Računsko upravni spor

Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila. V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge

Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila. V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da je obveznost tožeče stranke na vračilo izplačanih subvencij nastala šele z izdajo izvršilnih naslovov po začetku stečajnega postopka in se zato ta šteje kot strošek stečajnega postopka?

Storitve „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“ pošiljk niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. To, da zanje v določenih primerih tudi v ZPSto-2 ni mogoče najti pravne podlage, lahko pomeni zgolj, da je njihovo zaračunavanje v celoti nezakonito, ne pa, da je izključena pristojnost toženke za odločanje v sporih z uporabniki poštnih storitev, ki so jih bili po odločitvi izvajalca dolžni plačati. Nasprotno, saj je namen navedene pristojnosti toženke prav v tem, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izvajanja storitev s strani izvajalca poštnih storitev nasproti uporabniku. V to presojo pa nedvomno sodi tudi izvrševanje cenikov in drugih aktov izvajalca poštnih storitev,

Po SRS 2 je mogoče kot neopredmetena dolgoročna sredstva šteti le tista neopredmetena dolgoročna sredstva, ki soustvarjajo poslovne zmogljivosti in niso zgolj postavke dolgoročnih časovnih razmejitev. V skladu z opredelitvami SRS 2 so to naložbe v pridobitev materialnih pravic ali dolgoročno vračunljivi stroški in izdatki, ki se pojavijo v zvezi s poslovanjem podjetja. Kodeks računovodskih načel v 53. načelu neopredmetena dolgoročna sredstva opredeljuje kot dolgoročne aktivne časovne razmejitve, kot so med drugim tudi drugi dolgoročno odloženi stroški, ki jih je mogoče obravnavati kot sredstva le ob domnevi, da bodo pri nadaljevanju poslovnega procesa zajeta v prodajno vrednost poslovnih učinkov. Navedeno pomeni, da mora biti povezanost naložbe s poslovanjem podjetja izkazana že v času izvajanja investicije. Tožnik pa te povezanosti (vlaganj z njegovim poslovanjem) v inšpiciranem obdobju (torej v letih 1995 do 1997) ni z ničemer izkazal, kar je pri pregledu poslovnih knjig in dokumentacije ugotovila inšpekcija (zapisnik z dne 20. 6. 2000), te ugotovitve pa je pri svoji odločitvi upoštevala tožena stranka.

Dokler neka listina ni verodostojna, se na njeni podlagi uveljavljane odhodke ne more presojati, ali predstavljajo neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. Tožena stranka je pravilno uporabila SRS standard 5, ko je ugotovila, da za terjatve, za katere se domneva, da ne bodo poravnane v rednem roku ali ki niso poravnane v rednem roku, potrebno izkazati kot dvomljive in sporne, česar pa tožnik, kot sama priznava v tožbi, ni storil.

Sodišče ne najde zakonske podlage za pogojevanje priznanja stroškov, vezanih na uporabo vozila z odstotkom (70 %) uporabe vozila v poslovne namene, kot izhaja iz pojasnila Ministrstva za finance z dne 24. 2. 1994, na katerega se sklicuje prvostopni organ in tožena stranka. Zasebnik je na podlagi zgoraj citiranih predpisov upravičen do vseh izkazanih stroškov, vezanih na doseganje prihodkov. Breme dokazovanja pa je v primeru, kot je obravnavani, ko okoliščine opravičujejo dvom o namenski uporabi vozila oziroma kažejo na to, da je bilo lahko vozilo uporabljeno tudi v zasebne namene, na strani zasebnika.

V obravnavanem primeru to pomeni, da za uveljavljanje davčne olajšave zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva, ne zadošča zgolj nakup opredmetenega osnovnega sredstva in njegov vpis v poslovne knjige v razred 0, temveč bi moral tožnik za priznanje te olajšave, po mnenju sodišča, verodostojno izkazati tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev glede uporabe osnovnega sredstva, glede katerega uveljavlja olajšavo.

Tožeča stranka ni spreminjala metode amortiziranja, kar bi ob izpolnitvi zahtevanih pogojev lahko storila tudi iz enega obračunskega obdobja v drugo, temveč je spremenila zgolj stopnjo amortizacije iz 2 % na 10 %, za tako ravnanje pa nima podlage v SRS.

V naknadnem inšpekcijskem postopku ugotovljena dejstva v zvezi z obračunom amortizacije od poslovnih prostorov in v zvezi z oblikovanjem dolgoročnih rezervacij nova dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP/86 predstavljajo, ker sporni postavki obračuna amortizacije in oblikovanja rezervacij v odmernih postopkih, v katerih je bilo odločeno v skrajšanem postopku zgolj na podlagi podatkov davčnih napovedi in priloženih listin ter uradnih podatkov davčnih organov, nista bili predmet preverjanja in torej dokazovanja zaradi ugotovitev relevantnih dejstev.

Kot odhodki po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb so utemeljeni stroški prodaje, ki se konkretno nanašajo na nakup določene opreme oziroma sredstev za tiste poslovne partnerje - gostinske obrate, ki so se v zameno za prejeta sredstva zavezali prodajati izključno proizvode tožeče stranke, se pravi določene količine piva in drugih izdelkov. Iz takih vlaganj sledi povsem normalno pričakovana povečana prodaja tožničinih proizvodov in s tem povečan prihodek. Prav ima tožeča stranka, da gre pri tem za novejšo obliko pospeševanja prodaje z določenim načinom komuniciranja proizvajalca s trgovci in potrošniki z realno pričakovanimi sledečimi večjimi poslovnimi uspehi.

Tožba je bila vložena v roku iz 1. odstavka 24. člena ZUS in zato pravočasno. Z vlogo z dne 09.1.1996 (tedaj več kot pol leta po izteku nepodaljšljivega zakonskega roka za vložitev tožbe) je tožeča stranka tožbo dopolnila. Te dopolnitve pa vrhovno sodišče utemeljeno in pravno pravilno ni upoštevalo, ampak jo je kot nedovoljeno zavrglo. Pravno pravilno je namreč stališče, da je dopolnjevanje tožbe z razlogi, ki jih ni v pravočasno vloženi tožbi, glede novih razlogov enako situaciji, ko se tožba vloži po preteku roka, ki ga zakon določa za vložitev tožbe. Dejstev, ki so se nanašala na zapadlost posameznih zneskov neplačanega prometnega davka, tožeča stranka v upravnem postopku ni izpodbijala. Z drugimi besedami to pomeni, da tožeča stranka glede teh dejstev, ki so bila v prvostopnem postopku obravnavana in ugotovljena, v upravnem postopku ni izrazila prav nobenega nasprotovanja ali dvoma. Zato je vrhovno sodišče pri obravnavanju njene tožbe utemeljeno izhajalo iz določbe 1. odstavka 39. člena ZUS v katerem je uzakonjeno pravilo, da sodišče odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Prav nobenega razloga ni imelo sodišče za uporabo

Tožeča stranka v zvezi s plačilom kupnine 37,822.907,00 SIT meni, da bi se ta znesek lahko štel tudi za dolgoročno rezervacijo po slovenskem računovodskem standardu št. 10 na račun njene garancije za izvedeno delo. Res se lahko prihodki tudi odpišejo za poslovno leto, v katerem so nastali, za pokrivanje stroškov, ki bodo verjetno nastali, kot to določa računovodski standard št. 10.2. Toda to je dopustno po standardu 10.9 le, če je izdelan večletni predračun oblikovanja in črpanja dolgoročne rezervacije in če so opredeljeni koeficienti za njihovo vračunanje v krajših obdobjih. Kupnino za prodani poslovni prostor bi tožeča stranka morala knjižiti med prihodke in s tem ustrezno povečati osnovo za davek na dobiček pravnih oseb, saj je sklenjena pogodba perfektna in golo dejstvo, da kupec kupnine ni plačal, pri tem ni upoštevna, saj po računovodskem standardu št. 18.2 sestavljajo prihodke od poslovanja tudi prodajne vrednosti proizvodov oziroma trgovskega blaga in materiala, ki so po računovodskem standardu št. 18.6 razvidne iz računov in drugih listin, pri čemer računovodski standard 18.20 izrecno pojasnjuje, da za upravičenost do izkazovanja prihodkov od prodaje ni pomem

Tožena stranka se v svoji odločbi upravičeno sklicuje na določila osmega odstavka 16. člena Zakona o prometnem davku (ZPD), da je v prometu rabljenih motornih vozil davčna osnova prodajna cena le, če ustreza prometni vrednosti, kajti sicer davčno osnovo v višini prometne vrednosti ugotovi davčni organ. Tako je tožena stranka tudi ravnala in pri tem v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku uporabila katalog vrednosti rabljenih vozil, ki ga kot strokovno utemeljen pokazatelj uporabljajo davčni organi. Zato nima sodišče pomislekov proti uporabi takega strokovnega pripomočka, ki bi tožeči stranki tudi gotovo bil dan na vpogled med postopkom, če bi to zahtevala.

Vsakršne žetone, ki dajajo pravico do iger, je treba šteti kot osnovo za izračun in plačilo prometnega davka in posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo.

Posebni prometni davek od alkoholnih pijač se plača tudi na vinski destilat.

Ker tožena stranka opravlja plačilni promet za pravne osebe kot javni zavod in odloča o tem, ali nalog za plačilo izvrši ali ne, mora biti pravnim osebam, za katere opravlja plačilni promet, zagotovljeno pravno varstvo. To je po sedanji ureditvi uresničeno v upravnem postopku in s sodnim varstvom v računskem upravnem sporu. V domeni upnika in dolžnika je dogovor, kateri od njiju bo izpolnil akceptni nalog.

Izbor ustreznega načina lastninskega preoblikovanja oziroma njihove kombinacije ter oblikovanje programa preoblikovanja je avtorsko delo. Pod inovacijo je treba razumeti tudi vsako tehnično izboljšavo v smislu 159. člena ZVITIZR, četudi je ni bilo mogoče zavarovati (2. odst. 159. člena in 160. člen ZVITIZR). Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo pozna izraz "inovativnost" (39. člen SKPG) in "inovacija" (46. člen SKPG). Ta dva izraza nista sinonimna izraza. Inovativnost ima lahko za posledico inovacijo, ni pa to nujno. Zato je tudi nagrajevanje za inovativnost in za inovacijo urejeno različno. Po 39. členu SKPG je ena od osnov za določanje delovne uspešnosti tudi inovativnost. Ta se izrazi v plači. Nadomestilo za inovacijo pa se določi s posebno pogodbo, ki jo skleneta delodajalec in inovator (46. člen SKPG).

Spodbijani sklep ni upravni akt v smislu določila 6. člena ZUS, saj se z njim ne odloča o kakšni pravici ali obveznosti tožeče stranke, temveč je le procesni sklep, izdan v teku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačila davka od dobička pravnih oseb, s katerim se je naložilo tožeči stranki v skladu z določilom prvega odstavka 49. člena Zakona o agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, da odpravi nepravilnosti in nezakonitosti pri vodenju poslovnih knjig.

Davčni zavezanec ne more z uspehom izločati iz davčne osnove davka od prometa storitev materialnih stroškov, ki jih je imel s storitvijo.