izpolnjeval pogoj dopolnjene pokojninske dobe, saj mu je bila že tedaj, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Upoštevajoč, da gre pri tožniku za kombiniran vzrok invalidnosti, je bilo treba skladno z določilom prvega odstavka 50. člena ZPIZ-2 invalidsko pokojnino odmeriti kot eno, a sestavljeno iz dveh sorazmernih delov. Pri odmeri je treba upoštevati pravnomočno odločitev sodišča, v kolikšni meri je posamezni vzrok vplival na nastanek invalidnosti. Gre za invalidnost kot posledico poškodbe pri delu v 80 % in bolezni v 20 %.

Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta. Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka. Določilo drugega

Tožnica je v okviru preostale delovne zmožnosti še vedno zmožna za opravljanje dela, pri čemer pa je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ključno, da se tožnica vključi v zavarovanje, saj je, kot je to določeno v 69. členu ZPIZ-2, poleg invalidnosti ključen pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključenost v obvezno zavarovanje. Če zavarovanec ni vključen v obvezno zavarovanje, kot je bilo to podano v tej zadevi, pa mora dopolniti potrebno gostoto pokojninske dobe.

Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so javnopravne narave in določbe ZPIZ-2 kogentnega značaja, zato pravice niti ob pomanjkanju enega dne pokojninske dobe ni dopustno priznati.

Ker je toženi zavod pravilno ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje gostote pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih upravnih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, utemeljeno zavrnilo. Pritožba zoper takšno sodno presojo ne more biti uspešna.

Zgolj izpolnjevanje pogoja, določenega v 41. členu ZPIZ-2, še ne pomeni, da je tožnik upravičen do invalidske pokojnine. Izpolnjen mora biti tudi pogoj določen v 42. členu ZPIZ-2, torej mora biti dopolnjena pokojninska doba, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti.

Pogoji na strani umrlega zavarovanca, to je pokojnega tožničinega moža, niso bili izpolnjeni in tožnica kot vdova umrlega zavarovanca po prvem odstavku 52. člena ZPIZ-2 že samo iz tega razloga ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.

Določba 88. člena ZPIZ-2 je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost.