63. člen ZPIZ-2

Ker so migrenski glavoboli ključna zdravstvena težava tožnice, je sodišče utemeljeno izvedlo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca specialista nevrologa. Da je ključna omenjena diagnoza, izhaja tako iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa tudi tožnica sama je izpovedala, da je njena glavna težava glavobol, zaradi katerega meni, da potrebuje časovno razbremenitev pri delu. Sodni izvedenec je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da v primeru akutnega stanja oziroma napada glavobola tožnica ni zmožna opravljati del na delovnem mestu, na katerem je zaposlena, tj. "zlatar, montažer 4", je pa v preostalem času zmožna za delo v polnem delovnem času in torej časovna razbremenitev s tem v zvezi ni utemeljena.

Diagnoze same po sebi niso merilo za ocenjevanje invalidnosti. Naloga lečečega specialista jediagnostika in zdravljenje, ne pa ugotavljanje invalidnosti. Ko gre za vprašanje invalidnosti, je potrebno upoštevati zdravstveno stanje in delovne obremenitve v zvezi z definicijo invalidnosti, kot izhaja iz 63. člena ZPIZ-2. Sodna izvedenca sta upoštevala izvide in strokovno prepričljivo pojasnila, da so že priznane razbremenitve ustrezne.

Ker so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je sodišče prve stopnje utemeljeno poseglo v izpodbijano odločbo toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 29. 1. 2024 dalje.

Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.

Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica. Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikš

V tej zadevi je odločilno pravno vprašanje, ali posamične omejitve, ki so določene v odločbi ZPIZ o invalidnosti zavarovanca-delavca za delo na drugem ustreznem delovnem mestu pri delodajalcu, zavezujejo delavca tudi v času, ko ne opravlja dela. Odločba ZPIZ se nanaša na ugotovljeno invalidnost tožnice oziroma na to, kakšno delo lahko še vedno opravlja v polnem 8-urnem delovnem času, ne da bi poslabšala svoje zdravstveno stanje, iz nje pa ne izhaja njena obveznost upoštevanja navedenih omejitev pri posamičnih in kratkotrajnih aktivnostih v tožničinem prostem času.

Presojo o soprispevku tožnika pritožba izpodbija s posplošenimi navedbami, da se je škodni dogodek pripetil brez volje, sodelovanja in soprispevka tožnika, ki je izpolnjeval naložene obveznosti in uporabljal vso zaščitno opremo, po nesreči pa je obležal poškodovan na tleh ter je v nadaljevanju izvajal predpisano zdravljenje. Te navedbe ne predstavljajo konkretiziranega izpodbijanja dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o neskrbnem ravnanju tožnika.

Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.

Niso pomembne zgolj diagnoze in zdravstvene težave, temveč odgovor na vprašanje, kako te zdravstvene težave vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost in ravno slednje je sodišče z dodatnim zaslišanjem sodnega izvedenca tudi podalo. Iz zapisnika glavne obravnave je razvidna jasna ugotovitev izvedenca, da bi brez razbremenitve "brez pogostega dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg" pri tožniku prišlo do dodatnih okvar.

Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava. Potrebno je upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. In ravno slednje je izkazano v dokaznem postopku, ko je sodišče z dodatnim zaslišanjem ugotovitev sodnega izvedenca o nezaključenem zdravljenju skladno z 8. členom ZPP umestilo v ustrezen kontekst invalidnosti. I. kategorija invalidnosti je ustrezna tudi ob takšnih zdravstvenih stanjih, ki se lahko kasneje izboljšajo. Iz ugotovitev izvedenca o nezaključenem zdravljenju ni mogoče zgolj zaključiti, da pri tožnici ne gre za pridobitno nezmožnost. Sodišče je ugotavljalo kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v povezavi s preostalo delovno zmožnostjo na datum pregleda oziroma do referenčnega datuma, tj. do dokončne odločbe toženca. Izvedenec je bil glede tega vprašanja jasen, saj je ugotovil, da tožnica ni pridobitno sposobna.

Sodišče je dokaz z zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku zavrnilo iz razloga, ker je menilo, da zaslišanje ni pomembno za odločbo. Zdravstveno stanje je namreč razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaza ustrezno obrazložilo in z zavrnitvijo ni kršilo določb postopka. Pri tožniku zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti. Tožnik zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo "pomožna dela v gradbeništvu", zmožen pa je v polnem delovnem času opravljati drugo delo s stvarnimi razbremenitvami.

Glede na naravo duševne bolezni in strokovnih smernic tožnica v dosedanjem poteku obravnave ni bila vključena v ustrezne oblike zdravljenja, zato pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Zaradi slednje še tudi ni podana invalidnost.

Datum nastanka invalidnosti je v povezavi z izpolnitvijo pogoja dopolnjene pokojninske dobe po določbi 2. alineje 42. člena ZPIZ-2, odločilen za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za določitev datuma nastanka popolne nezmožnosti za delo je ključna bolnišnična obravnava v letu 2023, saj je bila tedaj podana diagnostična ocena ob izjemno utrjeni izločitvi tožnika iz življenjskih tokov ter upadu splošne in kognitivne funkcionalnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno izpodbijani odločbi toženca odpraviti, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o mnenjih invalidskih komisij (IK) I. in II. stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upošteval toženec. Z izvedenskim mnenjem IK I. stopnje je bil tožnik seznanjen v obrazložitvi prvostopenjske odločbe in je lahko nanj podal pripombe že v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnik je lahko pravico do izjave v predsodnem postopku uresničil tudi ob osebnem pregledu pri IK II. stopnje. V pritožbeni fazi mu je bila pravica do izjave zagotovljena že z vložitvijo pritožbe. Bistveno pa je, da je bila tožniku pravica do izjave omogočena v sodnem postopku.

Če lahko sodni izvedenec poda svoje mnenje na podlagi medicinske dokumentacije, osebni pregled zavarovanca ni nujen. Ob uveljavljenem načelu oficialnosti, načelu materialne resnice, temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred socialnim sodiščem je potrebno pri vprašanju meje, do katere seže razreševalna obveznost sodišča iz materialnoprocesnega vodstva izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki pa mora ohraniti nepristranskost.

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti ter so potrebne stvarne razbremenitve pri delu, kot jih je pred tem ugotovil in priznal že toženec. Je pa pri tožniku za razliko od odločitve toženca, ki je menil, da lahko tožnik drugo delo opravlja v polnem delovnem času, sodišče presodilo, da je potrebna tudi časovna razbremenitev. V tožnikovem primeru je potrebno, skladno s četrtim odstavkom 63. člena ZPIZ-2, upoštevati svoj poklic, pri čemer se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V okviru svojega poklica je torej potrebno upoštevati ne samo tožnikovo dejavnost, na podlagi katere je vključen v zavarovanje, temveč tudi njegovo izobrazbo in pridobljene delovne izkušnje.

Glede na to, da pri tožnici v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Tožnica namreč tudi glede na dopolnjeno starost, ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja 65 let starosti, da bi lahko kot invalidka III. kategorije invalidnosti uveljavljala priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Pri tožniku do 9. 4. 2024 (datum izdaje drugostopenjske odločbe toženca), ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je še naprej podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki od 13. 9. 2019 dalje. V navedenem obdobju ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v taki meri, da bi vplivalo na spremembo delazmožnosti. Zdravstveno stanje se ni poslabšalo v taki meri, da bi vplivalo na samo invalidnost, kar pomeni, da s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti.

Tožnikova zmožnost za delo je bila presojana upoštevajoč delo "vratar I", ki ga je tožnik nazadnje opravljal. Neuspešen mora tako ostati nosilni pritožbeni očitek, da bi morala biti tožnikova delovna zmožnost presojana glede na delo, na katerem je prišlo do poškodbe pri delu, to je "pismonoša" in ne za delo "vratar I", ki ga je opravljal zgolj krajši čas. Pri začasni nezmožnosti za delo je pravno relevantno, katero delo je zavarovanec opravljal nazadnje in ne koliko časa je delo opravljal. Slednje je lahko pomembno pri ugotavljanju trajne nezmožnosti za delo oziroma invalidnosti.

ZPIZ-2 v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 je torej ključna ugotovitev, od kdaj dalje sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče več odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije.